Pa vendar vznikajo njena platna iz razmišljanj o distopičnih prihodnostih, ki so včasih tako obremenjujoče, da jih lažje prežvečimo, ko so zavite v celofan čiste estetike.

Uveljavljena umetnica, katere dela imamo redno priložnost videti tako na samostojnih predstavitvah kot na skupinskih pregledih aktualne slikarske produkcije pri nas, se v Mestni galeriji Nova Gorica še do petka predstavlja z najnovejšo serijo slik. Dela večinoma večjega in srednjega formata so nastala med letoma 2020 in 2022, z njimi pa umetnica odločneje stopa na pot drugačne vizualne usmeritve, ki jo je pred časom sicer že nakazala, zdaj pa jo izraziteje uresničuje.

Geometrično strukturirane slike, na katerih je v preteklosti premišljevala o urbanizmu, obrambi, idealnem mestu in trdnih strukturah, so se zrahljale in se z veliko bolj sproščeno potezo umaknile odprtim pogledom v prostrano nebo. Če so prejšnja dela v formalnem smislu zaznamovale natančnost, strogo zasnovana struktura in ostrina, ki so posledica izredno natančne in dolgotrajne slikarkine tehnike nanašanja in odvzemanja, dovoljuje zdaj potezi več svobode.

Dozdajšnjega ustvarjalnega procesa slikarka ne opušča v celoti; sledi mreže heksagonov so še vedno prisotne, četudi precej bolj razrahljana lebdi med oblaki. In tudi angažiranemu vzvodu se kljub večji abstraktnosti umetnica ne odpove. Naj gre za pogled v neskončno prostranost vesolja, ki se odpira med stolpastimi konstrukcijami in heksagonalnimi okni astronomskega observatorija, ali v kocko zapakirana nebesa (Boxed, 2021, eno od redkih del majhnega formata), so to podobe, ki se porajajo iz premišljevanja o problematiki nadzora ter s tem povezanega človekovega zasedanja in onesnaževanja vesolja.

Serija nagovarja z dualnostjo, ki jo umetnica s kustosinjo Mašo Žekš uspešno poudari tudi v sami postavitvi razstave. Naslovili sta jo Observatorij in s tem izkoristili sugestivnost specifičnega krožnega galerijskega prostora, katerega forme lahko spominjajo na tista pri vesoljskih plovilih. Gre za dihotomijo med temnim in svetlim oziranjem kvišku, ne le v smislu pogleda v noč, ki se nam razkriva z ozvezdjem ali pa skoraj že znanstvenofantastičnimi trenutki, ter v dnevni svetlobi, ko se nam nebo predstavlja s prelivanjem svetlomodrih oblakov in ozračja rožnato-oranžnih nians; gre pa tudi za kontrast med občudovanjem lepote na eni in trepetanjem pred grozečo veličino na drugi strani.

Verjetno leži ravno v umetničini težnji, da distopični trenutek svojih del "zamaskira do te mere," da slika na koncu ne razkriva več povezave s samim konceptom, razlog, da njene slike zaznamuje popolna uravnoteženost med formalnim in vsebinskim poljem, kjer eno nikoli ni podrejeno drugemu in tehnika nikoli ni popolnoma v službi sporočilnosti ali obratno, ampak sta sicer komplementarna, obenem pa popolnoma avtonomna vidika slike.

Kljub dopuščanju večje zračnosti, neobremenjenosti, ob sinovih intervencijah pa tudi nenadzorovanih trenutkov slike, dela umetnice ne popuščajo v kompleksni zasnovi, ki zahtevajo zbranega gledalca. Tehnika je resda manj oprta na natančno sledenje projekcij, ki umetnici omogočajo natančen izris zapletenih mrež in struktur, a dolgotrajen postopek nanašanja in odvzemanja (pri tem si pomaga z lepilnim trakom in rezilom) ohranja. Naj gre za natančno strukturirano igro različnih črnin, ki vstopajo v dialog z belino v vesolju lebdečega telesa, za fragmente natančno strukturiranih satelitov na omrežju sploščenega pogleda v nebo, ali zračno atmosfero sinjih, vijoličastih ali rumenih oblakom sorodnih barvnih zaplat, je pred nami domiselno strukturirano likovno preigravanje, ki kljub trenutnim nenadzorovanim momentom ustvarjalnega procesa umetnici nikoli ne spolzi izpod nadzora, ampak predstavlja njeno neusahljivo fascinacijo nad iskanjem dovršenosti in večplastnosti slike.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Že konec leta 2020 oz. na začetku 2021 ste v Škucu nakazali preobrat v svojem slikarstvu, ki ga v seriji Skies še odločneje uresničite. Če ste prej slikali vidne ali nevidne razmeroma trdne strukture našega ožjega ali širšega prostora, se zdaj ozirate v zračno nebo. Kaj je pripeljalo do preusmeritve fokusa? Gre deloma tudi za posledico tega, da ne morete slikati ene in iste slike, kot sami pravite, in da nenehno iščete nekaj drugačnega?
Želela sem spremeniti svojo ustaljeno prakso, kjer se ves čas oziram po konceptih arhitekture, kar mi tudi še vedno ostaja zanimivo. Polja nisem namensko zapustila, ampak zdelo se mi je, da je napočil čas za preskok. Obdobje pandemije je bil odličen čas za eksperimentiranje, morda tudi zato, ker je bila morala nizka in sem si dovolila več eksperimentiranja, več odprtosti. Sledilo je veliko poskusov. Razstava v Škucu je bila odraz tega, da sem bila morda v trenutku izgubljena in sem potrebovala abstraktnost, da sem se postavila spet na noge. Poleg tega je bil to neke vrste eksperiment po rojstvu mojega prvega sina, ko sem si želela poskusiti nekaj novega. Dopustila sem, da mi sin da nekaj sugestij, in to odprtost, igrivost je potegnilo tudi v moje slikarstvo.

Sčasoma sem začela razmišljati o nečem drugem. Abstrakcija je zame zelo pomembna, vendar se ji ne morem popolnoma posvetiti brez globljega razmisleka ali koncepta. Nenamensko sem usmerjena v družbene kontekste, ki me zanimajo in kjer prepoznavam problematiko sveta. Čutim potrebo, da te koncepte vključim v samo sliko, da tematika zaživi na drugi estetski ravni. Znotraj serije se posvečam vsaki sliki posebej in jo želim narediti novo in drugačno od preostalih. Zato je serija vedno konglomerat različnih pristopov in kompozicij.

Na eni strani gre torej za spremembo vašega pogleda, zaradi česar je zdaj mreža heksagonov zrahljana, prisotna le še s sledmi, na drugi pa se spremeni tudi vaša do tega trenutka zelo natančna tehnika, ki sprejme več zračnosti in sproščenosti. Kako je potekal proces? Kaj se je zgodilo prej? Potreba po drugačnem pogledu v bolj zračen, ne tako nasičen prostor ali raziskovanje same tehnike? Je eno potegnilo s seboj drugo ali je v resnici to dvoje nekaj neločljivega in ves čas v sovisju?
Pri meni se to hkrati razvija. Ko razmišljam o konceptu oz. temi, ki se ji posvečam, prilagajam in morda vključujem nove elemente, ki jih prej še nisem. Pri pogledu v nebo je bilo tako, da me je prijateljica v šali opozorila na v vrsti potujoče luči, ki potujejo po nebu, kar mi je vzbudilo zanimanje. To me je usmerilo v raziskovanje koncepta gledanja v nebo. Celotna serija je razdeljena na dva sklopa temnih in svetlih slik in oba imata znotraj tega še svojo problematiko. Zares pa potem skozi samo temo vključujem nove strukture, na primer pri oblakih; zelo pastozne nanose, ki jih prej nisem uporabljala na takšen način. Matirane in skoraj satenaste oblike oz. teksture se z drugimi, starejšimi načini moje tehnike lepo povežejo. Kljub temu tudi na nebu ostaja veliko arhitekturnih trenutkov. Tako da svoje zapuščine nisem popolnoma opustila, ampak jo samo nadgrajujem oz. vpeljujem v druge kontekste.

Na začetku ustvarjalnega procesa sliko položite na tla in nanjo polivate barve. V nadaljevanju pa eno ključnih orodij, ki jih uporabljate, ni čopič, ampak lepilni trak, ki vam omogoča natančnost pri odvzemanju. Kaj vam pomeni gesta odvzemanja, kaj natančnost poteze in kaj svobodna poteza, ki se zdi na novejših delih vendarle bolj prisotna?
Gre za simbiozo vseh treh elementov, ki jih omenjate. Dlje časa opažam, da potrebujem vse tri elemente. Zelo rada sem natančna, precizna, in to je del mene, temu ne morem ubežati. Hkrati pa je tu potreba po ekspresiji, ki jo moram dati iz sebe. Na podlagi teh prvih potez nastaneta celotna zasnova in zamisel slike, ki jo potem počasi gradim. So tudi ključne za končen videz slike.

Preciznost poteze je neke vrste omejevanje poteze oz. poteza, ki je definirana z čistim robom. Pri vseh elementih, ki se znajdejo na mojih slikah, je delo z lepilnim trakom neka stalnica v mojem delu. Te meje morda predstavljajo mojo konceptualno podlago, znotraj katerih pa si puščam vedno več svobode.

Nenehno odvzemanje in dodajanje je kot neke vrste arheološka igra. Na začetku nalagam plasti, del teh nato prekrijem z lepilnim trakom, zatem spet nalagam plasti in čakam, kaj bo. Šele potem to odkrijem in nastane nekakšno arheološko najdišče, čisto nov svet, nov detajl, ki sliko obogati ali pa postane premočan, in moram spet narediti korak nazaj. Oz. kadar stvar ne deluje, sliko izčistiti. Ta igra mi je zelo pomembna.

Zaradi procesa odvzemanja, ki ga opisujete, je pomemben del vašega ustvarjalnega procesa trenutek presenečenja. Gre za postopek, kjer slike oz. njene celote nimate popolnoma pod nadzorom, ampak se vam šele sproti odkriva. Zaradi tega je verjetno proces lahko tudi dolgotrajnejši, saj je treba vedno znova podobo uravnotežiti. Ali so vse slike rešljive, le da zahtevajo toliko več časa ustvarjanja, ali kakšno med procesom ustvarjanja tudi opustite, ker vam preprosto ne deluje več?
Tematsko se mi zdi, da ne, se pa formalno stvar lahko velikokrat tako zakomplicira, da nikakor ne morem priti do tega, da slika zaživi. Tudi v to razstavo je vključena slika, ki sem jo morala opustiti za več kot eno leto, da sem jo s svežimi očmi spet videla in v njej našla rešitev. Včasih je treba sliko odložiti na stran za mesec, dva ali pa tudi več, da jo znam z drugačnim pogledom narediti na novo. Odvisno od samega pristopa in na kakšen način snujemo svoje slikarstvo. Tu lahko govorim samo zase, saj lahko pridejo z različnimi pristopi različne težavnostne stopnje. Moje polje zahteva od mene tudi načrtovanje. V glavi si zamislim končno podobo, kompozicijo, katere elemente bom vključevala. Med samim procesom si pomagam tudi z digitalno skico, vendar na koncu to ni nujno primerljivo. Na dejanskem platnu se potem lahko zgodijo stvari, ki jih v digitalni varianti ne morem predvideti, in to so ta presenečenja ali naključja.

Ponekod vključujete tudi gesto svojega sina, nekaj, kar je bilo v Škucu še bolj vidno. Kako razumete to njegovo gesto, ki je za vas vendarle nekaj nenadzorovanega?
Vsekakor se zdi, da greste, ne le s sinovo potezo, ampak tudi s svojo v smeri večje sproščenosti, ki je bila delom prejšnjih serij tuja.
Njegova gesta je prinesla popolnoma nov svet. Nenadzorovanemu procesu sem začela posvečati več pozornosti. Ko sem ga prvič vključila v proces je bil star komaj eno leto. S svojim kracanjem mi je ponudil svet potez, ki sem ga nazadnje na takšen način uporabljala na akademiji in prinesel mi je veliko novih zamisli. Vendar pa to ne pomeni, da mi “pomaga” naslikati vsako sliko. V tej seriji so denimo takšne samo tri slike. Intervencijo mu dopustim samo v določene segmente. Zdaj, ko je star štiri leta, ga je lažje usmeriti, kje lahko riše. On nariše, potem pa izberem stvar, ki ima glede na celotno kompozicijo največ smisla. Trenutek, ki se zgodi, ko je slika končana, med mehkobo njegove poteze in mojo tehniko, je zelo zanimiv kontrast, ki zaživi na svoj način.

Na razstavi prevladujejo veliki oz. srednji formati, manjši sta samo dve sliki. Je to povezano s tem, da vam večji formati omogočajo več svobode, kot ste nekoč dejali?
V velikem formatu sem doma. Tudi sicer imam zelo rada, da lahko vstopiš v sliko, da s sliko zaživiš. Ko jo gledaš, da je tvoje vidno polje popolnoma okupirano s to sliko. Ko se odmakneš, da je stvar na distanci, ampak se ob bližini zares lahko vanjo potopiš. Podoben občutek imam, ko delam. Sem popolnoma blizu slike, sem notri, v tem polju. In šele ko vidim sliko v galeriji, jo imam možnost videti na tisti distanci, ki jo po navadi umetnik potrebuje.

Posamezne slike se vsebinsko opirajo na zelo konkretne premisleke, dogodke, knjige, ki jih v nekem trenutku berete. Ampak čeprav so vam pomembni vzgib pri ustvarjanju, pa imam občutek, da s specifikacijo teh kontekstov ne želite obremeniti gledalčeve percepcije. Ne glede na to, ali zaradi tega iz slike potegne nekaj povsem drugega, jih ne želite pretirano usmerjati.
Res je. Gledalcev ne želim preveč sugestivno obremenjevati s svojimi distopičnimi koncepti. Mislim, da mora gledalec dobiti svoj občutek v sami sliki. Ali je ta občutek nekaj pozitivnega ali negativnega, je na koncu nepomembno. Pomembno mi je, da se gledalec lahko v sliko potopi in se skozi tehnični in kompozicijski zapis prebija do pomena, ter se skozi proces gledanja čustveno poveže s sliko. Sama pa potrebujem koncepte, da sliko sploh naredim, da je slika moja. Pri abstraktni seriji sem ugotovila, da je polje zanimivo raziskovati, vendar mi je obenem nekaj manjkalo. Manjkala mi je konceptualna zasnova, kjer sama čutim breme. Da me torej nekaj do te mere bremeni, da razmišljam o tem vsak dan, me skrbi itd. Znotraj tega iščem potem "estetske" rešitve. Želim si ustvariti nekaj, kar je privlačno za misel in za oko. V tem pogledu puščam sliko odprto in ne želim preveč sugerirati. Tudi naslovi slik so s tem namenom bolj odprti, igrivi, včasih povzeti s kakšnih besedil pesmi. Ravno zato, da gledalca ne obremenjujem preveč.

Kljub tej vaši težnji se želim nekoliko zadržati pri kontekstu slike Connection buidling, ki je neke vrste likovni prenos fotografije sledi satelitov Starlink, ki jih je Elon Musk poslal v nebo, kar je sprožilo kritike astronomov, da bele črte kazijo jasen pogled in raziskave vesolja.
Ta fotografija Muskovih satelitov mi je vzbudila res veliko zanimanja, ker še nisem videla česa takšnega. Gre za podobo vesolja, čez katero tečejo bele črte. In ker gre za precejšnjo množico črt, je pogled zamegljen. Enostavno je bilo toliko distrakcij, da se na posnetku ni več nič videlo. Ti sateliti so v takšni postavitvi samo začasno, dokler na pridejo na pravi položaj, ki pa je prav tako problematična, saj bo zaradi gostote satelitov nemogoče dobiti jasno okno za pogled v vesolje. To je problematično predvsem za opazovanje potencialnih nevarnosti. Takoj ko sem videla fotografijo, sem dobila zamisel, kako bi lahko to prevedla v samo sliko. Tudi s povsem formalističnega vidika, kako podobo spraviti v kompozicijo, da deluje z drugimi elementi, je bila zelo zanimiva izkušnja in posledično je nastala drugačna slika od vseh preostalih.

Slika vizualno zares odstopa od večine drugih, zlasti tistih "svetlih" slik v drugem polkrogu galerije, pa vendar odpira vprašanje, ki je skupno vsem delom: kam pravzaprav gledamo, ko zremo v vesolje, in kakšna bo ta podoba ob vse večjem človekovem onesnaževanju, ki se zdaj seli še v nebo.
Gledamo v nasičeno praznino. Morda je primeren ekvivalent voda z vsemi mikrodelci plastike in podobnih snovi, ki so očesu nevidni. Že zdaj kroži okoli Zemlje na miljone majhnih delcev, ostankov, razbitin. Z dodatnimi vesoljskimi strukturami in konstelacijami pa bo tega še veliko več. Zdi se mi, da je bila ta slika neki presek. Pred njo sem delala svetle slike z oblaki, ki so prav tako del razstave, nenadoma pa so se mi zgodili ti sateliti kot zelo negativna konotacija na vesolje, na znanstveno fantastiko, na prihodnost. Enostavno je slika nastala zelo spontano in tudi razmeroma hitro. Vse, kar sem naredila, je delovalo, se je ujemalo. Ampak slika je v bistvu zelo težka, saj je skoraj v celoti črna, ima le nekaj svetlih poudarkov in različne globine črnin.

Serija Skies združuje kontrast med dvojim: na eni strani imamo slike, ki so nastajale ob premišljevanju o človekovi obsesiji s sončnimi zahodi oz. lepoto takšnih in drugačnih utrinkov ob pogledu v nebo, ki ga v teh kontekstih občudovanja romantiziramo – sonce, luna, mesec so nam v tistem hipu skoraj simboli lepote sveta in idilične narave, ne pa nebesna telesa v neskončnosti vesolja s svojimi zakonitostmi, v katerih se zdijo tisti prej opisani romantični trenutku nepomembni, tudi v hipu izbrisljivi. Ali je ta dvojnost in razpetost med nečim prijetnim in skoraj srhljivim tisto, kar tudi sami začutite, ko se ozrete v nebo?
Ja, absolutno. Že od malega me prevzetost z vesoljem na eni strani navdaja z občutkom lepote, hkrati pa me, ko se zamislim nad praznino in neskončno črnino, tudi straši. Večina ljudi se morda sploh ne ukvarja s tem in morda je to celo bolje, lažje. Kakor koli, pogled v nebo nas zanima, in ne vem, zakaj. S tem sem se ukvarjala v seriji, in ne vem, ali sem prišla do odgovora. Me pa toliko vznemirja, da imam še vedno veliko slikati na to temo.

Še eno vprašanje, ki se mi je zastavljalo, je bilo, zakaj so ljudje tako obsedeni s sončnimi zahodi in s tem, da je to treba deliti. Morda je to trend, ki se je vzpostavil v dobi pametnih telefonov. Čeprav je tudi pred družbenimi omrežji obstajala prevzetost, neki mit, ki se je spletel okrog tega. Kdor vidi rožnato nebo, ga bo fotografiral in ga delil s svojimi sledilci ali pa ga ohranil za lasten spomin. Ne zadostuje nam, da bi to samo opazovali. Podobno počnem sama in sinu kažem, poglej, kako lepo je nebo. Mogoče gre za medgeneracijsko prenašanje vzorcev opazovanja neba, ki traja že tisočletja. Morda pa je to tudi del prevzetosti nad naravo, trenutka zavedanja, da smo del te narave.

Omenjate, da pri ukvarjanju s temo niste prišli do rešitve. Pa vam je to pomembno pri ustvarjanju oz. ukvarjanju z nekim vprašanjem? Da torej pridete do odgovorov ali vam je bistveno in dovolj že samo ukvarjanje s tistim, kar vas bremeni?
Včasih razmišljam o konkretnih problemih, konkretnih vprašanjih, kar ne pomeni, da poskušam tudi nujno najti odgovore, ampak bolj za to, da se trudim razmišljati v tej smeri. Ko se ukvarjam z brutalističnimi bunkerji iz druge svetovne vojne, je to popolnoma neka druga formulacija problema. Gre tudi za vprašanje ruševine. Ali se ti objekte obdržijo ali ne, čemu služijo, spomeniki čemu so. Torej so vprašanja in odgovori že zastavljeni na popolnoma drugačen način. Zdaj pa gre za veliko bolj abstraktno vprašanje, ki se tiče naše prihodnosti in zato odgovora nimam, lahko pa predvidevam. Me pa ta vprašanja, ki so zelo skrb vzbujajoča, precej bremenijo. Upam, da bodo prihodnost oz. vsa digitalizacija in umetna inteligenca v prihodnosti previdnejši in nam ne bodo vsiljeni, ko tega sploh ne bomo opazili. Tega me je najbolj strah.

Ali vas zaradi tega sam proces slikanja kdaj posebej izmuči? Ali pa takrat, torej med samim procesom ustvarjanja, niti ne razmišljate konkretneje o določeni problematiki?
V bistvu me kar izmuči. Ampak bolj zato, ker med slikanjem poslušam podkaste o teh vprašanjih. Pa vendar med slikanjem tudi uživam, najdem simbiozo med vsem negativnim in naslikanim. Morda je moj kompas naravnan v bolj črnogledo gledanje prihodnosti ali pa si samo ne delam utopij glede na vse aktualne dogodke. Med slikanjem potrebujem občutek, da delam nekaj koristnega ali pa dobrega, predvsem zase. Da ni vse usmerjeno samo v formalno, ampak da ima tudi svoj kontekst.

Nekatere teme, s katerimi ste se ukvarjali v prejšnjih serijah, ostajajo. Na primer vprašanje nadzora, skritega v silhuetah palm, v katere v Kaliforniji zares zakamuflirajo nadzorne naprave. Gre za sliko Imagine a tree, ki s svojim pastelnim koloritom in kot v neki tapetni v vzorec ujeto repeticijo form v formalnem pogledu precej odstopa od drugih del. Sami ste jo na vodstvu opisali kot ironično podobo nebes, na katera aludira prav nežna barvna paleta.
Pri slikanju se nisem usmerila specifično v to smer, ko pa je bila enkrat slika razstavljena, mi je veliko ljudi reklo, da se jim zdi svetniška. Verjetno zaradi centralno zasnovane kompozicije in simetrično nanizanih oblakov, ki delujejo umetno in nimajo zares zveze z realno podobo neba. Nebeško verjetno na koncu deluje zaradi barv, ampak to je tisto, s čimer se rada poigram. Da torej distopične ideje zamaskiram do mere, da je slika prijetna na pogled, da ni grozeča, ampak nasprotno, celo nežna. Ko ljudje izvedo, da so v resnici naslikane antene in da gre za vprašanje nadzora, jih zmoti.

Zato tudi ne želim sugerirati, kaj je na sliki, saj se mi zdi, da lahko odvzame moment lepote med sliko in gledalcem.

Naslov razstave Obsevatorij ustreza krožnemu galerijskemu prostoru, ampak najprej seveda poudarja ta pogled v vesolje, neki znanstvenofantastični trenutek, ki je viden na slikah in aludira na vaš premislek o prihodnosti Zemlje, zlasti v našem odnosu do vesolja, ki ga vse bolj agresivno naseljujemo, onesnažujemo. Angažiran moment v vašem delu ostaja, čeprav se ozirate stran od Zemlje. Ampak te slike niso nujno samo naš pogled v nebo, ampak pogled z neba na nas.
S kustosinjo Mašo Žekš sva izkoristili specifičnost prostora za stopnjevanje znanstvenofantastičnega pridiha in postavili slike v drugačen kontekst. Opazovanje neba in vesolja skozi observatorij postane zavedanje lastnega obstoja. Gre za dualnost, kjer mi opazujemo, ampak konstantno nekdo opazuje tudi nas. Zato gledanje stran od Zemlje ni mogoče, ker je kot tako tudi dokumentirano in nadzorovano. Meni je ta nadzor duha moreč in od nekdaj sem imela občutek, da se svet ne premika v pravo smer.

Čeprav se skozi slikarstvo dotikam premisleka o vesolju, pa ne morem mimo dejavnosti, ki se že dogajajo na Zemlji. Če pogledamo svet, so že države, ki uvajajo popoln nadzor, denimo Kitajska. Mislim, da to prihaja tudi k nam. S pandemijo se je uveljavilo kar nekaj novih modelov nadzora, povsod po svetu. Umetna inteligenca je le korak stran od tega, da postane pametnejša od nas. ChatGPT je to nazorno pokazal, in vprašanje časa je, kdaj bodo določeni poklici in storitve ukinjeni, saj jih bo nadomestila umetna inteligenca. Preveč knjig je bilo napisanih o negativnih posledicah tehnološkega razvoja in posledično uvajanje nadzora nad vsemi segmenti družbe in nekaterim zgodbam se približujemo. Če imamo popoln nadzor na nebu, pomeni, da ima nekdo popoln nadzor nad našim premikanjem in dejavnostih. S pametnimi telefoni smo to že dosegli.

Podjetje Elona Muska Neuralink sporoča, da so že tako daleč, da poskusno nameščajo implantate v možgane. Torej bomo ves čas lahko priklopljeni na medmrežje in nas bo lahko nekdo nadzoroval. To je grozno. Trenutno je razvoj takšne tehnologije namenjen in upravičen kot medicinski pripomoček, vendar so nedavno na WEF (World Econimic Forum) na panelu, ki ga je gostila Nita Farahany, predstavili bolj distopično verzijo podobnega vmesnika, in sicer popoln nadzor misli na delovnem mestu. Tema je bila sicer predstavljena kot zelo pozitiven napredek, ki daje delodajalcu popolno nadvlado nad delavcem. Če pride do tega, pomeni, da so nam ukinili vso svobodo.

Toliko imamo drugih distrakcij, da se takim vprašanjem ne posvečamo in sploh ne zvemo zanje, saj je fokus medijev trenutno drugje. Predvsem problematično je tudi cenzuriranje nasprotnega mnenja.

Drugi velik problem pa vidim v tem, da sta vesolje in nebo naš skupen prostor, nimamo pa nobenih zakonov, ki bi opredeljevali, kdo lahko pošilja satelite in koliko. Če se neka korporacija odloči, da pošlje v vesolje 40.000 satelitov, se to odobri. Če se odloči še druga korporacija ali pa katera od vesoljskih agencij, bodo to naredili. Onesnaževanje pa se bo kazalo na način, da bo nad nami mreža satelitov, ki bo bolj navzoči kot pa zvezde. Prav tako ni nobenih omejitev pri razvoju umetne inteligence in poseganju v človeške možgane. Zakaj nimamo nobenega vpliva na to, kaj se s temi stvarmi dogaja? Vse je v rokah korporacij in določenih vlad, ki jim blaginja človeka ni ravno prioriteta. Mene to vse zelo skrbi, in zdaj, ko imam otroke, še toliko bolj. Razmišljati o teh problemih je naporno, vendar ne morem mimo tega. Slikarstvo mi omogoča predelovanje informacij na poseben način, skozi katerega se na neki način razbremenim in z lahkotnostjo elementov transformiram negativnost v določeno estetskost.