Avstrijska filmska ustvarjalka slovenskih korenin se je rodila leta 1981 v Halleinu v Avstriji ter odraščala v Ljubljani, Celovcu in Hodišah. V svojem večkrat nagrajenem filmu Izginjanje usmerja pogled v izginjanje slovenščine iz avstrijske Koroške.

V najinem pogovoru je med drugim poudarila, da so spremembe nujne v javnem življenju. "Občinski listi in uradi so pri nas samo v nemščini, prideš po potni list in vse urejaš v nemščini, slovenščina je izrinjena z vseh področij, je stigmatizirana. 'Če boste doma pridno govorili slovensko in če bodo otroci peli slovenske pesmi ...'. To ni dovolj," poudarja. Prepričana je, da nas vse zadevajo ta vprašanja: "Kaj je materinščina? Kaj je povezano z jezikom?"

Film se osredinja na življenje slovenske narodne manjšine na avstrijskem Koroškem v zadnjih sto letih, od koroškega plebiscita do danes, ob čemer v gibljive podobe lovi tisto zgodovino, ki v avstrijskem avdiovizualnem spominu skorajda ni navzoča. Na filmskem festivalu Diagonale v Gradcu je prejel nagrado občinstva, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu pa vesno za posebne dosežke.

Izginjanje predstavlja tretji del avtoričine dokutrilogije o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ki obsega še filma Andri 1924–1944 in Korošec govori nemško ("Der Kärntner spricht Deutsch"). Po več nagrajenih dokumentarcih je leta 2015 posnela tudi celovečerni prvenec Ma folie, ki je med drugim pobral nagrado prvi koraki (First Steps) in avstrijsko filmsko nagrado za najboljšo stransko igralko.

V filmu Izginjanje poudarite eno od prelomnic razumevanja lastnega odnosa do materinščine, slovenskega jezika. Ko ste dobili sina, je bilo jasno, da z njim ne morete govoriti nemško, tudi če se trudite?
Pravzaprav sem že to že vedela, enako se mi dogaja tudi s tujimi otroki in živalmi. Preprosto mi je bližje z njimi govoriti slovensko, tudi če so to otroci iz nemško govorečih družin. Ta fenomen sem poznala tudi od prijateljic in drugih koroških Slovencev in Slovenk. Že vnaprej mi je bilo jasno: ko bom imela otroka, bom govorila slovensko, tako da me ni tako zelo presenetilo. Sem pa potem videla, kako zelo res je to: bilo bi mi zelo čudno govoriti z njim kateri koli drug jezik, kot je slovenščina.

Kako se je oblikovala vsebina dokumentarnega filma? Kaj je bilo ključno za njegov nastanek? Se je začel oblikovati iz vaše vpetosti v okolje? Ali je bil ključen zgodovinski trenutek, stoletnica plebiscita?
Vse se je razvilo polagoma. Najprej je z mano stopil v stik ugleden avstrijski zgodovinar Oliver Rathkolb, osebno se tedaj še nisva poznala. Načrtoval je postavljanje razstave fotografij. Vprašal me je, ali bi naredila kratki dokumentarec o Hodišah, torej svojem domačem kraju. Ni vedel, da sem od tam, poiskal me je, ker je poznal moje druge dokumentarce. Začela sem razmišljati, kaj bi poudarila v filmu o zgodovini Hodiš, če bi ga res naredila, in odločila sem se za ta vidik – izganjanje slovenščine. Kar me je pretreslo, je bilo to, da je še pred sto leti skoraj vsakdo v Hodišah govoril in razumel slovensko, zdaj pa je ravno nasprotno, skoraj nihče je ne govori in razume.

To pomeni, da film ni bil načrtovan kot zadnji del trilogije, ampak je bil splet okoliščin? Kako se je oblikovala trilogija o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem?
Sploh ne. Če bi vnaprej mislila na ustvarjanje filma o slovenski manjšini v zadnjih stotih letih, bi rekla. "Ne, jaz tega ne morem." Ker pa je prišlo od zunaj in se je oblikovalo v majhnih korakih, je film lahko nastal tudi kot del popolnoma spontane trilogije. Prvi film Andri 1924–1944 je zelo oseben, drugi Der Kärntner spricht deutsch je nastal iz mojega raziskovanja partizanstva, zanimalo me je tisto, o čemer se ne bere veliko – ne o bitkah, temveč o vsakdanu partizanstva, kakšna vprašanja so zastavljali, katere skrbi so imeli.

Če sem prav prebrala, je partizanstvo nekaj, kar je vpisano že v vaše ime?
Da, res je, na Koroškem je bila partizanka po imenu Andrina, po kateri sem dobila ime.

Izginjanje je zelo oseben film, kolaž intimnih in zgodovinskih zgodb, kjer je razvidno, da imate bližnje odnose z intervjuvanci. Kako pa ste pristopali do tistih ljudi iz filma, s katerimi niste imeli osebnih vezi in ki so politično nastrojeni proti dvojezičnosti na Koroškem?

Prvič se je zgodilo, da sem v dokumentarcu pokazala tudi zagrizene nemške nacionaliste. Naredila sem tudi intervju z deželnim glavarjem Petrom Kaiserjem. V prejšnjih filmih druge strani sploh nisem želela predstavljati, ker kdo bi to bil – SS-ovci? Vedela sem, da te plati ne želim poudarjati, ker je že tako vsenavzoča na Koroškem. Zdaj pa se mi je zdelo pomembno poudariti, da Koroška niso samo Slovenci, ki se pritožujejo. Drugo stran sem želela prikazati na široko, kar je težko – že takoj se postavi vprašanje, kdo je večina. Večina nima enotnega mnenja, je pluralna. Poskušala sem razširiti pojem "druge strani", zato sem opravljala intervjuje na javnih prostorih, slučajno sem izbirala ljudi in jih spraševala, kaj mislijo o slovenščini, o manjšini, o dvojezičnih krajevnih napisih, bilo je zanimivo, ponekod tudi zabavno, izkazalo se je, da ljudje vedo zelo malo. V montaži sem se odločila, da ničesar od tega ne bom uporabila v filmu, ker bi poudarila zgolj nevednost in slabo informiranost.

Z nemško nacionalistično stranjo sem stopila v stik prek produkcijske hiše, Soleil Filma, kjer je producent Jürgen Karasek, ki je tudi moj partner in imava otroka. Odločila sem se, da bo on tisti, ki bo stopil v stik z organizacijami. Bolje je, da je moški, ker je še posebno v teh krogih spoštovanje do moških večje, obenem pa je moje ime že zaznamovano s slovenščino. V pogovorih se nisem predstavljala kot Andrina Mračnikar, ampak samo kot tista, ki vodi pogovor. Nikoli me tudi niso vprašali, kdo sem in kako mi je ime, zakaj jih sprašujem o tem. In nikoli pozneje, odkar film obstaja, nisem dobila nikakršnega odziva od njih.

So pa vedeli, da bodo nastopili v dokumentarnem filmu?
Vedeli so, da snemamo film o plebiscitu in slovenski manjšini na Koroškem. Ljudje pred kamero že vedo, kaj rečejo. Tisti, ki sem jih tu ujela, so še tisti, ki so relativno transparentni v svoji protislovenski drži, kljub temu da kamera teče. Večina pa pazi in se ogiba kamere, ko so protislovenski. Če kamere ni poleg, zelo hitro govorijo o "vindišarjih".

Kaj pa današnji otroci in njihov odnos do jezika? Kako občutijo dinamiko med slovenščino in nemščino? Ste opazili razliko med mnenjem deklic iz filma in lastnimi pogledi na dvojezičnost v otroštvu?
Deklice iz filma so poseben primer, ker nisem želela, da film pripoveduje le o zgodovini, ampak tudi o prihodnosti, pogledu naprej. To je ključno ravno pri teh deklicah, ki sebe ne vidijo več kot koroške Slovenke. Deklici iz filma se učita slovensko v osnovni šoli, a se dalje ne bosta več učili tega jezika. Otrok, ki doma govorijo slovensko, je vedno manj. Otroci so mi govorili o tem, kako od tega, da govorijo slovensko, ne dobijo prav veliko občudovanja od družbe, da to ni prestižno.

Kot edini mogoč pogled naprej, ki bi ohranjal jezik, se kaže izobrazba? To tudi poudarjate: slovenščina je samo še jezik zasebnega življenja oziroma celo popoldanski konjiček.
V izobraževanju leži eden glavnih težav. Po letu 1945 nam je uspelo uveljaviti, da so bili samodejno vsi prijavljeni k dvojezičnemu pouku, a je to trajalo samo do leta 1958. Potem pa so nemški nacionalci organizirali Schul Streik in otrok niso več poslali v šole, s čimer jim je uspelo odpraviti dvojezični pouk za vse. Od tedaj se je treba aktivno prijaviti k slovenščini. Pritisk na to je bil zelo velik od delodajalcev, ker je slovenščina diskriminirana in doživeta kot manjvredna. Starši so nehali prijavljati otroke. Že če bi bili vsi samodejno prijavljeni, bi se lahko drugače organizirali. Nato pa so se odločili še to, da delijo razrede glede na to, kdo se prijavi na slovenščino, kar prinaša nepregleden sistem. Paralelno imajo nekateri pouk nemščine, drugi pa z asistenčno učiteljico pouk slovenščine. Asistenčna učiteljica tudi, denimo, nima menjav. Če je ni, pouk odpade. Gradiščanski Hrvati, ki so tudi avstrijska manjšina, imajo boljši sistem, saj so vsi samodejno prijavljeni k pouku hrvaščine. Med koroškimi Slovenci se je prijela misel, da je prepozno, da se tega več ne da uresničiti, kar je absurdno. Na dvojezičnem ozemlju bi morali po mojem mnenju vsi govoriti oba jezika.

Kako se jezika izmenjavata v vašem življenju?
Zdaj ko veliko govorim slovensko prek sodelovanja s produkcijsko hišo Vertigo, spet postaja lažje. Moje življenje na Dunaju je popolnoma nemško govoreče, preden sem postala mama, sploh nisem govorila več slovensko, razen po telefonu z mamo. Nimamo slovenskih TV- programov, veliko je koroških Slovenk in Slovencev na Dunaju, imajo angažirane pobude, igrarije za otroke. Ampak Dunaj je velik, ne srečujemo se tako pogosto. Tudi pri sinu opažam, da je pri nemščini veliko bolj samozavesten kot v slovenščini, kljub temu da jaz govorim z njim samo slovensko. Če bi bile manjšinske pravice dobro urejene, ker je na Dunaju res veliko koroških Slovenk in Slovencev, predvsem mladih, bi bilo lahko več stvari omogočenih in bi morale veljati manjšinske pravice tudi tam.

Film se posveti vsem ravnem nasilja, ki so vpletene v preganjanje slovenščine. Predstavljate anonimna pisma, katerih namen je ustrahovanje slovensko govorečih.
Zgodb o šoku in nasilju je nešteto, v filmu sem opozorila na pripoved o anonimnih pismih, zgodbo moje babice o tem, kako so jim zaradi slovenščine čez noč obesili kobilo v hlevu, in spomin moje mame, ki so jo oklofutali v bolnišnici, ker je govorila slovensko. Posneli smo jih več, a smo jih morali v montaži reducirati, čeprav so bile močne zgodbe. Strah nekaj naredi z ljudmi, tudi če se ljudje kot moja mama in babica odločijo dalje govoriti slovensko navkljub vsemu. Strah ostane. Stari gospod iz filma, ki je bil kot otrok deportiran z družino, je primer tega, kako človek za vedno čuti nevarnost, kako nisi nikoli normalno sprejet v svojem okolju, nikoli nisi brez strahu.

Je govoriti slovensko povsod povezano s kljubovanjem in strahom ali so opazne spremembe med različnimi kraji na avstrijskem Koroškem?
Na Dunaju in Celovcu je drugače kot na vasi. V Hodišah je govorjenje slovenščine zagotovo ostalo dejanje upora, ljudje ne vidijo tega kot nečesa normalnega, še vedno je politično vprašanje. Nedavno sem bila na pogrebu nekoga, ki je bil dvojezičen, in tam denimo ni bilo nobene slovenske besede, čeprav je bil to njegov materni jezik. Niti besede ni bilo izrečene o tem, da je bil kot otrok deportiran v delovno taborišče. V mestih so ljudje bolj odprti, slišijo več jezikov, slovenščina je eden od jezikov, prihajajo turisti. Kot pripoveduje moja mama, sva zelo pogosto doživljali žaljenja in diskriminacijo, ko sem bila še majhna. To se je močno spremenilo.

Nekdanjega koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja pa v filmu ne omenjate?
Veliko sem premišljevala, ali naj ga vključim ali ne, bil je hujskač. A on se je seveda le pridružil tradiciji hujskanja, ta tradicija je bila starejša od njega. Kot populist je propagiral: "Kärnten wird einsprachig" (Koroška bo postala enojezična) in hujskal tudi proti drugim manjšinam. Imela sem občutek, da njemu osebno prostora v filmu ne želim dati, ker bi šlo potem že preveč v podrobnosti. Po njegovi smrti imamo deželnega glavarja Kaiserja, ki je socialist in reče, da je slovenščini naklonjen, ampak to pomeni le to, da ne hujska proti slovenščini in da včasih reče kaj v slovenščini. Je pa bil njegov sin na slovenski gimnaziji.

Ko pa gre za uveljavljanje pravic, postavljanje dvojezičnih tabel, še vedno govori o tem, kako je treba sklepati kompromise in da mora biti manjšina pripravljena na to, da se srečamo sredi mostu. Ta govor je tudi v filmu, ker se mi zdi tako neverjetno, da res ne želijo razumeti, da se o manjšinskih pravicah ne bi smeli pogajati in da ni na plečih manjšine, da odstopi še več svojih pravic. Manjšina je majhna in šibka, ničesar več nima dati. O čem naj se še pogaja? Nemško govorečim ne bi bilo nič odvzeto, če bi bile table v dveh jezikih.

Opozorite na primer odvetnika Rudija Vouka, ki je ubral drugo pot, z iskanjem birokratskih lukenj in inventivnim pristopom, ko je nalašč prekoračil hitrost na cesti, ker ni "razumel nemških tabel". Se kaže kot edina preostala pot to – loviti na zankah svoje pravice?
Rudi Vouk dobro pokaže, kako absurdna je situacija, da so nam to možnost potem spet ukinili. S tem kompromisom, ki sem ga v filmu poskušala obrazložiti, da je ustavno sodišče reklo, da je deset odstotkov slovensko govorečega prebivalstva dovolj za dvojezične table. Nemškonacionalni krogi na Koroškem pa so zahtevali 25-odstotni delež slovensko govorečih. Kompromis se je potem glasil 17,5 odstotka.

Na Koroškem od tega dogovora dalje vlada mnenje, ki ga povzemajo tudi mediji in deloma koroškoslovenske organizacije, da je zdaj vse rešeno. To se meni zdi skorajda hujše, ker gre za molk, ki ga povzroča t. i. kompromis in ker je zdaj "vse v redu", saj ni več hujskanja v slogu Haiderja. Hkrati pa se za manjšino nič ne izboljša, nasprotno, slovenščine je vedno manj, v šolskem pouku niso ničesar izboljšali, pred kratkim sta bili črtani dve uri slovenskega pouka, kar je katastrofa. Že tako ni pouk prav dober. Vzdušje na zunaj pa je, da je vse v redu.

Omenili ste, da je sin deželnega glavarja hodil na slovensko gimnazijo. Na kakšne načine se izraža ta paradoks, da je slovenski jezik obenem zatiran in cenjen?
Veste, včasih so Slovenci veljali za kmete, nemško govoreči Korošci pa za bolj izobražene, a se je to izmenjalo. Tisti, ki jim je slovenščina pomembna, pošljejo otroke na slovensko gimnazijo. Tisti, ki govorijo slovensko, so tako običajno višje izobraženi. Srednjih šol brez mature ni v slovenščini že od leta 1958, Slovenci pa gredo na gimnazijo v Celovcu, ki so si jo izborili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Slovensko govoreči mladi so tako v večini visoko izobraženi. Gimnazija je bila najprej vzpostavljena kot popoldanska na nemško govoreči gimnaziji, danes pa deluje v lastnem poslopju dopoldansko. A je tu pomembno poudariti tole. Ko sem jaz hodila na gimnazijo, sta bila dva ali trije sošolci v razredu, ki doma niso govorili slovensko, danes pa je obrnjeno, sta še samo dva ali trije, ki doma govorijo slovensko. Danes je slovenščina kot tuji jezik, v katerem se izobražujejo.

V Sloveniji so bili odzivi na film zelo čustveni, veliko je bilo joka v kinodvoranah, kako pa je bilo v Avstriji? Se želijo gledalci pogovarjati z vami o problematikah dvojezičnosti, izrazijo podporo spremembam? So politiki videli film, se kakor koli odzvali?
Če je Kaiser videl film, tega žal ne vem, bil je seveda vabljen na premiero, a se je ni udeležil. Skoraj si mislim, da je film deloma moral videti, vsaj prizor, kjer on govori na pokopališču ob polaganju venca. Drugi iz socialistične stranke na Koroškem pa vem, da so film videli, da so mi rekli, da je film zelo pomemben, da bi ga bilo treba prikazovati na šolah, kar za zdaj ni ravno uspelo. Doslej so si ga lahko ogledali samo na slovenski gimnaziji ter na dvojezični šoli v Šentpetru in nemški gimnaziji v Vetrinju. Druge enojezične šole pa se niso obrnile na nas, tudi iz dežele ni nihče ni stopil v sik z nami.

Naracija (voiceover) v filmu prehaja med slovenščino in nemščino. Kako ste se odločali, v katerem jeziku pripovedujete v kakšnem prizoru – je bilo določeno glede na kontekst, glede na vaš občutek?
Ko sem si film prvič ogledala v Sloveniji, to je bilo na festivalu Kino Otok v Izoli, tega občutka še nisem imela, potem v Ljubljani pa sem si prvič rekla: "Za ljudi tukaj mora biti čudno, zakaj govorim tudi nemško oziroma kje menjam jezike." Zame je bilo takoj jasno: film mora biti v obeh jezikih, ker je zame nemščina osnovni delovni jezik, v nemščini se tudi lažje izražam, v slovenščini moram premišljevati, kako oblikovati stavke, iščem besede. Slovenščina je emocionalni, družinski jezik, nemščina pa poslovni. Prek sina se zdaj učim novih besed, nekatere živali, kot je pasavec, sem šele zdaj spoznala. Če sem odkrita, sem pri filmu bolj merila na avstrijsko občinstvo, uspeh filma v Sloveniji me preseneča. Občutek sem imela, da v Sloveniji ni zanimanja za slovensko manjšino na Koroškem in da tudi zanimanja za film ne bo.

Sprašujem se, ali res ni zanimanja, ali gre za tematike, ki se nalašč ne izpostavljajo? Razdalje v Sloveniji so tako majhne, a se vseeno jemljejo problematike manjšin na mejah kot zelo oddaljene težave. Zakaj po vašem mnenju to ni politično vprašanje?
Vprašanje je, od kod to pride. Zakaj je tako zamolčano? Kdo bi imel interes? Mislim, da je preprosto Slovenija od samostojnosti dalje v Evropi in predvsem v razmerju do Avstrije je prevzela vlogo tistega, ki kloni, se umakne, je nekonfliktna. Ne vem, morda obstajajo tudi gospodarski interesi Slovenije v Avstriji, ki se ščitijo.

Je bila pa na vaši ljubljanski premieri navzoča predsednica države, Nataša Pirc Musar? Je morda vsaj to spodbudno dejstvo?
To je gotovo zelo lep znak, da je prišla na okroglo mizo pred filmom, rekla je, da se zelo zavzema za tematike iz filma. Seveda, mogpče je, da bo to kaj spremenilo.

Umetnost sama ne more uveljaviti dvojezičnosti. Tudi v filmu poudarjate politično odgovornost.
Kulturne iniciative koroških Slovencev so zelo aktivne, deloma se tudi vidi v filmu, z gledališkimi predstavami in razstavami. Včasih se pri nas govori, kultura je najpomembnejša, preko kulture bo jezik živel, ampak po mojem mnenju ne more vsega urediti kultura, politika naj uredi. Odgovornost se v slovenski zgodovini pogosto prelaga na posameznike in na kulturo, kako morajo posamezniki v zasebnem življenju prevzeti odgovornost. Spremembe so nujne v javnem življenju, občinski listi in uradi so pri nas samo v nemščini, prideš po potni list in vse urejaš v nemščini, slovenščina je izrinjena z vseh področij, je stigmatizirana. "Če boste doma pridno govorili slovensko in če bodo otroci peli slovenske pesmi ..." To ni dovolj. Kakšna je korist jezika? Kaj imam od jezika, ki ga nihče drug ne govori? Korist jezika je tu, dokler so tu drugi, ki ga govorijo. In to je sistemsko vprašanje, vprašanje vrtcev, šol, politične drže. Zato je v filmu tako pomembna politična raven.

Kaj vse opažate, da izginja z jezikom? V filmu opozorite na svoj priimek, Mračnikar, ki v nemščini nima pomena, v slovenščini ima zgodovino, zgodbo.
To je zanimivo tudi pri reakcijah občinstva na avstrijskem festivalu Diagonale, kjer je film dobil nagrado občinstva. Bili so ganjeni, nemško govoreča Korošica je ravno to pasažo poudarila, ker se je zavedela, koliko pomena odmre, če izkoreniniš jezik. Zanimivo je, kako je to ganilo enojezične Korošce. Gledalke in gledalci so emocionalni, če ga vidijo, tudi tisti, ki jih tema ne zanima, v Avstriji je bil film dobro obiskan, na Koroškem in na Dunaju je bil dalj časa razprodan. "Ah, manjšinska tematika, to se nas ne tiče," sem mislila, da bodo govorili ljudje. Po razprodanosti dvoran sem spremenila mnenje. Mislim, da nas vse zadevajo ta vprašanja: Kaj je materinščina, kaj je povezano z jezikom? Lahko gre za kitajščino ali kateri koli jezik, gre za povezanost z jezikom in spomine, ki pridejo s tem.