Tatjana Plevnik je najnovejša dobitnica letošnje Arsove lastovke, nagrade za najboljšo kratko zgodbo, ki jo vsako leto razpiše uredništvo za kulturo tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars. Žirija v sestavi Silvija Žnidar, Andrej Peric in Matej Juh je izmed 345 prispelih zgodb v ožji izbor uvrstila šest zgodb. To so bila dela avtoric Barbare Kapelj in Jerneje Fišer, dve je napisala nagrajenka Tatjana Plevnik, eno pa Franjo Frančič. Eden izmed avtorjev ni potrdil svojega avtorstva za zgodbo brez naslova in s šifro Luscinia. Zgodbe iz ožjega izbora so v okviru oddaje Literarni nokturno predstavili na 1. in 3. programu Radia Slovenija v dneh pred slavnostno podelitvijo nagrade za najboljšo zgodbo.

Tatjana Plevnik je na natečaju že sodelovala, leta 2017 se je z zgodbo Cici Mici in ruska ruleta uvrstila v ožji izbor za nagrado. Je pedagoginja, ki živi in ustvarja v Ljubljani. Delala je na Centru za razvoj univerze in ministrstvu za šolstvo, kjer je vodila slovensko enoto evropskega omrežja za izobraževanje, prevajala strokovna dela in pisala članke. Kratke zgodbe je začela pisati po upokojitvi leta 2014, objavlja pa tudi v različnih slovenskih literarnih revijah in je v letih 2020 in 2021 štirikrat zmagala na različnih natečajih po Sloveniji. Deluje tudi kot mentorica več skupin za ustvarjalno pisanje. Pred kratkim je pri založbi Litera izdala svoj knjižni prvenec z naslovom Vabe – zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug.

Tatjana Plevnik pravi, da poskuša "pisati na različne načine, tudi provokativno. Mogoče je to način, s katerim se upiram 'nevidnosti starejših žensk'. Sama prepoznam v svojih zgodbah skupno nit, ki je, mislim, ironija (tudi samoironija). Res je tudi to, da ne znam napisati dobre zgodbe na hitro. Ko jo napišem, jo pustim odležati, dokler ne pozabim, da sem jo napisala jaz, zato da jo pozneje laže popravljam in pilim. Ves proces traja kar dolgo, tudi več let."

Lastovko je prejela zgodba Jablana, ki tematsko obravnava toksičen odnos med starši in otrokom.

Žirija je o zgodbi Jablana zapisala, da je premišljeno dramsko strukturirana z diskretno metaforiko, prepriča pa tudi s postopno karakterizacijo in nevsiljivo primerjavo hčere kot osrednje protagonistke z naslovno Jablano in njenim življenjskim ciklom. To so torej besede žirije. Kaj pa nam vi lahko poveste o njej?

O njej bi bilo najboljše na kratko povedati to, da je mešanica avtofikcije in čiste fikcije. Nekaj sem si izposodila iz svojega izkustva, mogoče sem si izposodila tudi poklice svojih staršev, vse drugo pa je zelo malo resnično. Sem pa najprej razpletla zgodbo na več načinov, potem pa sem se odločila za tega. Zgodb ne pišem prav hitro, tako da je ta zgodba nastajala precej časa, to je morda že četrta ali peta verzija in očitno je uspela. Vedno se izplača počakati, da ugotoviš, kaj v zgodbi deluje, kaj odmeva tudi v meni kot avtorici. In ko sem začutila, da je to to, sem jo oddala.

Pa veliko črtate, popravljate? Zgodbe napišete v enem zamahu ali je to pri vas dalj časa trajajoč proces?

Popravljanje, spreminjanje − ta postopek je pri meni celo daljši kot metanje osnutka na papir. To delam večkrat. Včasih tudi kaj zavržem, sicer ne dokončno. Imam eno posebno mapo, v kateri hranim te osnutke. Mogoče me bo kdaj spreletelo, kako popraviti napisano, da bo zgodba dobro zvenela. To se mi je že večkrat zgodilo. Da sem iz reciklažnega koša povlekla nekaj in okrasila do objavljivosti.

Na naš radijski natečaj ste poslali tri zgodbe in vse so bile uvrščene v ožji izbor. Zgodbe so si med seboj zelo različne, tako da je bila žirija pravzaprav zelo presenečena, ko je ugotovila, da prihajajo od iste avtorice.

To je verjetno zato, ker pišem šele zadnjih deset let in se v bistvu ves čas samoizobražujem. Te zgodbe niso nastale vse tri v istem času. Nekatere so starejše, tudi dve, tri leta. Kot že rečeno, sem jih dopolnjevala in preoblikovala. Zadnjih deset let namreč že ves čas tudi malce eksperimentiram. Kaj je tisto, kar bi rada povedala? Kaj je tisto, kar mi leži? Kako naj to povem? Kako naj zamenjam pripovedovalca? Kakšen format zgodbe naj ustvarim, da bo zanimiv, da bo prepričljiv, da bo odmeven, da bo učinkoval. Tako da to so vse rezultati mojega eksperimentiranja. Jaz sem še v delu, čeprav sem že malo v letih.

Omenili ste, da se samoizobražujete. Kako to izobraževanje poteka? Berete vam ljube avtorje, se udeležujete kakšnih delavnic?

Tudi to. Ampak po znani pedagoški piramidi se največ nauči tisti, ki uči. Zato sem po tem, ko sem dve, tri leta hodila na delavnice na Univerzi za tretje življenjsko obdobje in tudi k drugim mentoricam in mentorjem, oblikovala skupino sama. S skupino kolegic se dobivamo vsak torek in se učimo. Nabrala sem si cel kup zapiskov, tako da bo zdaj izšla hibridna knjiga pri JSKD, ki je napol priročnik, napol zbornik zgodb naših delavničarjev in delavničark. Napisala sem jo ob pomoči Suzane Tratnik in Barbare Korun, za kar sem jima zelo hvaležna. Knjiga je končana in gre kmalu v tisk.

No, to pa ni edina vaša knjiga, nedavno je pri založbi Litera izšel tudi vaš kratkoprozni prvenec z naslovom Vabe.

Ja, to je moja prva knjiga kratkih zgodb, ki so si med seboj zelo različne. Zajema obdobje zadnjih desetih let, ko sem stopnjevala spretnosti v pisanju. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da pri nas že več ljudi piše kot bere, jaz temu aplavdiram. Ljudje naj kar pišejo. To je, prvič, bolje, kot da bi metali granitne kocke, drugič pa, ko ti pišeš, nekako artikuliraš oziroma urediš, sistemiziraš tudi svoje misli. Jih tudi malo poglobiš. Drugače začneš gledati na problem ali pa na svet ali pa na odnose, kot bi, če tega ne bi spravil na papir. Tako da jaz sem velika zagovornica tega, da ljudje pišejo. Ne glede na to, s kakšnim končnim namenom oziroma s kakšno vrhunsko kakovostjo. To v vsakem primeru ljudi dela boljše.

Kaj pa sama forma kratke zgodbe? Vas pritegne oz. zanima bolj kot kakšna daljša forma, na primer roman?

Najprej je tu verjetno praktičen razlog, ker ko sem začela hoditi na delavnice za kreativno pisanje, se tam piše kratka zgodba. To je eno. Drugo pa se mi zdi, da mi kratka zgodba leži tako z vidika bralke kot z vidika avtorice. Moč kratke zgodbe mora biti enakovredna ali pa vsaj približno tako mora učinkovati kot krajši roman. Zgoščevanje mi tudi leži. Da z manj besedami povem več. Tako da mislim, da bom ostala pri kratki zgodbi, čeprav se preizkušam tudi v pisanju romana, ampak ta zahteva bolj arhitekturni pristop, več načrtovanja, nekaj več časa in potrpežljivosti.

Koga pa vi radi berete, kdo vas pisateljsko navdihuje oziroma po kom se kot pisateljica zgledujete?

Vsekakor so to vrhunske dame, Alice Monroe, Carol Oates, Margaret Atwood. Tudi pri nas je cel kup pisateljic, ki imajo moje poklone in imajo mesto na mojih policah. Od Vesne Lemaić do nedavno nagrajene Ajde Bračič. Nazadnje pa sem brala Razvejenje od Richarda Powersa. Rada berem romane, ki so aktualni, ki pogledajo v prihodnost, ki nam hočejo nekaj povedati o tem, kaj nas čaka in kaj čaka naše otroke. Rada berem tudi plažo, rada berem kriminalke, ampak to bolj poleti na dopustu. Moram sicer reči, da ko se človek osredotoči na svoje lastno pisanje, je nekoliko manj pripravljen na to, da se vživlja v neki drug glas. Tukaj je treba ujeti ravnotežje med tem, kar sam poveš in kaj povejo drugi pisatelji in pisateljice.