Skupaj z drugimi člani sicer norveške odprave bo maja predvidoma v 30 dneh prečkal okoli 550 kilometrov dolgo pot čez grenlandski ledenik. Fizične priprave so temeljile na osnovni predpostavki, da mora biti vsak, ki opravlja to pot, sposoben presmučati dnevno približno 30 kilometrov, pri tem pa vleči 80 kilogramov opreme. Za podvig se je dolgo pripravljal, med drugim je nabiral moč in kondicijo v gozdovih tako, da je vlekel avtomobilske gume. Po Grenlandiji želi prečkati tudi Antarktiko in se odpraviti na severni pol.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Od kod želja, da bi šli na Grenlandijo?
Moja dolgoletna želja je bila, da bi raziskoval polarne kraje. Dolga leta sta bila na prvem mestu družina in služba, zdaj v zrelih letih sem si pa rekel, da bi lahko uresničil to dolgoletno željo. Opravil sem vrsto zimskih vzponov v naših gorah, hkrati pa gledal polarne kraje. Pridružil sem se najprej angleški ekspediciji, ker so izbirali navadne smrtnike in jih naučili oz. pripravili za polarne izzive.

Dejansko nimam izkušenj s takimi ekstremnimi razmerami, nisem alpinist in se tega res lotevam na neki način s kavča. Ne znam niti smučati, s tekom na smučeh sem se seznanil šele pred kratkim. S temi pripravami, najprej izobraževanjem in ustrezno opremo ter potem fizičnimi pripravami, pa sem zdaj na točki, ko sem pripravljen na podvig.

Ciljev je torej več, prva je Grenlandija.
V polarni skupnosti je znamenit trojček: prečenje grenlandskega ledenika, prečenje Antarktike in Severni pol, to so trije sklopi, prvi je Grenlandija, ki je tudi najlažja in predstavlja "vstopnico" za druga dva podviga.

Ob omembi Grenlandije večina pomisli na mraz in led, razmere res niso ugodne. Zakaj bi torej nekdo želel riniti tja?
Mraz je poseben izziv, ki ga z dobro opremo lahko zelo dobro premagaš, se pa moraš pripraviti tudi psihično. Moji ženi, ki ne mara mraza, še vedno ni jasno, zakaj se podajam v to (smeh). Očitno imam res posebno veselje oz. ta mraz mi predstavlja velik izziv.

Kako ste se lotili podviga? Kako pride človek s kavča na Grenlandijo?
Najprej smo začeli suhe priprave leta 2022 v Angliji. Na 10-dnevnem kampu smo usvajali znanja, ki so potrebna za obvladovanje polarnih razmer. V letu 2023 je sledilo januarsko usposabljanje v Svalbardu na Norveškem. Zima, mraz in ves čas noč. Trajalo je 23 dni, kjer smo utrjevali že pridobljeno znanje in se še dodatno izpopolnili za polarne razmere. Zadnji del tega izobraževanje je bila 9-dnevna ekspedicija v notranjost Svalbarda, kjer smo dejansko preizkusili vse vidike take odprave.

Za odpravo pa je treba imeti tudi posebno zavarovanje, brez tega ne dobiš dovoljenja grenlandskih oblasti.

Vas je med tem usposabljanjem kaj presenetilo, ali je šlo v skladu s pričakovanji?
Zelo pomembna je dobra oprema, to se je hitro pokazalo. Na Svalbardu en del moje opreme ni bil najboljši in sem zaradi slabih rokavic dobil omrzline na konicah prstov, kar pomeni, da se moram zdaj malo drugače pripraviti in sem takoj zamenjal opremo. Ja, oprema je res zelo pomembna.

Gre za okolje, ki ne dopušča nobene napake oz. jo takoj kaznuje.
Točno tako. Zato je tudi izobraževanje dolgo, ker ni preprosto bivati v tem okolju, če nisi dobro pripravljen. Skoraj cel čas smo recimo imeli izobraževanje o osebni higieni, o čemer v navadnem okolju sploh ne razmišljaš. Tam vse takoj zmrzne, zato je treba vse dobro premisliti.

Kako pa dejansko poteka osebna higiena? Že odvajanje je verjetno podvig?
Absolutno je vse drugače, sploh če še piha in je zelo mrzlo, imaš zelo malo časa, da opraviš zadevo po svojih željah. Na Grenlandiji nas čaka zahteven teren, osnovno pravilo je, da smučk ne odpneš pred koncem dneva. Torej pred postavitvijo šotora moraš biti ves čas na smučkah, tudi ko greš na potrebo oz. kar koli moraš narediti, da se ne bi zgodila kakšna nesreča.

Kakšna je časovnica za Grenlandijo?
Prečenje Grenlandije pomeni prečenje grenlandskega ledenika, in sicer z zahoda proti vzhodu. Začnemo v Kangerlussuaqu, gremo do ledenika in potem do Isortoqa na drugi strani, kar traja približno 30 dni, skupno gre za 550 kilometrov zračne linije, ampak se običajno naredi več kilometrov.

Pridružil sem se norveški ekspediciji, sedem nas bo, iz različnih koncev sveta. Gre za delno turistično ekspedicijo, prijaviš se pri specializiranih agencijah, ki te usposobijo in tudi vodijo.

Na odpravi boste zbirali tudi vzorce ledu in snega, ki jih bodo potem preučili slovenski znanstveniki.
V vse ekspedicije želim vključiti čim več slovenskih znanstvenikov. Opazil sem, da tujci, recimo Angleži in Norvežani, dajejo velik poudarek, da v raziskave vključujejo znanstvenike. Moja želja je, da postanem polarni raziskovalec, ne le obiskovalec, zato sem povabil slovenske znanstvenike, da bi sodelovali v odpravi. Dogovorili smo se, da bomo opravili dve raziskavi: eno je raziskovanje mikroplastike v ledu in snegu, druga pa se bo osredotočila na glive v ledu in snegu. Moja naloga je, da na določenih mestih poberem vzorce, jih pretopim in spravim na posebne filtre ter varno shranim in prenesem v Slovenijo, kjer bodo naredili nadaljnje raziskave na teh vzorcih. Z znanstveniki smo sestavili posebno opremo, ki jo bom nesel s seboj, opravil pa sem tudi testno vzorčenje v slovenskih gorah.

Kje boste zbirali vzorce?
Pogovarjali smo se, da ne bi preveč obremenjevali odprave s tem, da bi vsak dan jemal vzorce. Vzorce bom tako naredil predvidoma na petih točkah, torej pet vzorcev, na začetku, sredini, koncu in dveh vmesnih točkah. Načeloma oprema, ki jo bom imel v ta namen, ni vezana na pogoje, ne pričakujem težav z njenim delovanjem zaradi zunanjih razmer. Nimamo pa še praktičnih izkušenj, ampak tudi tuji znanstveniki jemljejo vzorce na podoben način.

Prečenje ledenika je velik podvig. Kako so potekale fizične priprave?
Fizične priprave so ves čas temeljile na osnovni predpostavki, da mora biti vsak, ki opravlja to pot, sposoben presmučati v enem dnevu približno 30 kilometrov in zraven vleči 80 kilogramov opreme. In to ponavljati 30 dni. To je izhodišče. Najboljša vadba je vlečenje avtomobilskih gum, in to intenzivno izvajam zadnje pol leta v slovenskih gozdovih.

Za take razmere je potrebna primerna oprema. Kaj vse je treba vzeti s seboj?
Oprema je res specifična. Februarja sem bil na zadnjih pripravah na Norveškem in tam smo skupaj pregledovali opremo, ki sem jo preizkusil na terenu. Oprema je sestavljena tako, da imaš več slojev, s tem, da so zunanji sloji zelo pomembni zaradi nizkih temperatur in močnega vetra. Drugače pa same opreme pravzaprav niti ne moreš veliko nositi s sabo, ker je to pretežko. To pomeni, da vzameš recimo dve majčki, štiri pare nogavic, ne delaš si zaloge za 30 dni.

S seboj bomo imeli šotore, ki so namenjeni za polarne kraje, kar pomeni, da zdržijo močne sunke vetra. Tako bomo imeli s seboj tri šotore, za dva ali tri ljudi, po dnevnem smučanju oz. premiku se postavi kamp, kjer se postavijo šotori, zraven se mogoče naredi še snežno stranišče. Tam prenočimo in zjutraj nadaljujemo pot dalje. Bo pa v času našega prečenja 24 ur svetlo, kar pomeni, da bo spanje verjetno kar izziv.

Je maj optimalen čas za prečenje ledenika? Koliko ljudi letno prečka ledenik?
Danske oblasti ne dovolijo prehoda pozimi. Grenlandija ima zimski in poletni čas, zimski se končuje konec aprila. To je prvi mogoči čas za prečenje ledenika, za prej oblasti ne izdajajo dovoljenja.

Kvot za zdaj nimajo, ker ni takega navala, če bi se to zgodilo, bodo pa verjetno omejili število ljudi, ki prečkajo ledenik. Skušajo sicer organizirati odprave vsako leto, odvisno od povpraševanja. Lani sem bil prijavljen na jesenko prečenje Grenlandije in je odpadlo zaradi premalo prijav.

Ali se spopadate z dilemo glede skrbi za okolje, namreč vsak prihod človeka na to območje pomeni tudi onesnaževanje?
Velja pravilo, da vse, kar prineseš, tudi odneseš, to velja za vse obiske polarnih krajev, na Antarktiki so šli v tem pogledu še dlje, na zadnji stopinji pred južnim polom je treba odnesti vse, tudi izločke. Mogoče bodo tudi na Grenlandiji začeli razmišljati o takih ukrepih.

Je pot, ki jo ima za prečenje ledenika začrtano vaša odprava, utečena pot?
Približno standardna pot je, je v bistvu ravno na meji arktičnega kroga. Za vsak dan se približno ve potek. Začneš z ničle in se dvigneš do 2500 metrov nadmorske višine, kolikor meri vrh ledenika, in se potem na drugi strani spustiš. Se pa počasi vzpenjaš in spuščaš. Je pa tako, da nikoli ne veš, koliko boš prehodil na dan, če bo premočen veter, bo treba ostati v šotoru kak dan. Na lanski ekspediciji so člane reševali, ker so bili v šotoru, zmanjkalo jim je hrane in goriva, tako da jih je prišel iskat helikopter. Vreme je odločilni dejavnik.

Norvežani pravijo, da so globalne spremembe prinesle veliko nepredvidljivost vremena, lani je na enem odseku celo deževalo, kar se prej ni zgodilo vrsto let. Tako da je res težko napovedovati razmere, upamo na najboljše.

Kako pa je s prehrano in medicinsko oskrbo med potjo?
Prehrana je kar izziv na teh odpravah. Glede na sam napor in mraz se računa, da telo dnevno potrebuje 6000 kalorij. Večinoma se uporablja predpripravljena suha hrana, kjer se samo doda voda. Zajtrk in večerja sta takšna, vmes pa kombiniraš z dodatki, od oreškov do salame, sira. Za glavne obroke poskrbi vodstvo odprave, za vmesne pa sami.

Medicinske oskrbe kot take ni, vsak vzame, kar ocenjuje, da bi lahko potreboval. Seveda pa v primeru resnih težav pride do evakuacije. Ko sem se pripravljal na pot in sem sodeloval z angleško ekspedicijo, smo imeli tridnevno izobraževanje o prvi pomoči v ekstremnih razmerah.

Kaj je največji strah, ki vas preveva pred začetkom odprave?
Največji strah so poškodbe, ki ti lahko sanje o prečenju takoj ustavijo, ali so to žulji ali kaj drugega, hitro lahko pride do poškodb. Druga stvar je mraz in bojazen, ali je moja oprema res primerna za razmere. Tretji vidik pa je bojazen, ali bom podvig zmogel. Ekipa je res močna, v ekipi so trije alpinisti, tako da imam malo treme, ali sem fizično dovolj pripravljen. Fizično bo odprava naporna, potrebna je res velika previdnost, z znanjem in primerno opremo pa se povečuje možnost za uspešnost odprave.

Kaj sledi, ko se vrnete?
Raziskave vzorcev bodo opravljene v poletnih mesecih, jeseni naj bi bili znani prvi izsledki. Eden od ciljev je primerjava grenlandskih ledenikov s slovenskimi pod Triglavom in pod Skuto. Slovensko javnost želim tudi prek teh odprav (iz lastnih izkušenj) ozaveščati o globalnih podnebnih spremembah, ker se ravno na teh krajih vse odvija trikrat hitreje kot drugje.

Moj naslednji cilj je prečenje Antarktike, ki sledi konec leta 2025, gre pa za veliko večji projekt in je povezan z večjimi vložki.