"Vplivneži so ljudje, ki imajo nekaj za pokazati, občudujemo jih zaradi njihove strokovnosti, sposobnosti, ker so karizmatični. Obstajali so vedno, le da so se včasih pojavljali na radiu, televiziji, v revijah ali na nastopih v vaških kulturnih domovih," je v oddaji Ob osmih razmišljal Žan Lep, docent za socialno psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti in Pedagoškem institutu ter doktor znanosti s področja razvojnopsiholoških študij.
Kidfluenser je izraz, ki še ni povsem zasidran v našem besednjaku. Dobro pa poznamo oblike, v katerih se pojavlja, saj jih spremljamo na družbenih omrežjih. Otroci vplivneži imajo na spletu doseg in lahko vplivajo na druge. To so lahko eni od akterjev na družinskih kanalih, ki jih vodijo starši, lahko imajo svoje platforme, na katerih se snemajo, kako igrajo igre, testirajo izdelke. "Lahko se pojavljajo na slikah, gre torej tudi za sharenting – starševstvo, ki hkrati deli vsebine na spletu. Vseh pojavnih oblik ne gre enačiti z vidika vloženega truda in psiholoških posledic," je pojasnil Lep.

Otroci nekdaj za tekočim trakom, danes pred kamerami

Če otroci delajo za tekočim trakom, to obsojamo, po drugi strani pa smo bistveno strpnejši do podob otrok na družbenih omrežjih. To so zaznali tudi psihologi. Članom Društva študentov psihologije se je ideja porodila na seminarju, na katerem so govorili o dostojnem delu in hkrati razmišljali o vsakdanjih družbenih fenomenih ter problematiki staršev, ki objavljajo svoje otroke.
Na spletu bi se vedno morali zavedati meja zasebnosti: kaj smo pripravljeni objaviti in česa ne. "Če smo odrasli zase sposobni odločiti, kaj želimo deliti, in se zavedamo dolgoročnejših posledic ter tega, da imajo dostop do vsebin tudi ljudje, za katere tega ne bi želeli, je to pri otrocih težje. Dlje traja, da razumejo posledice svojih dejanj," poudarja Lep.

Otroci slikani že v maternici

Ob tem je spomnil na pravico do pozabe in koliko se kot družba zavedamo, kako problematično je, da so neke vsebine na spletu dostopne za vedno. "Pred tem so bile dostopne v časopisnem arhivu, do katerega je bilo težje priti, zdaj pa jih lahko prikličemo z nekaj kliki. Danes so nekateri otroci slikani že v maternici, objavi se slika ultrazvoka, potem pa tudi, kako je otrok rastel, skozi slike, videe. S tem se da rekonstruirati veliko osebnih podatkov. Z umetno inteligenco pa se lahko snema tudi gradivo za problematične vsebine. Pomembno je, da imamo pravico do nadzora in da so omrežja dolžna umakniti vsebino, če imamo to željo. Hkrati je vprašanje, ali se lahko res umaknemo," je dejal Lep.
Ni enoznačnega odgovora, kdaj so otroci primerni za delo vplivnežev. "Če pogledamo ločevanje med resničnostjo in fantazijo, naj otrok razume, da imajo vsebine, ki se ustvarjajo za splet, neki namen. To lahko razumejo že otroci že pri petih letih, da torej imajo sporočila namen in da se lahko v nekih trenutkih pretvarjamo," pove Lep. "Kdaj so sposobni ustvarjati vsebine in uživati v njih? Verjetno še prej. Pozneje pa so zmožni zavedanja nekih posledic," še odgovarja na dileme in opozori, da obstajajo velike individualne razlike v razvoju otrok.
S spletom se spreminja tudi otroštvo sodobnih otrok. "Precej je raziskav, ki kažejo negativne psihološke posledice čezmerne izpostavljenosti zaslonom, veliko je duševnih stisk, depresivnih motenj, anksioznosti. Skrajšuje se pozornost zaradi hitrega tempa, kratkih vsebin, ki se pojavljajo na teh omrežjih. Pri otrocih, ki soustvarjajo in objavljajo te vsebine in se pojavljajo v objavah, pa se lahko pojavljajo še druge težave, recimo v odnosu do staršev, sploh če želje in potrebe staršev in otrok niso usklajene," pravi Lep.
Opozoril je še na neskladje z vrstniki, sploh če lahko vrstniki objavljene vsebine izkoristijo za medvrstniško nasilje ali pa najdejo fotografije iz otroštva, ki jih lahko prizadenejo pozneje, ko pridejo v puberteto. "Hkrati čezmerna izpostavljenost od otroka zahteva, da ne tehta, kaj je pripravljen deliti in česa ne, torej med svojim zasebnim jazom, svojo osebno identiteto in sliko, ki jo projicira drugim, torej socialno identiteto," je še povedal.

Otroke opremimo za življenje

In prav zato, ker se otroci še ne zavedajo vseh mogočih posledic in kognitivno še niso tako razviti, stvari počnejo zato, ker so zabavne. Starši pa so tisti, ki jih morajo zavarovati. "Odrasli smo tukaj, da otroke naučimo kritičnega mišljenja, medijske pismenosti, metasposobnosti regulacije učenja, da jih socializiramo za življenje v sodobnem svetu, ki postaja bolj zapleteno. Vprašanje pa je, ali starši razumejo medije, za katere se odločajo. Pomembne so metasposobnosti, da otroka torej ne učimo obrazcev, ampak ga opremimo, da se bo bolje znašel v življenju," pravi Lep.
Pomembno je tudi, da starše ozavestimo o mogočih negativnih posledicah, kakšne dejavnosti so primerne za otroke v različni starosti, ker se to hitro spreminja. Potem pa obstaja cel kup orodij, s katerimi si lahko pomagajo. "Denimo filtri vsebin, aplikacije, ki po nekaj časa omejijo možnost uporabe. Lahko jim rečemo: če se boš dve uri igral zunaj, potem ti pripada toliko in toliko razvojno primernih minut uporabe spleta. Ključno je, da se otrokom postavijo jasne meje in na drugi strani staršem olajšata nadzor in tehtanje, da to ni nekaj, kar počnemo po občutku, in naj bodo pozorni na specifične vsebine, do katerih dostopajo otroci," je še povedal Lep.

Pogovor v celoti v novi epizodi oddaje Ob osmih.