"They paved paradise and put up a parking lot," je v svoji kultni skladbi Big Yellow Taxi prepevala Joni Mitchell. Nekaj podobnega v filmu Igrišča ne damo! (v tujini ga bodo gledali kot Block 5) grozi tudi Šiški. Dvornik, ki je navdih našel pri mladinskih filmih, s katerimi je odraščal v osemdesetih (le kdo se ne spomni E. T. - vesoljčka in Gooniesov?) se je hotel lotiti projekta, ki bi zajel malo tehtnejše in relevantnejše tematike, kot je to v mladinskem žanru v navadi. ("Filmov in televizijskih vsebin, ki temeljijo na hitri montaži, barvah in fantazijskih elementih, je tako ali tako že preveč.") Nastala je akcijska pustolovščina o skupini dvanajstletnih "Šiškarjev", ki se postavijo po robu odraslim in rešijo svoje igrišče pred uničenjem.

Dvornik ne skriva, da je film zavestno zastavil kot alternativo čemenju pred zasloni, kot "promocijo življenja zunaj, druženja s prijatelji, nabiranja bušk in izkušenj stran od oči staršev, a še vedno v nadzorovanem okolju, kakršno je dvorišče med bloki."

Nobeno presenečenje ni, da je film opremljen z oznako "nastalo po resničnih dogodkih" – a scenarij je v resnici nastal še pred odmevnim bojem prebivalcev Šiške, ki so se pred nekaj leti uprli pozidavi zelenic med bloki Šišenske soseske 6. Film je navdahnil "upor otrok", ki se je zgodil v Travniku v Bosni in Hercegovini, pove Dvornik – kar navsezadnje priča tudi o vseprisotnosti problematike izginjanja klasičnih stanovanjskih sosesk in njihovega smotrnega krajinskega oblikovanja. Igrišča ne damo! so nato posneli ravno v Šišenski soseski 6, priborjeni zeleni površini na robu prestolnice.

V filmu igrajo novinci Kaja Zabret v vlogi Alme, Kaja Šuštar v vlogi Lune ter Youri Friderich, Niko Lemark in David Trontelj. Mladi postavi se pridružijo veterani Marko Mandić, Gregor Zorc in Saša Pavček pa tudi mlajša člana dveh velikih slovenskih igralskih dinastij: Mark Jacob Cavazza in Voranc Mandić. V epizodnih vlogicah boste lahko ujeli še več aktualnih slovenskih glasbenikov, od Sahareye do Daria Nožića Serinija (Matter), ki so zastopani tudi v glasbeni podlagi filma. (Uradno pesem je prispeval raper Nipke.)

Film je nastal v slovensko-češko-hrvaško-srbski koprodukciji, glavni producent je produkcijska hiša A Atalanta. Občinstvo v Locarnu bo premierno projekcijo filma Igrišča ne damo! lahko ujelo v nedeljo, v slovenske kinematografe pa prihaja 5. septembra.

Več o nastajanju filma in o generaciji, ki ji je namenjen, pa v spodnjem intervjuju.

Vašo kariero je zadnjih nekaj let zaznamovalo ukvarjanje s kriminalko, nazadnje pri serijah Jezero in Leninov park, pred tem v filmu Pod gladino. Preusmeritev k mladinskemu filmu se zdi kar precejšnja sprememba v tonu. Se vam zdi ta žanr po ustvarjalni plati zanimiv izziv? Konec koncev so filmi, ki jih vidimo v otroštvu, pogosto formativne izkušnje. Ste želeli imeti v opusu tudi film za svoja sinova?

Doma imam šestletnika in desetletnika; prav gotovo me je motiviralo tudi to, kako odraščata in kakšne vsebine gledata. Filmi za otroke in mladino potrebujejo teme, ki niso zgolj zabavne, ampak imajo poleg pustolovske tudi izobraževalno noto. Želel sem se lotiti vsebinsko malo širšega filma, ne zgolj atrakcije. Filmov in televizijskih vsebin, ki temeljijo na hitri montaži, barvah in fantazijskih elementih, je tako ali tako že preveč.

Za filmsko ustvarjanje sem se navdušil po zaslugi zgodnje izkušnje s Spielbergovim E. T.-jem in Donnerjevimi Gooniesi, z nadaljevanko Dolgo vroče poletje, s Poletjem v školjki ter mnogimi drugimi. Zanima me filmsko ustvarjanje, v mojem opusu do zdaj so komedija, kriminalka, dramski triler, film za otroke in mladino, upam pa tudi, da kdaj tudi zgodovinski filmi, fantastika in filmi z izrazitim avtorskim pečatom. V procesu nastajanja tega filma sem se v zadnjih sedmih letih priključil plemenu ustvarjalcev filma za otroke; to je popolnoma drugačen svet, v katerem je veliko razmisleka o tem, kako jih umestiti v sodobno družbo, kaj filmi za otroke so, v katero smer se razvijajo, kakšni so trendi in kako o tem žanru razmišlja Evropa.

Na seznamu desetih najbolj gledanih filmov v samostojni Sloveniji so Gremo mi po svoje 1 in 2, Košarkar naj bo 1 in 2 ter Gajin svet, sami filmi za mladino. Jasno, da na številke gledanost vplivajo tudi organizirani šolski ogledi in to, da gre otrok v kino v spremstvu odraslega, a vseeno njihove priljubljenosti ne gre podcenjevati. Se vam zdi, da ima Slovenija tako močno tradicijo filma za mlade (od Kekca do Sreče na vrvici, Poletja v školjki in drugih), da ima občinstvo tudi spoštovanje do tega žanra?

V Sloveniji sta močni kultura in tradicija filmov za otroke. Za vsako generacijo je bil posnet vsaj en film, ki jo je definiral. Poleg tega otroški program na Radioteleviziji Slovenija kvalitetno formira mlade gledalce in gradi občinstvo. K temu pripomorejo tudi programi, kakršen je Kinobalon v Kinodvoru, ki kultivira pogled mladega gledalca. V zadnjem desetletju ali dveh je filmska vzgoja – predvsem po zaslugi filmskih delavnic v organizaciji strokovnih društev v okviru ZDSFU, JSKD-ja, Pionirskega doma, Mladega zmaja in drugih – ustvarila bazo gledalcev, ki pričakuje visoko kakovost in reden pritok novih vsebin. To gradi občinstvo, zvesto filmom za otroke.

Za uspeh mladinskega filma je ključno, da najde stik z občinstvom, mar ne? Lahko govorimo o dobrem mladinskem filmu, če ga recimo kritiki odobravajo, mladina pa ga ni vzela za svojega?

To seveda ni dovolj. Občinstvo je vedno tisto, ki da verodostojnost filmu, ne glede na žanr. Tudi umetniški filmi, ki najdejo pot do občinstva, na ta način dobijo veliko večjo potrditev kot filmi, ki so hermetično zaprti in ostajajo na ravni umetnosti. Vsak film potrebuje gledalce in za vsakega gledalca posebej se je treba potruditi. Da tvoj film sploh doseže kritično maso, je vloženega veliko dela in napora, seveda pa tudi igrivosti, obrtnega znanja in veselja. Razmisliti moraš, kateri elementi bodo občinstvo pripravili do tega, da kupijo vstopnico. Če bi bil recept preprost, bi vsi delali enako. Gre za skupek odločitev, iz katerih se rodi film, ki se gledalca dotakne, je gledljiv, zanimiv, zabaven in poučen. Najboljša reklama je vedno glas od ust do ust. Da se sproži ta reakcija, pa moraš vzbuditi začetno navdušenje.

Igrišča ne damo! nagovarja določeno izkušnjo otroštva: to je otroštvo, ki se dogaja na igrišču, od koder mame z balkonov kličejo mulce na kosilo. Otroštvo, v katerem staršev pred mrakom ne zanima, kje se potikaš. Občutek imam, da tak scenarij ni nujno odraz sodobnega življenja: v blokovskih naseljih igrišča pogosto samevajo, otroci imajo druge konjičke. Ne gre torej za to, da bi skušali kar najbolj realistično prikazati vsakdan sodobnih dvanajstletnikov, prej za to, da jim predstavite čar druženja na prostem?

Na eni strani je življenje v urbanem okolju, kjer so otroci zaprti v stanovanja ali pa so vsaj pod stalnim nadzorom staršev. Zunaj mesta opažam drug svet: moja otroka lahko na Dolenjskem s svojimi bratranci prosto tekata po travnikih in gozdovih, brez hudega nadzora. Mislim, da je tudi v urbanem okolju še vedno mogoča izkušnja prostega teka in igre – zavestno sem hotel delati promocijo življenja zunaj, druženja s prijatelji, nabiranja bušk in izkušenj stran od oči staršev, a še vedno v nadzorovanem okolju, kakršno je dvorišče med bloki. Zaradi različnih političnih in kapitalskih razlogov ti prostori izginjajo. Politika bi morala pri načrtovanju gradenj razmišljati tudi o igriščih, parkih, o zelenih površinah. Človeška izkušnja je ne nazadnje izkušnja druženja in skupnosti.

Prihaja generacija alfa, ki je drugačna od milenijcev in generacije Z. To so potomci generacije X in najstarejših milenijcev. Občutek imam, da odraščajo drugače kot otroci neposredno pred njimi, da se izkušnja odraščanja s konca osemdesetih in devetdesetih prenaša s staršev na otroke generacije alfa. Film Igrišča ne damo otroke spodbuja, naj gredo nazaj na igrišča, tam se dogaja, tam so prijatelji, tam so nove izkušnje in nauki za življenje. Ta generacija je veliko bolj odprta za igro zunaj in tudi ni več tako zelo priklenjena pred zaslone, čeprav so ti seveda še vedno privlačni.

Junaki v filmu uporabijo priljubljeno geslo Ni planeta B, ki meri na okoljevarstveno ozaveščenost, značilno za generaciji Z in alfa.

Na splošno je v filmu Igrišča ne damo razmislek o tem, da je pomembno imeti lokalno pridelano hrano in razvijati lokalne skupnosti. Tudi v Sloveniji obstajajo težnje umika od veleblagovnic in čezmerne potrošnje, k vrnitvi k majhnim lokalnim trgovinam. V Evropo se vrača lokalna naravnanost kot alternativa hiperglobaliziranemu svetu, hkrati pa se ni treba odreči kakovosti življenja, ki nam jo omogoča ekonomski standard. To, da ozaveščamo o pitni vodi, da se "borimo za kisik in za drevesa", kot v filmu reče Alma, za brezogljično družbo – vse to so kamenčki v širšem mozaiku gibanja, ki spodbuja lokalni razvoj in postaja velika vrednota.

Pogovarjala sva se sicer že o bolj analogni izkušnji odraščanja – vseeno pa Igrišča na damo! ne ignorira realnosti 21. stoletja, torej družbenih omrežij in njihove vloge v življenjih mladih. V film ste vključili pokončne "posnetke s telefonom"; sodobni mulci svoje početje pač hipno dokumentirajo in delijo z vrstniki. Kakšno je vaše osebno stališče do tega? Se vam zdi zanimivo, da mlada generacija že od mladih nog razmišlja na vizualen način, da vsakodnevno "režira" sliko o sebi, ki jo pošilja v svet?

Z direktorjem fotografije Davidom Hofmannom sva že predprodukciji ugotovila, da se filmski jezik, ki ga ta generacija razume, večinoma ne oblikuje skozi klasično filmsko pripoved (morda deloma prek risank in televizijskih vsebin), ampak prek YouTuba, TikToka ter takih in drugačnih kratkih videov na družbenih omrežjih. Vse to niso anomalije, to je filmski jezik, ki se je oblikoval zaradi novih načinov uporabe avdiovizualnih vsebin; sem spada, denimo, pokončen format slike, kar je bilo v preteklosti v filmskem jeziku heretično. S polnim zavedanjem sem se lotil ustvarjanja kar najbolj avtentične otroške vizualne izkušnje. Pri tem sta se mi zdela pomembna dva elementa: vizualna naracija, ki smo jih rekli »TikTok govorica« in močna prisotnost glasbe. Natančneje: ne glasbe, za katero bi si odrasli želeli, da jo otroci poslušajo, ampak tiste, ki jo v resnici poslušajo. Z našimi petimi mladimi igralci sem preposlušal veliko aktualnih slovenskih komadov.

Hotela sem vprašati, kdo je bil vaš svetovalec za glasbeni izbor, v katerem so npr. MRFY, Koala Voice, Matter, Masayah in Vazz. Torej so bili to dvanajstletniki iz filma?

Ja, in pa moja otroka ter njuna bratranca. Ko smo izbirali skladbe, sem najprej s scenaristko Doro Šustić, potem pa z montažerko Ivano Fumić vnaprej razmišljal o glasbi, ki je vdelana v prizore, da bi s tem v filmu vzpostavil "soundtrack" ene generacije, tako kot so bili zame ikonični Sreča na vrvici, Prisluhni školjki ali Pustite nam ta svet. S skladateljem Davorjem Hercegom sva ob pisanju glasbe raziskovala, kako z glasbo razširiti polje čustvenega doživljanja.

Ključna točka identifikacije za občinstvo, ki ga nagovarjam, so tudi s telefonom posneti vizualni izseki, ki so neposredno vezani na izbrano glasbo. Vseeno sem pazil, da tega ni preveč, ker bi lahko "požrlo" film. Danes bi si na podlagi odzivov otrok in njihovega vedenja pred telefonsko kamero upal tudi cel film posneti na tak način.

Pred kamero telefona so torej bolj sproščeni kot pred filmsko kamero?

Zelo drugače je. Za telefonsko kamero sem stal samo jaz (ali pa samo David), včasih še tonski mojster Peter Žerovnik, druge ekipe pa ni bilo. Prepustil sem jim prosto igro; vadili smo samo določene dialoge, oni pa so jih nato sprožili po notranji dinamiki. Toliko so že bili profesionalci, da so vedeli, kaj morajo narediti, vmes pa so se prosto igrali. Posnetki s telefonom so v resnici rezultat nekakšnega urejenega kaosa.

Direktor fotografije je bil torej Čeh David Hofmann, diplomant slavnega praškega FAMU-ja, ki ga v slovenskem prostoru sicer ne poznamo. V njegovem portfoliu so videospoti, kar vama je skupno, predvsem pa sta njegovo delo močno zaznamovali skejterska in ulična kultura. Ste specifično iskali nekoga, ki bi filmu vtisnil pečat urbanosti? Ste se na Češko ozrli zato, ker je Igrišča ne damo! nastal tudi v češki koprodukciji?

Tako je, film je češka koprodukcija, kar pomeni, da smo enega od glavnih sodelavcev filma iskali na Češkem; odločili smo se za direktorja fotografije in oblikovalca zvoka Lukaša Ujčika. Skupaj s češkimi producenti in scenaristko Doro Šustić, ki je študirala na FAMU-ju, smo sestavili seznam petih potencialnih kandidatov. David prihaja iz Ostrave, ki je nekakšen češki ekvivalent Jesenicam, industrijsko mesto z močno razvito skejtersko kulturo. Najbolj me je prepričal njegov dokumentarni film o skejterkah v Jeruzalemu – imel je izrazit vizualen slog, podoben temu, kar sem želel za naš film. Njegov pogoj je bila avtentičnost skejterjev v našem filmu. Ko je videl Jurija in Nika na rolki, je bil pomirjen.

Osebno se mi zdi skejterska kultura zelo nostalgičen motiv. Je med mladimi še vedno močno prisotna ali pa ste jo uporabili v bolj simbolični funkciji – kot simbol pankovske drže in uporništva?

Motiv skejtanja smo v film pripeljali, ker simbolizira upor proti sistemu, skejtanje je, kot pravite, specifična življenjska drža. V Ljubljani je ta kultura majhna in omejena na nadzorovana okolja, a še vedno zelo razvita. Skejterji so na avdicijo prišli tudi iz Maribora, Kranja, Nove Gorice, Kopra, Novega mesta, Velenja in drugih manjših krajev. Majhne skupine skejterjev to subkulturo zelo intenzivno gojijo. Če bi Kajo Šuštar, skejterko, ki v filmu igra Luno, vprašali, kakšno glasbo hoče v filmu, bi ona med tujimi izvajalci, ki si jih v filmu žal ne moremo privoščiti, najbrž izbrala Nirvano, Eminema, Biggieja in podobno. To glasbo dojemajo približno tako, kot smo mi v devetdesetih Pink Floyde, Lynyrd Skynyrde in The Doorse – tudi to je neke vrste uporniška drža.

Pri mladinskih filmih je najbrž ogromno odvisno od tega, da režiser najde mladega protagonista oz. protagonistko z zadostno mero karizme, nadarjenosti in motivacije. Kaja Zabret kot Alma res izstopa kot močna filmska prezenca. Kako je potekalo izbiranje igralcev? Ste razpisali avdicije ali sami pridobili mlade skejterje?

Za vlogo Alme obvladovanje rolke ni bil pogoj, čeprav tudi Kaja zna skejtati. Proces je bil obsežen, na kastingu, ki ga je vodil legendarni Boban Dedejić, smo si ogledali skoraj 600 otrok. Naredili smo ožji izbor 25 kandidatov, ki smo jih razdelili v skupine in z njimi delali tako, da se je pokazalo, kdo v resnici so. Delali smo skupinske vaje, poskušali posamezne prizore, se dva dni družili. Medsebojna kemija je bila pomembna. Težko razložim, kako izbereš prave otroke. Malo gre za šesti čut, malo za izkušnje – v otrocih prepoznaš lastnosti, zaradi katerih je z njimi lažje ali pa težje delati. Ker so bili vsi naturščiki, sem prve tri mesece z njimi delal popolnoma osnovne vaje o tem, kaj sploh je dialog in kako ga podajati.

Z naturščiki sem pred leti delal pri Prepisanih. Otroke moraš začutiti, razumeti moraš njihovo doživljanje in jim pomagati postaviti osnove igralskega aparata, da lahko čim bolj naravno podajo prizore. Ključnega pomena je visoka motiviranost. Niko Lemark, na primer, ki v filmu igra Marka, je v državni reprezentanci za deskanje na snegu. Če se otrok ukvarja s športom, je to že znak, da ima delovne navade in vztrajnost. Youri Friderich je napol profesionalni skejter, praktično vsak dan vadi, in isto disciplino je znal prenesti tudi na film. Kaja Zabret je strastna astronomka; snemanje smo na neki točki za tri dni prekinili, da je šla gledat zvezde – to je bil njen pogoj. David Trontelj igra baskitaro in je bil edini med njimi, ki je že na avdiciji jasno izrazil, da bi rad postal igralec. Vsi otroci so torej že od prej poznali strukturo in kontinuiteto, imeli so notranji poriv, in vedel sem, da ne bodo na sredi snemanja omagali.

Vseeno so otroci, zato smo imeli ves čas snemanja tudi dve skrbnici otrok, da sta se ukvarjali z njimi, ko niso bili pred kamero.

V filmu se kot malo starejša mulca, ki našim junakom priskočita na pomoč, pojavita Mark Jacob Cavazza in Voranc Mandić. Ste namerno pomagali nadaljevati filmsko izročilo dveh velikih slovenskih igralskih družin? V primeru Mandića v filmu nastopita oba, oče in sin. So bile vključitev Vazza, Sahareye in Dacha zvezdniške cameo vloge za generacijo alfa?

Nastop Vazza in Sahareye je bil vpisan v scenarij, oba v filmu upodobita sama sebe. Epizodno vlogico v filmu ima tudi režiser Tosja Flaker Berce, vse policiste pa igrajo moji študenti z Akademije. Sicer pa imajo zvezdniške cameo vloge v slovenskem filmu dolgo tradicijo: v Poletju v školjki 2 se na primer pojavita Miki Šarac in Davor Božič. Tudi v filmih Karpa Godine in Francija Slaka je bil to pogost prijem. Metapovezave resničnega sveta in fikcije v filmih so za gledalca intrigantne, zame pa zabavne.

Voranc Mandić je sicer moj nečak, a je prišel na avdicijo kot vsi drugi in se izkazal za najprimernejšega za vlogo Senada. Kot 17-letnik deluje idealistično in rahlo impulzivno, zato se odloči pomagati pri podvigu otrok. Morda pa bo to zanimivo čez 20 let, ko bosta imela za seboj že velike vloge in jim boste lahko v intervjujih omenili, da ste ju videli v Igrišča na damo.

Mlada Alma v filmu stopi na čelo grassroots upora proti gradnji parkirišča – najbrž ni scenaristično naključje, da je ravno njen oče arhitekt pri tem projektu? Ste hoteli vključiti sporočilo, ki je navzkriž s starimi maksimami o tem, da je treba za vsako ceno upoštevati in poslušati svoje starše?

Da je po arhetipski strukturi dramska napetost večja, potrebujemo lik prerokinje: Alma jasno pove, kaj je narobe in kaj je treba spremeniti. V arhetipu sicer prerok nikoli ne more sam premakniti situacije, vedno mora obstajati nekdo drug, ki povzroči spremembe. Mladi in drugačni so vedno tisti, ki s prstom pokažejo na problem v družbi, ni pa nujno, da so vedno oni tisti, ki lahko problem tudi rešijo. Na koncu se mora zganiti cela družba.

V filmu se kot starši oz. odrasli med drugim pojavijo hrvaška igralca Ivana Roščić in Enis Bešlagić ter srbski igralec Tihomir Stanić; film je namreč nastal tudi v srbski in hrvaški koprodukciji. Je bil tak kasting tudi vsebinska odločitev? Ste hoteli pokazati, da so slovenske blokovske skupnosti multikulturne, in to že več generacij? Da bi bila delitev na "nas" in "druge" v luči pomembnejših problematik popolnoma nesmiselna?

Blokovske skupnosti so zelo raznolike, zanimala me je realistična odslikava slovenske družbe v urbanem okolju. Povsod so mešane družine in lokali s kebabom. Scenaristka Dora Šustić je odraščala na Reki in ima podobno izkušnjo sobivanja Slovencev, Hrvatov in Srbov – ne gre torej za unikatno slovensko izkušnjo, v našem prostoru je raznolikost vseprisotna.

V času razvoja zgodbe so me v tujini večkrat spraševali, "kje je raznolikost", če so pa vsi liki beli. Vedno znova sem pojasnjeval, da je raznolikost pri nas takšna – na zunaj se morda ne vidi, v resnici pa gre za večnacionalno, socialno raznoliko in večversko skupnost. Kljub vsej tej "različnosti" pa se otroci vseeno skupaj igrajo na dvorišču in so vsi Slovenci – tudi če drug drugega obkladajo s "čefurjem", je to v resnici napol ljubkovalno, bolj del igre kot žalitev. Tudi otroci so razumeli, da gre pri uporabi v filmu za demitizacijo pejorativnih izrazov. Sicer je pa že Magnifico veliko naredil na tem področju. (Smeh.)

Kakšen je sicer vaš odnos do koprodukcij, v katere je vpetih več držav? Je to pač nujno zlo v imenu financiranja, ki terja tudi sprejemanje določenih kompromisov? Ali pa je logično in smiselno, da države skupne regije združijo moči in znanje pri filmskem ustvarjanju?

Koprodukcija se mi zdi na teoretični ravni ena najboljših institucij evropskega filma. V prostoru, kjer obstajajo napetosti, nas ravno koprodukcije spodbujajo, da iščemo sodelovanje in dobro pri drug drugem. Če je koprodukcija prisiljena, se to po navadi vidi in temu rečemo "evropuding". Če je naravna in je v izhodišču jasno, da bomo imeli opravka z mešanimi družinami kot v našem primeru, pa je to eden največjih adutov evropskega filma.

Potencial obstaja še v tem, da bi iskali zgodbe, v katerih se ne povezujemo samo s Hrvaško, Srbijo, Severno Makedonijo in Črno goro – smotrno bi se bilo ozreti tudi proti Avstriji, Italiji, Franciji, Danski, Poljski, Nemčiji in tako naprej. V resnici sem velik podpornik koprodukcij, čeprav je pot njihovega financiranja težja in daljša in terja ogromno vložene energije. Rezultat je film z dovolj sredstvi, da se ga da posneti v relativno normalnih razmerah.

Film bo svetovno premiero doživel 11. avgusta na festivalu v Locarnu, v programu Kids Screenings. To je prvi slovenski film, ki mu je uspela uvrstitev v to sekcijo. Festival kategorije verjetno odpira mnoga vrata za naprej?

Poleg sekcije Berlin Generations na Berlinalu je Kids Screenings v Locarnu verjetno najpomembnejša sekcija filmov za otroke in mlade na velikih festivalih. Takoj po Locarnu potujemo v Sarajevo, potem pa smo bili povabljeni še tri večje festivale otroškega filma.

Film smo razvijali v okviru enega osrednjih programov za razvoj otroških vsebin, Cinekid v Amsterdamu. Tam smo pustili sled, selektorji festivalov so opazili naš projekt. Ravno zato, ker smo hodili po Evropi in iskali koprodukcijske partnerje, se predstavljali na filmskih tržnicah, je bil naš film prisoten v kolektivni zavesti. Naša festivalska prisotnost je v resnici rezultat sedmih let intenzivnega dela v razvojni fazi projekta.

V zadnjih letih so skoraj vsi uspešni slovenski filmi za otroke dobili nadaljevanja. Si lahko predstavljate Igrišča ne damo 2?

Igrišča ne damo! se mi zdi bolj ali manj zaključena zgodba, a nikoli ne veš (Smeh). Me pa filmi za mladino navdihujejo, pri tem žanru obstaja skupek veščin, in vidim nadaljnje potenciale ter delam pri novih projektih. Občinstvo med 8. in 12. letom najbolj razumem in znam nagovoriti, ker so se moje formativne izkušnje s filmom zgodile v tem obdobju. Preizkusiti želim še cel kup stvari, ki sem se jih po poti naučil. Upam, da mi na naslednji film ne bo treba čakati sedem let, a zdi se, da je to v Sloveniji povprečje.

V avdiovizualnem sektorju ste bili vedno aktivni tudi v političnem smislu, tako na domači kot na evropski ravni. Večkrat ste izrazili pesimizem glede obstoječih kulturnih modelov. Se je v tem pogledu kaj spremenilo?

Kritičen sem, ker je v 21. stoletju avdiovizualno ustvarjanje primarna umetniška zvrst, pa naj gre za film, igre ali televizijo. Zdi se mi, da nimamo zavedanja, da bo to trajni odtis našega časa. Umetniška zvrst, ki beleži čas in nagovarja gledalce, ima hkrati ogromen gospodarski potencial, česar politika pri nas še vedno ne zna prepoznati. Ne gre za kozmetične popravke, za to, da primaknemo sto tisočakov in rečemo, da smo zvišali sredstva. To ne pelje nikamor. Treba bo radikalno spremeniti vizijo tega, kako se v Sloveniji razmišlja o filmu.

Film nima lastne institucije na način, kot jo ima gledališče ali filharmonija. Dodatna ovira je, da slovenski film na domačem tržišču tekmuje z najboljšimi in najdražjimi produkcijami vsega sveta. V tem pogledu smo ves čas v podrejenem položaju. Lokalni razvoj ni mogoč brez ekstenzivne podpore.

Politika za filmske ustvarjalce je namreč v resnici veliko bližje politiki za kmetijstvo kot kulturni politiki. Tako kot država podpre kmete, da imamo dostop do kakovostne lokalno pridelane hrane, je treba podpreti tudi filmske ustvarjalce. Nekoč sem takratnega ministra Peršaka vprašal, kako to, da ne dovolimo, da bi ljudje jedli industrijsko vzgojene ameriške piščance, pri filmu in televiziji pa takih omejitev ni? Ni dovolj, če iz dneva v dan gledamo samo ameriške filme, enako velja za hrano kot za kulturo in gospodarstvo. Hočemo imeti lokalne filme, skrbeti je treba za razvoj domačega filma za slovenske gledalce. Treba se je boriti za slovenski film.