Mokrišča so nepogrešljiva za preživetje ljudi in zdrav planet, hkrati pa so trenutno eden najbolj ogroženih ekosistemov na Zemlji, ki je bil močno degradiran in uničen predvsem zaradi dejanj človeka.

Prejšnje ocene uničenih mokrišč od leta 1700 naprej so se gibale med 28 in 78 odstotki, a kot poroča Guardian, so zdaj raziskovalci s pomočjo primerjav zgodovinskih zapisov in današnjih zemljevidov prvič prišli do natančnejše slike stanja.

V povprečju je bilo na vsem svetu v zadnjih treh stoletjih izgubljenih 20 odstotkov mokrišč, a je ta številka drastično višja v Evropi, kjer so med vsemi celinami mokrišča najbolj ogrožena.

Na nehvaležnem prvem mestu je Irska, kjer je bilo uničenih več kot 90 odstotkov mokrišč, v Nemčiji, Litvi in na Madžarskem več kot 80 odstotkov ter v Združenem kraljestvu, v Italiji in na Nizozemskem več kot 75 odstotkov. Edina evropska država, ki ima ohranjenih več kot polovico mokrišč, je Španija.

Čeprav so nekatere regije zelo močno prizadete, pa celotna slika kaže, da se da še veliko rešiti. "To je dobra novica – pravzaprav še ni prepozno za zaščito večine mokrišč na svetu," je povedal glavni avtor raziskave Etienne Fluet-Chouinard z univerze Stanford.

Izsuševanje za polja in njive

Ogromna mokrišča še vedno ležijo v redko poseljenih območjih, kot so severna Kanada, Sibirija, Kongo in Amazonija. Tudi v ZDA je zaradi številnih mokrišč na Aljaski povprečna izguba pri 40 odstotkih in ne več.

V preteklosti mokrišča niso bila koristna zemljišča za kmetovalce, ki so jih zato izsuševali, a v zadnjem stoletju se je njihov obseg drastično zmanjšal. K temu so pripomogle tudi podnebne spremembe, izkoriščanje podtalnice, požari in dvig morske gladine, zaradi česar so eden najbolj ogroženih ekosistemov na planetu.

V svetovnem merilu je za 60 odstotkov izgub krivo izsuševanje za pridobivanje površin za gojenje poljščin v gorskih območjih, 18 odstotkov je izgubljenih zaradi sprememb v riževa polja in osem odstotkov zaradi urbanizacije.

Največjemu uničevanju mokrišč smo bili priča v 50. letih prejšnjega stoletja, ko so države kmete s subvencijami spodbujale k izsuševanju zemljišč v Severni Ameriki, Evropi in na Kitajskem.