Politolog Andrej Lukšič se v raziskovanju osredotoča na okoljske teme, saj verjame, da morajo vanje pogumneje vstopati tudi družboslovci. Pri reševanju konkretnih težav, ki jih prinašajo podnebne spremembe, kot je na primer sanacija po lanski avgustovski ujmi, vztrajno poudarja pomen interdisciplinarnosti. Nobena stroka namreč ne ve vsega, vsaka stroka pa lahko prispeva delček k skupnemu védenju. Šele izsledki, ki so rezultat samoomejevanja in skupnega dela, bi morali postati podlaga za odločevalce. Pri tem naj družba zameji individualne interese in izhaja iz sočutnosti, poziva Lukšič.

Zadnji konec tedna v juliju je bila v neurju znova prizadeta Črna na Koroškem in znova smo si morali zastaviti vprašanje, ali smo v letu po katastrofalnih poplavah postorili dovolj ...

Neurje je naravni pojav. V zadnjih desetih letih vidimo, da imajo podnebne spremembe svoj učinek. Pri poplavah in plazovih vidimo, da nas narava vedno znova uči, da je ni mogoče pokoriti, lahko pa se tem naravnim zakonitostim in spremembam, v tem primeru podnebnim spremembam, ustrezno prilagodimo. Vprašanje je, ali smo se v tem letu ustrezno prilagodili. Če smo poslušali županjo Črne na Koroškem, je povedala, da je bilo zadnje neurje popolnoma drugačnega značaja. To pomeni, da smo v preteklem letu delali nekaj, letos pa se je izkazalo, da o nečem drugem nismo razmišljali. Na primer, da je mogoče, da velika količina vode pride tudi iz druge smeri in v dolini povzroči skoraj enake učinke in težave za ljudi, ki tam živijo.

Pravzaprav so se leto po ujmi šele dobro zaključili intervencijski ukrepi, zdaj pa se začenjajo izvajati dolgoročni ukrepi, v upanju, da bodo zagotovili prilagoditev na podnebne spremembe.

Vedno ko se zgodi naravna katastrofa takega obsega, je najprej treba poskrbeti za ljudi in njihove osnovne pogoje za bivanje. Potem pa se moramo lotiti integralnih premišljanj o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo, ali je skupnost ustrezno organizirana in kaj je treba popraviti.

Smo bili po vašem mnenju dovolj organizirani?

V tem letu je šlo za intervencijske ukrepe, narava je nepredvidljiva, enkrat se voda zliva na enem koncu hriba, drugič na drugem, na prvega si se pripravil, na drugega se nisi. Morebiti bomo v prihodnjem letu z obema izkušnjama v občini Črna na Koroškem bolje pripravljeni na neurja. Na lokalni ravni skupnost že premišljuje, kako posegati v ta prostor na način, da bo škoda ob morebitnih ponovitvah teh neurij čim manjša oziroma da bo tveganje čim manjše.

Sorodna novica Nekaterim se je že uspelo vrniti v stari tir, druge še razjeda negotovost. "Vse poteka prepočasi."

Slišali smo veliko kritik glede popoplavne obnove. Prebivalci so neučakani, predvsem tisti na čakalnih seznamih za rušenje hiš. Kako razumeti njihovo neučakanost in zaskrbljenost ter si hkrati vzeti čas za temeljit razmislek o nadaljnjih ukrepih?

Tisti, ki situacijo zgolj opazujejo, težko razumejo ljudi, ki so neposredno izkusili travmo izgube doma, čeprav z njimi sočustvujejo in jim pomagajo. Čas, ki ga potrebuje neki sistem, da pride do odločitve, je veliko daljši od časa, ki bi ga ljudje, ki so neposredno pod stresom ali so doživeli travmo, pričakovali. Predstave, kako bi se morali odzvati, so povsem drugačne. Politika mora na neki način ustrezati obema predstavama. Hkrati mora omogočiti čim hitrejšo vzpostavitev novih pogojev bivanja, na drugi strani pa mora poskrbeti za sistemsko dolgoročno vključevanje različnih strok, upoštevanje zakonodaje in razmišljati, kakšno novo zakonodajo sprejeti, da bo lahko hitreje ukrepala, da bodo ukrepi bolj strokovno utemeljeni, in to ne le na eni stroki, ampak na več strokah, da bodo odločevalski procesi vključujoči in da bodo vanje vključeni tudi akterji, ki so neposredno prizadeti.

Strokovnjaki za vode so že pred poplavami opozarjali, da imamo v Sloveniji težavo z upravljanjem voda. V čem je težava?

Upravljanje voda je večtisočletna veščina in je bila ključna za skupnosti, ki so bile neposredno odvisne od vode in poljedelstva. Potem je tu še upravljanje morja in ribolova. Vsa velika mesta v starih civilizacijah so nastajala ob velikih vodah. Upravljanje voda in morja so tradicionalne družbe regulirale na različne načine. Ljudje so si pravila postavljali na štirih ravneh: kdo ima pravico vstopiti v ta prostor, kdo ima pravico izkoriščati vodni vir in kdo ima pravico predlagati spremembo pravil. Četrta raven predstavlja lastniško pravico, ki jo je prinesel zahodni svet z zasebno lastnino, na čemer temelji kapitalizem. Nekoč so skupnosti določale pravila za upravljanje voda. O tem je govorila tudi Nobelova nagrajenka Elinor Ostrom (leta 2009 je kot prva ženska prejela Nobelovo nagrado za ekonomijo, op. a.). Prevedli smo njeno knjigo, in sicer zato, ker je bilo treba na novo premisliti, ali je država res najboljši upravljavec vodnih virov na nekem ozemlju (Upravljanje skupnega je leta 2021 izšla pri Inštitutu Časopis za kritiko znanosti, op. a.).

Na Šrilanki imajo na primer tisoč let star sistem namakanja. Vzpostavili so ga takratni vladarji in ga v upravljanje predali skupnosti poljedelcev za namakanje riževih polj. Po revoluciji v 70. letih prejšnjega stoletja je upravljanje namakalnega sistema prevzela država, kar je povzročilo, da je delež proizvodnje rjavega riža padel za 40 odstotkov. S hierarhičnim upravljanjem je prišel klientelizem in vse drugo, kar prinaša upravljanje od zgoraj navzdol. Vrnili so se k staremu načinu upravljanja in obnovili visoko produktivnost njihovih polj.

A tu govorimo le o rabi vode v kmetijstvu, ki vodo sicer uporablja kot vitalni element za rast rastlin, da zagotovi preživetje skupnosti. V 20. stoletju pa voda postane tudi vir električne energije, na kateri temelji celotna industrializacija 20. stoletja. Za hidroelektrarnami sledijo vetrne in termoelektrarne, šele v 60., 70. letih se razvije jedrska tehnologija. Na vodo je vezan turizem. Na gramoz je vezan del gradbene industrije, splavarstvo se je nekoč uporabljalo za transport lesa … Če govorimo samo z gospodarskega vidika, vidimo, da so na vodo vezane različne človeške storitvene dejavnosti. Urejeno imamo odvajanje padavinskih voda in kanalizacijo. Od pitne vode smo eksistencialno odvisni.

Omenili ste primer, ko se država očitno ni izkazala kot najboljši upravljavec voda. A zdi se, da je bilo pri nas na neki način obratno, saj so številni očitki v povezavi z upravljanjem prostora po poplavah leteli na manjše skupnosti, na občine, ki naj bi preveč popuščale različnim interesom in dopuščale gradnjo na območjih, ki so bila za to neprimerna. Komu naj se torej zaupa upravljanje prostora in voda?

Pojdimo korak nazaj. Do 90. let so vodo upravljale vodne skupnosti, ki so bile organizirane po porečjih. Obstajala je torej organizirana mreža strokovnjakov in odločevalcev, ki so skrbeli za to, da je bilo upravljanje voda ustrezno. Zadovoljevali so vse od gospodarskih, kmetijskih, turističnih do eksistencialnih potreb. Skrb glede onesnaževanja se prebudi pozneje, po letu 1968. Država je privilegirala predvsem hidrologe oziroma tiste strokovnjake, ki upravljajo moč in količine vode, saj so vedeli, kako njeno moč izkoristiti za električno energijo. Bili so privilegirana stroka pri oblikovanju politik.

Mi pa bi morali ohraniti organiziranost upravljanja voda po porečjih in hkrati vključiti tudi druge discipline v oblikovanje interdisciplinarnih strokovnih podlag za odločevalce. Zgraditi moramo interdisciplinarnost in se s tem izogniti ekspertizmu. Kaj to pomeni? Oblast se, ko hoče rešiti določeno težavo, obrne na posamezno stroko. Predlagane rešitve, ki jih prejme, so strokovno utemeljene, a glede na drugo stroko izključujoče. Potrebujemo interdisciplinarne strokovne podlage in tukaj ni narejenega še nič.

Vodarska stroka je bila v 90. letih z reorganizacijo vodnih skupnosti odrinjena od oblastnega korita. Leta 2003 se je Društvo vodarjev obrnilo name kot na politologa z vprašanjem, kaj je z našo državo, da ne potrebuje strokovnih podlag za politike oziroma za odločitve, ki so vezane na vode. Vodne skupnosti in upravljanje po poprečjih so bili razgrajeni. Na ravni države sta ostala Direkcija RS za vode in Inštitut za vode RS, v katerem prevladujejo hidrologi. Tu so še koncesionarji, ki skrbijo za izvajanje projektov po porečjih. Medtem so si občine z občinskimi prostorskimi načrti pridobile več pristojnosti. Čeprav je zakon (Zakon o vodah, ki je bil sprejet leta 2002, op. a.) reguliral, kaj se v določenem prostoru sme in česa ne, so lahko občine dajale določene koncesije akterjem, ki so imeli interes posegati v vodni prostor. Naj je šlo za estetske ali kakšne druge razloge, zavzemali so prostor, ki ga je imela do takrat na razpolago voda, da se je lahko razlivala.

Potem je tu inženirsko-gradbena logika, ki pravi: "Saj se bomo zaščitili. Naredimo lahko takšno infrastrukturo, da bomo letne vodne količine lahko brez škode spravili skozi naselja." Nato pridejo ogromne količine vode z ogromno maso z ogromno materiala v to isto naselje … In imate učinek, kot smo ga imeli lani v avgustovskih poplavah.

V kolikšni meri smo torej za uničujoče posledice lanskih poplav krivi sami?

V razpravah, ki sem jih imel z različnimi strokovnjaki, je bilo večkrat nakazano, da so prostorski načrtovalci krivi, da so to dopustili. Krajinarji, torej tisti, ki se ukvarjajo z načrtovanjem prostora, o njem razmišljajo in ga upravljajo, pravijo, da so se tu srečevali različni akterji. Prevladoval pa je pragmatični individualni interes tistega, ki je hotel na novi lokaciji pridobiti bodisi novo veduto bodisi kakšne druge koristi, pri čemer krajinarji niso imeli nič.

Hidrologi so bili presenečeni nad količino in močjo vode, saj po dosedanjih stoletnih izkušnjah na določenih območjih takšnih količin vode nikoli še ni bilo. Nova situacija nas postavlja pred različna vprašanja. Ali smo ustrezno organizirani? Ali so prostorske razporeditve bivanjskih in drugih objektov ustrezne in kako jih zaščititi? Jih zaščititi tako, da vodo omejimo v strugo in zgradimo visoke pregrade, kar pomeni, da bomo naredili kanale skozi vasi, ali pa najti kakšen drugačen način? To so vprašanja, ki so danes odprta in na katera bo treba odgovoriti.

A ko se bomo za nekaj odločili, se bo morala stroka glede tega poenotiti. Imamo namreč različne strokovne pristope k vodi. Biologi jo razumejo kot prostor rastlin in živali, hidrologi gledajo moč in maso vode, kmetje jo vidijo kot možnost za namakanje, turisti in turistične agencije hočejo imeti neokrnjeno naravo, ker to prodajajo itn. Imamo zelo različne interese in različne predstave o tem, kakšna naj bo voda, in vse te predstave imajo svojo strokovno podlago.

Sorodna novica "Poškodovane stvari lahko popraviš in nadomestiš, duše pa ne moreš tako zlahka"

Menite torej, da je težava v tem, da se strokovne podlage in odločitve ne sprejemajo interdisciplinarno?

Mislim, da je še huje. Mislim, da so si discipline same, ko so določile svoj predmet raziskovanja, zgradile neko mentalno predstavo o tem, kako stroka razume vodo in kaj zna povedati o vodi. Kot rečeno, imamo različne stroke, ki se ukvarjajo z vodo. Težava je v tem, da vsaka stroka meni, da je to, kar pravi, edino, kar je pravilno reči o vodi. Osnovni konflikt pri upravljanju voda je, katero znanje bo osnova za sprejete odločitve. V intervencijskih ukrepih smo videli, da so to v glavnem hidrologi, in tudi v vseh institucijah, ki so bile na novo nastavljene, so ljudje, ki imajo največ znanja in izkušenj iz tega imaginarija. Kar je prav, a treba bo preiti v širše razmišljanje.

Na drugem in tretjem Kongresu v vodah je bilo zame kot politologa neverjetno zanimivo opazovati različne strokovnjake z različnih fakultet, iz različnih institucij, državnih, lokalnih, gospodarskih, kako smo sedeli skupaj. Vsak je imel 10 minut časa, da je govoril o svoji stroki. Poslušali smo se od osmih zjutraj do osmih zvečer, kar je ogromno, a nihče ni zapustil prostora. To je bila zame neverjetna izkušnja, ki govori o tem, da so bili tam prisotni strokovnjaki odprti do znanj drugih strok in so se začeli učiti. Ta komunikacija med različnimi strokami, ki se ukvarjajo z vodami, se je z drugim Kongresom o vodah začela odpirati navzven. Priznati si moramo namreč, da je naše vedenje o vodah omejeno, vezano na disciplino, na predmet proučevanja in metodologijo … Hkrati pa naše vedenje, čeprav je omejeno, bistveno prispeva k skupnemu vedenju. Vemo, kar vemo, a hkrati vemo, da ne vemo veliko in da druge stroke vedo ter jim je treba prisluhniti. Zakaj? Zato, da se bomo zavedali, da si moramo zaradi vode kot kompleksnega fenomena zgraditi tudi kompleksno predstavo. To je osnova te interdisciplinarnosti in ta razprava se je na kongresu začela, začeli smo poslušati drug drugega.

Po drugi strani ste v svojem prispevku na Tretjem slovenskem kongresu o vodah, ki je potekal oktobra lani, opozorili tudi na težavo komunikacije med znanstveniki in laično javnostjo.

Stroka je lahko z vidika lokalnega prebivalstva "problematična". Lokalno prebivalstvo lahko reče: "Ne, ne, mi imamo drugo izkušnjo, drugačno vedenje od naših dedov." Ali pa: "Na drugačen način hočemo živeti v tem prostoru, kot nam predlagajo." Ponovno imamo konflikt. Med uveljavljenimi načini delovanja so tudi izključevanje, nevtraliziranje in onemogočanje zahtev na lokalni ravni. Če se konflikt zaostri, se prebivalci lahko zoperstavijo s svojimi telesi in rečejo: "V tem prostoru ne boste naredili nič." In ker noben investitor ni pripravljen čakati 50 let, da bi izpeljal svojo investicijo, se umakne. To pa privede do občutka, da država ni sposobna sprejetih odločitev uresničiti v prostoru. Če že vnaprej sprejme upor lokalne skupnosti, pa lahko sledi neodločanje. V državi oziroma v politiki se tako pojavi načelo odločanja z neodločanjem. Ostane le nizanje neštetih ovir in težav ljudi, ki so vključeni v komunikacijski proces in občutijo popolno nemoč ter ne vedo, kako stvar, ki jo je treba rešiti, pravzaprav rešiti. To je ključno vprašanje, s katerim se trenutno raziskovalno ukvarjam.

Verjetno je nanj težko odgovoriti …

Lahko poskušam.

Prosim.

Liberalnodemokratski koncept stavi na reprezentativne stranke. Na tiste, ki pridejo v parlament, in nato na tiste, ki zasedejo odločevalske položaje. Drugi del predstavljajo civilnodružbene organizacije. Vzpostavi se razmerje med civilnodružbenimi organizacijami in državo. Potem je tu še razmerje med javnim in zasebnim sektorjem. To je osnovna konstelacija, ki jo je v odločevalskem procesu treba uskladiti, ko na mizo politikov pride konkretno eksistencialno vprašanje. Prej smo omenili, da sledi neodločanje, ker je razmerje moči takšno, da je to edina mogoča in za politike sprejemljiva rešitev. Ampak dolgoročno ne vodi k reševanju težav. Kaj storiti? Treba je dopolniti komunikacijski prostor institucij, znotraj katerega se bomo lahko pogovarjali z različnimi akterji z različnimi interesi in različnimi predstavami.

V Sloveniji imamo pozitivne izkušnje, kako to narediti. Med njimi je Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Različni akterji so se dve leti pogovarjali in prišli do samoomejevanja. Lahko bi uradnica na oddelku za varovanje okolja zgolj napisala uredbo. Raje so se odločili za komunikacijski proces, v katerem so vsi akterji povedali, kaj hočejo. Maksimirali so svoja pričakovanja, potem so jih pa drugi akterji postopoma omejili in to samoomejitev tudi sami sprejeli, zato da bodo lahko tudi drugi opravljali svoje poslanstvo v tem istem prostoru.

Prav v tem krajinskem parku smo imeli pereč konflikt, ki prav tako zadeva upravljanje skupnega, javnega prostora. Razrešil se je z umikom Magnificovega koncerta iz Tivolija v Stanežiče.

Točno za to gre. Imamo eno institucijo, to je Zavod RS za varovanje narave, ki podaja presojo in ga je vzpostavila država za zaščito narave. Ob tem naj omenim, da se tudi biologi med seboj razlikujejo, nekateri varujejo vrsto, drugi pa posamezne osebke. Tisti, ki varujejo posamezne osebke, ki na primer živijo na določenih petih kvadratnih metrih, ne bodo dopustili nobene človeške dejavnosti, ki bi jim onemogočila živeti v tem prostoru. Druga skupina biologov meni, da je treba čuvati predvsem določeno živalsko ali rastlinsko vrsto in vedeti, kaj se z njo dogaja.

Tak primer smo imeli na Barju, kjer se je s spremembo kmetijske politike zožil prostor za metuljčka (barjanski okarček, op. a.). Ostal je le še delček prostora, za katerega so biologi rekli: "Ne, tega prostora ne moremo več dati, ker bo drugače izginil." Na tej točki se težava zaostri in pride v javnost. A kako postopoma pride do te situacije out – out, kjer ni več možnosti za win – win?

Rešitev je torej v komunikaciji z začetnim vključevanjem vseh deležnikov?

Če temu rečemo komunikacija z začetnim vključevanjem vseh deležnikov, moramo vedeti, da so v ozadju različni koncepti. Eden od teh je "governance", ki si ga je izmislila Evropska unija kot odziv na kritiko o pomanjkanju demokracije. Po konceptu "governance" se Evropska komisija, ko pripravlja npr. neko direktivo, odpre do različnih akterjev, tudi do civilnodružbenih, in vsebino poda v širšo razpravo. To pomeni, da odpira nov komunikacijski prostor, ki je drugačen, saj je bil do zdaj odprt samo za lobiste, ki so prek lobiranja lahko vplivali na njene odločitve. Prav zaradi kritik tega načina so si omislili "governance".

Toda ta "governance" pomeni, da je vse v rokah države oziroma izvršne oblasti, ki vam vse pripravi, vi pa lahko podate pripombe. Oblast lahko pripombe sprejme ali pa ne, nato pa reče, da je debato odprla za širšo javnost, ki je imela možnost podati pripombe. Zato moramo ta diskurz "participacije", "sodelovanja", "odprtosti" gledati skozi razmerje moči. Vse je na strani oblasti, ki argumentira, da gre za dobro prakso, saj lahko ljudje oziroma različni akterji povedo svoje mnenje, da se ukrep izboljša. A to je hierarhična institucija, ki samo odpre prostor za vedenja in interese, ki so bili prezrti, nimajo pa nikakršne moči, da bi se tudi uveljavili v zakonodaji.

Toda ali niso na drugi strani posledica tega koncepta očitki, da na primer kmetijsko ali pa okoljsko politiko posredno ustvarjajo nevladne organizacije in aktivisti?

Če bi bil kmet, bi zagovarjal svoj interes, da se okoliščine ohranijo takšne, kot so, ker vidim, da v teh pogojih še lahko preživim, kakršne koli majhne spremembe pa name lahko vplivajo bolj negativno kot pozitivno ali pa me z nekimi normativi zamejujejo pri poslovnih odločitvah … Da na primer ne smem več kupovati določenih pesticidov …

Potem postane ključno vprašanje preživetja.

Tako je. In potem je jasno, da se kot kmet nočem ukvarjati z novo zakonodajo in z novim prilagajanjem. Branil bom svoje, to je bitka za staro pravdo pred tistimi, ki zahtevajo spremembe. Spremembe pa zahtevajo tisti, ki niso zadovoljni z obstoječim okoljskim režimom za kmetijstvo. To pa so nevladne organizacije. Tudi stroka oziroma posamezni strokovnjaki, ki izvajajo raziskave, njihovo védenje pa slej ko prej pricurlja v nevladne organizacije, ki se postavijo kot protimoč. Nato konflikt pride v medije in vzpostavi se neko ozračje oziroma razpoloženje, ki ga vsi vključeni pustijo pri miru, dokler ne sledi zakonodajni postopek. Takrat eksplodira.

Zanimiva se mi je zdela izjava Jamesa Lovelocka, ki ste jo citirali v prispevku na Kongresu o vodah, ki pravi, da smo ljudje preveč neumni, da bi preprečili podnebne spremembe, zato bi bilo treba demokracijo za nekaj časa odložiti. Verjetno si je kaj podobnega marsikdo potihoma že izrekel v mislih.

Na začetku 70. let, ko se je začela okoljska in ekološka misel, imamo Nobelove nagrajence, ki menijo, da bi morali invalidirati liberalno demokracijo in njene institucije, ker ne omogočajo, da bi hitro ukrepali zaradi učinkov industrializacije na okolje, od pesticidov do onesnaževanja vode, narave itn. Lovelock je bil le eden od mislecev, ki rešitev vidijo v svetu modrecev, ki bo politiki povedal, kaj naj naredi, da bomo živeli v boljšem naravnem okolju. A temu rečemo težnja k avtoritarni ureditvi. Ne glede na to, kako zelo je nekdo moder.

Če bi sledili ekstremni učinki, ko družba ne bi mogla drugače dolgoročno preživeti, bi si tudi sam v tistem trenutku zaželel, da so odločevalci modri in do modrecev odprti. A to je vprašanje intervencije, ne vzpostavljanja normativnih finančnih pogojev za preobrazbo družbe. Sicer pa, kdo bo o tem razmišljal, če ne tisti, ki so se v življenju odločili, da bodo razmišljali o teh stvareh? Torej proizvajalci znanja, univerze, inštituti … In tudi nevladne organizacije, ki generirajo znanje na osnovi generaliziranja izkušenj različnih lokalnih skupnosti.

Ali ni prav referendum o vodah pokazal, da ljudje želijo ostati vključeni v odločanje o upravljanju prostora in voda?

Na referendumu o vodah smo imeli vprašanje, ali nevladne organizacije izključiti iz postopkov, ker so ovirale, oteževale, podaljševale in lahko tudi onemogočale …

Kot v primeru HE Mokrice …

In preprečevale kakšno intervencijo v vodni prostor zaradi različnih razlogov, ki se niso nikoli izdiskutirali. Če hočemo ohraniti demokracijo, jo moramo razviti naprej, da bomo lahko težavo različnih predstav izdiskutirali. A ne na način, da zmaga močnejši, ampak z grajenjem skupnih predstav, kjer bo v ospredju skupno dobro, ne individualni interes. Individualni interes naj se osvetli, nato pa naj se skozi razpravo zameji. Na osnovi tega se napiše pravna regulativa, in kdor jo bo v praksi kršil, bo sankcioniran. A pomembno je, da vsi akterji, ki so sodelovali v procesu, podpirajo to predstavo. Kajti potem postanejo ljudje, ne samo oblast, neposredno zainteresirani, da se ohranjajo dogovorjena pravila igre. Tu se skriva moč te skupne predstave, ki se zgradi skozi komunikacijo. Dokler pa te predstave ne zgradimo, nimamo moči, moč prenesemo na državo, da z inšpektorji, policijo in sodnim sistemom ščiti to, kar je bilo pravzaprav "nedogovorjeno".

Tudi po lanski ujmi se zdi, da se prebivalci hočejo vračati v igro, da si v bistvu želijo soodločati o uporabi prostora.

Tu se mi zdita pomembni dve stvari. Tisti, ki so eksistenčno ogroženi, to prepoznavajo in hočejo zmanjšati tveganje. Druga stvar pa je, da se v takšnih situacijah vedno znova izrazi sočutje pri tistih, ki niso bili neposredno prizadeti, ampak hočejo pomagati pri zmanjšanju trpljenja, tako zaradi izgube premoženja kot zaradi psiholoških travmatičnih izkustev, ki so jih imeli drugi. Sočutnost družbe je tisto, na čemer moramo graditi. Oba motiva terjata vstop ljudi v odločevalske procese. Država mora odpreti ta prostor, da se sočutje na najbolj abstraktni ravni krepi skozi komunikacijo, iz česar so potem izpeljane tako institucionalne ureditve kot konkretne odločitve. Na ta način se v liberalni demokraciji zamejujejo sistemsko okrepljeni interesi, pri čemer mislim predvsem tiste, ki delujejo na trgu, in tiste, ki so prek tega povezani tudi z odločevalci na lokalni, nacionalni ali na svetovni ravni. Pomembno je, da se pragmatični individualni ali zasebni interes sooči v širši debati z ljudmi, ki živijo na prostoru, na katerem naj bi se ta interes uveljavil in gre na njihovo škodo. Treba je reči ne. Do te točke da, od tu naprej pa ne.