Čeprav spada v mlajšo generacijo filmskih ustvarjalcev, je svoj pečat doslej pustil v več kot 30 dokumentarnih filmih. Hribom, svoji prvi ljubezni, kot sam pravi, je dodal še drugo, Islandijo, kamor se vedno znova rad vrača.

V tokratnem podkastu V imenu narave o tem, kako je mogoče z dokumentarnimi filmskimi zgodbami ozaveščati in pripomoči k odgovornejšemu odnosu do narave, o Nepoškodovanih, Zadnjih ledenih lovcih, Naravi brez meja, Zgodbi Save, Divji Sloveniji ter drugih odmevnih domačih in tujih projektih, pa tudi o etičnem odnosu do narave med snemanjem.

Kaj pomeni spremljati naravo s kamero?
"Narava je vedno glavna in človek se ji mora prilagajati, tudi s kamero. Moraš jo spoštovati in spoznavati, da se dobro pripraviš na snemanje. Če je ne spoznaš dodobra, se ti lahko zgodi nesreča ali pa ne dobiš posnetkov, ki jih želiš." Tako svoje dozdajšnje delo z naravo opiše Rožle Bregar, ki izkušnjo s snežnim plazom leta 2008 imenuje šola za življenje. "Če narave ne spoznaš dodobra, ji ne moreš slediti," strne svoje razmišljanje.

Potreb po snemanju narave v ekstremnih razmerah v Sloveniji sicer ni tako zelo veliko, pa vendar je to za ustvarjalce, ki se s tem ukvarjajo, privlačna niša, saj jih ni prav veliko. Ni pa za to delo, ki se marsikomu zdi sanjski poklic, dovolj le ustvarjalna žilica. Nujni sta tudi dobra telesna pripravljenost in volja za iskanje rešitev v vsakič drugačnih okoliščinah. Pri tem delu si namreč povsem odvisen od narave. Pred snemanjem se moraš dobro pripraviti in si izdelati jasno časovnico, čeprav vsega ni mogoče natančno načrtovati. Najbolj se je treba prilagoditi živalim in upoštevati letne čase. Včasih pa se zgodi tudi, da pri snemanju prizorov v naravi kaj zamudiš in moraš na novo priložnost čakati vse leto. Rožle Bregar se ob tem spomni zimskega snemanja na Kriških podih, kjer sta z Matejem Vraničem za film Divja Slovenija v hudi zimi želela ujeti prsk kozorogov. "Dobila sva vse drugo, super posnetke belke in šele pozneje na drugi lokaciji tudi prsk. Včasih želiš posneti kaj določenega in potem ujameš kaj drugega, česar nisi pričakoval," pravi Rožle Bregar.

Stopiti iz cone udobja
Pri snemanju narave, zlasti živali, je zelo pomembno tudi sodelovanje z biologi, naravovarstveniki in drugimi strokovnjaki s področja narave. "Kot snemalec ne morem vedeti, kje in kdaj se bo kakšna stvar zgodila, kako naj se zadeve lotim, zato mora biti to povezovanje čim tesnejše." Zelo pomemben pri snemanju pa je tudi etični vidik. Ustvarjalci se pogosto ukvarjajo z vprašanjem, koliko smejo za dober posnetek poseči v naravo. "Ta meja je zelo tanka. Posnetek si zelo želiš in včasih moramo žival malo pretentati, a še vedno ostati v mejah etičnega," poudari Rožle Bregar in se spomni snemanja pupka v Triglavskem narodnem parku.
"Največji užitek in izziv pri snemanju je zame to, da stopim iz cone udobja. Zelo rad snemam na arktičnih območjih. Na Grenlandiji smo delali film o inuitih, film Zadnji ledeni lovci, ki smo ga začeli leta 2014 delati s pokojnim Juretom Breceljnikom, ki je žal sredi projekta umrl, tako da sem film z ekipo končal sam. To je film, ko si upaš več, ko je na snemanju težko. Vendar ko zmontiraš posnetke in film predstaviš javnosti, se ves trud povrne z velikim zadovoljstvom," pojasni Rožle Bregar.

Trikrat letno na Islandiji
Rožle Bregar dni, ki jih v letu prebije na poti, ne šteje več. Zadnja leta nekajkrat na leto za kakšen mesec odpotuje na Islandijo, s katero ga druži prijateljstvo in delo. "Na Islandiji ustvarjamo razne športne in naravoslovne projekte, tam je prečudovita narava. Kamor koli v tej čudoviti deželi potuješ, na vsakem koraku te spremlja povsem drugačna pokrajina; od vulkanske s črnim peskom do belih ledenikov pa vse do zelenih površin, trav in mahu ter globokih kanjonov. Islandija je za snemanje res eksotična," Rožle Bregar ne skriva navdušenja.