Doktoriral je s tezo o taksonomiji, zoogeografiji in ekologiji voluharic, bil vrsto let muzejski svetnik in vodja Kustodiata za vretenčarje, kasneje pa tudi predstojnik Mediteranskega inštituta za okoljske študije na ZRS Koper. Na obeh področjih je še vedno dejaven in rad poudari, kako je pri njegovem delu najlepše to, da vse življenje dela z zanimivimi živalmi, predvsem pa, da ga to izpolnjuje.

V tokratnem podkastu V imenu narave o tem, zakaj je sistematično spremljanje živalskih vrst pomembno, kako nekatere izginjajo in zakaj se pojavljajo nove, o pomenu muzejskih naravoslovnih zbirk za prihodnost, pa tudi o tem, kako naš odnos do živali veliko pove predvsem o nas.

Pomen sistematičnega spremljanja vrst za varstvo narave

Dr. Borisa Kryštufka so med vrstami sesalcev prav posebej pritegnili glodavci – navadni polh, veliki hrček, dinarska voluharica, mezopotamska orjaška podgana, evropska tekunica – trenutno pa pravi, da se posveča predvsem hrčkom. "Ti so majhna, pestra in nenavadna skupina, zelo povezana s človekom," pojasni dr. Kryštufek. Ne zanima ga vedenje živali, ukvarja se predvsem s sistematiko, razširjenostjo, statusom in morfološko variabilnostjo posameznih vrst. "Ko pridemo do sorodnih oblik, meje težko potegnemo. Sistematika pa se ukvarja prav z razmejevanjem vrst, pojasni, ali dva osebka pripadata isti evolucijski enoti ali dvema različnima. Če slednje, lahko predvidevamo, da vsaka vzdržuje svoje genetske značilnosti in da vsaka od njiju zaseda svojo ekološko nišo," dr. Kryštufek ponazori pomen sistematike pri spremljanju vrst.

Vrste izginjajo in pojavljajo se nove

Dr. Boris Kryštufek je avtor številnih knjig in znanstvenih člankov. Med prvimi je bila znanstvena monografija Sesalci Slovenije. "Takrat, leta 1991, sem za Slovenijo navedel 82 vrst, danes jih je najmanj pet več, največ pri netopirjih. Ugotovili smo namreč, da je vrsta, za katero smo leta 1990 mislili, da je le ena, skupek oziroma agregat več vrst. Združbe netopirjev so bogatejše, kot smo si predstavljali," pove dr. Kryštufek. Nekaj vrst se je v teh desetletjih pojavilo na novo. "V času, ko je knjiga izšla, se je šakal pojavil le sem ter tja. Danes je Evropa preplavljena z njim. Pižmovka je bila veliko pogostejša, danes je redkejša. Pri nutrijah je šlo le za posamezne pobege, danes imamo populacije, ki se v naravi razmnožujejo neodvisno od človeka. So pa tudi vrste, kot je na primer veliki hrček, katerega prisotnosti nam po letu 1999 ni več uspelo potrditi," še doda dr. Kryštufek. Dinamika na področju posameznih živalskih vrst je izredno pestra. Po letošnjem spomladanskem srečanju delovne skupine za Atlas evropskih sesalcev, strokovnjaki poročajo o širjenju velikih zveri. "Šakal in volk preplavljata Evropo," dr. Kryštufek strne zadnje podatke.

Živa bitja so zapisovalniki podatkov

Večino svojega aktivnega dela v Prirodoslovnem muzeju Slovenije je dr. Boris Kryštufek ustvarjal zoološko zbirko, ki je zelo obsežna in prepoznavna in na katero je upravičeno ponosen. "Ko se živi organizmi med svojim razvojem odzivajo na okolje, to v njihovih strukturah pusti sledi. Če te shranimo, lahko vplive dekodiramo in ekstrahiramo," pojasni dr. Kryštufek in nadaljuje: "Danes imamo izjemno močen raziskovalni instrumentarij in smo sposobni marsikaj ugotoviti iz materiala. Najbolj znan primer so ptičja jajca in vprašanje, ali DDT škoduje okolju ali ne. Naravovarstveniki so trdili, da se gnezditveni uspeh ptic z vplivom DDT-ja manjša, industrija je trdila obratno. Šli so v muzejske zbirke in preverili debelino jajčne lupine ter koncentracijo DDT-ja v njih. Jasno so dokazali, da se s pojavom DDT-ja jajčna lupina tanjša." Marsikaj je mogoče dokazati s shranjenimi spremembami, zato so naravoslovne zbirke izjemno pomembne tudi za prihodnost.