In imela je prav. Irena Cerar pri svojem ustvarjalnem delu vedno znova išče in najde poti, kako druge navdušiti za naravo. Verjame namreč v moč narave in v moč besede.
V tokratnem podkastu V imenu narave o tem, kaj nam narava daje, zakaj pripovedovanje zgodb v naravi zapusti globlji vtis, o tem, kaj lahko sami damo naravi, če jo le dovolj dobro poznamo, o potepanju in tudi o tem, zakaj se bo intervjuvanka letos poleti za daljši čas umaknila v naravo.
Bolj kot množičnost me skrbi, da še vedno tekamo na ene in iste kraje. Zato s svojimi vodniki poskušam razpršiti to usmerjenost na preobremenjene turistične točke.
Kaj moramo vedeti, ko se podamo v naravo
Svojo ljubezen do zgodb in pohajkovanja je Irena Cerar prelila v vrsto družinskih izletniških vodnikov. Za mnoge so Pravljične poti Slovenije, Pravljične poti v zgodovino, Kamniške pravljične poti in Pravljične poti brez meja obvezni del popotniške opreme. Ob zanimivih zgodbah so namreč v vodnikih zbrani tudi stvarni podatki, ki jih potrebujemo pri načrtovanju in na poti. "Zdi se mi, da je sposobnost načrtovanja pri mlajših generacijah šibkejša. Morda smo danes bolj odvisni od tehnologije, od lepih fotografij na družbenih omrežjih, in bi kar šli. Ampak za varno planinarjenje in izletništvo potrebujemo čim več podatkov, da se lahko preudarno odločamo. Pomembno je, da vemo, kako zahteven je izlet, ker je od tega odvisna tudi oprema, in vedeti moramo, kateri letni čas je primeren za določen izletniški cilj. Tega moramo vedno prilagoditi najšibkejšemu članu in znati moramo oceniti svoje sposobnosti," našteva Irena Cerar. "Meni gre tudi strašno na živce, če prepovemo otrokom sproščeno igro v naravi. Starši moramo biti primerno opremljeni, da se lahko otroci, ko je priložnost, na varen način svobodno in samostojno igrajo. In prav nič narobe ni, če se kdaj zmočijo in se preoblečejo," še doda.
Hoja nam omogoča, da pokrajino in vse okrog sebe spoznavamo postopoma, počasi in z vsemi čuti.
Kako so pravljice povezane z naravo
Irena Cerar je razvila svoj način pripovedovanja v naravi, v katerem pripovedovalsko prakso združuje z interpretacijo naravne in kulturne dediščine ter doživljajsko pedagogiko. "Mislim, da smo ljudje celostna bitja, delitev na naravoslovne in družboslovne mi gre na živce. Zanima me vse in ravno ta preplet se mi zdi še posebej zanimiv. Pravljice prinašajo v doživljanje narave dodatno, kulturno plast," pojasni Irena Cerar. "Našemu doživljanju narave dodajo noto, ki je zelo skrivnostna. Zaradi nje smo bogatejši, bolj razgledani, lažje razumemo svoje korenine in prednike, zaradi nje smo tudi bolje pripravljeni na prihodnost."
Ko poveš ljudsko pripovedko na kraju samem, dobi ta prav magično moč. Okoliščine, v katerih poslušamo zgodbo, vplivajo na nas, in če se spojita zgodba in čutno bogat prostor, oboje dobi globlji, okrepljen pomen.
Pomen osebne izkušnje z naravo
Pri ustvarjanju vodnikov Irena Cerar kot avtorica ves čas razmišlja predvsem o osebni izkušnji, ki jo v naravi doživimo, saj je narava del našega življenja. "Kajti če nam okoljevarstveniki žugajo o pomenu biotske raznovrstnosti, o tem, kako bi nas moralo zanimati, da izginjajo rastlinske in živalske vrste in o okoljskih težavah, je to še vedno žuganje od daleč, ki se nas ne tiče. Nam se zdi, da se svet ne spreminja prav pretirano. Zato je osebna izkušnja tako pomembna," je kritična Irena Cerar. "Kajti pot do angažiranosti, do tega, da nam ni vseeno, je prav pozitivna izkušnja, ki jo dobimo v naravi. Da se v njej čudimo, jo vzljubimo, ker če nam za nekaj ni vseeno, se bomo za tisto borili in to varovali. Pomembno je, da se stke čustvena vez med nami in naravo, saj bomo tako stremeli k temu, da se ohrani ravnovesje, ki je dobro tudi za planet, in ne samo za človeka."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje