Kako obiskovalcem naravo prikazati vabljivo in obenem strokovno, je osnovno vodilo njenih delavnic in prizadevanj ob številnih razstavah, dolgoletne izkušnje pa so ji prišle zelo prav tudi pri zasnovi velike naravoslovne razstave V vrtincu sprememb.
V tokratnem podkastu V imenu narave o tem, kako smo kljub poplavi naravoslovnih vsebin vedno bolj odtujeni od narave, kako se je spremenil naš odnos do plazilcev, kaj lahko za naravo naredimo kot posamezniki, pa tudi o obdelovanju vrtička in pobegih v naravo, kjer ni gneče.

Kako se je spremenil odnos do plazilcev?

Po končanem študiju se je dr. Staša Tome kot mlada raziskovalka na Biološkem inštitutu ZRC SAZU najprej ukvarjala z bazičnimi raziskavami plazilcev, ti pa so bili sprva področje njenega dela tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Leta 2002 se je začela bolj poglobljeno ukvarjati z odpravljanjem pristranskega gledanja na plazilce v javnosti. Spominja se, kako nekateri takrat kače niso mogli pogledati niti od daleč. Danes ni več tako, največjo razliko pa je opaziti pri otrocih, saj se jih ti večinoma ne bojijo več. "To je dvorezni meč, ker si jih predstavljajo idealizirano in bi jih imeli kar za ljubljenčke. Vendar si mi prizadevamo otroke vzgajati v spoštljivem odnosu do narave. Nekatere kače so strupene in ni mišljeno, da bi jih ljubkovali," pojasni dr. Staša Tome in potrdi, da se je odnos javnosti do plazilcev, zlasti do kač, zelo spremenil.

Kako v muzeju spoznavati naravo?

"Moj sodelavec je kačon Čone II., ameriški gož, ki je z mano v kabinetu, njegovo edino poslanstvo v življenju pa je, da se pusti božati obiskovalcem," svojega živalskega sodelavca predstavi dr. Staša Tome. Žive osebke lahko še vedno uporabljajo v izobraževalnih delavnicah, zagotoviti jim morajo le ustrezne razmere in poskrbeti, da živali pri tem ne trpijo. "Čone ima vse najboljše. Ima zagotovljeno hrano, ne ogrožajo ga plenilci, ima ustrezno veterinarsko oskrbo, on pa se ‘žrtvuje’ za to, da se lahko ljudje s svojimi čutili prepričajo, da kače niso sluzaste, ogabne, mokre, mrzle," doda dr. Tome. Pri delu je zelo pozorna na to, kako obiskovalci ravnajo z živaljo, in vedno znova poudari, da se pri stiku z njimi ne smejo postavljati v nadrejeno vlogo. Pomembno je, da na tovrstnih delavnicah ne dobijo napačnih sporočil.

V vrtincu sprememb

Glavna rdeča nit razstave V vrtincu sprememb so spremembe v vesolju in na planetu. Spremembe, ki so sestavni del evolucije, in spremembe, ki se ves čas dogajajo v naravi, dolgoročno in kratkoročno. "Glavno sporočilo razstave pa je, da se te dogajajo že milijone let, šele zadnjih nekaj sto let pa je človek korenito posegel vanje in povzročil spremembe, ki vplivajo na ves planet in življenje na Zemlji," sporočilo razstave strne dr. Staša Tome in doda: "Vsi opazimo podnebne spremembe, danes januarja cvetijo zvončki, okoli letajo netopirji, kar je zelo nenavadno in se v preteklosti ni dogajalo." O skrb vzbujajočem stanju priča tudi števec, ki se je začel vrteti ob odprtju razstave in beleži število vrst, ki naj bi izginile vsak dan.

To so sicer predvidevanja, model, a ta temelji na znanstvenih dognanjih. Nihče na svetu namreč ne more z gotovostjo trditi, koliko vrst danes sploh še živi na Zemlji, nekatere pa bodo izumrle, še preden nam jih bo sploh uspelo spoznati ali opisati. Razstava je hkrati tudi priložnost, da vsak od obiskovalcev razmisli o svojem vsakodnevnem ravnanju, ki vpliva na naravo.