Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Downov sindrom

19.03.2015

Rojstvo otroka s posebnimi potrebami, sploh takimi, ki so opazne že v trenutku rojstva kot je to Downov sindrom, so za starše in njihove bližnje praviloma velik šok. Za zdravstveno podporo otroku je dobro poskrbljeno, s celotno družino, ki se ji življenje popolnoma spremeni, pa se ne ukvarja nihče.

Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, se staršem poraja gora vprašanj. Od teh, kakšno bo njihovo življenje v prihodnosti, do onih, kaj lahko storijo za svojega otroka zdaj. Toda praviloma ostanejo s svojim otrokom sami,” o svojih izkušnjah pravi specialna pedagoginja dr. Branka D. Jurišić, ki že vrsto let dela z otroki z različnimi vrstami posebnih potreb.

Podobno je tudi z družinami otrok, kjer se posebne potrebe pokažejo šele čez čas. Tam je podpora še manjša, saj se v času diagnostike, ki včasih lahko traja tudi leta, starši še težje prebijejo do pravih strokovnjakov in pravih odgovorov.

Zato ob svetovnem dnevu Downovega sindroma društvo Downov sindrom Slovenija še posebej opozarja, da je otroke nujno treba obravnavati zgodaj, kar bi omogočilo boljšo celostno sistemsko podporo družinam.

Manjka boljša sistemska podpora

Dokler se namreč tako intenzivno ukvarjaš z vsemi svojimi vprašanji in sam s sabo, dokler jih v sebi ne predelaš, ne moreš koristiti otroku. Zato bi morali biti strokovnjaki družini na voljo takoj, trenutno pa starši pri tem nimajo podpore. Zdravstveni sistem, pozneje pa tudi šolski, se ukvarjata skoraj izključno z otrokom. Z družino kot celoto se ne ukvarja nihče,” opozarja Peter Medvešček iz društva Downov sindrom Slovenija in tudi samo oče sedemletnega Martina z Downovim sindromom.

In prepuščenost samim sebi, sploh pri vprašanjih, ali bi se otroku dalo pomagati na načine, ki jih znanost morda ne priznava, starše vodi tudi do neprijetnih posledic: “Pri tem moramo biti starši zelo previdni. V teh prvih mesecih in letih, ko greš skozi vse stopnje, od žalovanja do zanikanja, lahko v iskanju rešitev zapraviš ogromne količine denarja. Ne nujno za dober učinek,” doda Medvešček.

Potrebovali bi enega samega človeka

Toda pot bi lahko bila krajša in občutno manj boleča, če bi nekdo družini bil na voljo takoj. In če bi pozneje delo vseh posameznih strokovnjakov, ki jih naš sistem otroku ponuja, a med seboj skoraj ne sodelujejo, lahko koordiniral en sam, posebej za to usposobljen človek, ki bi poznal tudi potrebe posamezne družine: “Zgodnjo obravnavo starši razumemo tako, da bi bil za posameznega otroka narejen program, prilagojen otroku in njegovi družini. V njem bi otrok v tedenskih obravnavah dobival tiste terapije, ki mu takrat najbolj koristijo. Tega trenutno ni.”

Ura obravnave na mesec

Njegovemu sinu pri sedmih letih starosti zdravstveni sistem omogoča le še eno uro obravnave na mesec in še to uro si na pol delita delovni terapevt in logoped, medtem ko društvo v lastnem programu za zgodnje obravnave nudi še dodatne terapije. Tudi take, ki jih zdravstvo ne zagotavlja dovolj ali ne zagotavlja več: “V razvojni ambulanti je bilo obravnav konec v hipu, ko je Martin shodil. To, da otrok shodi, je seveda prelomnica, a njegova hoja je bila še vedno negotova, značilna za otroke z DS in potreboval je še veliko fizioterapij, da je postala zanesljiva. Če mu tega ne bi omogočili s pomočjo društva, bi hoja ostala na veliko nižji ravni, kot je zdaj. In to je le en primer, kako sedanji program društva kaže tudi na pomanjkljivosti sistemske obravnave.”

 Deloma tako celostno zgodnjo obravnavo družinam že nudijo trije centri – v Novem mestu, na Ptuju in v Kranju. Da bi tako obravnavo lahko nudili na čim več koncih Slovenije, so v društvu Downov sindrom skupaj z zvezo Sožitje in Društvom za inkluzijo uspeli pridobiti sredstva za šolanje posebej usposobljenih strokovnjakov, ki bodo kmalu postali ne le strokovnjaki za posamezno področje, pač pa predvsem tako želeni vezni člen in stalna podpora družini.

Model za družine s podobnimi težavami

S podobnimi problemi, ki jih lahko močno zaznamujejo, so soočili tudi družine otrok z drugačnimi diagnozami. Tudi pri teh je namreč skrb za družino prepuščena predvsem programom nevladnih organizacij, zato bi celostna zgodnja obravnava, za katero si prizadeva društvo Downov sindrom, seveda lahko bila dober primer, kako sistemsko vzpostaviti model tudi za družine s podobnimi težavami.

 


Ambulanta 202

428 epizod


Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.

Downov sindrom

19.03.2015

Rojstvo otroka s posebnimi potrebami, sploh takimi, ki so opazne že v trenutku rojstva kot je to Downov sindrom, so za starše in njihove bližnje praviloma velik šok. Za zdravstveno podporo otroku je dobro poskrbljeno, s celotno družino, ki se ji življenje popolnoma spremeni, pa se ne ukvarja nihče.

Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, se staršem poraja gora vprašanj. Od teh, kakšno bo njihovo življenje v prihodnosti, do onih, kaj lahko storijo za svojega otroka zdaj. Toda praviloma ostanejo s svojim otrokom sami,” o svojih izkušnjah pravi specialna pedagoginja dr. Branka D. Jurišić, ki že vrsto let dela z otroki z različnimi vrstami posebnih potreb.

Podobno je tudi z družinami otrok, kjer se posebne potrebe pokažejo šele čez čas. Tam je podpora še manjša, saj se v času diagnostike, ki včasih lahko traja tudi leta, starši še težje prebijejo do pravih strokovnjakov in pravih odgovorov.

Zato ob svetovnem dnevu Downovega sindroma društvo Downov sindrom Slovenija še posebej opozarja, da je otroke nujno treba obravnavati zgodaj, kar bi omogočilo boljšo celostno sistemsko podporo družinam.

Manjka boljša sistemska podpora

Dokler se namreč tako intenzivno ukvarjaš z vsemi svojimi vprašanji in sam s sabo, dokler jih v sebi ne predelaš, ne moreš koristiti otroku. Zato bi morali biti strokovnjaki družini na voljo takoj, trenutno pa starši pri tem nimajo podpore. Zdravstveni sistem, pozneje pa tudi šolski, se ukvarjata skoraj izključno z otrokom. Z družino kot celoto se ne ukvarja nihče,” opozarja Peter Medvešček iz društva Downov sindrom Slovenija in tudi samo oče sedemletnega Martina z Downovim sindromom.

In prepuščenost samim sebi, sploh pri vprašanjih, ali bi se otroku dalo pomagati na načine, ki jih znanost morda ne priznava, starše vodi tudi do neprijetnih posledic: “Pri tem moramo biti starši zelo previdni. V teh prvih mesecih in letih, ko greš skozi vse stopnje, od žalovanja do zanikanja, lahko v iskanju rešitev zapraviš ogromne količine denarja. Ne nujno za dober učinek,” doda Medvešček.

Potrebovali bi enega samega človeka

Toda pot bi lahko bila krajša in občutno manj boleča, če bi nekdo družini bil na voljo takoj. In če bi pozneje delo vseh posameznih strokovnjakov, ki jih naš sistem otroku ponuja, a med seboj skoraj ne sodelujejo, lahko koordiniral en sam, posebej za to usposobljen človek, ki bi poznal tudi potrebe posamezne družine: “Zgodnjo obravnavo starši razumemo tako, da bi bil za posameznega otroka narejen program, prilagojen otroku in njegovi družini. V njem bi otrok v tedenskih obravnavah dobival tiste terapije, ki mu takrat najbolj koristijo. Tega trenutno ni.”

Ura obravnave na mesec

Njegovemu sinu pri sedmih letih starosti zdravstveni sistem omogoča le še eno uro obravnave na mesec in še to uro si na pol delita delovni terapevt in logoped, medtem ko društvo v lastnem programu za zgodnje obravnave nudi še dodatne terapije. Tudi take, ki jih zdravstvo ne zagotavlja dovolj ali ne zagotavlja več: “V razvojni ambulanti je bilo obravnav konec v hipu, ko je Martin shodil. To, da otrok shodi, je seveda prelomnica, a njegova hoja je bila še vedno negotova, značilna za otroke z DS in potreboval je še veliko fizioterapij, da je postala zanesljiva. Če mu tega ne bi omogočili s pomočjo društva, bi hoja ostala na veliko nižji ravni, kot je zdaj. In to je le en primer, kako sedanji program društva kaže tudi na pomanjkljivosti sistemske obravnave.”

 Deloma tako celostno zgodnjo obravnavo družinam že nudijo trije centri – v Novem mestu, na Ptuju in v Kranju. Da bi tako obravnavo lahko nudili na čim več koncih Slovenije, so v društvu Downov sindrom skupaj z zvezo Sožitje in Društvom za inkluzijo uspeli pridobiti sredstva za šolanje posebej usposobljenih strokovnjakov, ki bodo kmalu postali ne le strokovnjaki za posamezno področje, pač pa predvsem tako želeni vezni člen in stalna podpora družini.

Model za družine s podobnimi težavami

S podobnimi problemi, ki jih lahko močno zaznamujejo, so soočili tudi družine otrok z drugačnimi diagnozami. Tudi pri teh je namreč skrb za družino prepuščena predvsem programom nevladnih organizacij, zato bi celostna zgodnja obravnava, za katero si prizadeva društvo Downov sindrom, seveda lahko bila dober primer, kako sistemsko vzpostaviti model tudi za družine s podobnimi težavami.

 


26.11.2015

Antibiotik ni za vsak primer

18. november smo že osmič obeležili kot evropski dan osveščanja o antibiotikih, letos pa se je prvič razpotegnil v teden opozarjanja na problem odpornosti proti antibiotikom. Zaradi okužbe z bakterijami, ki so odporne proti antibiotikom, samo v Evropi vsako leto umre 25.000 ljudi. Leta 2050 naj bi bila ta številka že 10 milijonov.


19.11.2015

Movember

November je namenjen ozaveščanju o boleznih, ki prizadenejo predvsem moške. Četudi je rak prostate najpogostejši in najbolj smrten rak, zaradi njega letno umre kar 360 starejših moških, pa še zdaleč ni edini. V splošni moški populaciji predstavlja rak testisov 1 do 2 odstotka, v populaciji moških, starih od 20 do 40 let, pa je to najpogostejši rak.


12.11.2015

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.


05.11.2015

Predanost delu še ni deloholizem

Deloholik lahko postane vsakdo, ne glede na vrsto dela, ki ga opravlja. O tem smo se pogovarjali s sogovornikom Miranom Možino, psihiatrom in psihoterapevtom.


29.10.2015

Paliativa: dr. Sheila Payne

S približevanjem prvemu novembru se pogosteje zatekamo k tesnobni misli na minljivost – sebe in drugih. Sodobni človek je smrt in umiranje odrinil v institucije, cilj dobre paliativne oskrbe pa je usmerjen predvsem v sprejemajoč in human odnos do smrti in odhajanja, ki je pomemben del naravnega življenjskega toka. O tem je pred časom v Sloveniji govorila dr. Sheila Payne, ena od vodilnih svetovnih predavateljic za področje paliative.


22.10.2015

Reševanje otrok in odročni kraji

Zastoj srca pri otrocih, ki zahteva nekoliko drugačen način oživljanja, in pomoč odraslim z zastojem srca v odročnih krajih, kjer reševalcev ne bo na kraj dogodka v času, ko bi še lahko rešili življenje, so dogodki, ki so zahtevni tudi za najbolj izkušene reševalce. Kako se jih lotimo laiki?


15.10.2015

Naučite se rešiti življenje!

Pred osmimi leti, ob 35 letnici Vala 202, smo pripravili dve seriji radijskih oddaj s številnimi informacijami, napotki in zgodbami o tem, kako pomembno je poznavanje temeljnih postopkov oživljanja in uporabe avtomatskih defibrilatorjev. Hkrati je po Sloveniji potekalo več kot 100 brezplačnih tečajev učenja teh preprostih veščin, ki lahko odločajo o življenju ali smrti. In zagotovo vemo, da so (vsaj) dvakrat so presodile v korist življenja. Tudi zato smo se ob letošnjem Evropskem dnevu oživljanja odločili, da skupaj s partnerji, Rdečim križem Slovenije in Slovenskim reanimacijskim svetom znova povabimo: naučite se rešiti življenje.


08.10.2015

Društvo DAM

Potem ko je pred desetletjem zbolela za panično motnjo, je Emanuela Malačič Kladnik soustanovila društvo DAM. V podporo in pomoč ter v spodbudo ljudem, da ob medsebojni pomoči – in pomoči strokovnjakov najdejo pot iz stiske in se izvijejo iz primeža duševnih motenj.


01.10.2015

Bolnišnična postelja postala pisarna

Andrej Pušljar se že 20 let zaradi bolezni ledvic vozi na dializo, medtem so mu začela odpovedovati še jetra. Pri 35. letih je že prestal transplantacijo jeter, na presaditev ledvic še čaka. Zadnje leto in pol je dobesedno živel v bolnišnici, a ni obupal. Razmišlja pozitivno, tudi zaradi službe, Andrej je od leta 2012 namreč del podjetja IBM.


24.09.2015

Neželeni stranski učinki zdravil

“Že samo ugotavljanje neželenih stranskih učinkov je včasih zelo naporno delo, saj vsako telo na zdravila odreagira drugače. Če pa bolnik jemlje več zdravil hkrati in če ob tem uživa še raznolika prehranska dopolnila, pa je iskanje vzroka za zdravstvene težave cela znanost,” priznava Darja Potočnik Benčič, mag. farm.spec., ki pri Lekarniški zbornici Slovenije vodi strokovno skupino za pregled uporabe zdravil in pogosto svetuje bolnikom z različnimi težavami.


17.09.2015

Ambasadorji "Najboljše novice"

Zgodbe ambasadorjev akcije "Najboljša novica".


10.09.2015

Podajmo roko, rešimo življenje

O predsodkih, ki obremenjujejo ljudi z duševnimi težavami in s samomorilnim vedenjem in tudi zato ne poiščejo pomoči, o stigmi že tako nemočnih svojcev ob samomoru bližnjega ter seveda o družbi, ki mora združiti moči pri preprečevanju samomora. Ambulanta 202 ob Svetovnem dnevu preprečevanja samomora.


03.09.2015

Učne težave in stres v šoli

Nemalo otrok je s strahom pričakovalo novo šolsko leto. Čeprav strokovnjaki poudarjajo, da v resnici ni otroka, ki se na bi želel česa naučiti in ki ne bi rad bil uspešen tudi v šoli, je hkrati vse več otrok, ki šole ne marajo, za šolsko delo niso motivirani ali zaradi različnih učnih težav zanje šola pomeni velik stres. Kako pravočasno odkrijemo vzrok učnih težav in kako otrokom pomagamo, je v Ambulanti 202 svetovala mag. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani.


20.08.2015

Anej Košorok

Ambulanta tokrat predstavlja dve zgodbi - prva se dogaja v vesolju, kjer živijo pošastice, druga se dogaja na zemlji, v okolici Ljubljane, kjer živi Anej Košorok. Zgovornemu dečku z bujno domišljijo so zdravniki, ko je bil star le šest mesecev, postavili diagnozo spinalna mišična atrofija.


20.08.2015

Anej Košorok

Ambulanta tokrat predstavlja dve zgodbi - prva se dogaja v vesolju, kjer živijo pošastice, druga se dogaja na zemlji, v okolici Ljubljane, kjer živi Anej Košorok. Zgovornemu dečku z bujno domišljijo so zdravniki, ko je bil star le šest mesecev, postavili diagnozo spinalna mišična atrofija.


13.08.2015

Zgodba Jana Pirnata

Cistična fibroza je kronična, gensko pogojena in življenje ogrožajoča bolezen, ki prizadene žleze sluznice zlasti v dihalnih poteh, pljučih, trebušni slinavki in črevesju. Gosta sluz maši pljuča, otežuje dihanje in izčrpava telo. Ta redka bolezen je še vedno neozdravljiva, simptome pa bolniki obvladujejo z inhalacijami, dihalnimi vajami, jemanjem encimov v obliki tablet, dietami, telesno dejavnostjo, v zadnji fazi pa tudi s tvegano presaditvijo pljuč. V Sloveniji se vsako leto rodijo trije ali štirje otroci s cistično fibrozo. Med njimi je tudi mladi fotograf Jan Pirnat. Svojo zgodbo o življenju s cistično fibrozo bo povedal v četrtkovi valovski oddaji Ambulanta 202.


06.08.2015

Borut Zemljič po poškodbi glave

Med tabuji, ki še vedno vztrajajo tudi pri nas, je starševstvo invalidnih oseb. Pogosto se zgodi, da invalidnost doleti tiste, ki so že starši, precej redkeje pa, da se za starševstvo odločijo pari, pri katerih eden od partnerjev zaradi invalidnosti sam potrebuje precej pomoči v vsakodnevnem življenju. Borut Zemljič je nekaj let po tem, ko je zaradi hude poškodbe glave med kolesarjenjem postal povsem odvisen od drugih, zaživel polno partnersko življenje in postal celo oče.


30.07.2015

Ana Rogel - bulozna epidermoliza

Pravijo jim otroci metuljev, saj je njihova koža tako tanka kakor metuljeva krila. Bulozno epidermolizo, neozdravljivo kožno bolezen, ima v Sloveniji 52 ljudi, od tega štirje najhujšo obliko – distrofično. Med njimi je tudi 16-letna dijakinja Ana Rogel, ki kljub številnim oviram zaradi bolezni živi skoraj povsem normalno življenje.


23.07.2015

Od komaj presopihanih 100 metrov do pretečenega maratona

28-letni Ptujčan Damjan Habjanič, strasten navijač nogometnega kluba Maribor, je bil dolga leta zgolj zavzet opazovalec športa. Takrat so se mu zelo opazno nabrali tudi kilogrami in ko jih je bilo že 155, se je odločil močno spremeniti življenjske navade. Kakšna je bila pot, na kateri je v dveh letih skoraj prepolovil svojo težo in kako namerava jeseni s prav posebnim izzivom kronati svojo največjo življenjsko zmago?


16.07.2015

Zgodba sladkornega bolnika

Normalna vrednost sladkorja v krvi je od 4 mmol/L- 6mmol/L, gost Ambulante 202 ga je ob prihodu v bolnišnico imel kar 40 mmol/L.


Stran 10 od 22
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov