Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
848 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
Osmega februarja 2025, na slovenski kulturni praznik, bo slavnostno odprtje Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici in Gorici. Cilj prireditve je preseganje mej, povzeto v sloganu »Go! 2025 = Borderless!« Prvi čezmejni Evropski prestolnici kulture namenjamo oddajo Ars humana, ki so jo pripravili kolegi z Radia Trst A. Sodelujejo: Mija Lorbek, direktorica Javnega zavoda GO! 2025 Neda Rusjan Bric, umetniška svetovalka zavoda GO!2025 in soavtorica prijavne knjige Livio Semolič, član Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje Voditelj: Pavel Volk, Radio Trst A Tehnična izvedba: Damjan Rostan in Viola Romanese Slika: Lorenzo Mattotti https://www.go2025.eu/
Ob 300. obletnici rojstva Immanuela Kanta (1724–1804), enega od osrednjih mislecev razsvetljenstva, je v Ljubljani potekala mednarodna filozofska konferenca z naslovom Vojna in mir po Kantu, na kateri so filozofi in filozofinje prevpraševali aktualnost njegove politične misli. Konferenca je bila del dogodka Kant 300, ki se je začel s projekcijo svetlobne instalacije Mische Kuballa Kant in drugi …Ta instalacija, ki bo na ogled do 20. 11., vključuje Kantovo podobo in številne filozofske citate v slovenščini in nemščini, projicirane na pročelje Cankarjevega doma. Tako se v javnem prostoru lahko srečamo npr. s tem Kantovim citatom: "Deluj tako, da bo maksima tvojega delovanja vedno lahko hkrati nastopala kot načelo obče zakonodaje." Sodelujeta prof. dr. Zdravko Kobe in asist. dr. Goran Vranešević. Foto: Wiki
Decembra obeležujemo 110. obletnico rojstva satirika, mladinskega pisatelja, pesnika, šansonjerja in še in še bi lahko naštevali Franeta Milčinskega – Ježka (1914–1988). Skozi pogovor, ki je nastal leta 2008, predstavljamo tega vsestranskega družbenokritičnega ustvarjalca, znanega na primer po delu Zvezdica zaspanka. Sodelujejo Tatjana Oblak Milčinski, Julka Vahen, Gregor Tozon in Rok Zavrtanik. Foto: Arhiv RTV Slovenija
Nietzschejeva misel je pri nas živa že nekaj desetletji. Interpretira jo precej filozofinj in filozofov. Eden od teh je tudi dr. Aleš Bunta, raziskovalec na Filozofskem inštitutu Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, ki se z njegovo filozofijo ukvarja že več kot dve desetletji. Skozi pogovor predstavljamo njegovo knjigo Nietzsche in neubesedljiva misel (Založba ZRC, 2024) ter s tem razgrnemo nekatere Nietzschejeve glavne postavke, kot sta na primer večno vračanja enakega in epistemološki problem primata govorice nad mišljenjem, ki ju avtor v omenjenem delu posebej izpostavlja. Foto: Wikipedija
"Ponarejanje in filologija sta skupaj padali in rasli, pa naj je bilo to v renesansi ali v helenistični Aleksandriji. Včasih so bili ravno ponarejevalci tisti, ki so prvi postavili ali potrdili prefinjene metode kritike; včasih pa so jih filologi z njihovo pomočjo premagali. V vseh primerih je bil razvoj kritike odvisen od spodbude, ki so jo dajali ponarejevalci," je zapisal Anthony Grafton v knjigi Ponarejevalci in kritiki, ustvarjalnost in zavajanje v zahodni humanistiki (Sophia, 2011). V pogovoru, ki smo ga prvič predvajali leta 2012, ob konkretnih primerih osvetljujemo ta Graftonov drugačni pogled na zgodovino humanistike. Gosta sta zgodovinar Aleš Maver in filolog David Movrin.
Katere so glavne krize našega časa? Kakšni so vzroki zanje? Kako na naša življenja vplivajo številne nikoli končane vojne iz polpretekle zgodovine? Kakšno vlogo ima danes poročanje z vojnih žarišč? In zakaj so podnebne spremembe ključna fronta ne le za človeštvo? O teh in drugih vprašanjih z vojnim poročevalcem in novinarjem Boštjanom Videmškom, avtorjem knjige Mir in vojna – izvori ključnih kriz našega časa (UMco, 2024), ki živopisno, dokumentaristično in na osnovi osebnih izkušenj raziskuje ozadje dogajanj na več žariščih v zadnjih dobrih dveh desetletjih. Foto: Gregor Podlogar
Kaj so značilnosti dobrega literarnega potopisa? V čem se loči od drugih literarnih zvrsti? V čem je poseben? Ali bo tudi umetna inteligenca pisala dobre in zanimive literarne potopise? O teh in drugih vprašanjih z dr. Andrejem Blatnikom, avtorjem potopisnega romana Tao ljubezni, Agato Tomažič, avtorico potopisnih reportaž, zbranih v knjigi Zakaj potujete v take dežele, in Ervinom Hladnikom Milharčičem, avtorjem potopisa Pot na Orient.
Na pragu 20. stoletja se na Kitajskem razvije avtohtona anarhistična misel, ki prepleta kitajsko filozofsko tradicijo z evropskimi anarhističnimi idejami. A vendar so si kitajski anarhisti prizadevali najti model, ki bi ustrezal kitajski realnosti, zato so se naslanjali na obe tradiciji. Moderno kitajsko anarhistično gibanje, ki se je začelo v dveh medsebojno neodvisnih celicah zunaj Kitajske, je imelo pomembno vlogo v družbi, a po letu 1920 njihove dejavnosti niso več vplivale na razvoj revolucionarnega gibanja. Še več, kot zapiše prof. dr. Jana Rošker v delu Anarhizem na Kitajskem na pragu 20. stoletja, so bili "kitajski anarhisti takrat razdrobljeni, slabo koordinirani, predvsem pa zaradi manjkajočih povezovalnih struktur niso bili sposobni omembe vrednega sodelovanja. Poleg omenjenih organizacijskih težav so obstajali še drugi zunanji razlogi za zaton množičnega anarhističnega gibanja''. V pogovoru pretresamo, kako se je na Kitajskem sploh razvil anarhizem, kakšen je bil takrat zgodovinski okvir, kakšni so bili takrat stiki med kitajskimi in evropskimi idejami ter ali so anarhistične ideje na Kitajskem žive še danes – o teh in drugih vprašanji z omenjeno gostjo. Foto: Wikipedija
Potem ko je bila prva svetovna vojna velik del 20. stoletja pri nas odrinjena na rob, so jo zgodovinarji v zadnjih desetletjih že temeljito raziskali. Slabše raziskano je tisto, kar se je v vojni, ki je bila, kot ugotavlja zgodovinar dr. Marko Štepec v delu Življenje v zaledju soškega bojišča (Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, 2023), velika in vseobsegajoča tudi pri nas, dogajalo v zaledju. Kako je to vojno živelo in doživljalo civilno prebivalstvo, kako globoko je zaznamovala življenja navadnih ljudi in kakšne so bile posledice za posameznike ter družbo nasploh. O tem v pogovoru z avtorjem omenjene knjige. Foto: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Kakšen vpliv ima umetna inteligenca na ustvarjanje literature? Koliko so in koliko bodo pametna orodja v pomoč literarnim ustvarjalkam in ustvarjalcem? Bomo v prihodnje delili literaturo na tisto, ki jo je ustvaril človek, in na tisto, ki jo je ustvarila umetna inteligenca? Kako je tu z vprašanjem avtorstva in avtorskih pravic? Vprašanj, ki se pri tem odpirajo, je vedno več. Nekaj jih zastavljamo gostoma, ki sta pri svojem pesniškem ustvarjanju že uporabila pametna orodja pri snovanju svojih knjig. Sodelujeta Vuk Ćosić, avtor knjige Nacija – Kultura (LUD Šerpa, 2022) in Jernej Županič, avtor knjige Navade in uzance (Črna skrinjica, 2023). Foto: Gregor Podlogar
Ameriški glasbeni kritik Alex Ross (1968) v delu Drugo je hrup (2007, slovenski prevod 2014) analizira glasbo 20. stoletja in predstavlja njeno pojavnost, razmišlja o glasbenih poetikah in glasbenih estetikah, zato delo manj prostora namenja skladateljem, več pa sami glasbi. V pogovoru, ki je nastal leta 2015, kritično pretresamo ta vpogled v zanimivo glasbeno dogajanje preteklega stoletja. Z gostoma se med drugim sprašujemo, kakšen je bil v omenjenem stoletju odnos politike do glasbe, kaj je zaradi udora nacizma pomenila selitev nekaterih evropskih skladateljev v Združene države Amerike in zakaj je bil po drugi svetovni vojni glasbeni festival v Darmstadtu tako pomemben. Sodelujeta prevajalec dela prof. dr. Leon Stefanija in glasbeni kritik, urednik, založnik ter sodelavec našega programa Luka Zagoričnik. Foto: iz grafične opreme Beletrinine izdaje knjige Drugo je hrup.
O nastanku vrst z delovanjem naravnega odbiranja ali ohranjanje prednostnih ras v boju za preživetje (ZRC SAZU, 2009) – to je polni naslov novega prevoda tega znamenitega dela Charlesa Darwina, ki ga je opravil Bogdan Gradišnik na osnovi prve izdaje izvirnika iz leta 1859. Gre za temeljno delo človeštva, nepogrešljivo čtivo za vse ljudi na vseh celinah, ki pa je bilo mnogokrat, predvsem v preteklosti, tudi zlorabljeno in napačno razumljeno. Neglede na zablode, povezane s tem delom, je nesporno, kar je v spremni besedi k omenjeni slovenski izdaji zapisal Matjaž Kuntner: "To delo je postalo mejnik pri razumevanju razvoja življenja na Zemlji in je nedvomno ena najvplivnejših znanstvenih knjig v zgodovini." V pogovoru, ki je nastal leta 2009 ob Darwinovi 200. obletnici rojstva in 150. obletnici izida O nastanku vrst, razmišljamo, kakšen je pomen tega dela za razumevanje človeka in družbe, kako je sploh prišlo do njegovega nastanka in objave ter zakaj je dobro, da se k njemu še vračamo. O teh in drugih vprašanjih s sogovorniki. Sodelujejo prof. dr. Božidar Debenjak, doc. dr. Jože Vogrinc in dr. Sašo Dolenc. Foto: Wikipedija
Letošnji dobitnik zlatnika poezije, ki ga podeljujejo v Celju na Veronikinem večeru, je Boris A. Novak (1953) – pesnik, pisatelj, prevajalec, dramatik, esejist, profesor primerjalne književnosti, literarni teoretik in še in še bi lahko naštevali. V središču njegovega dolgoletnega pesniškega ustvarjanja pa je monumentalno delo Vrata nepovrata, prvi slovenski ep v treh knjigah (1. knjiga: Zemljevidi domotožja, 2014; 2. knjiga: Čas očetov, 2015; 3. knjiga: Bivališča duš, 2017), zaobjet v dobrih 40.000 verzih. Ob podelitvi zlatnika se z Novakom pogovarjamo o začetkih njegovega pesniškega ustvarjanja, njegovem principu pisanja, da naj zven besede pomeni in pomen zveni in o njegovem omenjenem epu, avtor pa med pogovorom prebere tudi nekaj svojih pesmi. Foto: Gregor Podlogar
Znameniti švicarski psihoanalitik Carl Gustav Jung (1875–1961) se je veliko ukvarjal tudi z arhetipi in kolektivnim nezavednim. O njegovih teorijah s tega področja se pogovarjamo s priznanim analitskim psihologom Tinetom Papičem. foto: Wikipedia
Predstavljamo delo Samuela Becketta (1906–1989), enega vodilnih literarnih ustvarjalcev 20. stoletja. Ta irski avtor, ki je leta 1969 dobil Nobelovo nagrado za književnost, je 35 let po smrti še vedno vpliven, analiziran in izjemno zanimiv pisec, ki je v svojem pisanju preizkušal meje mogočega in eksperimentiral na način, katerega ni nihče pričakoval. Več o tem avtorju pa v pogovor, ki je nastal leta 2007. Sodelujeta prevajalca njegovega dela Tina Mahkota in Aleš Berger.
28. julija je minilo 110 let od začetka prve svetovne vojne; to je bil globalni spopad med antanto in centralnimi silami. Antanto je sestavljalo zavezništvo med Francijo, Ruskim cesarstvom in Združenim kraljestvom, centralne sile pa zavezništvo med Nemškim cesarstvom, Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo. Pozneje so se stranema pridružile še ostale države v Evropi in po svetu. K antanti so pristopile Romunija, Japonska, Italija in ZDA, k centralnim silam pa Otomansko cesarstvo in Bolgarija. Boji so potekali predvsem v Evropi in na Bližnjem vzhodu. Prva svetovna vojna je bila eden najbolj smrtonosnih spopadov v zgodovini, saj je po ocenah umrlo 9 milijonov vojakov, 23 milijonov je bilo ranjenih, med žrtvami je bilo tudi veliko civilistov. Oddajo pa posvečamo vprašanju, kako je prva svetovna vojna zaznamovala svet in ustvarjanje v njem. Pred slabim desetletjem se je Staša Grahek o tem pogovarjala z umetnostnim zgodovinarjem akademikom dr. Milčkom Komeljem in zgodovinarjem dr. Markom Štepcem. Foto: grafika Otta Dixa (izrez) Vir foto: Wikipedia
Živimo v času, ko se vse bolj zanašamo na različne tehnologije in internet. Ameriški pisec Nicholas Carr (1959) že vrsto let razmišlja o posledicah tehnologij in interneta na človeka. V delu Plitvine (2010, slovenski prevod 2011) avtor raziskuje, kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja. Nekje med drugim zapiše: "Z vidika nevrologije drži, da postanemo tisto, kar mislimo." In še, kar se danes premalo poudarja: "Več informacij pomeni manj znanja." V pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2012, razmišljamo, kako internet oblikuje človeški um in kako spodbuja površno branje, hitro razmišljanje ter površinsko dojemanje stanja. Gost dr. Miha Kovač še izpostavi, zakaj je pomembno branje knjig in kako nas brskanje po spletu utrjuje v lastni percepciji sveta. Na fotografiji grafika iz slovenske izdaje knjige Plitvine (Cankarjeva založba, 2011), opremil in tehnično uredil Matej Nemec.
Eden od očetov sodobne psihiatrije, leta 1980 preminuli Franco Basaglia, je nedvomno revolucioniral psihiatrijo in pristop k zdravljenju duševnih bolezni ne samo v Italiji, temveč tudi širše. Deloval je med drugim v nam bližjima Gorici in Trstu. Marca letos je minilo sto let od njegovega rojstva in ob tej priložnosti so naši tržaški radijski kolegi na Radiu Trst A v kontekstu oddaje Hevreka posvetili epizodo Francu Basaglii. O pomenu njegovega mišljenja, delovanja, o zapuščini in pomenu duševnega zdravja danes se je Poljanka Doljak pogovarjala s psihologom in voditeljem radijske oddaje Caterpillar Massimom Cirrijem. Foto: Pixabay (https://pixabay.com/users/mohamed_hassan-5229782/)
Sta literatura in šport kakorkoli povezana, kako šport živi v literarnih delih in ali je športnica oziroma športnik lahko navdih za neko literarno delo – o teh in drugih vprašanjih v pogovoru, ki je nastal leta 2013 in v katerem predstavljamo, kako sta lahko povezana literatura in šport. Gosta sta dr. Primož Repar, urednik ponatisa eseja Marjana Rožanca z naslovom Demon Iva Daneua (KUD Apokalipsa, 2013) in Esad Babačić, pesnik, publicist s področja športa ter urednik antologije slovenske poezije športa z naslovom Vsak boksar boksa svoj boks (Hiša imen, 2022). Na fotografiji Ivo Daneu, olimpijska legenda, udeleženec treh olimpijskih iger (Rim 1960, Tokio 1964, Mehika 1968); vir: Olimpijski komite Slovenije.
Zakaj je razsvetljenstvo s številnimi družbenopolitičnimi idejami, osredotočenimi na znanje, pridobljeno z razumom in na empirični osnovi, začetek in temelj moderne Evrope? Kaj je to kulturno, filozofsko in umetniško gibanje doprineslo k razumevanju človeka, znanosti, napredka in družbe? In ali se še vračati k razsvetljenskim idejam? O tem v pogovoru, ki je bil posnet leta 2010. Sodelujeta zgodovinar drr. Igor Grdina in filozof dr. Igor Pribac. Foto: Anicet Charles Gabriel Lemonnier – Večer v salonu pri gospe Geoffrin (1755); vir: Wikipedija
Neveljaven email naslov