Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsako človeško življenje je sestavljeno iz svetlega in temnega dela in mene je od nekdaj bolj zanimal ta temnejši del, pravi slikar Herman Gvardjančič. Priznani modernistično usmerjeni umetnik, med drugim tudi prejemnik nagrade Riharda Jakopiča, v svojih gestualno zaznamovanih risbah in slikah pogosto naslavlja krhkost in tesnobnost človeškega bivanja, na razstavi v ljubljanski galeriji Equrna pa se ta vidik izrazi v prikazu dveh konkretnih in sedanjih družbenih problemov. Na ogled so njegova dela iz dveh ciklov, ki prikazujeta požare v Avstraliji in epidemijo covida-19
Herman Gvardjančič se z razstavo v ljubljanski galeriji Equrna odziva na dva aktualna problema – požare v Avstraliji in epidemijo
Vsako človeško življenje je sestavljeno iz svetlega in temnega dela in mene je od nekdaj bolj zanimal ta temnejši del, pravi slikar Herman Gvardjančič. Priznani modernistično usmerjeni umetnik, med drugim tudi prejemnik nagrade Riharda Jakopiča, v svojih gestualno zaznamovanih risbah in slikah pogosto naslavlja krhkost in tesnobnost človeškega bivanja, na razstavi v ljubljanski galeriji Equrna pa se ta vidik izrazi v prikazu dveh konkretnih in sedanjih družbenih problemov. Na ogled so njegova dela iz dveh ciklov, ki prikazujeta požare v Avstraliji in epidemijo covida-19.
Temačnost in tesnobnost v likovnih delih Hermana Gvardjančiča se pogosto znajde v bližini glasbe, ob kateri ustvarja in jo prenaša v svoja dela, gre torej za nekakšno atmosfero nelagodnih človeških občutij. Ta atmosfera naseljuje tudi njegove krajine – gre za umetnikov priljubljeni motiv. A ta krajina, kot poudarja sam, ni nikoli neobremenjen in prijeten pejsaž. Gorečo avstralsko naravo, ki ji je posvetil cikel Australian dreams, avstralske sanje torej, seveda lahko povežemo tudi z družbeno-političnimi vprašanji globalnega segrevanja. Če so umetnikove slike blizu abstrakciji in tako dovzetne za širši razpon interpretacij, pa na družbeno realnost jasno opozarjajo razstavljene skice. Svoja dela je namreč zasnoval na podlagi časopisnih novic. Umetnik tudi tokrat, kot je zanj tudi sicer značilno, ustvarja na meji med abstrakcijo in figuraliko. Ta vmesnost se mu zdi ključnega pomena, saj sta po njegovem mnenju tudi obe obravnavni temi nekako skrivnostni, predvsem glede epidemije izpostavlja, da je za nas ta virus velika neznanka. Neko vmesnost pa sam vidi tudi v medijskem smislu – čeprav bi razstavljena dela verjetno lahko opredelili kot slike, Gvardjančič poudarja njihov risarski vidik. Risba, ki jo razume kot eno od primarnih likovnih disciplin, mu je od nekdaj zelo blizu in tudi njegove slike poudarjajo linijo ter imajo omejen kolorit. Bolj slikarske pa so tako imenovane prosevne slike – gre za slike, ki jih s spodnje strani osvetljuje žarnica, ob ogledu pa se nam zdi, kot da na njih sije sonce iz skrivnostnega vira.
Vsako človeško življenje je sestavljeno iz svetlega in temnega dela in mene je od nekdaj bolj zanimal ta temnejši del, pravi slikar Herman Gvardjančič. Priznani modernistično usmerjeni umetnik, med drugim tudi prejemnik nagrade Riharda Jakopiča, v svojih gestualno zaznamovanih risbah in slikah pogosto naslavlja krhkost in tesnobnost človeškega bivanja, na razstavi v ljubljanski galeriji Equrna pa se ta vidik izrazi v prikazu dveh konkretnih in sedanjih družbenih problemov. Na ogled so njegova dela iz dveh ciklov, ki prikazujeta požare v Avstraliji in epidemijo covida-19
Herman Gvardjančič se z razstavo v ljubljanski galeriji Equrna odziva na dva aktualna problema – požare v Avstraliji in epidemijo
Vsako človeško življenje je sestavljeno iz svetlega in temnega dela in mene je od nekdaj bolj zanimal ta temnejši del, pravi slikar Herman Gvardjančič. Priznani modernistično usmerjeni umetnik, med drugim tudi prejemnik nagrade Riharda Jakopiča, v svojih gestualno zaznamovanih risbah in slikah pogosto naslavlja krhkost in tesnobnost človeškega bivanja, na razstavi v ljubljanski galeriji Equrna pa se ta vidik izrazi v prikazu dveh konkretnih in sedanjih družbenih problemov. Na ogled so njegova dela iz dveh ciklov, ki prikazujeta požare v Avstraliji in epidemijo covida-19.
Temačnost in tesnobnost v likovnih delih Hermana Gvardjančiča se pogosto znajde v bližini glasbe, ob kateri ustvarja in jo prenaša v svoja dela, gre torej za nekakšno atmosfero nelagodnih človeških občutij. Ta atmosfera naseljuje tudi njegove krajine – gre za umetnikov priljubljeni motiv. A ta krajina, kot poudarja sam, ni nikoli neobremenjen in prijeten pejsaž. Gorečo avstralsko naravo, ki ji je posvetil cikel Australian dreams, avstralske sanje torej, seveda lahko povežemo tudi z družbeno-političnimi vprašanji globalnega segrevanja. Če so umetnikove slike blizu abstrakciji in tako dovzetne za širši razpon interpretacij, pa na družbeno realnost jasno opozarjajo razstavljene skice. Svoja dela je namreč zasnoval na podlagi časopisnih novic. Umetnik tudi tokrat, kot je zanj tudi sicer značilno, ustvarja na meji med abstrakcijo in figuraliko. Ta vmesnost se mu zdi ključnega pomena, saj sta po njegovem mnenju tudi obe obravnavni temi nekako skrivnostni, predvsem glede epidemije izpostavlja, da je za nas ta virus velika neznanka. Neko vmesnost pa sam vidi tudi v medijskem smislu – čeprav bi razstavljena dela verjetno lahko opredelili kot slike, Gvardjančič poudarja njihov risarski vidik. Risba, ki jo razume kot eno od primarnih likovnih disciplin, mu je od nekdaj zelo blizu in tudi njegove slike poudarjajo linijo ter imajo omejen kolorit. Bolj slikarske pa so tako imenovane prosevne slike – gre za slike, ki jih s spodnje strani osvetljuje žarnica, ob ogledu pa se nam zdi, kot da na njih sije sonce iz skrivnostnega vira.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov