Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razstava v Vžigalici tematizira praznino v javnem prostoru
Praznina je postala del vsakdanjika. Prazne izložbe gostinskih lokalov, frizerskih salonov in trgovinskih obratov kričé napovedujejo krize, ki nas čakajo. Od danes naprej je v Galeriji Vžigalica v Ljubljani na ogled razstava fotografa Boruta Krajnca Prehajanje. Razstavljeni projekt tematizira praznino v javnem prostoru, na eni strani kot kolateralen učinek boja zoper pandemijo, na drugi pa kot metaforo za posledice, ki se nam neizogibno bližajo.
Tako kot so v Vžigalici prejšnjo razstavo prilagodili sedanjim razmeram in jo delno namestili v izložbena okna galerije, so tudi tokrat nekaj fotografij razstavili tako, da so dan in noč na ogled z ulice, v notranjosti pa se vrti projekcija preostalih fotografij. S to odločitvijo so zagotovili, da bi njihova razstava, če bi se kulturne ustanove znova zaprle, pravzaprav ostala odprta. Hkrati pa gre za pretanjen kuratorski komentar o temi razstavnega projekta, pojasni Jani Pirnat.
Prehajanje je v svojem bistvu gverilska umetniška akcija, kjer Borut Krajnc nasloni širokokotni objektiv na steklo izložbe in pritisne sprožilec. In to počne znova in znova, in z vsako novo fotografijo je njegovo sporočilo še močnejše. Na fotografiji vidimo notranjost obrata, ki je po sili razmer zaprt, na robovih pa lahko zaznamo odseve prav tako izpraznjene ulice.
Fotografije odsevajo hkratni občutji – na prvi pogled je popolna fizična odsotnost človeka skorajda pomirjajoča. A dlje, ko sedimo pred projekcijo, ki v neskončni zanki niza eno prazno izložbo za drugo, eno podobo izpraznjenega mesta za drugo, bolj se pomirjajoča občutja zamenjujejo z občutji neugodja in apokaliptičnega strahu. Si sploh upamo zamisliti krizo, ki bo prišla za sedanjo?
Razstava v Vžigalici tematizira praznino v javnem prostoru
Praznina je postala del vsakdanjika. Prazne izložbe gostinskih lokalov, frizerskih salonov in trgovinskih obratov kričé napovedujejo krize, ki nas čakajo. Od danes naprej je v Galeriji Vžigalica v Ljubljani na ogled razstava fotografa Boruta Krajnca Prehajanje. Razstavljeni projekt tematizira praznino v javnem prostoru, na eni strani kot kolateralen učinek boja zoper pandemijo, na drugi pa kot metaforo za posledice, ki se nam neizogibno bližajo.
Tako kot so v Vžigalici prejšnjo razstavo prilagodili sedanjim razmeram in jo delno namestili v izložbena okna galerije, so tudi tokrat nekaj fotografij razstavili tako, da so dan in noč na ogled z ulice, v notranjosti pa se vrti projekcija preostalih fotografij. S to odločitvijo so zagotovili, da bi njihova razstava, če bi se kulturne ustanove znova zaprle, pravzaprav ostala odprta. Hkrati pa gre za pretanjen kuratorski komentar o temi razstavnega projekta, pojasni Jani Pirnat.
Prehajanje je v svojem bistvu gverilska umetniška akcija, kjer Borut Krajnc nasloni širokokotni objektiv na steklo izložbe in pritisne sprožilec. In to počne znova in znova, in z vsako novo fotografijo je njegovo sporočilo še močnejše. Na fotografiji vidimo notranjost obrata, ki je po sili razmer zaprt, na robovih pa lahko zaznamo odseve prav tako izpraznjene ulice.
Fotografije odsevajo hkratni občutji – na prvi pogled je popolna fizična odsotnost človeka skorajda pomirjajoča. A dlje, ko sedimo pred projekcijo, ki v neskončni zanki niza eno prazno izložbo za drugo, eno podobo izpraznjenega mesta za drugo, bolj se pomirjajoča občutja zamenjujejo z občutji neugodja in apokaliptičnega strahu. Si sploh upamo zamisliti krizo, ki bo prišla za sedanjo?
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov