Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tri umetnice in kuratorka v Galeriji Škuc razmišljajo o nastanku razstave v prepletu z življenjem
Kuratorka reče: “Pomagaj mi!”; Glavno vprašanje: kaj bo tam, v prostoru?; Mogoče ne dogodek, zagotovo pa voden ogled. To je nekaj citatov, ki nas spremljajo na razstavi This situation has developed over a long time in ki hkrati morda dobro opisujejo način, na katerega razstava razmišlja o mediju razstave, načinih nastanka umetniškega dela, pa tudi samem prostoru ljubljanske galerije Škuc, kjer dela treh umetnic združuje naslov, ki bi ga lahko prevedli kot Ta situacija se je razvijala dalj časa.
Vsi uvodoma navedeni citati prihajajo iz beležnice Pie Louwerens, ki na razstavi sodeluje z Nino Goropečnik in Adrijano Gvozdenović. Nekateri izmed teh zapisov so povsem praktične narave, kot denimo različni roki povezani z nastankom razstave, spet drugi se berejo bolj skrivnostno. Vsi se pomešani znajdejo v mislih umetnice in tako stopajo v njen ustvarjalni proces in umetniško delo. Kot pravi sama, v svoja dela rada spušča zunanjost, vse tisto, za kar se zdi, da ni del umetniškega dela.
»Zapiski v beležki in podobni praktični elementi so zame del vsebine umetniškega dela. Vedno skušam v umetniško delo pritegniti vse to, kar naj bi bilo zunaj njega – čustva in hotenja, povezana z njim, kako recimo upaš, da ti bo koristilo ali kako nisi imel dovolj časa zanj ali kako se je premaknil termin razstave … vse te ustvarjalne pogoje, ki naj bi bili nekaj izven umetnosti skušam nagovoriti s samim umetniškim delom.«
Podoben odprt in subjektiven pristop je značilen tudi za razstavo, ki jo sicer povežemo s tradicijo tako imenovane institucionalne kritike. Po besedah kuratorke Urške Aplinc sicer z umetnicami pri tem niso iskale jasne rdeče niti, temveč predvsem skupne točke med njimi, razstava pa ima tako več možnih okvirjev razumevanja, omeni še razmislek o vlogah v kulturnem sistemu, delu in pogojih zanj ter temi mimikrije in parazitiranja. Pri tem pa se vse naštete teme seveda prepletajo – tako lahko vsaj v dveh vidikih razumemo tudi delo Nine Goropečnik, ki se je odločila, da bo v zadnji sobi galerije v času trajanja razstave pisala svojo magistrsko nalogo, kar povežemo s temo dela oz. pogojih zanj ter parazitiranja.
Na zloženkah razstave This situation has developed over long time v galeriji Škuc so upodobljene žuželke, ki so videti kot listi - ki torej prevzemajo neko drugo podobo. Prav podobo vabila pa si je prisvojila umetnica Adriana Gvozdenović v razstavljenem delu s katerim se dotika pogovorov med ustvarjalkami razstave. Razmišljale so o svojem ustvarjalnem procesu, pa tudi tesnobah, ki ga spremljajo. In če prispevek tudi zaključim z nekaj citati – na razstavljenih letakih, ki simulirajo razstavni letak, med drugim beremo misli kot so: Kako pozicioniramo same sebe in zakaj počnemo kar počnemo? Ko prevzemamo reference iz arhiva, kot da ne gre za element zgodovine, skušamo legitimizirati svoje delo in kamuflažo. Ampak – z referencami pa tudi razgrajujemo avtorstvo.
Tri umetnice in kuratorka v Galeriji Škuc razmišljajo o nastanku razstave v prepletu z življenjem
Kuratorka reče: “Pomagaj mi!”; Glavno vprašanje: kaj bo tam, v prostoru?; Mogoče ne dogodek, zagotovo pa voden ogled. To je nekaj citatov, ki nas spremljajo na razstavi This situation has developed over a long time in ki hkrati morda dobro opisujejo način, na katerega razstava razmišlja o mediju razstave, načinih nastanka umetniškega dela, pa tudi samem prostoru ljubljanske galerije Škuc, kjer dela treh umetnic združuje naslov, ki bi ga lahko prevedli kot Ta situacija se je razvijala dalj časa.
Vsi uvodoma navedeni citati prihajajo iz beležnice Pie Louwerens, ki na razstavi sodeluje z Nino Goropečnik in Adrijano Gvozdenović. Nekateri izmed teh zapisov so povsem praktične narave, kot denimo različni roki povezani z nastankom razstave, spet drugi se berejo bolj skrivnostno. Vsi se pomešani znajdejo v mislih umetnice in tako stopajo v njen ustvarjalni proces in umetniško delo. Kot pravi sama, v svoja dela rada spušča zunanjost, vse tisto, za kar se zdi, da ni del umetniškega dela.
»Zapiski v beležki in podobni praktični elementi so zame del vsebine umetniškega dela. Vedno skušam v umetniško delo pritegniti vse to, kar naj bi bilo zunaj njega – čustva in hotenja, povezana z njim, kako recimo upaš, da ti bo koristilo ali kako nisi imel dovolj časa zanj ali kako se je premaknil termin razstave … vse te ustvarjalne pogoje, ki naj bi bili nekaj izven umetnosti skušam nagovoriti s samim umetniškim delom.«
Podoben odprt in subjektiven pristop je značilen tudi za razstavo, ki jo sicer povežemo s tradicijo tako imenovane institucionalne kritike. Po besedah kuratorke Urške Aplinc sicer z umetnicami pri tem niso iskale jasne rdeče niti, temveč predvsem skupne točke med njimi, razstava pa ima tako več možnih okvirjev razumevanja, omeni še razmislek o vlogah v kulturnem sistemu, delu in pogojih zanj ter temi mimikrije in parazitiranja. Pri tem pa se vse naštete teme seveda prepletajo – tako lahko vsaj v dveh vidikih razumemo tudi delo Nine Goropečnik, ki se je odločila, da bo v zadnji sobi galerije v času trajanja razstave pisala svojo magistrsko nalogo, kar povežemo s temo dela oz. pogojih zanj ter parazitiranja.
Na zloženkah razstave This situation has developed over long time v galeriji Škuc so upodobljene žuželke, ki so videti kot listi - ki torej prevzemajo neko drugo podobo. Prav podobo vabila pa si je prisvojila umetnica Adriana Gvozdenović v razstavljenem delu s katerim se dotika pogovorov med ustvarjalkami razstave. Razmišljale so o svojem ustvarjalnem procesu, pa tudi tesnobah, ki ga spremljajo. In če prispevek tudi zaključim z nekaj citati – na razstavljenih letakih, ki simulirajo razstavni letak, med drugim beremo misli kot so: Kako pozicioniramo same sebe in zakaj počnemo kar počnemo? Ko prevzemamo reference iz arhiva, kot da ne gre za element zgodovine, skušamo legitimizirati svoje delo in kamuflažo. Ampak – z referencami pa tudi razgrajujemo avtorstvo.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov