Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
Izčrpana mama sama v celoti neguje hudo bolna dva otroka in komaj pokretnega moža. Z mizernimi dohodki zmanjkuje že za mleko, selitev v stanovanje brez stopnic pa bi bila mogoča le, če bi se zgodil čudež …
Skoraj vsako leto življenja družini prinese novo hudo preizkušnjo. Petnajstletna Lana je pred dobrim letom zbolela za hudo boleznijo mišičnega stika, 13-letni Miji nekaj zadnjih let življenje kroji epilepsija, najmlajši, 8-letni Lars pa se je že rodil s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. In tudi zdravstveno stanje očeta se je po poškodbi iz mladosti, s katero je prej vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je bil pred kratkim invalidsko upokojen.
"Trije od petih članov družine potrebujejo 24-urno nego, pomoč, nadzor, tako da je zelo težko," priznava sogovornica, ki povsem sama skrbi še za svoje ostarele starše. Ves dan in tudi vsa noč sta zato namenjena negi in pomoči trem družinskim članom s hudimi invalidnostmi.
"Zjutraj je treba najprej umiti in preobleči moža, nato sina, na koncu pomagati še hčerki …"
Lars je najmlajši otrok. Da z njim nekaj ni v redu, so opazili takoj ob rojstvu. Ima neozdravljive razvojne motnje, ki zahtevajo nenehno pozornost, nadzor, terapije in prilagoditve: "Ima senzorne težave, zapoznel razvoj, težave z govorom, hiperaktivnost, potrebuje nenehen nadzor, saj se ne boji višine, globine, lahko bi odprl okno in padel skozenj, na cesti se ne ustavi, ne sliši, ne zna se obleči, sleči, nenehno potrebuje spodbudo, vodenje, nadzor, tudi ponoči, ko se zbuja, vstaja, potrebuje spremstvo na stranišče … to je zelo izčrpavajoče."
Če je najmlajši Lars otrok s posebnostmi od rojstva in ima Mija težave z epilepsijo že nekaj let, pa je bila bolezen najstarejše Lane, odkrita lani, nepričakovan in hud udarec: "Njene mišice vse bolj slabijo, vse bolj je utrujena, težko se premika, umiva, ne more se več sprehoditi po ulici, ne more v trgovino, niti pet zvezkov hkrati ne more več nesti, ko gremo kam, uporabljamo invalidski voziček, vsak dan mora vzeti deset ali enajst tablet," našteva mama. Teh Laninih 11 tablet dnevno je samo del vsakodnevne lekarniške rutine. Za katero mora v celoti skrbeti naša sogovornica: "Za moža jih je 13, vključno z obliži, jaz jih jemljem osem, Mija pa jemlje eno za epilepsijo, vendar mora imeti zdravila za morebiten napad nenehno s seboj."
Ob vse zahtevnejši negi treh invalidnih, težko pokretnih oz. nenehnega nadzora potrebnih družinskih članov mama že več kot leto dni nase prevzema tudi vse breme šolanja na daljavo, saj se prav zaradi svojega in očetovega zdravstvenega stanja otroci ne smejo vrniti v šolo. Težko je bilo že prej, ko je bil tak pouk dobro organiziran za vse, zdaj, ko sistemskih prilagoditev ni več, je še težje: "Ena deklica iz šole dobiva navodila in pomoč, druga nič, znajti se moramo sami. Z Larsom pa tako ali tako vse, vključno s terapijami, izvajam sama doma." Tako je breme šolanja in razvoja povsem odvisno od iznajdljivosti in vztrajnosti mame, ki pomaga vsem trem. Sploh Mija ima, odkar jemlje redno terapijo proti epilepsiji, močno zmanjšane učne sposobnosti: "Zdravila zelo vplivajo na njeno razmišljanje, razumevanje, pomnjenje. Odkar jih jemlje, so težave. Bile so že prej, ko je bil pouk v šoli, zdaj, ko smo že dobro leto doma in je vse na daljavo, pa je vse še bistveno težje."
Delo negovalke, gospodinjska dela, pomoč pri šolanju na daljavo in izvajanje terapij za Larsa je toliko težje, ker živijo v sicer lepem najemniškem stanovanju, ki pa je za tako hude invalide neprimerno. Pred nekaj meseci, v času precej ostrih omejitev, so namreč zelo na hitro morali zapustiti prejšnje najemniško stanovanje, ki je bilo večje in pritlično, a druge izbire niso imeli:
"Morali smo najeti to stanovanje, ker nismo imeli kam, ostali bi dobesedno brez strehe nad glavo. Vem, da ni idealno, vem, da ni primerno za invalide, vem, da ima stopnice, a druge izbire nismo imeli. Stanovanj ni."
Ta dom je bistveno premajhen zanje, dekleti imata pograd, ki je v primeru Mijinega epileptičnega napada neprimeren, zahtevno nego komaj pokretnih članov je skoraj nemogoče opraviti v miniaturni kopalnici, zato jo mama po večini opravi na postelji, ki za to ni primerno opremljena, a ustrezne nimajo kam dati. Utesnjen prostor brez mirnih kotičkov in možnosti za ustaljeni red pa pri Larsu sproža hud nemir in čustvene izbruhe. In tistih nekaj stopnic do stanovanja je zanje kot gora:
"Posebej mož jih nikakor ne zmore. Čeprav se ves nasloni name in nosim večino njegove teže, ga stopnice neznosno utrudijo. Preden pride ven, bi skorajda že potreboval posteljo za počitek. Za nekoga je pet stopnic malo, za nas je pa to res hudo. Dokler ne vidiš človeka, kako se muči z njimi, s temi petimi stopnicami, ne moreš verjeti, da je to tak problem. In mi imamo kar dva taka. In še Larsa, ki ga ne moreš pustiti brez nadzora, ker zakoraka, kot da jih ni …"
V to usodo utesnjenega najemniškega stanovanja je petčlanska družina povsem ujeta. Za selitev v primernejše namreč nimajo sredstev, očetova invalidnina je mizerna, mama ob treh hudih invalidih seveda ne more v službo: "Službo sem morala pustiti, ker so zdaj doma že trije težki invalidi. Finančno je to seveda slabo, krpamo iz meseca v mesec, za nas je tudi 20 evrov za pot v Ljubljano, kjer imamo zdravnike, zelo veliko. Vedno smo v stiski, ko je treba plačati mesečne stroške. Težava je nakup hrane, veliko je potrebujemo, predvsem mleka. Najraje bi videli, da bi se dalo vse skuhati na mleku," se v zadregi zasmeji mama: "Saj vem, da toliko mleka ni zdravo, ampak pri nas ga takoj zmanjka. Sin ga vsaj poldrugi liter porabi za pripravo kosmičev ali čokolina, pije ga tudi samega, prosi zanj, 'prosim, prosim' in sklene rokice … Tudi hčerki ga imata radi, vse mlečno imata radi. Tudi sir imata radi, samo sira si ne moremo privoščiti," je neprijetno priznati njihovi mami.
Poleg hrane bi jim prišel prav tudi material za izvajanje terapij, ki jih potrebujejo vsi trije otroci: papir, barvice, mape, drug material, mama bi si zase in za svojo dušo zelo želela slikarski material, saj si kot nesojena slikarka potrebščin za lastno ustvarjanje seveda ne more kupiti. Želijo si družabnih iger, saj se otroci ne morejo igrati z vrstniki, Mija si močno želi kolo, prav bi prišlo tudi mami … A povsod se varčuje, že najmanjši izdatek je zanje velik, vsaka stvar je preračunana do centa:
"Če nam kdo podari svinčnike, bomo s tako prihranjenim denarjem kaj kupili, pa tudi, če le eno jajce. Ali pa se bo nabralo za kakšno položnico, nekaj se bo poplačalo."
In če se najprej plačajo položnice, za hrano nikoli ne ostane dovolj, sploh ne za izpolnitev otroških želja: "Joooj, nutela, zakon, največje oči imajo takrat, ko lahko kupimo nutelo," se obraz razjasni mami, ko podoživlja otroško radost ob tem sladkem, a zanje težko dosegljivem namazu. "Pa zelo radi imajo pico, najraje od vsega bi to jedli, ampak ne moremo niti sestavin kupiti, kaj šele, da bi lahko naročili pico na dom!"
Najemnina, četudi je subvencionirana, je skupaj s stroški bivanja in nekaj krediti zanje neobvladljiv strošek. Stisko veča vse slabše zdravstveno stanje moža oziroma očeta, pa povsem nepredvidljiv razvoj Lanine bolezni in dejstvo, da Lars nikoli ne bo mogel samostojno živeti in skrbeti zase. Zato bi si najbolj od vsega želeli preselitev v stanovanje, kjer bi bilo življenje vsaj znosnejše: "Mi vemo, da zdravje je, kakršno je. Lahko samo prosimo, da bo boljše, in upamo, da ne bo slabše. Če bi se lahko znebili kreditov, ki nas bodo 'tepli' še tri leta ali pa če bi se lahko znebili najemnine, pa bi nam to zelo olajšalo življenje. Potem bi lahko normalno živeli. A, žal, za to ni nobene možnosti, razen čudeža," z grenkobo v glasu pove mama.
In čeprav bi bilo čudež že kakršno koli izboljšanje njihovih življenj, ima sogovornica, negovalka štirih družinskih članov, ki so vse bolj odvisni od tega, koliko bo zmoglo njeno drobno, utrujeno telo, ta čudež vsaj v svojih sanjah že povsem izrisan: "Če bi imeli nekaj s kuhinjo in tremi sobicami, samo toliko, kot res potrebujemo, nič več. Pa da bi bilo povsem na ravnem in bi lahko imeli neki majhen, ograjen košček zemlje. Da bi lahko bili zunaj. To bi bila za mojo družino nebesa! Ne zame, za moje … to je želja, ki ne bo izpolnjena, ampak …" mami zmanjka besed.
Mama, drobna, simpatična, pozitivna borka, neutrudna negovalka, gospodinja, terapevtka, učiteljica, pomočnica, ki povsem brez tuje pomoči vsakodnevno skrbi zanje, na svojem telesu že čuti posledice velikega psihičnega in (pre)težkega fizičnega bremena, ki ga je prevzela. Doslej je še zmogla. A brez pomoči bo ta petčlanska družina ostala povsem ujeta v usodo bolezni in v utesnjeno najemniško stanovanje.
Kako pomagati?
Družini Lane, Mije in Larsa lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) poslanim na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za boljšo prihodnost te družine.
Družina poleg hrane (najlažja je donacija z vrednostnimi boni za trgovine s prehrano) potrebuje tudi oblačila, dve ženski kolesi, manjšo mladinsko posteljo, material za ustvarjalne terapije, zelo pa si želijo tudi družabne igre. Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonsko številko 070/698-642, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si.
Donacije v poljubnem znesku se zbirajo tukaj:
540 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
Izčrpana mama sama v celoti neguje hudo bolna dva otroka in komaj pokretnega moža. Z mizernimi dohodki zmanjkuje že za mleko, selitev v stanovanje brez stopnic pa bi bila mogoča le, če bi se zgodil čudež …
Skoraj vsako leto življenja družini prinese novo hudo preizkušnjo. Petnajstletna Lana je pred dobrim letom zbolela za hudo boleznijo mišičnega stika, 13-letni Miji nekaj zadnjih let življenje kroji epilepsija, najmlajši, 8-letni Lars pa se je že rodil s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. In tudi zdravstveno stanje očeta se je po poškodbi iz mladosti, s katero je prej vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je bil pred kratkim invalidsko upokojen.
"Trije od petih članov družine potrebujejo 24-urno nego, pomoč, nadzor, tako da je zelo težko," priznava sogovornica, ki povsem sama skrbi še za svoje ostarele starše. Ves dan in tudi vsa noč sta zato namenjena negi in pomoči trem družinskim članom s hudimi invalidnostmi.
"Zjutraj je treba najprej umiti in preobleči moža, nato sina, na koncu pomagati še hčerki …"
Lars je najmlajši otrok. Da z njim nekaj ni v redu, so opazili takoj ob rojstvu. Ima neozdravljive razvojne motnje, ki zahtevajo nenehno pozornost, nadzor, terapije in prilagoditve: "Ima senzorne težave, zapoznel razvoj, težave z govorom, hiperaktivnost, potrebuje nenehen nadzor, saj se ne boji višine, globine, lahko bi odprl okno in padel skozenj, na cesti se ne ustavi, ne sliši, ne zna se obleči, sleči, nenehno potrebuje spodbudo, vodenje, nadzor, tudi ponoči, ko se zbuja, vstaja, potrebuje spremstvo na stranišče … to je zelo izčrpavajoče."
Če je najmlajši Lars otrok s posebnostmi od rojstva in ima Mija težave z epilepsijo že nekaj let, pa je bila bolezen najstarejše Lane, odkrita lani, nepričakovan in hud udarec: "Njene mišice vse bolj slabijo, vse bolj je utrujena, težko se premika, umiva, ne more se več sprehoditi po ulici, ne more v trgovino, niti pet zvezkov hkrati ne more več nesti, ko gremo kam, uporabljamo invalidski voziček, vsak dan mora vzeti deset ali enajst tablet," našteva mama. Teh Laninih 11 tablet dnevno je samo del vsakodnevne lekarniške rutine. Za katero mora v celoti skrbeti naša sogovornica: "Za moža jih je 13, vključno z obliži, jaz jih jemljem osem, Mija pa jemlje eno za epilepsijo, vendar mora imeti zdravila za morebiten napad nenehno s seboj."
Ob vse zahtevnejši negi treh invalidnih, težko pokretnih oz. nenehnega nadzora potrebnih družinskih članov mama že več kot leto dni nase prevzema tudi vse breme šolanja na daljavo, saj se prav zaradi svojega in očetovega zdravstvenega stanja otroci ne smejo vrniti v šolo. Težko je bilo že prej, ko je bil tak pouk dobro organiziran za vse, zdaj, ko sistemskih prilagoditev ni več, je še težje: "Ena deklica iz šole dobiva navodila in pomoč, druga nič, znajti se moramo sami. Z Larsom pa tako ali tako vse, vključno s terapijami, izvajam sama doma." Tako je breme šolanja in razvoja povsem odvisno od iznajdljivosti in vztrajnosti mame, ki pomaga vsem trem. Sploh Mija ima, odkar jemlje redno terapijo proti epilepsiji, močno zmanjšane učne sposobnosti: "Zdravila zelo vplivajo na njeno razmišljanje, razumevanje, pomnjenje. Odkar jih jemlje, so težave. Bile so že prej, ko je bil pouk v šoli, zdaj, ko smo že dobro leto doma in je vse na daljavo, pa je vse še bistveno težje."
Delo negovalke, gospodinjska dela, pomoč pri šolanju na daljavo in izvajanje terapij za Larsa je toliko težje, ker živijo v sicer lepem najemniškem stanovanju, ki pa je za tako hude invalide neprimerno. Pred nekaj meseci, v času precej ostrih omejitev, so namreč zelo na hitro morali zapustiti prejšnje najemniško stanovanje, ki je bilo večje in pritlično, a druge izbire niso imeli:
"Morali smo najeti to stanovanje, ker nismo imeli kam, ostali bi dobesedno brez strehe nad glavo. Vem, da ni idealno, vem, da ni primerno za invalide, vem, da ima stopnice, a druge izbire nismo imeli. Stanovanj ni."
Ta dom je bistveno premajhen zanje, dekleti imata pograd, ki je v primeru Mijinega epileptičnega napada neprimeren, zahtevno nego komaj pokretnih članov je skoraj nemogoče opraviti v miniaturni kopalnici, zato jo mama po večini opravi na postelji, ki za to ni primerno opremljena, a ustrezne nimajo kam dati. Utesnjen prostor brez mirnih kotičkov in možnosti za ustaljeni red pa pri Larsu sproža hud nemir in čustvene izbruhe. In tistih nekaj stopnic do stanovanja je zanje kot gora:
"Posebej mož jih nikakor ne zmore. Čeprav se ves nasloni name in nosim večino njegove teže, ga stopnice neznosno utrudijo. Preden pride ven, bi skorajda že potreboval posteljo za počitek. Za nekoga je pet stopnic malo, za nas je pa to res hudo. Dokler ne vidiš človeka, kako se muči z njimi, s temi petimi stopnicami, ne moreš verjeti, da je to tak problem. In mi imamo kar dva taka. In še Larsa, ki ga ne moreš pustiti brez nadzora, ker zakoraka, kot da jih ni …"
V to usodo utesnjenega najemniškega stanovanja je petčlanska družina povsem ujeta. Za selitev v primernejše namreč nimajo sredstev, očetova invalidnina je mizerna, mama ob treh hudih invalidih seveda ne more v službo: "Službo sem morala pustiti, ker so zdaj doma že trije težki invalidi. Finančno je to seveda slabo, krpamo iz meseca v mesec, za nas je tudi 20 evrov za pot v Ljubljano, kjer imamo zdravnike, zelo veliko. Vedno smo v stiski, ko je treba plačati mesečne stroške. Težava je nakup hrane, veliko je potrebujemo, predvsem mleka. Najraje bi videli, da bi se dalo vse skuhati na mleku," se v zadregi zasmeji mama: "Saj vem, da toliko mleka ni zdravo, ampak pri nas ga takoj zmanjka. Sin ga vsaj poldrugi liter porabi za pripravo kosmičev ali čokolina, pije ga tudi samega, prosi zanj, 'prosim, prosim' in sklene rokice … Tudi hčerki ga imata radi, vse mlečno imata radi. Tudi sir imata radi, samo sira si ne moremo privoščiti," je neprijetno priznati njihovi mami.
Poleg hrane bi jim prišel prav tudi material za izvajanje terapij, ki jih potrebujejo vsi trije otroci: papir, barvice, mape, drug material, mama bi si zase in za svojo dušo zelo želela slikarski material, saj si kot nesojena slikarka potrebščin za lastno ustvarjanje seveda ne more kupiti. Želijo si družabnih iger, saj se otroci ne morejo igrati z vrstniki, Mija si močno želi kolo, prav bi prišlo tudi mami … A povsod se varčuje, že najmanjši izdatek je zanje velik, vsaka stvar je preračunana do centa:
"Če nam kdo podari svinčnike, bomo s tako prihranjenim denarjem kaj kupili, pa tudi, če le eno jajce. Ali pa se bo nabralo za kakšno položnico, nekaj se bo poplačalo."
In če se najprej plačajo položnice, za hrano nikoli ne ostane dovolj, sploh ne za izpolnitev otroških želja: "Joooj, nutela, zakon, največje oči imajo takrat, ko lahko kupimo nutelo," se obraz razjasni mami, ko podoživlja otroško radost ob tem sladkem, a zanje težko dosegljivem namazu. "Pa zelo radi imajo pico, najraje od vsega bi to jedli, ampak ne moremo niti sestavin kupiti, kaj šele, da bi lahko naročili pico na dom!"
Najemnina, četudi je subvencionirana, je skupaj s stroški bivanja in nekaj krediti zanje neobvladljiv strošek. Stisko veča vse slabše zdravstveno stanje moža oziroma očeta, pa povsem nepredvidljiv razvoj Lanine bolezni in dejstvo, da Lars nikoli ne bo mogel samostojno živeti in skrbeti zase. Zato bi si najbolj od vsega želeli preselitev v stanovanje, kjer bi bilo življenje vsaj znosnejše: "Mi vemo, da zdravje je, kakršno je. Lahko samo prosimo, da bo boljše, in upamo, da ne bo slabše. Če bi se lahko znebili kreditov, ki nas bodo 'tepli' še tri leta ali pa če bi se lahko znebili najemnine, pa bi nam to zelo olajšalo življenje. Potem bi lahko normalno živeli. A, žal, za to ni nobene možnosti, razen čudeža," z grenkobo v glasu pove mama.
In čeprav bi bilo čudež že kakršno koli izboljšanje njihovih življenj, ima sogovornica, negovalka štirih družinskih članov, ki so vse bolj odvisni od tega, koliko bo zmoglo njeno drobno, utrujeno telo, ta čudež vsaj v svojih sanjah že povsem izrisan: "Če bi imeli nekaj s kuhinjo in tremi sobicami, samo toliko, kot res potrebujemo, nič več. Pa da bi bilo povsem na ravnem in bi lahko imeli neki majhen, ograjen košček zemlje. Da bi lahko bili zunaj. To bi bila za mojo družino nebesa! Ne zame, za moje … to je želja, ki ne bo izpolnjena, ampak …" mami zmanjka besed.
Mama, drobna, simpatična, pozitivna borka, neutrudna negovalka, gospodinja, terapevtka, učiteljica, pomočnica, ki povsem brez tuje pomoči vsakodnevno skrbi zanje, na svojem telesu že čuti posledice velikega psihičnega in (pre)težkega fizičnega bremena, ki ga je prevzela. Doslej je še zmogla. A brez pomoči bo ta petčlanska družina ostala povsem ujeta v usodo bolezni in v utesnjeno najemniško stanovanje.
Kako pomagati?
Družini Lane, Mije in Larsa lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) poslanim na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za boljšo prihodnost te družine.
Družina poleg hrane (najlažja je donacija z vrednostnimi boni za trgovine s prehrano) potrebuje tudi oblačila, dve ženski kolesi, manjšo mladinsko posteljo, material za ustvarjalne terapije, zelo pa si želijo tudi družabne igre. Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonsko številko 070/698-642, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si.
Donacije v poljubnem znesku se zbirajo tukaj:
Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje. Na problem opozarja direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.
Maturanti 4. letnika Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani že od drugega letnika šolanja skupaj botrujejo dvema otrokoma, ki živita v materialnem pomanjkanju: fantku iz projekta Botrstvo in dečku iz Zambije.
Štirinajstletna Zara zaradi zelo redke mišične bolezni ne more govoriti, se s težavo giblje in potrebuje nenehno prisotnost nekoga, ki ji pomaga pri vsakodnevnem življenju in rešuje življenje, ko se zdravstveno stanje na hitro poslabša. Njeno dihanje ponoči vzdržuje aparat, hranjenje poteka le po cevkah, vsake štiri ure mora dobiti zdravila, in ker vsaka okužba lahko njeno zdravje zelo ogrozi, je skoraj ves njen svet le domača hiša. Od rojstva zanjo skrbi predvsem mama, ki pa je vsej ljubezni in predanosti navkljub močno izčrpana …
Vstop v Botrstvo je pri Blažu sovpadal s časom, ko sta se z mamo po mesecih, preživetih v materinskem domu, lahko preselila v nekaj manj kot 22 m2 veliko nujno bivalno enoto. “Botri sem napisal, da se seliva in ni tudi narisal najino novo domovanje. Vprašala me je, če nama lahko kako pomaga in nama najprej poslala televizor, nato pa že raztegljiv kavč. Zelo sem ga bil vesel, saj sva dotlej spala na napihljivi blazini, zdaj pa na tem res udobnem kavču.”
Med zgodbami lanske pomladi se je mnogih dotaknila zgodba srednješolke Tjaše. Njeno odraščanje je močno zaznamovala najprej huda mamina bolezen, nato še očetova, pa tudi popolno nerazumevanje za njene stiske tako v šoli kot med vrstniki … Kako je danes?
Tudi med prebivalci najrazvitejših držav se vrzel med blaginjo ljudi iz višjih in najnižjih slojev veča že zadnja tri desetletja. A če je je bilo nekoč to razslojevanje najočitnejše med starejšim prebivalstvom, se zdaj seli med mlajše. To je generacija, ki se vse bolj sooča z naraščajočo revščino. Zato se je najnovejša Unicefova raziskava osredotočila prav na raziskovanje neenakosti v blaginji otrok v 41 najrazvitejših držav OECD iN EU. Preučevala je dohodkovno neenakost, dosežke na področju izobraževanja, samooceno zdravja in pa zadovoljstvo z življenjem. Čeprav Slovenija ni med najslabšimi, bi nas nekateri podatki morali skrbeti, opozarja Vodja zagovorništva pri Unicefu Slovenija Alja Otavnik.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
S podelitvijo nagrad v Portorožu se je končal 25. Slovenski oglaševalski festival (SOF). Botrstvo je prejelo veliko nagrado za družbeno dobro. Zahvaljujemo se prav vsem, ki ste na kakršen koli način bili ali ste del našega skupnega velikega projekta za pomoč otrokom, ki jo res močno potrebujejo.
Vedenjske ali čustvene motnje otrok in mladostnikov še zmeraj sodijo med motnje, ki so manj prepoznane in v javnosti neredko slabo sprejete. Na videz povsem običajni otroci so s svojimi nenavadnim vedenjem, nepričakovanimi izbruhi in reakcijami za tiste, ki na to niso pripravljeni in ki jih ne razumejo, zelo moteči. Prav danes se začenja letošnja akcija Čisto veselje, katere ves izkupiček bo znova namenjen letovanjem teh otrok. Odpadno električno in elektronsko opremo, papir, barvne kovine in jekleni odpad vse do prihodnje nedelje, 10. aprila, sprejemajo na 50 lokacijah po vsej Sloveniji, več informacij najdete na spletni strani www.cistoveselje.si ali na Facebook strani akcije. Zato so otroci s takimi težavami pogosto slabo sprejeti med vrstniki, nemalokrat pa tudi med pedagoškimi delavci, če ti niso vešči nekoliko drugačnega komuniciranja z njimi. Zato so ti otroci nezaželeni ali vsaj zelo moteči tudi v obšolskih in zunajšolskih dejavnostih, tudi letovanjih. Mnogi organizatorji, ki sicer organizirajo letovanja tudi invalidnih otrok ali drugih otrok s posebnimi potrebami, takih z izstopajočimi vedenjskimi in čustvenimi težavami ne morejo in ne želijo sprejemati, saj zahtevajo drugačno pozornost in pogosto tudi kadrovske okrepitve.
V torek je na Kongresnem trgu v Ljubljani na javni prireditvi svoj svečani in bučni epilog doživela ne le neverjetna zimska športa sezona tekmovalcev, z izstopajočim Petrom Prevcem, pač pa tudi akcija Vala 202 in projekta Botrstvo, v kateri smo uspeli zagotoviti enoletno botrstvo za kar 250 otrok.
Kot je bila sezona šampionska za skakalca z najboljšo sezono v zgodovini smučarskih skokov, Petra Prevca, je bila tudi dražba smuči, ki jih je podaril projektu Botrstvo in ki je potekala v petek zjutraj v živo v programu Vala 202, res šampionska: podrla je ne le vse rekorde dosedanjih humanitarnih dražb na Valu 202, ampak bržkone kar v zgodovini tovrstnih dražb pri nas.
“Sploh vam ne morem povedati, kakšno olajšanje je to za vse, zanjo in za nas. Kako je težko, ko ti otrok dosega uspehe, ti pa mu ne moreš pomagati, da bi lahko treniral kot drugi. Zato so ta sredstva za nas zlata vredna,” je o sredstvih, ki jih je za pomoč pri razvoju svojega izjemnega športnega talenta dobila njegova hči Mateja, povedal njen oče. Zbranih 23.500 evrov, razdeljenih med šest mladih športnikov, so na lanski dražbi rumene majice zmagovalca kolesarske dirke po Franciji, Chrisa Frooma, prispevala kar tri podjetja. In ena od njih, Mateja, odličnjakinja tudi v srednji šoli, je od nekdaj več kot navdušena judoistka.
Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.
“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.
Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
Neveljaven email naslov