Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
Izčrpana mama sama v celoti neguje hudo bolna dva otroka in komaj pokretnega moža. Z mizernimi dohodki zmanjkuje že za mleko, selitev v stanovanje brez stopnic pa bi bila mogoča le, če bi se zgodil čudež …
Skoraj vsako leto življenja družini prinese novo hudo preizkušnjo. Petnajstletna Lana je pred dobrim letom zbolela za hudo boleznijo mišičnega stika, 13-letni Miji nekaj zadnjih let življenje kroji epilepsija, najmlajši, 8-letni Lars pa se je že rodil s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. In tudi zdravstveno stanje očeta se je po poškodbi iz mladosti, s katero je prej vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je bil pred kratkim invalidsko upokojen.
"Trije od petih članov družine potrebujejo 24-urno nego, pomoč, nadzor, tako da je zelo težko," priznava sogovornica, ki povsem sama skrbi še za svoje ostarele starše. Ves dan in tudi vsa noč sta zato namenjena negi in pomoči trem družinskim članom s hudimi invalidnostmi.
"Zjutraj je treba najprej umiti in preobleči moža, nato sina, na koncu pomagati še hčerki …"
Lars je najmlajši otrok. Da z njim nekaj ni v redu, so opazili takoj ob rojstvu. Ima neozdravljive razvojne motnje, ki zahtevajo nenehno pozornost, nadzor, terapije in prilagoditve: "Ima senzorne težave, zapoznel razvoj, težave z govorom, hiperaktivnost, potrebuje nenehen nadzor, saj se ne boji višine, globine, lahko bi odprl okno in padel skozenj, na cesti se ne ustavi, ne sliši, ne zna se obleči, sleči, nenehno potrebuje spodbudo, vodenje, nadzor, tudi ponoči, ko se zbuja, vstaja, potrebuje spremstvo na stranišče … to je zelo izčrpavajoče."
Če je najmlajši Lars otrok s posebnostmi od rojstva in ima Mija težave z epilepsijo že nekaj let, pa je bila bolezen najstarejše Lane, odkrita lani, nepričakovan in hud udarec: "Njene mišice vse bolj slabijo, vse bolj je utrujena, težko se premika, umiva, ne more se več sprehoditi po ulici, ne more v trgovino, niti pet zvezkov hkrati ne more več nesti, ko gremo kam, uporabljamo invalidski voziček, vsak dan mora vzeti deset ali enajst tablet," našteva mama. Teh Laninih 11 tablet dnevno je samo del vsakodnevne lekarniške rutine. Za katero mora v celoti skrbeti naša sogovornica: "Za moža jih je 13, vključno z obliži, jaz jih jemljem osem, Mija pa jemlje eno za epilepsijo, vendar mora imeti zdravila za morebiten napad nenehno s seboj."
Ob vse zahtevnejši negi treh invalidnih, težko pokretnih oz. nenehnega nadzora potrebnih družinskih članov mama že več kot leto dni nase prevzema tudi vse breme šolanja na daljavo, saj se prav zaradi svojega in očetovega zdravstvenega stanja otroci ne smejo vrniti v šolo. Težko je bilo že prej, ko je bil tak pouk dobro organiziran za vse, zdaj, ko sistemskih prilagoditev ni več, je še težje: "Ena deklica iz šole dobiva navodila in pomoč, druga nič, znajti se moramo sami. Z Larsom pa tako ali tako vse, vključno s terapijami, izvajam sama doma." Tako je breme šolanja in razvoja povsem odvisno od iznajdljivosti in vztrajnosti mame, ki pomaga vsem trem. Sploh Mija ima, odkar jemlje redno terapijo proti epilepsiji, močno zmanjšane učne sposobnosti: "Zdravila zelo vplivajo na njeno razmišljanje, razumevanje, pomnjenje. Odkar jih jemlje, so težave. Bile so že prej, ko je bil pouk v šoli, zdaj, ko smo že dobro leto doma in je vse na daljavo, pa je vse še bistveno težje."
Delo negovalke, gospodinjska dela, pomoč pri šolanju na daljavo in izvajanje terapij za Larsa je toliko težje, ker živijo v sicer lepem najemniškem stanovanju, ki pa je za tako hude invalide neprimerno. Pred nekaj meseci, v času precej ostrih omejitev, so namreč zelo na hitro morali zapustiti prejšnje najemniško stanovanje, ki je bilo večje in pritlično, a druge izbire niso imeli:
"Morali smo najeti to stanovanje, ker nismo imeli kam, ostali bi dobesedno brez strehe nad glavo. Vem, da ni idealno, vem, da ni primerno za invalide, vem, da ima stopnice, a druge izbire nismo imeli. Stanovanj ni."
Ta dom je bistveno premajhen zanje, dekleti imata pograd, ki je v primeru Mijinega epileptičnega napada neprimeren, zahtevno nego komaj pokretnih članov je skoraj nemogoče opraviti v miniaturni kopalnici, zato jo mama po večini opravi na postelji, ki za to ni primerno opremljena, a ustrezne nimajo kam dati. Utesnjen prostor brez mirnih kotičkov in možnosti za ustaljeni red pa pri Larsu sproža hud nemir in čustvene izbruhe. In tistih nekaj stopnic do stanovanja je zanje kot gora:
"Posebej mož jih nikakor ne zmore. Čeprav se ves nasloni name in nosim večino njegove teže, ga stopnice neznosno utrudijo. Preden pride ven, bi skorajda že potreboval posteljo za počitek. Za nekoga je pet stopnic malo, za nas je pa to res hudo. Dokler ne vidiš človeka, kako se muči z njimi, s temi petimi stopnicami, ne moreš verjeti, da je to tak problem. In mi imamo kar dva taka. In še Larsa, ki ga ne moreš pustiti brez nadzora, ker zakoraka, kot da jih ni …"
V to usodo utesnjenega najemniškega stanovanja je petčlanska družina povsem ujeta. Za selitev v primernejše namreč nimajo sredstev, očetova invalidnina je mizerna, mama ob treh hudih invalidih seveda ne more v službo: "Službo sem morala pustiti, ker so zdaj doma že trije težki invalidi. Finančno je to seveda slabo, krpamo iz meseca v mesec, za nas je tudi 20 evrov za pot v Ljubljano, kjer imamo zdravnike, zelo veliko. Vedno smo v stiski, ko je treba plačati mesečne stroške. Težava je nakup hrane, veliko je potrebujemo, predvsem mleka. Najraje bi videli, da bi se dalo vse skuhati na mleku," se v zadregi zasmeji mama: "Saj vem, da toliko mleka ni zdravo, ampak pri nas ga takoj zmanjka. Sin ga vsaj poldrugi liter porabi za pripravo kosmičev ali čokolina, pije ga tudi samega, prosi zanj, 'prosim, prosim' in sklene rokice … Tudi hčerki ga imata radi, vse mlečno imata radi. Tudi sir imata radi, samo sira si ne moremo privoščiti," je neprijetno priznati njihovi mami.
Poleg hrane bi jim prišel prav tudi material za izvajanje terapij, ki jih potrebujejo vsi trije otroci: papir, barvice, mape, drug material, mama bi si zase in za svojo dušo zelo želela slikarski material, saj si kot nesojena slikarka potrebščin za lastno ustvarjanje seveda ne more kupiti. Želijo si družabnih iger, saj se otroci ne morejo igrati z vrstniki, Mija si močno želi kolo, prav bi prišlo tudi mami … A povsod se varčuje, že najmanjši izdatek je zanje velik, vsaka stvar je preračunana do centa:
"Če nam kdo podari svinčnike, bomo s tako prihranjenim denarjem kaj kupili, pa tudi, če le eno jajce. Ali pa se bo nabralo za kakšno položnico, nekaj se bo poplačalo."
In če se najprej plačajo položnice, za hrano nikoli ne ostane dovolj, sploh ne za izpolnitev otroških želja: "Joooj, nutela, zakon, največje oči imajo takrat, ko lahko kupimo nutelo," se obraz razjasni mami, ko podoživlja otroško radost ob tem sladkem, a zanje težko dosegljivem namazu. "Pa zelo radi imajo pico, najraje od vsega bi to jedli, ampak ne moremo niti sestavin kupiti, kaj šele, da bi lahko naročili pico na dom!"
Najemnina, četudi je subvencionirana, je skupaj s stroški bivanja in nekaj krediti zanje neobvladljiv strošek. Stisko veča vse slabše zdravstveno stanje moža oziroma očeta, pa povsem nepredvidljiv razvoj Lanine bolezni in dejstvo, da Lars nikoli ne bo mogel samostojno živeti in skrbeti zase. Zato bi si najbolj od vsega želeli preselitev v stanovanje, kjer bi bilo življenje vsaj znosnejše: "Mi vemo, da zdravje je, kakršno je. Lahko samo prosimo, da bo boljše, in upamo, da ne bo slabše. Če bi se lahko znebili kreditov, ki nas bodo 'tepli' še tri leta ali pa če bi se lahko znebili najemnine, pa bi nam to zelo olajšalo življenje. Potem bi lahko normalno živeli. A, žal, za to ni nobene možnosti, razen čudeža," z grenkobo v glasu pove mama.
In čeprav bi bilo čudež že kakršno koli izboljšanje njihovih življenj, ima sogovornica, negovalka štirih družinskih članov, ki so vse bolj odvisni od tega, koliko bo zmoglo njeno drobno, utrujeno telo, ta čudež vsaj v svojih sanjah že povsem izrisan: "Če bi imeli nekaj s kuhinjo in tremi sobicami, samo toliko, kot res potrebujemo, nič več. Pa da bi bilo povsem na ravnem in bi lahko imeli neki majhen, ograjen košček zemlje. Da bi lahko bili zunaj. To bi bila za mojo družino nebesa! Ne zame, za moje … to je želja, ki ne bo izpolnjena, ampak …" mami zmanjka besed.
Mama, drobna, simpatična, pozitivna borka, neutrudna negovalka, gospodinja, terapevtka, učiteljica, pomočnica, ki povsem brez tuje pomoči vsakodnevno skrbi zanje, na svojem telesu že čuti posledice velikega psihičnega in (pre)težkega fizičnega bremena, ki ga je prevzela. Doslej je še zmogla. A brez pomoči bo ta petčlanska družina ostala povsem ujeta v usodo bolezni in v utesnjeno najemniško stanovanje.
Kako pomagati?
Družini Lane, Mije in Larsa lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) poslanim na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za boljšo prihodnost te družine.
Družina poleg hrane (najlažja je donacija z vrednostnimi boni za trgovine s prehrano) potrebuje tudi oblačila, dve ženski kolesi, manjšo mladinsko posteljo, material za ustvarjalne terapije, zelo pa si želijo tudi družabne igre. Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonsko številko 070/698-642, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si.
Donacije v poljubnem znesku se zbirajo tukaj:
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
Izčrpana mama sama v celoti neguje hudo bolna dva otroka in komaj pokretnega moža. Z mizernimi dohodki zmanjkuje že za mleko, selitev v stanovanje brez stopnic pa bi bila mogoča le, če bi se zgodil čudež …
Skoraj vsako leto življenja družini prinese novo hudo preizkušnjo. Petnajstletna Lana je pred dobrim letom zbolela za hudo boleznijo mišičnega stika, 13-letni Miji nekaj zadnjih let življenje kroji epilepsija, najmlajši, 8-letni Lars pa se je že rodil s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. In tudi zdravstveno stanje očeta se je po poškodbi iz mladosti, s katero je prej vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je bil pred kratkim invalidsko upokojen.
"Trije od petih članov družine potrebujejo 24-urno nego, pomoč, nadzor, tako da je zelo težko," priznava sogovornica, ki povsem sama skrbi še za svoje ostarele starše. Ves dan in tudi vsa noč sta zato namenjena negi in pomoči trem družinskim članom s hudimi invalidnostmi.
"Zjutraj je treba najprej umiti in preobleči moža, nato sina, na koncu pomagati še hčerki …"
Lars je najmlajši otrok. Da z njim nekaj ni v redu, so opazili takoj ob rojstvu. Ima neozdravljive razvojne motnje, ki zahtevajo nenehno pozornost, nadzor, terapije in prilagoditve: "Ima senzorne težave, zapoznel razvoj, težave z govorom, hiperaktivnost, potrebuje nenehen nadzor, saj se ne boji višine, globine, lahko bi odprl okno in padel skozenj, na cesti se ne ustavi, ne sliši, ne zna se obleči, sleči, nenehno potrebuje spodbudo, vodenje, nadzor, tudi ponoči, ko se zbuja, vstaja, potrebuje spremstvo na stranišče … to je zelo izčrpavajoče."
Če je najmlajši Lars otrok s posebnostmi od rojstva in ima Mija težave z epilepsijo že nekaj let, pa je bila bolezen najstarejše Lane, odkrita lani, nepričakovan in hud udarec: "Njene mišice vse bolj slabijo, vse bolj je utrujena, težko se premika, umiva, ne more se več sprehoditi po ulici, ne more v trgovino, niti pet zvezkov hkrati ne more več nesti, ko gremo kam, uporabljamo invalidski voziček, vsak dan mora vzeti deset ali enajst tablet," našteva mama. Teh Laninih 11 tablet dnevno je samo del vsakodnevne lekarniške rutine. Za katero mora v celoti skrbeti naša sogovornica: "Za moža jih je 13, vključno z obliži, jaz jih jemljem osem, Mija pa jemlje eno za epilepsijo, vendar mora imeti zdravila za morebiten napad nenehno s seboj."
Ob vse zahtevnejši negi treh invalidnih, težko pokretnih oz. nenehnega nadzora potrebnih družinskih članov mama že več kot leto dni nase prevzema tudi vse breme šolanja na daljavo, saj se prav zaradi svojega in očetovega zdravstvenega stanja otroci ne smejo vrniti v šolo. Težko je bilo že prej, ko je bil tak pouk dobro organiziran za vse, zdaj, ko sistemskih prilagoditev ni več, je še težje: "Ena deklica iz šole dobiva navodila in pomoč, druga nič, znajti se moramo sami. Z Larsom pa tako ali tako vse, vključno s terapijami, izvajam sama doma." Tako je breme šolanja in razvoja povsem odvisno od iznajdljivosti in vztrajnosti mame, ki pomaga vsem trem. Sploh Mija ima, odkar jemlje redno terapijo proti epilepsiji, močno zmanjšane učne sposobnosti: "Zdravila zelo vplivajo na njeno razmišljanje, razumevanje, pomnjenje. Odkar jih jemlje, so težave. Bile so že prej, ko je bil pouk v šoli, zdaj, ko smo že dobro leto doma in je vse na daljavo, pa je vse še bistveno težje."
Delo negovalke, gospodinjska dela, pomoč pri šolanju na daljavo in izvajanje terapij za Larsa je toliko težje, ker živijo v sicer lepem najemniškem stanovanju, ki pa je za tako hude invalide neprimerno. Pred nekaj meseci, v času precej ostrih omejitev, so namreč zelo na hitro morali zapustiti prejšnje najemniško stanovanje, ki je bilo večje in pritlično, a druge izbire niso imeli:
"Morali smo najeti to stanovanje, ker nismo imeli kam, ostali bi dobesedno brez strehe nad glavo. Vem, da ni idealno, vem, da ni primerno za invalide, vem, da ima stopnice, a druge izbire nismo imeli. Stanovanj ni."
Ta dom je bistveno premajhen zanje, dekleti imata pograd, ki je v primeru Mijinega epileptičnega napada neprimeren, zahtevno nego komaj pokretnih članov je skoraj nemogoče opraviti v miniaturni kopalnici, zato jo mama po večini opravi na postelji, ki za to ni primerno opremljena, a ustrezne nimajo kam dati. Utesnjen prostor brez mirnih kotičkov in možnosti za ustaljeni red pa pri Larsu sproža hud nemir in čustvene izbruhe. In tistih nekaj stopnic do stanovanja je zanje kot gora:
"Posebej mož jih nikakor ne zmore. Čeprav se ves nasloni name in nosim večino njegove teže, ga stopnice neznosno utrudijo. Preden pride ven, bi skorajda že potreboval posteljo za počitek. Za nekoga je pet stopnic malo, za nas je pa to res hudo. Dokler ne vidiš človeka, kako se muči z njimi, s temi petimi stopnicami, ne moreš verjeti, da je to tak problem. In mi imamo kar dva taka. In še Larsa, ki ga ne moreš pustiti brez nadzora, ker zakoraka, kot da jih ni …"
V to usodo utesnjenega najemniškega stanovanja je petčlanska družina povsem ujeta. Za selitev v primernejše namreč nimajo sredstev, očetova invalidnina je mizerna, mama ob treh hudih invalidih seveda ne more v službo: "Službo sem morala pustiti, ker so zdaj doma že trije težki invalidi. Finančno je to seveda slabo, krpamo iz meseca v mesec, za nas je tudi 20 evrov za pot v Ljubljano, kjer imamo zdravnike, zelo veliko. Vedno smo v stiski, ko je treba plačati mesečne stroške. Težava je nakup hrane, veliko je potrebujemo, predvsem mleka. Najraje bi videli, da bi se dalo vse skuhati na mleku," se v zadregi zasmeji mama: "Saj vem, da toliko mleka ni zdravo, ampak pri nas ga takoj zmanjka. Sin ga vsaj poldrugi liter porabi za pripravo kosmičev ali čokolina, pije ga tudi samega, prosi zanj, 'prosim, prosim' in sklene rokice … Tudi hčerki ga imata radi, vse mlečno imata radi. Tudi sir imata radi, samo sira si ne moremo privoščiti," je neprijetno priznati njihovi mami.
Poleg hrane bi jim prišel prav tudi material za izvajanje terapij, ki jih potrebujejo vsi trije otroci: papir, barvice, mape, drug material, mama bi si zase in za svojo dušo zelo želela slikarski material, saj si kot nesojena slikarka potrebščin za lastno ustvarjanje seveda ne more kupiti. Želijo si družabnih iger, saj se otroci ne morejo igrati z vrstniki, Mija si močno želi kolo, prav bi prišlo tudi mami … A povsod se varčuje, že najmanjši izdatek je zanje velik, vsaka stvar je preračunana do centa:
"Če nam kdo podari svinčnike, bomo s tako prihranjenim denarjem kaj kupili, pa tudi, če le eno jajce. Ali pa se bo nabralo za kakšno položnico, nekaj se bo poplačalo."
In če se najprej plačajo položnice, za hrano nikoli ne ostane dovolj, sploh ne za izpolnitev otroških želja: "Joooj, nutela, zakon, največje oči imajo takrat, ko lahko kupimo nutelo," se obraz razjasni mami, ko podoživlja otroško radost ob tem sladkem, a zanje težko dosegljivem namazu. "Pa zelo radi imajo pico, najraje od vsega bi to jedli, ampak ne moremo niti sestavin kupiti, kaj šele, da bi lahko naročili pico na dom!"
Najemnina, četudi je subvencionirana, je skupaj s stroški bivanja in nekaj krediti zanje neobvladljiv strošek. Stisko veča vse slabše zdravstveno stanje moža oziroma očeta, pa povsem nepredvidljiv razvoj Lanine bolezni in dejstvo, da Lars nikoli ne bo mogel samostojno živeti in skrbeti zase. Zato bi si najbolj od vsega želeli preselitev v stanovanje, kjer bi bilo življenje vsaj znosnejše: "Mi vemo, da zdravje je, kakršno je. Lahko samo prosimo, da bo boljše, in upamo, da ne bo slabše. Če bi se lahko znebili kreditov, ki nas bodo 'tepli' še tri leta ali pa če bi se lahko znebili najemnine, pa bi nam to zelo olajšalo življenje. Potem bi lahko normalno živeli. A, žal, za to ni nobene možnosti, razen čudeža," z grenkobo v glasu pove mama.
In čeprav bi bilo čudež že kakršno koli izboljšanje njihovih življenj, ima sogovornica, negovalka štirih družinskih članov, ki so vse bolj odvisni od tega, koliko bo zmoglo njeno drobno, utrujeno telo, ta čudež vsaj v svojih sanjah že povsem izrisan: "Če bi imeli nekaj s kuhinjo in tremi sobicami, samo toliko, kot res potrebujemo, nič več. Pa da bi bilo povsem na ravnem in bi lahko imeli neki majhen, ograjen košček zemlje. Da bi lahko bili zunaj. To bi bila za mojo družino nebesa! Ne zame, za moje … to je želja, ki ne bo izpolnjena, ampak …" mami zmanjka besed.
Mama, drobna, simpatična, pozitivna borka, neutrudna negovalka, gospodinja, terapevtka, učiteljica, pomočnica, ki povsem brez tuje pomoči vsakodnevno skrbi zanje, na svojem telesu že čuti posledice velikega psihičnega in (pre)težkega fizičnega bremena, ki ga je prevzela. Doslej je še zmogla. A brez pomoči bo ta petčlanska družina ostala povsem ujeta v usodo bolezni in v utesnjeno najemniško stanovanje.
Kako pomagati?
Družini Lane, Mije in Larsa lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) poslanim na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za boljšo prihodnost te družine.
Družina poleg hrane (najlažja je donacija z vrednostnimi boni za trgovine s prehrano) potrebuje tudi oblačila, dve ženski kolesi, manjšo mladinsko posteljo, material za ustvarjalne terapije, zelo pa si želijo tudi družabne igre. Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonsko številko 070/698-642, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si.
Donacije v poljubnem znesku se zbirajo tukaj:
Zadnjo petletko Vala 202 je zagotovo zaznamovala tudi podpora projektu Botrstvo, v katerem se je tudi zaradi naše odmevne medijske podpore zbralo za več kot 9.5 mio evrov pomoči za najrevnejše otroke z vseh koncev Slovenije. V teh letih smo ne le opozarjali na posamezne usode otrok in na številne sistemske pomanjkljivosti, ki so otroke dobesedno potiskale v revščino, pač pa smo skušali najti tudi rešitve za neposredno pomoč. Tako že nekaj let s posebnimi akcijami in z vse bolj odmevnimi dražbami pomagamo zbirati sredstva za obšolske dejavnosti in razvoj talentov ter za kakovostno preživljanje počitnic in prostega časa. Zadnje leto pa smo z veselje podprli tudi Dijaški sklad, namenjen sofinanciranju bivanja dijakov v dijaških domovih: mnogi med njimi so se prav zaradi tovrstne finančne pomoči sploh lahko odločili za šolanje zunaj svojega kraja oziroma so z njim lahko nadaljevali. Ob koncu šolskega leta je o pomenu tega sklada za dijake doma Lizike Jančar v Mariboru spregovorila tudi pedagoginja in svetovalna delavka doma Vlasta Prajnc.
V pozivu k sistemskim spremembam tudi poroštveni sklad in sprememba vračila štipendij, ki jih država odteguje tudi s posegom v otroške dodatke!
Na konferenci o prihodnosti slovenske državne blaginje, ki je ta teden potekala v Ljubljani, je bila med pomembnimi temami tudi neenakost in revščina v družbi, seveda tudi tista, ki prizadene otroke. Primerjalno z drugimi državami je skrb za otroke in v marsičem še vedno na visoki ravni, vendar pa bi družinska politika z nekaj spremembami lahko bila bistveno bolj učinkovita, opozarjata gostji oddaje dr. Nada Stropnik (Inštitut za ekonomska raziskovanja) in dr. Vesna Leskošek (Fakulteta za socialno delo).
Kako so se spremenili materialni pogoji, v katerih so otroci odraščali v zadnjem desetletju, kaj je vplivalo na velikansko povečanje tveganja revščine med otrok, najbolj drastično pri otrocih enostarševskih družin in tistih, kjer so starši brezposelni, ter kako je revščina vplivala na izobraževanje, prostočasne dejavnosti in vrednote otrok? Kakšen je njihov odnos do nasilja in medvrstniškega nasilja in zakaj se morajo raziskave bolj usmeriti na to, kako svet in svoj položaj v njem doživljajo sami otroci in ne na to, kaj o tem menimo odrasli in stroke?
Zgodbo Mance, Petre, Simone in Luke smo predstavili pred natanko tremi leti in vaša pomoč jim je močno olajšala njihovo življenje. Ne le, da so se končno lahko najedli, kot pravi njihova mama, prav vaša pomoč je otokom omogočila, da so bili ves ta čas manj zasmehovani, enakovredni in so lahko obiskovali tudi dejavnosti, starejša Manca pa je celo lahko izpolnila svoje želje po študiju!
Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred … Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.
Na dan, ki slavi delo, je Blaž Maljevac z Radia Koper obiskal nekaj primorskih družin, ki jim brezposelnost ali nizke plače krojijo vsakdan: brezposelno in bolno samohranilko, ki si želi delati, očeta, ki je ob izgubi partnerke ostal še brez službe, brezposelno mamo s štirimi otroki ter medicinsko sestro, ki kljub svoji in partnerjevi redni službi težko shaja skozi mesec. Otroci so nedvomno največje žrtve posledic, ki jih spremembe in vrednost dela na trgu prinašajo v življenja družin. Zato so se kolegi iz Radia Koper, ob tem, da že tretje leto vsak teden objavljajo zgodbe v podporo Botrstvu, ki jih pripravljamo na Valu 202, odločili, da otrokom v socialni stiski iz svojega okolja priskočijo na pomoč. Ta petek, 5. 5. 2017, bodo zato organizirali dobrodelno predavanje dr. Aleksandra Zadela o evolucijskem pomenu čustev. Celoten izkupiček od prodanih vstopnic bodo namenili otrokom, ki se svojih prostočasnih aktivnosti ne morejo udeleževati zaradi socialne stiske.
Ko smo minuli teden s 5. večjo dražbo zaokrožili tudi 5. obletnico naše podpore projektu Botrstvo in v zaključni ponedeljkovi oddaji pred mikrofon le privabili tudi nadvse skrivnostnega anonimnega kupca, se je zdelo, da je za nami zaključena zgodba. A je dobro uro po oddaji, na praznični ponedeljek, zazvonil telefon…in prinesel še dodaten razlog za prazničen danJ A najprej se vrnimo k samem poteku dražbe: Jana Vidic
V sredo zjutraj se je v programu Vala 202 in v neposrednem spletnem video prenosu odvila odmevna dražba violončelističnih lokov, ki sta jih projektu Botrstvo podarila 2Cellos oz. Luka Šulić in Stjepan Hauser. Z lokoma sta odigrala številne koncerte, prepotovala svet in jih v humanitarne namene podarila zato, ker sta tudi sama v času šolanja potrebovala donatorsko pomoč in ker sta prepričana, da je treba vračati družbi, ki ti je pomagala na poti do uspeha.
Na tokratni dobrodelni dražbi Vala 202 duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja dva loka za violončelo, s katerima sta Luka in Stjepan preigrala številne skladbe in na katera sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo.
Na tokratni dražbi duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja enega od svojih lokov za čelo, s katerim sta Luka in Stjepan preigrala ogromno število skladb in na katerega sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo. Izklicna cena za lok, ki ga bosta Luka Šulić in Stjepan Hauser oz. 2Cellos projektu Botrstvo predala ob že razprodanih koncertih v ljubljanskih Stožicah ta konec tedna, na katerih bosta nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV, je 1000 evrov.
"Presenetil me je podatek, da je revščina razširjena tudi med otroki zaposlenih, enostarševskih družin in brezposelnih državljanov. V državi, kot je Slovenija, bi pričakoval, da je revščina prisotna morda le med romskimi in migrantskimi otroki. To so veliki problemi in če jih ne boste reševali sedaj, boste kasneje to obžalovali," je po štiridnevnem obisku pri nas med drugim povedal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Kakšne vtise je dobil o reševanju te problematike tudi v pogovorih s številnimi nevladnimi organizacijami, med njimi tudi predstavniki Botrstva, kakšno je njegovo stališče do posledic varčevalnih ukrepov in pomenu reševanja revščine otrok v Evropi.
Pomoč pri grožnji z izgubo strehe nad glavo, pa trnova pot do pridobitve socialnih pravic, pritožbe zoper odločbe CSD, ukrepi glede neizdaje odločb v zakonitem roku, pomoč in svetovanje pri vložitvi vlog za osebni stečaj so najpogostejše težave, zaradi katerih so socialno ogroženi v minulih 4 letih iskali pomoč pri projketu Botrtvo – brezplačna pravna pomoč. V tem času, ko so svetovali več kot 1700 posameznikom in družinam, je ekipa pravnikov dosegala tudi pomembne zmage na sodišču, ki kot precedenčne sodbe lahko pomagajo vsem, ki se znajdejo v podobnih težavah. Gostji: družina, ki je na sodišču dobila precedenčno pravno bitko za stanovanje in vodja projketa Nina Zidar Klemenčič
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8.200 otrok. Donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...
Družina gospe Anke dvema otrokoma botruje že od samih začetkov tega projekta, otroke iz Botrstva pa gospa Anka vseskozi brezplačno vključuje tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte. A pomoč otrokom je jeseni dobila povsem drugačno razsežnost: v svojo petčlansko družino so sprejeli še dve begunski deklici. Ta izkušnja, ki ji sogovornica pravi izstop iz cone udobja, prinaša korenite spremembe v vsakodnevnem družinskem življenju, pa tudi spremembe v razmišljanju o humanitarnosti in medsebojnih odnosih…
Z začetkom leta pričenja delovati 15 večgeneracijskih centrov, ki bodo v naslednjih petih letih ustvarjali možnosti za raznovrstno pomoč najranljivejšim skupinam, pripravljali preventivne programe za preprečevanje socialne izključenost ranljivih skupin in nudili prostor za vnovično tkanje niti med generacijami. Centri bodo s posebnimi programi pomembna opora tudi otrokom in mladostnikom, tudi s svetovalnicami, učno pomočjo, popoldanskim varstvom in številnimi tečaji in dogodki, prav vse bo brezplačno!
Za tremi deklicami, Nino, Nušo in Najo je veliko mirnejše leto kot so ga bile vajene v času življenja z nasilnim očetom. Pomoč poslušalcev jim še leto po objavi njihove zgodbe zelo pomaga, da deklice obiskujejo želene obšolske dejavnosti, so sprejete med vrstniki in jih ne skrbi, da bi se zaradi pomanjkanja denarja morale že petič seliti, je pomirjena tudi mama: “Tisoč in eno razliko ste prinesli v naše življenje”.
Neveljaven email naslov