Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov.
No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo fer in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo.
No, in … a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?!
Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva.
A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd…Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (kljub temu, da so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela.
Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu!
Si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?
Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov.
No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo fer in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo.
No, in … a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?!
Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva.
A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd…Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (kljub temu, da so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela.
Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu!
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov.
No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo fer in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo.
No, in … a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?!
Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva.
A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd…Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (kljub temu, da so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela.
Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu!
Si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?
Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov.
No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo fer in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo.
No, in … a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?!
Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva.
A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd…Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (kljub temu, da so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela.
Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu!
Pred kratkim sem spet slišal že ničkolikokrat slišano oguljeno frazo: »V cerkev pa hodijo samo stare mam’ce.« To, da hodijo samo stare mam’ce, vsi vemo, da ob toliko mladih in tudi tistih v srednjih letih, ki obiskujejo cerkev, pač ne drži. Če smem s to frazo, seveda brez žaljive konotacije, nadaljevati, pa v resnici drži, da so stare mam’ce, pa tudi stari ateji – močno navzoči v občestvu in življenju Cerkve. Razlog za to prepoznavam predvsem v dveh vidikih. Prvi je ta, da dokler smo še trdnega zdravja in pri telesni moči, dokler nam bolj ko ne stvari precej dobro tečejo v življenju, z občutkom, da imamo, če že ne v celoti, pa vsaj v dobršni meri kontrolo nad svojim življenjem, nas vse to pogosto dela nedostopne za Boga. Zaradi občutka moči in obvladovanja postajamo samozadostni in prevzetni ter zato zaprti za odnos z Bogom. Vse do takrat, dokler se nam v življenju nekaj ne zalomi, dokler nas nekaj ne stre: smrt bližnjega, njegova ali moja huda bolezen, izguba službe, ločitev in še bi lahko naštevali. Na kratko: bolj ko smo nemočni, bolj postajamo odprti za Boga. Prav tako, kot o tem piše tudi apostol Pavel: »Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan« (2 Kor 12,10). Drugi razlog, da je v Cerkvi veliko starejših, pa je ta, da zrelejši in modrejši, ko je človek, bolj dela obračun s svojo preteklostjo. Nekakšno refleksijo, revizijo ali morda najboljše – integracijo svojega preteklega življenja. Prav tu nastopi prelomna točka, ne glede na prejšnjo oddaljenost od Boga ali pa bližino. Gre za to, kako gledam na svoje prehojeno življenjsko pot: kritično in moralistično, to nazadnje lahko vodi v zakrknjenost, zagrenjenost ali depresivnost, ali pa zmorem videti svoje preteklo življenje v luči Božjega usmiljenja. Obstaja namreč nevarnost, s katero se je moral soočiti tudi apostol Peter, kot beremo v evangeliju današnje nedelje. Ob tem namreč pravi Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Jezus pa mu ne pusti, da bi ga njegova grešnost oddaljila, ampak ga sprejme takšnega, kakršen je – brez obsojanja in ga povabi, naj hodi življenjsko pot skupaj z njim. To je spoznal tudi apostol Pavel, ko pravi: »Nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem.« Prav to je tisto glavno vabilo za nas vse, ne glede na leta. Si upam hoditi svojo življenjsko pot skupaj z Jezusom, ne glede na svojo težko preteklost ali sedanjost? Bom pustil, da me bremena in napake preteklosti zaprejo v zakrknjeno osamljenost in obup ali pa si bom vendarle upal verjeti, da me Bog sprejema in ljubi takšnega, kakršen sem? Bom s tem čakal na zrela leta ali si bom to upal že tukaj in zdaj?
Zame je Dostojevski pisatelj vsega človeštva in prerok našega časa. Začel je tam, kjer sta se znana Nietzsche in Fromm zaustavila, čeprav je bil njun predhodnik, a ju je kot poznavalec človeške duše presegel. V Velikem inkvizitorju iz romana Bratje Karamazovi opisuje inkvizitorja, ki je hotel nedolžnega Ujetnika (Boga) zažgati na zasluženi grmadi, Bogu v čast. Želel je, da bi mu Ujetnik vsaj nekaj odgovoril, tudi če kaj grdega, a je le-ta molčal. Nakar se je Ujetnik inkvizitorju molče približal in ga poljubil na njegova stara usta. Inkvizitor je stopil k vratom, jih odprl in rekel: »Pojdi in ne pridi več … ne pridi sploh nikdar več … nikoli več … nikoli več, slišiš, nikoli!« Sprašujem se, kdo se je danes preoblekel v inkvizicijsko kuto oziroma talar, medtem ko úrbi et órbi ljubečemu in nedolžnemu Bogu grozi: »Za vedno oditi od nas in nas več ne prihajaj vznemirjat! Ali ne vidiš, da vsi ideali sveta niso vredni ene solze trpečega otroka? Kje je vendar tvoja plemenitost?« Ali je Bog res tako nemočen, da se je dovolil pregnati? Ne, le drugačen je. Kajti Bog ni absolutna moč, ampak absolutna ljubezen oziroma moč ljubezni. On vlada z ljubeznijo svobode, ne z močjo sile; zlo pa je rezultat naše zlorabe svobode. Ni teorije, niti v fantaziji ne, ki bi lahko zamenjala mojo svobodo, da obstajam in tudi trpim. To ne pomeni, da v življenju samo jadikujem, ampak da se lahko celo v trpljenju in smrti radujem. Kajti če raja ni v nas samih, nikoli ne bomo vstopili vanj (Dostojevski). Oporišče, ki smo ga zasidrali izključno v racionalizmu, znanosti in tehniki, zanemarjajoč duhovnost, je pogubno. Harvardski profesor Harvey Cox je v romanu Mesto brez Boga (The Secular City) opisal zgodbo danskega filozofa in teologa Kierkegaarda, ki govori o potujočem cirkusu, v katerem je nenadno nastal požar. Lastnik cirkusa je pomislil, da bi jim lahko pri gašenju pomagali tudi meščani. K njim je poslal klovne, a so se jim zaradi klovnovske obleke, navkljub njihovemu dopovedovanju, le smejali in jih imeli za komične zabavljače. Medtem se je požar iz cirkusa razširil in uničil tudi njihovo mesto. Večini se zdi norost križanega in trpečega Boga preveč nora, da bi vanj verjeli in bili rešeni, čeprav ljubezni pristaja trpljenje. To pa zato, ker na Boga gledamo kot letalec na padalo; ima ga za nujne primere, vendar upa, da mu ga ne bo treba nikoli uporabiti (C. S. Lewis).
Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.
Ko v življenju doživljamo neuspehe, si zapomnimo, da neuspeh ni nikoli dokončen, razen če na to pristanemo! Če ste doživeli neuspeh, vam je na voljo pet korakov, da začnete na novo. Sprejmite odgovornost za lastni neuspeh. – Če ste naredili napako, jo priznajte! Motiti se je človeško. Ne pripisujte krivde drugim. »Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, / kdor pa jih prizna in jih opusti, doseže usmiljenje« (Prg 28,13), piše v knjigi Pregovorov. Prepoznajte dobre strani neuspeha. – Neuspeh vam, na primer, pokaže, kaj ni učinkovito. Veliki izumitelj Thomas Edison je rekel: »Ne imenuj tega neuspeh. To imenuj šolanje!« Neuspeh vas prisili, da postanete bolj ustvarjalni. Neuspeh preprečuje ošabnost in bahaštvo. – Če bi bilo vse, kar ste naredili, sijajen dosežek, nihče ne bi mogel živeti z vami! Neuspeh vas prisili, da vnovič presodite, kaj je v življenju pomembno. Neuspeh je eden od načinov, kako nas Bog pripravi do tega, da razmislimo, kam je naše življenje usmerjeno. Prosite Boga za modrost, da boste doumeli, kaj je bil vzrok za neuspeh. – Vprašajte se: »Zakaj mi je spodletelo? Je morda kakšen vzrok, zakaj sem se stvari lotil tako, da se mi je ponesrečila?« Pozabite na preteklost in se usmerite v prihodnost. – Vaša preteklost je minila! Je lanski sneg. Ne morete ga spremeniti, zato je bolje, da se nehate ubadati z njo. Ralph Emerson je dejal: »Sleherni dan dočakaj in ga odloži. Naredil si, kar si zmogel. Nedvomno se je vanj prikradlo nekaj spodrsljajev in neumnosti; pozabi nanje, kolikor hitro moreš. Jutri je nov dan; začni ga dobro in vedro in v tako veselem razpoloženju, da te ne bodo mogle obremenjevati tvoje stare slabosti.« Začnimo nov dan z mislijo na Boga. Apostol Pavel je takole pisal Filipljanom: Bratje, pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu (Flp 3,13-14). Zato stopimo pogumno v nov dan!
Ljudstvu je človečnost bolj potrebna od vode in ognja. Videl sem jih, ki so poginili, ker so stopili v vodo ali ogenj. Nisem pa še nikogar videl, ki bi poginil, ker je stopil na pot človečnosti. Učenje brez razmišljanja je prazno, razmišljanje brez učenja nevarno. Preprosta hrana, voda za žejo, komolec za vzglavje: tudi ob tem je lahko človek srečen. Nezasluženo bogastvo in ime povrh pa je zame toliko kot bežen oblak. Človeka, ki stvari ne razmisli daleč naprej, dolete v kratkem težave. Kdor s krepostjo vlada deželi, je podoben Severnici. Ta stoji mirno na svojem mestu in vse druge zvezde jo obkrožajo. Ako naletiš na človeka, ki je sprejemljiv za besede, pa ga ne ogovoriš, si izgubil človeka. Ako naletiš na človeka, ki za besede ni dovzeten in z njim govoriš, si izgubil besede. Modri ne izgublja ne človeka ne besed. Petnajst let sem imel pa sem težil za učenjem, trideset, in stal sem trdno. S štiridesetimi nisem več dvomil, s petdesetimi sem spreumeval Zakon neba. S šestdesetimi se mi je izostrilo uho, pri sedemdesetih pa lahko sledim vsem nagibom srca in mere ne prekoračim.
Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.
Včeraj smo obhajali praznik Jezusovega darovanja v templju – Slovenci rečemo temu prazniku tudi svečnica. Prva asociacija? Sveča, ogenj, luč, svetloba. Danes pa v Cerkvi obhajamo god sv. Blaža. Gre za svetnika, ki ga prištevamo v skupino štirinajstih zavetnikov v sili. V času poznega srednjega veka so se hitro širile nevarne kužne bolezni in današnji svetnik je zavetnik zoper bolezni grla in vratu. Legenda pripoveduje, da je bil sv. Blaž najprej zdravnik. Potem pa je postal škof v Sebasti v Armeniji. Gre za čas Konstantina Velikega, čas preganjanja kristjanov. Blaž se je, da bi se lahko posvetil Bogu in se rešil preganjalcev, umaknil v samotno votlino. Toda preganjalci kristjanov so ga odkrili in na silo odvlekli v mesto. Na poti proti sodni palači je naproti prihitela vdova s svojim edinorojencem. Jokala je in prosila svetnika, naj reši njenega otroka. Otrok je namreč pojedel ribjo kost in zataknila se mu je v grlu. Verjetno si predstavljamo te bolečine. Bili so prepričani, da bo umrl. In kaj je naredil sv. Blaž? Za trenutek se je umaknil, molil, nato se je vrnil in dečka blagoslovil. Deček je čudežno ozdravel. Predstavljamo si materino veselje. Toda zgodba se nadaljuje. Svetega Blaža to dejanje ni rešilo smrti. Kljub temu so ga rablji odpeljali, kruto pretepli in mučili. Sklep? Sodnik ga je dal obglaviti. To se je zgodilo okrog leta 316. Na današnji dan duhovniki pri maši podeljujemo »blagoslov sv. Blaža«. Dve prekrižani sveči duhovnik približa grlu vernika in pri tem moli: »Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega druga zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Gre za blagoslov, ki spada med zakramentale, sveta znamenja. K temu blagoslovu pristopamo v veri. Saj se spomnimo Jezusovih čudežev – skoraj vsi se končajo: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Če pristopim k temu blagoslovu, to pomeni, da na neki način izpovedujem svojo vero. Morda kot zanimivost. Sveti Blaž je tudi zavetnik mesta Dubrovnik – tam ga imenujejo sveti Vlaho. V času, ko so bili samostojna republika, so imeli podobo, sliko svetega Blaža celo na državni in trgovski zastavi, kakor tudi na pečatu in kovancih. Sveti Blaž je zavetnik zdravnikov, trgovcev z volno, tkalcev, krojačev, čevljarjev, pekov, domačih živali in konj. Sveti Blaž je bil dober človek. Ob legendi vidimo, kakšno moč ima vera, zaupanje, prepuščanje … Ne bomo ga posnemali, kopirali – lahko pa smo pozorni na dogodke današnjega dne. Pojdimo v novi dan z odprtimi očmi in izkoristimo priložnost, da bodo ljudje tudi ob naši življenjski zgodbi lahko rekli: dober človek je, dober človek je bil.
Pred kratkim je umrl mlajši duhovnik, v žaru svojih zrelih let. Spoznala sem ga, ko je prišel kot mladi kaplan v našo župnijo in dvignil na noge vse vernike – otroke, mlade stare, tiste, ki so vsak dan v cerkvi in tiste z obrobij, ki niso imeli neki posebni odnos z dogajanjem v župniji. Njegov pogreb je bila veličastna slovesnost, kjer se je jokalo, pelo, upalo in tožilo… Govorniki so poudarjali njegovo zavzetost, zagnanost za Božje delo, saj bi lahko za njega ponovili besede apostola Pavla: Ljubezen Kristusova nas priganja… Bilo je veliko prošenj za odpuščanje, ker dostikrat nismo uspeli hiteti po evangeljski poti s tako hitrimi koraki kot on, predvsem pa je bilo neskončno veliko zahval za vse dobro, kar je storil za nas, vernike , za duhovnike, redovnike in redovnice, za uboge in oddaljene. V našem javnem prostoru duhovniki nimajo veliko prostora. Pa vendar so duhovniki dosti bolj prisotni v življenju našega naroda kot si mislimo. So posebneži, ki si upajo tudi v 21.stoletju vzeti zares evangelij in Jezusa, ki si upajo ne samo verjeti, ampak iti med ljudi in jim nositi veselo novico o Jezusu, ki se je rodil, umrl in vstal od mrtvih iz ljubezni do nas, ljudi. Ljudje se še vedno veliko pogovarjajo o duhovnikih. Oni svoje življenje živijo pred dvema ogledaloma – pred ljudmi in pred Cerkvijo. So duhovniki – torej ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnimi rečmi in stvarmi. Odkar krščanska vera v Evropi vse bolj postaja ena od mnogih poti duhovnosti, a ne več vera, ki prežema vse pore našega življenja, ljudje še zmeraj ali mogoče vse bolj potrebujejo duhovnike. Zavedajo se moči, ki jo duhovnik ima. Ne, to ni politična moč, niti medijska moč, to je dosti več. To je moč od zgoraj, ko lahko na oltar prikliče prisotnost Jezusa Kristusa, ko lahko dvigne roko in našo dušo reši greha, ko z blagoslovljenim oljem mazili bolnike in jim prinaša upanje, večje od vseh zdravil in medicinskih znanosti. Duhovnik je božja prisotnost sredi materializiranega sveta. Res je le človek, a dotaknil se ga je sam Večni in zato se po njegovem blagoslovu dotika tudi nas. Da ne bi postali le roboti, da ne bi izgubili svoje duše, da bi bili ljudje z vsem, kar nam je Stvarnik podaril.
Kako blagodejno in spodbudno je, ko nekdo od tvojih bližnjih, še posebej, če je to tvoj vzgojitelj, vidi v tebi predvsem dobro. Vsak človek, še posebej odraščajoči, hrepeni po tem, da bi ga nekdo sprejel takšnega, kakršen je. Da bi nekdo v njem skušal videti predvsem tisto iskrico v duši, ki daje odsvit njegovega truda za dobro, čeprav mu velikokrat ne uspe. Sv. Janez Bosko, ki danes goduje, je imel poseben dar, da je v vsakem mladem človeku iskal in našel tisto občutljivo točko, v kateri se skriva njegov največji naboj za uresničitev v življenju. Ta naboj je tisti biser, ki se ga mladenič ali mladenka komajda zaveda in velikokrat niti sam ne verjame, da je to res v njem. Ko vzgojitelj ali druga odrasla oseba ta biser odkrije v tej mladi osebi, se gotovo nekaj zgodi. V človeku se poraja veselje, ki žari iz njega. V takem človeku se prebudi pogum, da si upa iti na pot za ideali. V tekem človeku se spontano porodi dobrota, ki jo želi izraziti na različne načine. Tako v živo mi pride pred oči dogodek, ki sem ga doživel pred kratkim. Vodil sem duhovni vikend za mlade, ki zaključujejo osnovno šolo in se pripravljajo na zakrament sv. birme. Ko sem se ob zaključnem kosilu sprehodil med njimi, sem se ob eni izmed njihovih miz ustavil in spontano rekel: »A veste, da mi je kar žal, ker danes že odhajate domov? Jaz vas bom kar pogrešal.« Njihov odziv je bil šokanten. Eno izmed teh deklet, ki so sedela pri tisti mizi, me je pogledala temperamentnim pogledom in mi rekla: »Gospod Peter, a veste, da ste prvi, ki ste nam rekli, da nas boste pogrešali?« Obstal sem in samo potrdil, da jih bom res pogrešal. Dal sem jim vedeti, da so mi dragoceni. Z njimi sem namreč preživel skoraj tri dni in skupaj z njimi sem iskal tisti dragocen biser v njih. Naši pogovori so bili neskončni o vseh mogočih temah. Pripovedovali so o vsem, kar doživljajo v svojem mladem življenju. Govorili so v solzah in smehu. Očitno jim je to veliko pomenilo in zlagal bi se, če bi rekel, da nisem bil tudi jaz bogatejši zaradi njih. Ne vem, zakaj sem jim to rekel, a bilo je popolnoma spontano. Ko so odhajali, sem se v mislih in molitvi zahvalil Bogu in Janezu Bosku, ki je gotovo imel prste vmes pri tem duhovnem vikendu. Zato si upam trditi, da je današnji svetnik še vedno močno navzoč v našem življenju in je pripravljen dajati navdihe vsem vzgojiteljem ter vsem nam, ki se ukvarjamo z vzgojo mladih. Njegovo načelo je bilo: »Za mlade ni dovolj, da jih imamo radi, oni morajo čutiti, da jih imamo radi!« Ta misel mi je kot salezijancu vedno znova izziv in se zato tudi trudim. Izročimo mu danes naše mlade, da bi zmogli osvojiti ideale, ki jim bodo pomagali iti mirno in srečno skozi življenje.
Da ni treba vsake malenkosti pripisovati vsemogočnemu Bogu, je rad poudarjal priletni vaški modrec, ker da človeku življenje sámo vrača dobro z dobrim in slabo s slabim. To mi je prišlo na misel, ko so mediji poročali o tem, da sta na tristoletnem ! znamenju odleteli glavi Matere božje in sv. Janeza. Ne v kaki legendi, stvarno pri nas na Štajerskem nekako po stari turški navadi ali pa po domači nagajivki: žiga žaga glavco preč, da ne bo jedla žgancev več. In takoj spomin na dogodek iz bližine, kjer je drevo pokopalo pod seboj človeka, ki je bil prav tam nekoč skrunil vaško znamenje. Takrat so vsi ljudje govorili o očitni božji kazni. Prej omenjeni modrec – sicer veren človek – bi dodal, da te življenje sámo poišče na točki povračilnosti. Premišljam o tem, kaj nekoga priganja, da se zaletava v verska ali pa v državna znamenja, kakršno je na primer zastava. Ne vera in ne domovje, gotovo le ideološkost. Ta je v vseh okoliščinah rušilna in ne gradi. Hodim mimo kapele s kovanimi mrežastimi vrati, a je kdaj v njej polno kamenja. Cilj je med drugim sv. Florijan in kaka sveča, ki gori na podstavku bog ve po kateri mili prošnji ali zahvali bog ve koga in po gnevu bogsigavedi katerega nestrpneža; mogoče pa zgolj kratkohlačnega nagajivca? Kakor koli, zdaj tako močno deklarirane strpnosti se je treba učiti od malega. A opažam, da je marsikdo, ki jo poudarja, sam ne zmore. Celo še takrat ne, ko govoriči o njej. Vzgoja k strpnosti se nikoli ne konča, začne in nadaljuje se pa z navideznimi nepomembnostmi. Ko me potem odraslega zoprno draži kaka navada sokrajana ali sodelavca, ali sorodnika – na primer njegovo počasno opisovanje dogodka -, me ne starši ne šola verjetno niso naučili pozornega poslušanja, sploh pa ne pomena tega, da smo do drugih vljudni. Nepošteno je privoščiti nezgodo, nesrečo, napako komur koli v prepričanju, da jo je zaslužil. Niti se tolažiti z dejstvom, da mu bo že življenje vrnilo, kakor je prav. Je pa življenje podobno konju. Ta surovemu gospodarju ne nameni povračilne brce takoj, jo pa zanesljivo. Tudi glavo nasloni na prijaznega lastnika kar nenadoma. Vredno premisleka.
Kar nekaj listov dnevnega koledarja v letu 2019 smo že obrnili. Nenapisano pravilo slovesa od starega leta so tudi novoletne zaobljube. Osrednji statistični urad je med prebivalci naše domovine izvedel raziskavo o desetih najpogostejših novoletnih zaobljubah, ki jih naredimo Slovenci. Vabim vas, da skupaj preletimo deset najpogostejših zaobljub po uradnih statističnih podatkih, saj o njih poročajo malodane vsi mediji, resni in malo manj resni. Naše zaobljube se vrtijo okrog odvečnih kilogramov, pitja alkohola, neuživanja sadja in zelenjave, kajenja, telesne neaktivnosti, zapečkarstva, možganske zaspanosti, zapravljivosti, deloholizma in z njim povezanega stresa ter dobrodelnosti. Vrstni red zaobljub sem povzela po uradnih podatkih. Največji problem, ki nas pesti, so torej kilogrami. Po uradnih podatkih nas je bilo v letu 2017 čezmerno hranjenih ali debelih več kot polovica prebivalcev Slovenije, starih 18 let ali več. Človek bi pomislil, da res živimo v deželi, kjer se cedita med in mleko. Pravzaprav se vse vrti okrog telesne teže: čezmerno pitje alkohola – še posebej napitka iz hmelja – povzroča nabiranje odvečnih kilogramov. Če prenehamo kaditi, postanemo kandidati za preveliko telesno težo. Zaradi telesne neaktivnosti naši sklepi zarjavijo. Če delamo po 16 ur na dan pred računalniškim zaslonom, komajda še znamo hoditi … Še in še vzporednic s kilogrami bi lahko našli. A kaj, ko novoletne zaobljube že prvi dan novega leta izpuhtijo v nič. Poleg novoletnih zaobljub poznamo še zaobljube, ki jih redki poklicani dajo Bogu: poznamo redovne in samostanske, začasne in večne zaobljube. Največkrat so to zaobljube čistosti, pokorščini in uboštvu. A ne samo v religiji, tudi v javnem življenju poznamo zaobljube, kot so sodniške, vojaške, predsedniške … Da ne omenjam Hipokratove prisege … Ali je težje, ko prelomimo besedo, ki smo jo dali sami sebi, ali tisto, ki smo jo dali drugim, boste presodili sami. Je pa boj z odvečnimi kilogrami, ko se čarobne formule in napitki izkažejo za neučinkovite in zdravju škodljive, izjemno zahtevna zaobljuba. Če odmislimo, kaj vse lahko s seboj prinese odvečna telesna teža, debelušni ljudje veljamo za dobrovoljne. Znamo se pošaliti na svoj račun in iz svojih novoletnih zaobljub. In tako se bo ob koncu leta ponovno zamenjala samo letnica, konfekcija v garderobni omari pač ne. Hkrati pa se nam bodo zaobljube, kot so čistost, pokorščina in uboštvo, zdele preprostejše. Naj zaključim z modrim Sirahom, dragi poslušalci in poslušalke: »Ne obotavljajte se ob pravem času izpolniti obljubo, ne odlašajte vse do smrti s poravnavo dolga. Preden se zaobljubite, se pripravite, ne bodite kakor človek, ki preizkuša Gospoda.« (Prim. Sir 18,22–23)
Sv. Tomaž, filozof in teolog, ki danes goduje, je začel z Aristotelom in končal z Dionizijem Areopagitom, prehodil je pot od racionalizma do mistike, si naredil nesmrtno ime z okoli sto naslovi, od katerih nekateri obsegajo tudi po več knjig, nazadnje pa je umolknil, in imel vse, kar je napisal, za slamo, ki naj zgori. Sv. Tomaž je bil rojen leta 1225 blizu mesta Aquino, ki je napol poti med Rimom in Neapljem. Tega, kar je preučeval, sedaj ne more dostojno predstaviti, lahko pa se ob njem zamislimo na nad samim seboj. Ali se ni začela naša mladost povsem tako kot Tomaževa, s prepričanjem, da je naš um, podprt s telesno močjo in mladostno očarljivostjo, sposoben priti po poti razumskega utemeljevanja do zanesljivega spoznanja, da Bog je. In nasprotno, da bomo prav mi, naša generacija, z napredkom tehnike in znanosti ter z umetno inteligenco nedvoumno dokazali, da nam Bog kratko malo ni več potreben. In ko bo dokončno prenehala potreba po njem, nanj s svojo zavestjo tudi ne bomo več naravnani. In ko naravnanosti na Boga ne bo več, se bo dokončno potrdilo, da tudi Boga, kot predmeta naravnanosti, pravzaprav ni. Preveč preprosto, da bi bilo resnično. A mladost, ki kipi od volje do moči, se na to ne ozira. Mlademu človeku je mistika tuja, zato je tudi sv. Tomaž začel z Aristotelom in njegovim realizmom, ki pravi, da so začetek našega spoznavanja čutne zaznave. Na osnovi načela vzročnosti se po sv. Tomažu dvignemo do spoznanja prvega vzroka in do nujnega bitja, ki edino razloži obstoj nenujnih bitij.[1] Kakor je sv. Tomaž izdelal oris razumskega utemeljevanja vere, ker je pač stal na bregu vnaprejšnje odločitve, da Bog je, tako drugi, ki stojijo na bregu vnaprejšnje odločitve, da Boga ni, izdelujejo miselne sisteme, ki Boga nadomeščajo z evolucijo, naključji ipd. Pretenzija, da je mogoče o Bogu govoriti kot o stvareh, brez zavezujočega odnosa, izhaja iz pozabe sokratskega nevedenja, iz kulture pretvarjanja, da vemo, kot bi rekel Platon, kaj je s smrtjo in z drugimi poslednjimi stvarmi, da vemo, zakaj smo in kaj je smisel in namen vsega;[2] in iz pretvarjanja, kot da vse to sploh ni pomembno. Tomaževa veličina je v tem, da je mnogo let iskreno hodil po poti znanstvenega govora o Bogu, se o največjih skrivnostih izražal objektivistično, suhoparno, shematično in razumarsko, kot tisti, ki ve. Malo pred smrtjo pa je svojemu redovnemu sobratu in tajniku Reginaldu na vprašanje, zakaj noče dokončati teološke Sume, odgovoril: »Vse, kar sem napisal, je kot slama v primeri s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto.« Tomažev poslednji govor je bil apofatičen in mističen. Takole pravi: »Bogu se bližamo po poti odvzemanja. /…/ Končno od njega odstranimo tudi tisto bit, kakor je v stvareh. /…/ Tedaj v našem umu preostane le zavest, da biva in nič več. /…/ Bog ostane v nekakšni temi nevedenja, kjer se (skrivnostno) zedinjamo z njim, kolikor je to mogoče, dokler smo popotniki na tem svetu.«[3] [1] Prim. dr. Anton Stres, Leksikon filozofije, Celjska Mohorjeva Družba, Ljubljana 2018, str. 905–908 [2] Prim. Gorazd Kocijančič, Tistim zunaj, Kud Logos, Ljubljana 2004, str. 14–16 [3] Prim. Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Mohorjeva družba Celje 1996, str. 172–173
Kako zelo je v današnjem času pomembno, da pri prehrani pazimo, da je nekaj »domače«, »bio«, »eko«, da je pridelano v Sloveniji, da ne vsebuje tega in onega … Skratka – pomembno je, kaj jemo, kaj zaužijemo, kaj vnašamo v svoje telo. Koliko je v tem ideologije in marketinga, je druga stvar. Bistveno je, kaj vnašam v svoje telo – torej zdrava prehrana. Kaj pa kritičnost in ozaveščenost, ko govorimo o vnašanju raznih podatkov in informacij v svojo notranjost? Ko v poplavi novic pogosto konzumiramo marsikaj – brez kake posebne selekcije, kaj šele, da bi pazili na to, da je nekaj, kar nam koristi, nas napolnjuje in oblikuje. Je res tako nujno pomembno za moje življenje, za mojo osebnost, za mojega duha, če slišim ali preberem, da je slavni nogometaš tainta končal prejšnjo zvezo in zdaj hodi z manekenko tointo; da je filmska diva tainta spet prestala novo plastično operacijo; da je vlada ali pa opozicija spet zakuhala to in ono zadevo …? So to stvari, ki me polnijo, ki me oblikujejo? Sem zaradi njih kaj boljši, plemenitejši, notranje bogatejši, modrejši? Težko si je priznati, a vendarle si moramo biti iskreni, da lahko na dan pogoltnemo zelo veliko tovrstnega šodra. Po lahkih ali celo rumenih novicah hitro posežemo, po čem resnejšem pa precej težje. Tako kot nam je pomembno pri hrani, da ni instant in ekspres, ampak da je kakovostnejša in zdrava, je vsaj toliko, če ne še bolj, pomembna hrana, ki nasičuje našo notranjost, ki nas dela pristnejše, bolj človeške, globlje. A za to se moramo potruditi. Vzeti v roke dobro, kakovostno literaturo zahteva napor. Lažje je namreč klikati z miško ali daljinskim upravljavcem. Še težje kot kakovostno literaturo pa je vzeti v roke Sveto pismo. Pogosto tudi z izgovori, češ da ga je težko razumeti, da je v Stari zavezi preveč nasilja, da je vsa zadeva preobsežna in tako naprej. Ko smo bili otroci, tudi nismo takoj začeli voziti kolesa, ampak smo po triciklu ali jahaču presedlali na kolo s pomožnimi kolesi in potem naprej še brez teh. Se pravi: nekje je treba začeti. Tako je tudi s Svetim pismom, Knjigo knjig, ki je stoletja navdihovala vernike, teologe, umetnike, kulturnike in mislece. Knjiga, ki navdihuje še danes. Seveda ne instant in ekspres, ampak z umirjanjem, poglabljanjem in predvsem z odnosom. Knjiga, ki bogati in navdihuje z najglobljimi življenjskimi resnicami. Knjiga, ki jo verjetno imate na polici. Knjiga, ki jo imate morda za okras, ali kot statusni simbol, ali pa vam preprosto pride prav, kadar je treba kakšno stvar primerno obtežiti? Knjiga, ki vas izziva, da bi jo morda vzeli v roke danes, ko je nedelja Svetega pisma …
Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne rase in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse ostale odnose, na vse ostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.
Danes, ko na praznik spreobrnitve apostola Pavla sklepamo teden krščanske edinosti, se zavemo, da nas povezuje en Bog, ki nosi v sebi bogastvo treh oseb, ki se podarjajo v ljubezni druga drugi. V tem tednu iščemo predvsem to, kar nas druži, pravoslavne, katoličane in protestante. Molitvena osmina za edinost kristjanov nam pomaga, da naše razlike niso več moteče za našo vzajemno ljubezen, h kateri se spreobračamo. Bilo bi nam celo žal, ko jih ne bi bilo. Gre za bogastvo naših različnih tradicij, ki so jih izoblikovale posamezne Cerkve. Brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske skupnosti v Taizeju in tudi prireditelj koncila mladih ter taizejskih molitvenih srečanj, je v globine vere predstavil te razlike in predlagal, da vsi pozdravimo protestantsko ljubezen do Svetega pisma in kulturo branja Biblije, kar je razvila reformacija. Povabil nas je, naj se vsi navdušujemo nad bogastvom zakramentalnih skrivnosti, kar ima katoliška tradicija, ter nas hkrati spodbujal, da zaznamo čudovito skrivnost Kristusovega vstajenja, kakor jo neprestano opeva pravoslavna liturgija. Zanimivo je, da je tudi dokument o ekumenizmu II. Vatikanskega cerkvenega zbora priznava, da so se nekatere verske resnice lepše ohranile pri sestrskih Cerkvah. Prav katoličani, ki smo najštevilčnejši kristjani v Sloveniji, smo prvi poklicani, da pozdravimo protestantsko ljubezen do branja Božje besede in njihovo vrednotenje osebne vere, se pravi njihov globoko intimen odnos do Boga. Poleg tega pa tudi priznamo pomembnost protestantske etike za moderni čas, ki je ponotranjena in ki lahko deluje brez zunanje prisile. Raziskovalci slovenske omike in mentalitete pravijo, da smo slovenski katoličani v veliki meri sprejeli to protestantko etiko in tega smo lahko samo veseli. Prav tako pa se lahko v pogledu na pravoslavne Cerkve navdušimo nad skupnim bratskim vodenjem Cerkve njihovih škofov. Pri njih so k odločitvam Cerkve poklicani tudi duhovniki in laiki. Vse to lepo izraža staro slovanska beseda »sobornost«. Vsekakor lahko rečemo, da pri pravoslavnih Sveti Duh ni »pozabljeni Bog«, ampak Božji Duh preveva njihovo sveto liturgijo kot tudi osebno molitev. Molitev za edinost kristjanov in njeno uresničevanje v spoštovanju naše različnosti je lahko lep vzor za našo širšo skupno družbeno prihodnost.
Danes goduje sv. Frančišek Saleški, zavetnik pisateljev, učiteljev in novinarjev
V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej borila z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot se, na primer, odvija vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako želeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi naslednje besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi preko sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako želeno edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu.
Kristjani po vsem svetu od 18. do 25. januarja pripravljajo Molitveno osmino za edinost. Pobuda se je rodila iz sodobnega ekumenskega gibanja v začetku 20. stoletja, ko so se ločene cerkve ponovno začele povezovati. Gibanje je dobilo uradno potrditev z misijonsko konferenco protestantskih cerkva leta 1910 v Edinburgu na Škotskem, v naslednjih desetletjih pa so se pridružili še pravoslavni in katoličani.
Neveljaven email naslov