Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
3604 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Spominjam se pridige nekega patra kapucina. Pripovedoval je o nemškem duhovniku, ki je ob vzponu nacizma povzdignil s prižnice glas proti preganjanju Judov. Dobil je opozorilo, da »če želi sebi dobro, naj nikoli več ne stopi v bran preganjanim.« Pater pa je v sledeči nedelji med svojim nagovorom najprej omenil grožnje, ki jih je bil deležen, nadaljeval pa je nekako takole: »Na koncu koncev bomo vsi stopili pred Boga in se bomo ob njem, ki je naš Oče – Oče Nemcev, Judov, Slovanov … morali povprašati, kakšni smo bili do svojih bratov. Edini Šef, pred komer je upravičen moj in vaš strah, nas bo pričakal na pragu večnosti. Pa še nekaj: Veste v nebesih ni ločenih apartmajev. Tam bomo morali biti Judje in Nemci skupaj.« Po tem nagovoru so se grožnje do duhovnika še bolj stopnjevale. Razbili so okna župnišča in cerkve – hoteli pa so zlomiti njega. Pa ga niso mogli. Naslednjo nedeljo je namreč rekel: »Veste Judje bodo gotovo prišli v nebesa, če pa to komu ni všeč, bo pa lahko šel kam drugam!« Sledeče nedelje ta duhovnik ni dočakal. Neznanci so ga ustrelili. Ja, v nebesih ni ločenih apatrmajev za leve in desne, za črne in bele … Že travnik poln pisanih rož nam govori/pričuje, da Bog ljubi pestrost in očitno se bomo morali v njej sprejeti in vzljubiti tudi mi. Kardinal Jean Daniélōu (1905-1974), pomenljivo zapisal, da ima dovolj »fanatizmov na kateremkoli bregu. Biti razumen pomeni spoznati realnost in ne postavljati sistemov zoper sisteme. /…/ Tudi, če je moj nasprotnik tisti, ki pove kaj resničnega, je inteligentno, če priznam, da je to resnično. Danes smo v nevarnosti, da bi pozabljali, kako je resnična inteligentnost v tem, da priznavamo realnost in da ne delamo po refleksih strasti.« Papež Frančišek pravi: »Vabim vas, da hodimo počasi in presegamo svoje predsodke, upor pred spreminjanjem drugih in tudi nas samih.« In je še rekel: »Želel bi podpreti dialog ter tako opogumiti k mirnemu sobivanju. Vem, da je to mogoče, kajti vsi smo bratje.« Vodilo Roberta Schumana, enega izmed pobudnikov Združene Evrope, je bilo: »Ne eden proti drugemu, pač pa drug z drugim!« Po tem, ko je bil Robert Shuman leta 1948 imenovan za francoskega zunanjega ministra, je 9. maja leta 1950 sklical tiskovno konferenco na kateri je naznanil, da naj bi takrat Francozom osovražena Nemčija in Francija naredili prvi korak k evropski skupnosti. Shuman je izrekel sledeče besede: »Svetovnega miru ni mogoče ohraniti brez novih stvaritev, ki se upirajo nevarnostim časa.« Robert Shuman je črpal navdih za ta svoj korak v evangelijskem vodilu: »Vsi smo bratje!« in metodi Tomaža Akvinskega: »Vsak del je potrebno uvrstiti v celoto!« – Kako navdihujoče aktualno tudi za naš slovenski prostor!
Nekega dne je mož, ki je hodil po deželi, prišel do reke. Ko jo je poskušal prečkati, ga je tok spodnesel in z grozo je zaznal, da ga nosi vodni tok. Ni znal plavati. Vse, kar je lahko naredil, je bilo da je začel klicati na pomoč. Na srečo je drugi popotnik slišal njegove klice in mu vrgel rešilni jopič. Zgrabil ga je in se ga oprijel z obema rokama, dokler ni prišel na drugi breg. Tu si je hitro opomogel od šoka. Potem je rešilni jopič dal na svoje mesto na bregu reke in nadaljeval potovanje. Skoraj vsi ljudje se obrnejo k Bogu v času nevarnosti. Nekateri se obrnejo k njemu samo v težkih trenutkih. Toda ko je težava mimo, začnejo živeti tako, kakor so živeli prej. Za te ljudi je Bog kot rešilni jopič – uporabijo ga, ko so v nevarnosti. Ko je ta mimo, ga odvržejo. Zato iščimo Boga v mirnih trenutkih, da bo z nami v težavnih. Neki ladijski kapitan je v pokoju kupil čoln in prevažal turiste po Sejšelskih otokih. Nekoč je vozil samo mlade ljudi. Ti so se posmehovali staremu kapitanu, ko so ga videli moliti preden je odplul, kajti dan je bil čudovit in morje zelo mirno. Niso dolgo pluli, ko je nenadoma začela divjati nevihta, ki je začela močno premetavati čoln. Preplašeni potniki so prišli h kapitanu in ga prosili, da se bi jim pridružil v molitvi. Toda ta jim je odgovoril: »Jaz molim dokler je še morje mirno. Ko pa pobesni, se posvečam krmarjenju ladje.« Njegovo sporočilo je jasno: če ne iščemo Boga v mirnih trenutkih svojega življenja, se zna zgoditi, da ga ne bomo našli niti v težavnih.
Vsak dan je proti nam usmerjeno na tisoče bolj ali manj kričečih sporočil, ki si želijo naše pozornosti. Proti nam so usmerjena tako ali drugače motivirana sporočila. Bodisi nas želijo na nekaj opozoriti, na primer v radijskem sporedu boste lahko čez čas spet slišali prometna obvestila. Tudi vremenski napovedi večina skrbno prisluhne, da vemo, ali nam bo čez dan morda prišel prav dežnik. Naš vsakdan je sestavljen iz stikov z bližnjimi ali neznanimi ljudmi in vsak v naše življenje prinaša sporočila. Prisluhnemo jih bolj ali manj zbrano, a tudi kot družba smo bolj dojemljivi za takšne ali drugačne dražljaje. Ameriški domorodec in njegov prijatelj sta hodila po Manhattnu, v New Yorku. Bilo je sredi dneva in ulice so bile polne ljudi. Vozniki v avtomobilih so pritiskali na trobila, vozniki taksijev so se prerivali za prostor, slišati je bilo sirene in nasploh je bil zvok mesta skoraj oglušujoč. Nenadoma je ameriški domorodec zaklical: »Slišim črička!« Njegov prijatelj mu odvrne: »Kaj – pa saj nisi normalen! Ne moreš slišati črička v vsem tem hrupu!« »Ne, prepričan sem, da gre za črička.« »To je noro,« je bil mnenja prijatelj. Ameriški domorodec dobro prisluhne in prečka cesto, kjer je na drugi strani zapuščeno gradbišče, zaraščeno z grmovjem. Pogleda v grmovje in res odkrije majhnega črička. Njegov prijatelj kar ne more verjeti svojim očem. »To je neverjetno,« pravi »moraš imeti pa prav nadnaraven sluh!« »Ne«, mu odvrne domorodec, »moja ušesa so prav taka kot tvoja. Vse je odvisno od tega, čemu prisluhneš.« »Kar ne morem verjeti. Jaz ne bi mogel slišati črička v vsem tem hrupu.« »Pa je vseeno res. Vse je odvisno od tega, kaj ti je pomembno. Naj ti pokažem.« Domorodec je segel v žep, iz njega potegnil nekaj kovancev in jih spustil na pločnik. In nato sta ob vsem mestnem hrupu opazovala, kako se je vsaj dvajset ljudi obrnilo in pogledalo, ali ni denar morda njim padel denar iz žepa. »Vidiš sedaj,« pravi domorodec, »vse je odvisno od tega, kaj je zate zares pomembno.« In čemu prisluhneš ti?
»Soli deo gloria« Samo Bogu slava. Tako je svoja dela signiral eden izmed največjih glasbenikov vseh časov. Johann Sebastian Bach svoj talent, svoje znanje, svoj občutek za kompozicijo in harmonijo ni pripisoval lastnemu študiju, znanju in sposobnosti, temveč ga je razumel kot od Boga podarjeni dar. Pod vsako mojstrovino notnega zapisa oziroma glasbene kompozicije se je zaradi tega podpisal z prej omenjenimi besedami: Samo Bogu slava! Letos obhajamo 500 let reformacije, gibanja, ki je zahtevalo prenovo osebnega odnosa do Boga in do sočloveka. Reformacija ni postavljala mejnike samo na literarnem področju ampak tudi na glasbenem. Slovenci smo v tem obdobju dobili prvo slovensko pesmarico, ki je vsebovala cerkvene napeve v materinščini. Slovenska filharmonija je v počastitev pol stoletnega obhajanja prenove Cerkve v Nemčiji in Sloveniji, v svoj današnji, 6. vokalni abonma, uvrstila dela dveh svetovno znanih evangeličanskih skladateljev Johanna Sebastiana Bacha in Johannesa Brahmsa. Martin Luther je nekoč zapisal: »Glasba je čisto darilo in dar Boga, ki prežene hudiča, ki razveseli ljudi saj ob njej (glasbi) pozabimo na vse tegobe življenja.« Tudi ljubezen Boga je kot čudovita glasbena kompozicija, ki razveseli ljudi ali kot oživljajoče spomladansko sonce. Iz zimskega mraza in teme naše duše ter našega srca nas pripelje ven na svetlobo in toploto oživljajočega spomladanskega dne. Kdor se postavi pod to Božje sonce in dopusti da ga le to ogreje, postane deležen ljubezni hkrati pa na podlagi evangelija in moči Svetega Duha postane sposoben živeti po Očetovi volji. Naj tudi naše življenje zacveti in zazveni v bogatih barvah ter zvokih duhovne prenove na podlagi evangelija in Božjega Duha. Tako se bomo tudi mi pod naše življenje lahko podpisali z besedami Johanna Sebastiana Bacha: »Soli deo gloria« Samo Bogu slava. Želim vam mirno, duhovno poglobljeno in ljubezni polno nedeljo.
V judovskem hasidskem izročilu najdemo to molitev: “Gospod, spominjaš se vsega pozabljenega vse od večnosti do danes”. V tej kratki molitvi se skriva velika modrost. Bog se namreč spominja vsega, kar je človek pozabil. Če kdo dela dobro in tega ne ohrani v svojih mislih, ampak na to pozabi, se bo dobrega, ki ga je storil, spomnil Bog. Če pa kdo v svojem vzvišenem srcu reče: “Lepo sem molil, temu ali onemu sem storil dobro”, je to pred Božjimi očmi izgubljeno. Tudi v Svetem pismu je izraženo nekaj podobnega: “Naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica” – Ne misli na to, kar daruješ ali dobrega storiš, ampak to pozabi, in “tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil” (Mt 6,6). Enako velja tudi za naša slaba in grešnja dejanja: “Bog se spominja vsega, kar kdo pozabi”. Če torej kdo greši ali stori kaj slabega, in se greha spominja ter ga z vso močjo obžaluje, ga je Bog pozabil. Zato tudi psalmist pravi: “Zakaj svoje pregrehe priznavam, moj greh je vedno pred mano” (Ps 51,5); in Bog odgovarja: “Zakaj milosten bom do njihovih krivic in njihovih grehov se ne bom več spominjal” (Heb 8,12). Po drugi strani pa se Bog spominja greha, na katerega lahkomiselno pozabim. Če bi torej rad, da dobro, ki sem ga storil, ostane v večnem Božjem spominu, moram nanj pozabiti, če pa bi rad, da Bog moje grehe pozabi, se jih moram spominjati.
Spoštovani, kot teolog rad berem Nietzscheja, velikega gospoda ateizma, katerega junak Zaratustra pravi: »Stran s takim bogom! Rajši nobenega boga, rajši biti norec, rajši biti sam bog!« A ugotavljam, da je na vprašanje glede norcev že pred njim odgovoril Jean Vianney, ko je zapisal: »Norci smo. Bog nas kliče k sebi, mi pa bežimo od njega. Hoče nas osrečiti, nam pa ni mar njegove sreče. Zapoveduje nam ljubiti, mi pa dajemo srce hudiču.« Priznam, da ko že slišim trušč grobarjev, ki mislijo, da so pokopali idejo boga in razglašajo zmago ateizma, mi sodobni filozof William Lane Craig stvar razloži, ko pravi, da so bili moji prijatelji ateisti nekoč v zelo udobnem položaju, ko so zagovarjali, da je vesolje, ne pa Bog, večno in nepovzročeno. Problem je, ker zaradi sodobnih dokazov, da se je vesolje začelo z velikim pokom, ne morejo več ostati na tej poziciji. Zato ne morejo legitimno ugovarjati, ko izrečem isto trditev o Bogu – da je večen in nepovzročen. Tako sodobna znanost sama ruši utopične gradove ateizma v prah, čeprav so prognoze drugačne. Tako ostaja vprašanje o trpljenju najaktualnejše orožje proti Bogu, ne pa vprašanje o obstoju Boga. Bog je namreč tako stvaren, da je smešno misliti, da ga ni. Če ga ne bi bilo, bi bili smrtni, kar pomeni, da bi bilo naše življenje sámo po sebi nesmiselno in se ne bi razlikovalo od življenja psa. Kako potemtakem rešiti problem trpljenja? Saj se večina sprašuje: »Bog, ni čudno, da imaš tako malo prijateljev, ko vendar z nami tako postopaš!« Krščanski Bog je edini Bog, ki trpi. Za druge bogove je to sramotno in postavlja pod vprašaj njihovo božanskost. Japonski teolog Kitamori je po eksploziji atomske bombe nad Hirošimo izjavil, da je trpljenje Božje bitje. Preden prizadene človeka, prizadene Božje srce. Trpljenje je res lastno človeški naravi, a je Bog postal človek in izbral za naše odrešenje najtežje sredstvo, trpljenje. Cerkveni očetje so rekli: »Eden od Svete Trojice je trpel.« Božje trpljenje mi pokaže, da Bog ni absolutna moč, ampak predvsem absolutna ljubezen, ker brez trpljenja ni ljubezni. Tako do Boga, ki trpi na križu, ne čutim protesta in revolta, ampak simpatijo. Ljudje imamo radovednega duha, a slabe oči. Želimo videti več kot lahko dojamemo. Francoski filozof Diderot je zaključil: »Priznajte raje svoje neznanje.« Zakaj? Zato, ker ima Bog svoje skrivnosti. Ne znati odgovoriti na vprašanje, zakaj trpljenje, ni poraz, ampak dosežek, saj me duhovno izpopolni. Nauči me, da manj trpim, če pravilno trpim.
Rimski filozof Ciceron v svojih spisih pogosto izpostavlja pomen duševne umirjenosti in zmernosti. Verjame, da je človeška duša zgrajena iz dveh delov, razumskega in iracionalnega, pri čemer bi se moral slednji pokoravati razumu na isti način, »kakor vojaški poveljnik ukazuje vojaku ali kakor oče ukazuje sinu.« Kajti medtem ko je v drugem delu sedež vseh občutij, ki pa so razumu nasprotna in nasprotujoča, sta vrlini razumskega dela sta spokojnost in stanovitnost. Moder človek, ki se bo ravnal po svojem razumu, bo tako pri svojem ravnanju umirjen in zmeren, trezna presoja pa mu bo pomagala obvladovati in pomirjati nemirno dušo. V nasprotnem primeru bodo namreč njegova poželenja podivjala in ga spodnesla; prav nezmernost je po Ciceronovem mnenju vir vseh naših vznemirjenj in je »popoln odpad od uma in razuma, ki je tako nasprotna predpisom razuma, da duševnega hlepenja ni mogoče nikakor niti obvladovati niti zadrževati.« Kakor se v telesu rodijo bolezni, »tako zmeda zaradi izkrivljenih prepričanj, ki so si nasprotna med sabo, oropa dušo njenega zdravja.« Vanjo namreč vnaša obolenja, ki so polna nemira in bridkosti, saj jo polni s strahom ter jo tako šibi ali pa jo vžiga s preveliko željo po nečem. Kadar nas grabita prevelika žalost in strah, sta ti občutji uničujoči, po drugi strani pa se tudi pretirana želja po nečem in objestno veseljačenje »ne razlikujeta mnogo od blaznosti.« Nasprotno pa takega človeka, ki je v duši miren in spravljen sam s sabo, ne »uničujejo nadlege niti ga ne zlomi strah niti ne gori od želje, da bi si pohlepno nekaj pridobil, niti ne gineva od veselja ali zaradi ničeve lahkomiselnosti.« Tak človek dalje »živi brez nadlog in stiske, tako da vsak slučaj, ki mu ga naloži usoda, prenaša temu primerno mirno.« Kdor bo torej živel z umirjenostjo v duši, po Ciceronovem prepričanju »ne bo živel samo brez žalosti, pač pa tudi brez vseh preostalih vznemirjenj.«
Antika ženskam ni omogočala nobene pomembne vloge v družbenem življenju. Bile so čuvarke doma, gospodinje, matere, medtem ko niso imele volilne pravice niti niso nastopale na javnih mestih in v javnih vlogah. Zato zveni še toliko bolj vizionarsko stališče filozofa Platona, ki je poudarjal, da bi morala v njegovi idealni državi ženska imeti enake pravice kot moški. Še več, da bi tudi one lahko opravljale svoje državotvorne, družbene vloge, morajo biti deležne povsem enake izobrazbe in vzgoje kot moški, pravi. Toda že njegov učenec Aristotel je žensko s svojimi filozofskimi stališči znova napodil nazaj za domače ognjišče, ko je v spisu Politika zapisal, da je »pogum moškega vladarski pogum, pogum ženske pa služabniški.« Moški vlada, ženska uboga, moški daje seme, ženska ga zgolj hrani, je torej samo materialni vzrok za življenje. Danes po skoraj dva tisoč štiristo letih vemo, čigavim stališčem je zgodovina dolga stoletja sledila. Platonova država je postala utopija in krščanstvo je v veliki meri prevzelo splošnoveljavni antični pogled na žensko. Ženske so svojo volilno pravico z izjemo Nove Zelandije dobile šele v dvajsetem stoletju, v Švici, na primer, šele leta 1971, čeprav so že leta 1886 podpisale peticijo za volilno pravico in jo neuspešno predstavile oblastem v Zürichu. Milijoni žensk po svetu je še danes nimajo … Zato naj bo današnja misel posvečena milijonom brezimnih žensk v zgodovini, ki so žrtvovale svoja delovna mesta, ki so se morale odreči svojim otrokom, ki so posiljene in izkoriščane od delodajalcev postale brezdomke, ker so povzdignile svoj glas, da si zaslužijo – ne žensko, temveč človeško dostojanstvo, torej enakost z moškimi. Naj bo ta misel zahvala vsem ženskam, ki jih je v dolgih stoletjih boja, da bi bile slišane, na grmadah, v zaporih ali v domači hiši utišal, zadušil ali pokončal teror patriarhalnih ideologij.
Sreča in nesreča. Koliko besed, misli, čustev, želja in strahov se zbira okrog teh dveh besed. Mediji so polni novic in podob ljudi, ki jih proglašajo za srečne ali nesrečne. Umetnost je polna presunljivih upodobitev in izrazov sreče in nesreče, pogosto v paradoksalnih medsebojnih zvezah. Obstaja pravcata trgovina s srečo, pravzaprav je sodobna potrošniška družba zgrajena na njej. Različne znanosti, medicina in terapije vseh vrst se vneto ukvarjajo s tem, da bi nas osrečile ali vsaj zmanjšale našo nesrečo. Vse svetovne religije in verstva skušajo svoje vernike pripeljati do najvišje sreče, kakor si jo pač predstavljajo in jih rešiti pred najhujšo nesrečo, spet kakor si jo pač predstavljajo. Politiki vseh barv nas prepričujejo o tem, kako da se prizadevajo za osrečevanje čim več ljudi. Itd. Itd. Skratka okrog nas nenehno brbota morje govoric o sreči in nesreči in nepregledna množica upodobitev obeh. Pa vendar premnogi ljudje se počutimo bolj ali manj nesrečni, in če že imamo srečo, da se počutimo srečne, se obenem bojimo, da bi to srečo izgubili. In potem dan za dnem z vsemi močmi iščemo to težko ulovljivo srečo. To dejstvo kaže, da je z našimi predstavami o sreči in nesreči nekaj temeljito narobe, da morda stremimo za iluzornimi oblikami sreče. Ni čudnega, da jih vedno spremlja strah pred izgubo sreče. Iluzija je morda v tem, da zamenjujemo čustva in občutke zadovoljstva, morda ekstaze ob določenih dogodkih in stanjih, npr. s svojim imetjem s srečo kot načinom bivanja. Biti srečen je življenjski način, ko preprosto ne razmišljamo več o sreči in o njeni morebitni izgubi, temveč preprosto smo in živimo kot ljudje in ta način življenja radostno delimo z drugimi ljudmi okrog nas. Biti srečen tedaj vključuje delitev in razširjanje svoje sreče z drugimi ljudmi. Stari grški filozofi so modro dejali, da je sreča posameznika v harmoniji in to vključuje tako harmonijo s samim seboj in harmonijo z drugimi. Poskusite torej danes morda začeti dan z ustvarjanjem tovrstne harmonije med ljudmi, morda boste odkrili, koliko sreče že imate in vam je ni treba posebej iskati.
Če razumemo post kot trening duha, smo na konju. Daje nam možnost, da se izurimo v odločanju. Zanimivo, da se post v ožjem pomenu nanaša na hrano. Vernikom je celo predpisan. V naš čas se je ohranil na petek v tednu; to je že kar skrajni minimum v primerjavi s starimi časi. Dvakrat v letu celo kot tako imenovani strogi post. Smešno, kaj pa naj pridobim zase v dveh borih dnevih, ki naj bi jih preživel kar najbolj lačen? V resnici sploh ne gre za tovrstno preživetje. Pri postu gre za trening duha. Ali zmorem ali ne zmorem, pravzaprav: ali hočem ali ne. Ali hočem biti kos v najrazličnejših položajih; tudi takrat, ko je stanje videti brezupno. Post je pač vaja v odrekanju. Temu pa naš čas ni naklonjen. Na tisoč in en način nas vodi v udobnost. Samo kaka malenkost naj nam bo odvzeta, pa je že ogenj v strehi. Celo naš razvpiti »prag revščine« kdaj razkrije, da v posameznih primerih ne gre za pomanjkanje osnovnih dobrin, ampak za nov športni komplet. Ali pa za možnost preživeti nekaj dni ob morju ali zgolj doma. Kot da ne drži več stara izkušnja: ljubo doma, kdor ga ima! Odrekanja se je treba učiti od malega. Temu se reče tudi: deliti. Temu se reče: pomisliti na drugega. Temu se reče: saj zmorem sam, ne bom obremenjeval njega. To pomeni ne biti razvajen. Obrnjena smer pripelje celo k advokatu, da pred učiteljem ta zastopa razvajenega šolarja. Res je, da se še znamo izkazati v solidarnosti, in to toliko bolj očitno, ko gre za elementarne nesreče. Razvija se tako imenovano prostovoljstvo, kar vzbuja dodatno upanje in občutje varnosti. Toda vsakodnevno življenje se odvija v vsakodnevnostih. Mikroskop se razlikuje od teleskopa. Na drobnih rečeh se moramo uriti za velike podvige. In post, ta trening, ni drugega kot samovzgoja. Hrana je pač nekaj takega, kar nam diši. Mika nas tudi vsakovrstno udobje in vsakovrstni užitki. Post je zavora, človek je pa avtomobil. Od mene je odvisno, ali naj upoštevam omejitve ali ne. Na cesti se izmikam – no, ali pa prilagajam – radarju. Osebno življenje je v prispodobi tudi cesta. Bolj kot odrekanju določeni hrani velja danes post kot urjenje volje do vsega, kar me dela bolj humanega. Postni čas je zgolj opomnik, naj ne pozabimo, da smo kot posamezniki del človeštva. »Noben človek ni otok, povsem sam zase,« pravi John Donne. A tudi kot neimenovani posameznik, če se je izuril v samovzgoji, dodaja človeštvu zrno plemenitosti.
V preteklem tednu smo s pepeplnično sredo katoličani vstopili v štiridesetdnevni postni čas. S spokornim obredom pepelenja smo pričeli pripravo na naš največji praznik – veliko noč. Seveda si želimo doživeti praznike z vso globino in veseljem, pa najsibo božične ali velikonočne, vendar žal prepogosto umanjka sama priprava na praznike. Kajti, če ni prave priprave, znajo biti prazniki precej prazni. Prav zato vsebuje postni čas povabilo k pripravi na velikonočne praznike. Toda, h kakšni pripravi nas vabi? Prevečkrat se lahko zgodi, da razumemo pripravo predvsem ali celo izključno v odpovedi hrani. Morda v tem celo vidimo priložnost za dobro shujševalno kuro, saj je bo poletje mahoma pred nami. Sicer ni nič slabega, če človek v postu izgubi kak odvečni kilogram, a bistvo posta še zdaleč ni v tem. Odpoved določeni hrani, ali čemurkoli drugemu, je spokorno dejanje. Odpovem se namreč nečemu, kar mi predvsem ovira, onemogoča ali slabi povezanost z menoj samim, z bližnjimi ali z Bogom. Tako je vredno premisliti, ali je res pomembno, da se post vrti okoli mesa ali je vendarle pomebnejše nekaj globljega. Zelo konkretno nas k temu vabi že dolgoletna postna akcija40 dni brez alkohola. Odpoved alkoholu, najsibo zato, ker tudi sam rad posegam po alkholu, morda tudi prevečkrat v samislu sprostitve ali tolažba, ali pa preprosto zaradi solidarnosti s tistimi, ki jim alkohol predstavlja resno težavo. Tisto, kar nas danes še posebej trga od drugih so sodobna telekomnikacijska sredstva. Ironočno: vsa digitalna tehnologija, ki spleta vsa mogoča socialna omrežja, nas lahko tako močno okupira, da dejansko moti ali ovira pristne človeške stike z bližnjimi. Koliko časa svojo pozornost posvečam takšnemu ali drugačnemu ekranu; sporočilu, ki ga moram nujno ta trenutek pogledati in prebrati; novici, ki vsekakor ne sme mimo mene … In še bi lahko naštevali. Toda, če smo iskreni, nas vse to pogosto trga od bližnjih, od nas samih in slednjič tudi od Boga. Morda pa je za marsikoga od nas lahko izziv v tem postnem času, da bi se znal in zmogel umakniti od digitalnega sveta, oziroma mu posvečati le toliko pozornosti, kot je res nujno potrebno. Kar pa mi ostane časa, ga namenim bližnjim, sebi in Bogu. Biti v tišini ni lahko. Biti sam s sabo, biti v tišini pred Bogom, ni lahka stvar. Je pa vsekakor vredno poskusiti. Postni čas nas namreč kliče k poglobitvi in biti vsaj nekaj malega v tišini, pomeni, da si dam priložnost z poglobitev, za srečanje s sabo. Tišina me vabi tudi k tem, da preverim svoj odnos z Bogom in ga slednjič skušam poglobiti in utrditi. V duhu evangelija današnje nedelje pomeni, da preverim, če je moja hiša, moje življenje še vedno utemeljeno na skali – Bogu, ali sem se v tem času znašel na peščenem terenu. Preverimo svoj temelj, da bo tudi praznovanje imelo svojo pristno globino.
Dobro jutro spoštovane poslušalke, poslušalci. Se vam ne zdi, da smo se na te pozdrave že privadili? In ne samo pozdravov, iz dneva v dan, iz leta v leto nam je vedno več stvari samo po sebi umevnih. Verjetno ste že kdaj videli sliko, kjer nam ob prvem pogledu ni bilo jasno, kaj naj bi predstavljala: le nekakšne črne pike in bel prazen prostor med njimi. Potem nam kdo reče, da je to slika npr. malo prikritega jezdeca na konju. Če prej nismo nič prepoznali, sedaj ne gre drugače, kot da vsakič vidimo jezdeca. V našem spominu smo ustvarili vzorec, ki povezuje črne madeže na beli podlagi v podobi jezdeca. Prav tako smo si pridobili vzorce in jih prisvojili: da je treba zjutraj pozdraviti ljudi, si umiti zobe, se urediti in podobno. Še k sreči! Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi se morali vsako jutro zavestno odločati, kaj bomo storili in kako. Te dobre stare navade nam olajšajo življenje. A kaj ko niso samo dobri vzorci. Mar se nam kdaj ne zdi, da me sosed ne pozdravi iskreno in prijazno? Na radiju ni nič novega, v državi pa samo kradejo in goljufajo. Naučili smo se, da življenje ni nič vredno, da nas nihče niti ne povoha in podobno. Sami vemo, kako je živeti, če vsako jutro že vstanemo narobe. Bolj kot bomo to verjeli, bolj se nam bo to dogajalo. Nič ne bo pomagala sosedova dobra volje, prijazen pozdrav ali celo povabilo na kavo, če sem prepričan, da ta moj sosed nikoli ni prijazen, če pa že je, ni iskren. Ne rečem, da ni neiskrenih ljudi, krivice in kopico slabega na svetu. Vprašamo se lahko, če smo na svetu zato, da iščemo težave in napake, ali pa da dobro in prijetno živimo. Morda je kdo celo zadovoljen s svojimi mračnimi pogledi na ljudi in življenje, pošteno se je ob tem vprašati, če s svojim pogledom ne kvari pogleda drugim. Ko mi je nekdo pokazal, kako lahko povežem tiste črne lise na beli podlagi, bom težko videl kaj drugega kot jezdeca. Koliko težje je ljudem, ko smo jim z vso zavzetostjo očrnili to ali ono. Z vzorcem nezadovoljstva in črnogledosti smo okužili še druge. Smo v postnem času, ko naj bi premislili, kaj je dobro v našem življenju. Ne bi bilo smiselno, da se odpovemo širjenju kakšnega črnogledega vzorca in jih raje okužimo s kakšnim lepim pogledom, ki jim bo polepšal dan? Vsi poznamo tisto, da naj se postimo na skrivnem, v javnosti pa bi moral biti naš obraz obličje odrešenja. Verjemite, gotovo vas bo po takem postu, kjer bomo iskali vzorce veselja, vedno čakal dober dan.
Islam je morda bolj kot katerakoli druga religija zaznamovan s Knjigo. Koran, ki muslimanom velja za »jezikovni čudež«, v arabščini dobesedno pomeni »recitacija« oz. »branje«. Kronološko prvi verzi Razodetja človeka pozivajo k branju v imenu Gospoda »iqra bi-smi-rabika«! (96:1), 68. sura pa nosi naslov »Pero« in se prične s prisego na »pero in tiste, ki zapisujejo«. Po islamskem izročilu je vse, kar se bo zgodilo, zapisano z »nebeškim Peresom« na »večno Ploščo«. Črke arabske abecede imajo skrit, metafizičen pomen, iskanje znanja pa je po preroku Mohamedu »dolžnost vsakega vernika«. Pero, jezik, pisava so tako temeljni elementi islamskega izročila, zato ne preseneča, da je ravno arabska kaligrafija postala prepoznavni znak islamske umetnosti. Kaligrafija je islamsko religijo spremljala od njenega nastanka dalje. Koran, ki so ga muslimani najprej posredovali ustno, so zaradi zgodovinskih okoliščin začeli tudi zapisovati. Ker so popolnost in vzvišenost Božjega jezika želeli tudi vizualno ustrezno ponazoriti, se je razvila umetnost arabskega lepopisja. Kaligrafija je tako sprva služila izključno ohranitvi božjega Razodetja, nato pa je začela krasiti tudi religijske objekte, kupole, preproge in celo vrednejše vsakdanje predmete. Kasneje so se razvile različne vrste in variacije arabske kaligrafije, na katere so vplivali tudi vsakokratni zgodovinski in regionalno-kulturni dejavniki. Vsem tem stilom in vrstam pa je vendarle skupno to, da sledijo strogim zakonitostim in proporcionalnosti. Kaligrafija se od ostalih vrst umetnosti razlikuje ravno v tem, da sledi določenim pravilom, ki, kot pravi Frithjof Schuon, »kozmične zakone in univerzalna načela aplicirajo na raven oblik in obenem […] razodevajo slog, preko njega pa tudi umstvenost določene civilizacije« (Sophia Perennis, 2015). Ravno zato, ker kaligrafija z vso svojo estetsko-vsebinsko kompleksnostjo ostaja zvesta tradiciji in izročilu, jo lahko upravičeno označimo s »sveto umetnostjo«. Klasična arabska kaligrafija predstavlja tisto področje, kjer se estetika in duhovnost, umetnost in mistika, lepota in razodetje medsebojno najbolj tesno prepletajo. Poleg pisave je lepota tista dimenzija, ki je za islamsko religijo konstitutivna. Nek hadis pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. V kaligrafiji, ki predstavlja umetniško manifestacijo božjega Logosa, lepota sovpada z resničnostjo: lepota dejansko postane način, »kako biva Resnica kot neskritost« (Heidegger). Arabska kaligrafija nam tako ponuja možnost, da se bistvu islamske religije približamo na estetski način. Ugledna nemška islamologinja Angelika Neuwirth ima vsekakor prav: »Islam razume zgolj tisti, ki ga dojame v njegovi estetskosti«!
Ena izmed krajših besedic v slovarju slovenskega knjižnega jezika po številu črk je beseda laž. Tudi tujejezični ustrezniki niso nič bogatejši po dolžini besede, z izjemo francoskega jezika. Moja prva laž, tako kot verjetno tudi vaša, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, sega v odraščajoča leta. Za te laži bi danes, ko gledam na življenje zrelejše in modrejše, težko rekla, da so bile težke, kosmate ali debele laži. Navadno je šlo za majhno, drobceno laž, ki smo se je otroci po največkrat posluževali v šolskih klopeh ter se, če nas profesorji na laži niso ujeli, izognili kakšni neopravičeni uri ali slabi oceni, ker se zaradi izgubljenega ali pozabljenega učbenika, snovi nismo mogli naučiti. A laž je laž, utegnete poreči, v vsej svoji izrazni môči: debela, kosmata ali košata, grda ali gôla. In predvsem: laž ima kratke nóge. Laž je svoje mesto našla tudi v desetih Božjih zapovedih – pravilih, po katerih naj bi se ravnalo človeštvo, da bi živelo v sožitju. Judje in kristjani verujemo, da se je Bog prikazal Mojzesu na gori Sinaj v obliki gorečega grma, in mu dal v hrambo dve kamniti plošči z vklesanimi zapovedmi. Kar sedem izmed desetih Božjih zapovedi govori o odnosu človeka do drugih ljudi. Med njimi tudi: Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu! Z drugimi besedami: Ne laži! Čeprav so bile moje otroško-mladostne laží resda nedolžne, pa sta mi tako stara mama kot mama kaj kmalu dali vedeti, da se poti življenja ne zarisuje z lažmi. Naša mama – polna bogatih misli –, zna biti, kar se laži tiče, nekoliko popustljivejša in reče, da se človek kdaj pa kdaj lahko zlaže, če s tem nikomur ne škoduje. Drobnim lažem se verjetno težko izognemo, kaj? Največkrat jih izrečemo na hitro, ko iščemo pameten izgovor, zakaj smo zamudili v službo ali če česa nismo naredili. Takih drobnih laži, recimo jim izgovori, bi lahko nabrali za celo knjigo. Ne, teh laži se ne bojim. Bojim se igralcev, ki hodijo naokrog v vlogi lažnih prerokov v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Bojim se lažnih nasmehov in vseh odtenkov hinavščine, ki jih s seboj prinaša laž. V mojem boju resnice z lažjo je bil marsikdaj ves trud zaman. Mogoče sem skozi desetletja postala pogumnejša in si danes upam resnico komu zabrusiti v obraz. Po póti svojega življenja tako lahko še vedno hodim pokončno, nezlagano, predvsem pa si upam slehernemu človeku pogledati v oči. Ko boste danes stopali po vaši poti življenja, naj bo vaš nasmeh resničen in iskren. Pa še nekaj: Slovensko besedo laž preberite kdaj iz desne proti levi. In naj vam bo čim manjkrat žal za vaše laži.
Bratje in sestre! Na papirnati vrečki, v kateri prinesemo zdravila iz lekarne, beremo latinski napis, ki zagotavlja zdravo življenje in se glasi: 'Mens hilaris, requies, moderata diaeta!' Kar lahko prevedemo približno tako: 'Veselo srce, umerjenost, zmerna prehrana!' Najprej veselo srce: Prvi pogoj za zdravo življenje je veselo srce, sproščeno in vedro duhovno življenje. Tudi sodobna medicina potrjuje tesno povezavo med zdravim telesom in duhom, ki so jo že stari Rimljani izrazili v pregovoru: Mens sana in corpore sano, zdrav duh v zdravem telesu! Danes bi v marsikaterem pogledu pregovor lahko celo obrnili in rekli: Corpus sanum in mente sana, zdravo telo v zdravem duhu! Imamo namreč svetopisemski pregovor, ki pravi: Če telo opeša, ga človekov duh dvigne, če duh opeša, kdo ga bo dvignil? (Prg 18,14). Zato je popolnoma na mestu naše stalno prizadevanje za duhovno veselje in notranjo sproščenost, kakor pravi modri Salomon: 'Preganjaj jezo iz svojega srca, odganjaj hudobijo iz svojega telesa! (Prd 11,10). Na drugem mestu je umerjenost: Ritem današnjega življenja je vedno hitrejši, število razpoložljivih podatkov bliskovito narašča, znanstveni in tehnološki dosežki prehitevajo drug drugega in spodkopavajo človeku tla pod nogami. Kje je dandanes mir, ki veje iz nekdanjih starih časov, kje je spokojnost, ki jo še začutimo med ljudstvi, ki jih naša civilizacija še ni posrkala vase? Koliko pospeška lahko človeška narava še prenese? Kakor je res, da nas hitrost pogosto rešuje, je zagotovo tudi res, da nas hitrost pogosto ubija! Zato je stalno še kako na mestu pravilo preroka Izaija, ki pravi: 'Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni. V mirovanju in zaupanju je vaša moč' (Iz 30,15). In prerok Jeremija: 'Dobro vem, kaj nameravam z vami, govori Gospod: misli miru in ne bridkosti, da vam dam upanja polno prihodnost' (Jer 29,11). In na tretjem je zmerna prehrana: Kljub velikim razlikam in številnim lačnim revežem med nami, smo v celoti vendar družba preobilja in grozljivo presenetljiv je podatek, koliko kruha vsak dan vržemo v smeti! Tudi zdravniška stroka opozarja in priporoča več posta v prehrani. Izvoljeno ljudstvo razglaša preprosto pravilo: Prvo tretjino lačnega želodca napolni z jedjo, drugo tretjino napolni s pijačo, tretjo tretjino pusti prazno! Modrec Agur piše v knjigi Pregovorov: 'Za dvoje te prosim, ne odrekaj mi tega, preden umrem: Hinavstvo in lažnive besede oddalji od mene. Ne dajaj mi ne uboštva ne bogastva. Daj mi uživati primerno hrano: Da te presit ne zatajim in ne rečem: Kdo je Gospod' Ali da obubožan ne kradem in se ne spozabim nad Božjim imenom (Prg 30,7-9). In dodajmo še besedo modrega Siraha: 'Sin moj, v svojem življenju skušaj sam sebe in glej, kaj ti škoduje, ter si tega ne dajaj!' (Sir 37,27). Vsem želim uspešen post, mirno življenje, v srcu pa polno veselja!
Ne vem, kaj je težje, odpustiti ali sprejeti odpuščanje. Toda nekaj je gotovo: da je težko biti človek, kar pomeni biti srečen v svoji krhkosti in nemoči, delati napake in skupaj z njimi živeti kot vesel in izpolnjen. To je še toliko težje, odkar se nam je v glavo prikradla ideja, da je mogoče biti srečen in izpolnjen le tako, da si poln zmag in uspehov, da si srečen tedaj, ko si močno in mogočno bitje. Pa ni tako. Močni in mogočni, neporaženi ljudje živijo prazna in samotna življenja. Močnejši kot izgledajo, šibkejši so. Neke vrste poraz je sprejeti, da ne dosežeš tega, kar si si želel, oziroma tega, kar si od sebe pričakoval. Da si samo človek, omejeni človek, ki potrebuje svoj čas. Da si človek, ki je potreboval leto dni, da se je naučil hoditi, ki je potreboval sedem let, da se je naučil pisati in brati, da si človek, ki potrebuje celo življenje, da se nauči ljubiti. Verjetno je to eno najtežjih spoznanj o sebi. Da potrebujem čas, veliko časa, da lahko naredim korak. In da v tem ni nič slabega. Da pač človek rase samo počasi. Pasti, to pomeni postajati človek. Reči: »Ne morem več,« »Nimam pojma,« »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo naučiti. In najpomembnejši dve besedi, ki jih spoznamo tam, sta, da sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. Tako se človek nauči svojih meja. Potem je do sreče samo še en korak. Da jih spoštuje. Biti počasen, delati majhne korake, ki jih zmoreš, to te naredi mirnega in veselega in srečnega. Ko imaš pogum sprejeti, kar ni mogoče spremeniti, in spremeniti, kar se lahko spremeni. Ko marljivo naredim, kar pač lahko in česar sem v svojih pomanjkljivostih sposoben, ter se s sekiranjem ne ženem preko svojih meja, ko zmorem zapustiti delo nedokončano in svoja dejanja nepopolna, ostane v meni ogromno prostora. Prostora za razvajanje. Prostora, kjer se pustim imeti rad. Kjer si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti. Takrat se začne sreča.
Najbrž ste že slišali za besedo ali pojem zen ali pa zen meditacija. Zenu se pripisuje umirjenost, uravnovešenost, pozornost, modrost, harmonijo, red tudi askezo in neobčutljivost. Zen je na zahodu predstavljan tudi skozi mnoge zgodbe, polne nasprotij ter navideznih nesmislov. Zaradi svoje drugačnosti pristopa k obravnavi življenjskih vprašanj je zen za zahodnjake še vedno privlačen. In kaj je nekakšna rdeča nit zena? Seveda je to ukvarjanje s človekovim umom in egom. Gledano metodološko pa v zenu ni trdnih pravil in nekakšnih opornih točk, ki naj bi se jih praktikant držal, da bi nekaj dosegel. So le priporočila in napotki, ki ga spodbujajo, da bi raziskoval, ne pa le posnemal. Za zen je značilen tudi minimalizem, ki pred človeka nenehno postavlja ogledalo, ki ga opozarja na minljivost in pretirano zagledanost vase ter na zmedenost, raztresenost in nemirnega duha, ki vseskozi samo kopiči. Po drugi strani pa zenovski minimalizem kaže na človekovo veličino, ki je tudi v tem, da zmore prepoznati svoj mali ego in ga preseči. Izročilo zenovske prakse temelji na običajnosti vsakdanjega življenja. Pravi, da se v vsakdanjem življenju, v sprotnem tukaj in zdaj, kjerkoli že človek je, skriva dokončno mistično izkustvo enkratnosti trenutka in s tem enkratnosti življenja. Za to pa je potrebno najprej spoznati sebe, objektivno zreti v svoja čustvovanja, miselne vzorce oziroma priti v stik s svojim najglobljim bistvom. Ne le na umskem nivoju, ampak povsem praktično in izkustveno. To pa je, četudi vsakomur takoj dosegljivo, hkrati tudi najtežje. Obenem pa je to tudi največji izziv, kar jih je mogoče postaviti pred človeka! Pot zena je tudi pot opuščanja. Kajti prav krčevito oklepanje najrazličnejših mnenj, konceptov in prepričanj povzroča veliko človekovih težav, zablod, sitnosti, nadlog in predvsem raztresenosti uma. Da bi prakticirali zen meditacijo (zazen), se ni potrebno odpovedati svoji veroizpovedi ali ideološki opredelitvi. Nasprotno, prakticirati zenovsko meditacijo oziroma zenovski pristop, pomeni postajati pristnejši vernik oziroma postajati boljši človek. Naj za konec preberem zgodbo o tem, kaj je zen: Zenovski mojster je gostil učenega obiskovalca, ki nikakor ni mogel razumeti, kaj je zen. Med sprehodom po cvetočem sadovnjaku je vprašal, v čem je pravzaprav skrivnost zena, kaj zen sploh je. Mojster ni takoj odgovoril. Šele po nekaj prehojenih korakih je učenjaka pozorno vprašal: “Ali čutite vonj cvetočega drevja?’’ “Seveda čutim,’’ je vzhičeno odvrnil prišlek. “No, vidite, ničesar vam ne prikrivam,’’ je odgovoril mojster. Bistvo zena ni urjenje uma. To je pot srca k srcu, ne pot uma k umu.
Spoštovani, kot teologa me stalno sprašujejo: »Zakaj se slabe stvari dogajajo ravno meni, kot bi si Bog s tem nabiral oskarje. Pravijo: »Občutek imam, da si me Bog in ljudje podajajo, kot da sem hkrati grešni kozel in žrtveno jagnje, kakor pač komu ustreza.« Sploh ko gre za rojene z Downovim sindromom, za slepe, za para in tetraplegike, za otroke, obolele za rakom … Ugotovil sem, da ljudje Boga najprej umorimo in ga položimo v mavzolej, potem pa ga neopazno oživljamo, kot da z njegovim truplom ne moremo mirno živeti. Še bolj me čudijo tisti, ki Boga prekolnejo, hkrati pa o njem žolčno sprašujejo; vendar zakaj, če ne priznajo njegovega obstoja? Priznam, da se raje pogovarjam s strastnim ateistom, ki s krikom duše protestira proti Bogu, kot s prefinjenim pobožnežem z nališpano vero na obrazu, a nima strastnega odnosa z Bogom, čeprav iz njegovih svetih ust leti angelsko perje. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot svetohlinec, ker željno išče Boga, vernik pa je lahko svojega Boga naveličan. Victor Hugo je že davno v Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, kajti ateist verjame več kot si misli. Zanikanje je v resnici le besna oblika pritrjevanja.« Všeč mi je tudi Dostojevski, ki zaključi: »Ateist se nahaja na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga!« Jaz pa rad dodam - če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Na pragu smrti se je v bolečinah znašlo tudi globoko verno dekle, staro komaj 24 let, Terezija iz Lisieuxa. Umrla je z neodgovorjenim vprašanjem glede trpljenja. Čeprav ni napisala nobene teološke knjige, je prekašala velike učenjake Cerkve, ker je preživela izkustvo »smrti vere«. Čudijo se, kako je lahko takšna vernica na smrtni postelji izgubila vero, zato jo obsojajo kot odpadnico. Tudi jaz sem imel pomisleke, a sem ugotovil, da v resnici ni izgubila vere, ampak se je njena vera izgubila v ljubezni. To dokazujejo njene zadnje besede: »Moj Bog, ljubim te.« In: »Ne bojte se reči, da ga ljubite, tudi kadar tega ne občutite in tega ne razumete.« Takšna vera zdrži tudi preizkus temne noči duše, kajti zrela vera vedno prehaja v ljubezen. Zato želim Boga ljubiti zaradi njega samega. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho!« Trpljenje nima razumske podlage, ima pa jamstvo, da je Bog z nami. Razlika med verujočim in neverujočim je v zaupanju Bogu. Pri tem ne gre toliko za dokaze, ampak za razloge.
Beseda je neizmerno močno človeško orožje. Besede drugih se nas lahko dotaknejo kot najbolj živi dotik. Po dobrem pogovoru s prijateljem, zaupnikom, po spovedi ali kakšni zares dobri psihoterapiji, se tudi telesno počutimo bolje. Naše telo postane lažje, bolečine se umaknejo , sprosti se pritisk v glavi in prsih… Prav nasprotno, pa nas beseda lahko zadene kot oster meč in poseka, nas rani globlje kot sedem mečev, ki so v starih kipih zariti v srce nebeške Matere Marije. Besede so močno orožje, močno orodje, imajo moč prenesti našo notranjost v notranjost drugega. Nič drugače ni v času odhajanja s tega življenja na obalo druge večnosti, v karkoli že verujemo. Mogoče je razlika le v tem, da so takrat besede veliko bolj tehtno izgovorjene, da se ne govori kar tja v en dan, zato imajo veliko večjo težo in moč kot v vsakdanjem življenju. Umirajoči izgublja svojo telesnost, svoje telo, ki je največkrat bolno, izčrpano od borbe za preživetjem. Duša in duh pa sta še kako aktivna! In takrat želimo povedati tisto kar je v nas, a ne vemo kako. Spominjam se svojega očeta, ki ni nikoli v življenju izražal svojih notranjih misli in čustev. Ko smo po težkem pogovoru z zdravnikom, ki nam je kar stoje brez posebnih priprav, povedal, da je z njim konec, da se tu ne da več nič narediti, prišli k njem in se delali, da je vse v redu, nas je začutil, me pogledal v oči, ko sva za trenutek bila sama, ter dejal – tako je torej. To je bilo vse. Sem pa prepričana, da je točno vedel, zakaj smo bili tisti dan vsi skupaj pri njem...Težko je umirajočim z normalnimi besedami odkriti ljudem okrog sebe, posebej najbližjim, kaj se v njih dogaja. Nam, ki ostajamo na tej zemeljski poti, so prav zadnje besede ljudi, ki so bili z nami tako ali drugače povezani, zelo pomembne. V svetovni književnosti in tudi na spletu je cela zbirka zadnjih besed tega ali onega pomembnega človeka, tega ali onega zločinca in še in še… Meni je pogosto veliko bolj kot izgovorjene besede, ostalo v spominu zadnje dejanje slovesa… Gospa, ki se je zazrla skozi naše veliko okno n tiho zašepetala – luč, luč… Gospod, ki je držal svojo ženo za roko in brez besed oblikoval najlepše zadnje besede - rad te imam… Krik, ki je pretresel mirno noč, ko je bolnik zavpil – konec je…Pogled , ki mi je povedal - saj veš ti in vem jaz, da je to zadnji pogled…nič ne govorim, samo prosim te, ostani tu… In seveda zadnje besede mojega očeta, ko smo ga obiskali v bolnišnici in nam je tiho po domače, ko smo že bili pri vratih povedal - Bog plati! Zadnje besede so zadnje samo na tem svetu, slišane kot zadnje samo na naš nepopoln način…. Zadnje besede dostikrat namreč niso zadnje. Mnogo stvari o drugih odkrijemo šele po smrti in se zavemo, kakšno srečo smo imeli, da smo z njimi hodili po skupni poti in bili poslušalci njihovih zadnjih srčnih želja…
»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje… Mogoče da je težko umreti - ali toliko zapišem, da bi rajši umrl sredi domače doline bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe.« Tako je pred skoraj sto leti v svojem romanu Visoška kronika v imenu kmeta Izidorja Khallana ljubezen do slovenske zemlje izpovedal pisatelj Ivan Tavčar. Znano je, da smo se Slovenci stoletja ohranili prav zaradi te ljubezni. Samo na svoji rodni grudi je kmet lahko svobodno odločal, kaj bo sejal in koliko bo delal. Ob stiku z njegovo ljubljeno zemljo je ohranjal zavest o suverenosti svojega jezika, ob njej pel domače pesmi. Trubar in Prešeren sta izšla iz kmečke družine in s svojimi deli postavila veličastne zgodovinske spomenike slovenskemu jeziku in književnosti. Kaj je danes ostalo od te zavesti? Število kmetij se alarmantno krči, Slovenija pa je imela v letu 2015 največji selitveni primanjkljaj od svoje ustanovitve pred četrt stoletja – večji je bil le še v letu osamosvojitvene vojne. Kar tretjina sodobnih izseljencev je izobraženih, povprečno starih okrog 35 let. Česar na naših tleh v preteklosti ni mogla storiti okrutna tuja in domača zgodovinska oblast, bodo zdaj storile demokratično voljene vlade – ljudem, ki bi morali biti najboljše intelektualno in ustvarjalno seme naše družbene prihodnosti, bodo ukradle upanje, da lahko na domači zemlji uresničijo svoje življenjske cilje. Zato, žal, v 21. stoletju slovenskemu narodu znova zvenijo tako zelo žive besede iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni: »Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo.«
Neveljaven email naslov