Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Moscow on Ice (Vir: uradna spletna stran)
Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da v Evropi osebno! še nismo gostili človeka, ki bi v svoji karieri zbral toliko naslovov evropskih, svetovnih in olimpijskih prvakov in podprvakov kot Natalia Bestemianova. V Sloveniji se je mudila konec leta, ko so v Hali Tivoli gostovali umetniki Moscow Stars on Ice, pod okriljem katerega so zbrani vrhunski mojstri umetnostnega drsanja.
Natalie Bestemianova je v paru z Andrejem Bukinom na Olimpijskih igrah v Calgariju postala olimpijska zmagovalka, in tudi sicer sta eden najuspešnješih parov v zgodovini umetnostnega drsanja. Bila sta druga na OI v Sarajevu, sicer pa od leta 1981 do 1988 nista šla domov s svetovnega ali evropskega prvenstva brez medalje. Osvojila sta tudi štiri zaporedne naslove evropskih in štiri zaporedne naslove svetovnih prvakov.
“V paru sem začela drsati precej pozno, stara sem bila stara že 17 let, kar je v primerjavi s pari, ki so drsali skupaj že več let, zelo pozno. A z Andrejem sva trdo delala in sva nadoknadila izgubljena leta,” pojasni Bestemianova.
Trenirala sta pod okriljem legendarne ruske trenerke Tatiane Tarasove, ki je trenirala več svetovnih in olimpijskih prvakov kot kateri koli drugi trener v zgodovini umetnostnega drsanja. Med njimi je bilo tudi sedem olimpijskih prvakov. A pot do uspeha umetnostnega drsalca je trnova: Bilo je zelo zelo težko. Dopoldne in popoldne sva bila od tri do štiri urepo na ledu, skupaj sva imela tudi več kot devet ali deset ur treninga na dan.
Natalie Bestemianova prijatelji kličejo Besti, kot se tudi neuradno imenuje element umetnostnega drsanja “Besti squat” ali Bestijino čepenje. Ta element je Natalie in Andreja v njunih najboljših letih naredil prepoznavna.
“Umetnostno drsanje je zelo težak šport in le redkim resnično uspe. Pogosto mladi ljudje, stari 18 let, postanejo prestari, ne zdržijo naporov ali morda pritiska,” pravi Natalia, ki številnim drsalcem omogoča nadaljevanje kariere v šov-biznisu. Z možem, prav tako nekdanjim umetnostnim drsalcem Igorjem Bobrinom, sta lastnika ledenega teatra Moscow Stars on Ice ali neuradno “Bolšoja na ledu”. “Najina predstava ledenega teatra omogoča drsalcem dolgo ‘življenje’ na ledu,” še doda Natalija.
Moscow Stars on Ice ima v reperju kakšnih 15 predstav. V Ljubljani so se pred novim letom predstavili s Carmen in otroško predstavo Sneguljčica. V sodelovanju z ruskim skladateljem vsako leto postavijo novo predstavo. Letos pripravljajo predstavo o Spartaku.
Zmes športa in umetnosti, kar njihov Bolšoj na ledu zagotovo je, pa dejstvo, da imajo med drsalci številne nekdanje vrhunske športnike, je pritegnilo tudi pozornost organizacijskega odbora za zimske olimpijske igre v Sočiju leta 2014. “Zagotovo bomo tudi del kulturnega programa na prihajajočih igrah – nedavno smo podpisali pogodbo o sodelovanju, kaj več pa bomo morali še doreči.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Moscow on Ice (Vir: uradna spletna stran)
Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da v Evropi osebno! še nismo gostili človeka, ki bi v svoji karieri zbral toliko naslovov evropskih, svetovnih in olimpijskih prvakov in podprvakov kot Natalia Bestemianova. V Sloveniji se je mudila konec leta, ko so v Hali Tivoli gostovali umetniki Moscow Stars on Ice, pod okriljem katerega so zbrani vrhunski mojstri umetnostnega drsanja.
Natalie Bestemianova je v paru z Andrejem Bukinom na Olimpijskih igrah v Calgariju postala olimpijska zmagovalka, in tudi sicer sta eden najuspešnješih parov v zgodovini umetnostnega drsanja. Bila sta druga na OI v Sarajevu, sicer pa od leta 1981 do 1988 nista šla domov s svetovnega ali evropskega prvenstva brez medalje. Osvojila sta tudi štiri zaporedne naslove evropskih in štiri zaporedne naslove svetovnih prvakov.
“V paru sem začela drsati precej pozno, stara sem bila stara že 17 let, kar je v primerjavi s pari, ki so drsali skupaj že več let, zelo pozno. A z Andrejem sva trdo delala in sva nadoknadila izgubljena leta,” pojasni Bestemianova.
Trenirala sta pod okriljem legendarne ruske trenerke Tatiane Tarasove, ki je trenirala več svetovnih in olimpijskih prvakov kot kateri koli drugi trener v zgodovini umetnostnega drsanja. Med njimi je bilo tudi sedem olimpijskih prvakov. A pot do uspeha umetnostnega drsalca je trnova: Bilo je zelo zelo težko. Dopoldne in popoldne sva bila od tri do štiri urepo na ledu, skupaj sva imela tudi več kot devet ali deset ur treninga na dan.
Natalie Bestemianova prijatelji kličejo Besti, kot se tudi neuradno imenuje element umetnostnega drsanja “Besti squat” ali Bestijino čepenje. Ta element je Natalie in Andreja v njunih najboljših letih naredil prepoznavna.
“Umetnostno drsanje je zelo težak šport in le redkim resnično uspe. Pogosto mladi ljudje, stari 18 let, postanejo prestari, ne zdržijo naporov ali morda pritiska,” pravi Natalia, ki številnim drsalcem omogoča nadaljevanje kariere v šov-biznisu. Z možem, prav tako nekdanjim umetnostnim drsalcem Igorjem Bobrinom, sta lastnika ledenega teatra Moscow Stars on Ice ali neuradno “Bolšoja na ledu”. “Najina predstava ledenega teatra omogoča drsalcem dolgo ‘življenje’ na ledu,” še doda Natalija.
Moscow Stars on Ice ima v reperju kakšnih 15 predstav. V Ljubljani so se pred novim letom predstavili s Carmen in otroško predstavo Sneguljčica. V sodelovanju z ruskim skladateljem vsako leto postavijo novo predstavo. Letos pripravljajo predstavo o Spartaku.
Zmes športa in umetnosti, kar njihov Bolšoj na ledu zagotovo je, pa dejstvo, da imajo med drsalci številne nekdanje vrhunske športnike, je pritegnilo tudi pozornost organizacijskega odbora za zimske olimpijske igre v Sočiju leta 2014. “Zagotovo bomo tudi del kulturnega programa na prihajajočih igrah – nedavno smo podpisali pogodbo o sodelovanju, kaj več pa bomo morali še doreči.”
Prijatelji mu pravijo umetnik življenja. Njegovo vodilo je, da mora človek vedno kaj iskati in odkrivati nove stvari. Sam jih je odkril kar precej. Najprej ga je prevzel svet fosilov in kristalov. Na lovu za temi je spoznaval gore, jih vzljubil in preplezal številne stene, med drugimi tudi tri tako imenovane zadnje probleme Alp. Potem ga je legendarni Hermann Buhl povabil v Himalajo. Tako je Kurt Diemberger danes edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, Broad Peak in Daulagiri. Napisal je številne knjige, v katerih se spominja svojih poti in zgodb, ki jih je doživljal – tudi slabih, kot je bil dogodek na K2, ko je izgubil prste na roki in dobro prijateljico, s katero sta osnovala filmsko ekipo, ki je snemala najvišje na svetu. Zdaj, pri 83 letih, ne gre več visoko v gore. Rad pa se odpravi na kakšen hrib v okolici Bologne, kjer živi, in rad objame kakšno drevo.
V tokratni Evropi, osebno! smo skozi pripoved 29-letne Catherine Nakato, ki se je zaradi ljubezni priselila v Slovenijo, spoznali njeno domovino, Ugando. Zakaj jo imenujemo Biser Afrike, zakaj boste tam težko prišli do poceni, a kvalitetne kave in ali drži, da v Ugandi zelo radi kolesarijo?
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant. Evropa, osebno! tokrat kot zgodba nekdanje migrantke in zdajšnjega begunca, ki sta se našla v za tujce, kot pravi, zelo negostoljubni državi.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Že več let živi v Budimpešti, ker je tam našel tisto, kar je na zahodu pretežno že izginilo – človeške odnose. Je soustanovitelj Cargonomie, centra za trajnostne logistične rešitve in lokalno distribucijo organske hrane. S kolesi, kar je za navdušenega kolesarja seveda logično. Cargonomie je na nek način delček širše ideje, ki jo širi kot soavtor projekta „Odrast“ (Degrowth) in je alternativa večinskemu ekonomskemu razmišljanju, ki kot ključni cilj vidi gospodarsko rast. Trenutno Vincent dela doktorat iz ekonomije, v Budimpešti tudi zato, ker se mu (z Orbanom na čelu) zdi neke vrste evropski laboratorijski poskus naše prihodnosti.
Že več let živi v Budimpešti, ker je tam našel tisto, kar je na zahodu pretežno že izginilo – človeške odnose. Je soustanovitelj Cargonomie, centra za trajnostne logistične rešitve in lokalno distribucijo organske hrane. S kolesi, kar je za navdušenega kolesarja seveda logično. Cargonomie je na nek način delček širše ideje, ki jo širi kot soavtor projekta „Odrast“ (Degrowth) in je alternativa večinskemu ekonomskemu razmišljanju, ki kot ključni cilj vidi gospodarsko rast. Trenutno Vincent dela doktorat iz ekonomije, v Budimpešti tudi zato, ker se mu (z Orbanom na čelu) zdi neke vrste evropski laboratorijski poskus naše prihodnosti.
Jen Dži Fu ali po naša kar Andy je Tajvanec sredi tridesetih, ki zasleduje nove trende v visokem šolstvu in skuša z njimi posodabljati izobraževanje v tej majhni azijski otoški državi. Je zabaven in gostobeseden sogovornik, ki zna povedati marsikakšno hudomušno na račun kitajsko-tajvanskih odnosov, v pogovoru z njim pa se je razkrila tudi zanimiva povezava med Slovenijo in Tajvanom.
Pesnik, glasbenik, oblikovalec keramike in plesalec Guillermo Escalante, član mednarodnega kolektiva Articulación Artística Internacional, se je rodil v Buenos Airesu. Kar 13 let je potoval po svetu. Ko je na Prešernovem trgu v Ljubljani namesto pričakovanega kipa v spomin zavojevalcu ugledal Franceta Prešerna in njegovo muzo, se je odločil, da Slovenijo podrobneje razišče.
Nizozemka LouseWies Van der Laan, s polnim imenom Louse Wies Sija Anne Lilly Berthe van der Laan, je bila nekdaj zelo aktivna nizozemska političarka, pred tremi leti pa se je z možem priselila v Slovenijo. Odraščala je v ZDA, šolala se je v Nemčiji in Belgiji, politično pot pa je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v Evropskem parlamentu (1999-2003) in se potem vrnila v nizozemski parlament. Bila je tudi podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE. Bolj kot s politiko se zdaj ukvarja s svetovnim spletom, saj je od letos članica upravnega odbora organizacije ICANN, ki skrbi za delovanje spleta in njegovih domen po vsem svetu. A čeprav ni več dejavna v politiki, se LouseWies Van der Laan zelo zavzema za demokracijo in človekove pravice, je tudi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk.
Kanadčanko Karo Scott pozna vsak poznavalec pokra. Maja se je preselila v Ljubljano, pred tem je živela tudi v Angliji, Združenih državah Amerike in Italiji. Ob študiju je trenirala tajski boks, kot novinarka je delala na radiu in televiziji, večino časa pa namenja pokru, ki ga igra tudi z najboljšimi na svetu.
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
Britanec Mark Reeder se je pri dvajsetih podal v svet. Iz rojstnega Manchestra, kjer je kot glasbenik in glasbeni producent soustvarjal z Joy Divison in med drugim imel band z Mickom Hucknallom, je odpotoval v takrat še z zidom razdeljeni Berlin, kjer živi in ustvarja še danes. Septembra so v Ljubljani premierno prikazali dokumentarni film Želja in zvok, čigar avtor je prav 57-letni Reeder. V njem nazorno prikazuje kulturno okolje in klubsko življenje v zahodnem Berlinu med leti 1979 in 1989. O filmu in neponovljivi berlinski izkušnji pred padcem zidu, pa tudi o trenutku združitve Berlina, ki pa ga je Mark Reeder žal zamudil.
Pank je glasen in jasen. Takšna je tudi Helena Velena oziroma Strupena Helena, italijanska aktivistka in pevka. Zagovornica umetnosti, kritična do kapitalizma, brez dlake na jeziku govori o svoji ujetosti v moškem telesu, želji po tem, da bi postala ženska in končni odločitvi, da bo transspolna oseba. O svoji drugačnosti, panku, ki ji je dal smisel in motivacijo za življenje, in odnosu družine ter prijateljev do njene spolne identitete je pripovedovala v oddaji Evropa, osebno!
Ko se človek odpravi intervjuvati nekoga, o katerem med različnimi članki na spletu lahko preberemo med drugim, da naj bi bil član KGB-ja, je že vnaprej iluzorno pričakovati, da bi izvedeli prav vse podatke. A poskusili smo. 67-letnega Vladimirja Yakunina ste spoznali v tokratni oddaji Evropa, osebno!
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih.
Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.
Neveljaven email naslov