Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes vemo, da je večina snovi v vesolju tako imenovana temna snov, raziskovanje njenih lastnosti pa je ena osrednjih tem vesoljskih raziskav.
Astronomi so za določanje lokacije temne snovi v jati uporabili pojav, ki se imenuje gravitacijsko lečenje. Ko svetlobni žarki potujejo skozi gravitacijsko polje v jati, se ukrivijo, pri čemer se podoba galaksije popači. Prav ta popačenja s precejšnjo verjetnostjo odkrivajo, kje je temna snov razporejena.
Pomagajmo si s prispodobo: predstavljamo si, da naročimo kapučino. Vidimo, da nam natakar ni prinesel prazne skodelice, po obnašanju pene lahko sklepamo na količino in nekatere lastnosti nevidne kave pod njo.
Vseeno pa bomo kavo videli šele, če bomo odpili peno, nato bomo spoznali tudi njen okus. Kot je večina kapučina kava, je tudi večina snovi v vesolju temne. V zadnjih letih smo v raziskavah in razumevanju temne snovi v primerjavi s kapučinom prišli do srebanja pene.
Mnoga vprašanja o vesolju ostajajo torej odprta in eno teh je prav gotovo sestava temne snovi. Pri tem je bil bistven prispevek naše gostje dr. Maruše Bradač.
V preteklosti nedvoumno pokazala, da temna snov za razliko od običajne snovi čuti le gravitacijski privlak. Ugotovila je, da se ob trku skupin galaksij njihova temna snov loči od običajne snovi, ki je izpostavljena tudi negravitacijskim silam. Ti rezultati zbujajo upanje, da bomo naravo temne snovi kmalu bolje razumeli.
Dr. Maruša Bradač, prve domneve o obstoju temne snovi so stare že 78 let. Lahko razložite, kaj je Fritza Zwickyja in Vero Rubin pripeljalo do tako nenavadnega sklepa?
Torej oba Fritz Zwicky in Vera Rubin sta merila hitrosti zvezd in galaksij v samih galaksijah in jatah galaksij in ko sta izmerila te hitrosti, sta ugotovila , da so hitrosti prevelike za to, kar smo vedeli takrat o galaksijah in jatah galaksij. Predstavljajte si to mogoče kot zračnico. Če je v zračnici prevelik tlak, bo zračnica počila – in prav tako seveda v vesolju nimamo zračnic – ampak če se galaksije gibljejo prehitro, potem jih ta težnostni privlak ne more obdržati skupaj in se v bistvu začnejo gibati, ne ostanejo skupaj kot enota in prav zaradi tega sta oba ugotovila, da tako v galaksijah kot v jatah galaksij obstaja snov, ki oboje drži skupaj in prav to snov sta poimenovala temna snov.
Nova opazovanja prvotne domneve potrjujejo, seveda pa so zmožnosti današnjih teleskopov bistveno večje kot nekoč in raziskovanje lastnosti temne snovi je ena osrednjih tem današnjih raziskav vesolja. Se s tem odpirajo tudi bolj vznemirljive možnosti?
Seveda, novi teleskopi in pospeševalniki prinašajo nove možnosti, te možnosti so trenutno Fermijev teleskop, ki meri, kako temna snov interagira sama s sabo in pa seveda veliki Hadronski pospeševalnik, ki nam bo, upajmo, pomagal izmeriti maso delcev temne snovi.
Trki jat galaksij, ki nam razkrijejo obstoj in lastnosti temne snovi, pomenijo, da je na kupu zelo veliko običajne in temne snovi. Zato so oddaljeni objekti, ki so za jato galaksij, videti popačeni. Je tak pojav gravitacijskega lečenja mogoče preprosto razumeti? Kaj novega se lahko pri tem naučimo?
Že ime pove, lečenje, ta pojav lahko razumemo z navadnim pojavom optike, ki smo ga vsi vajeni, torej navadne leče, samo tukaj je razlika, ker so leče, ki jih imamo, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, narejene tako, da slike ne popačijo. V bistvu mi ne želimo, da bi se slika popačila, mi samo želimo videti večje ali bolj ostro. V primeru gravitacijskega lečenja pa pride do popačenja in ta pojav je mogoče razumeti morda z malce drugačno lečo. Če vzamete kozarec vina in pogledate na primer svečo, ne skozi kozarec, ampak skozi podstavek kozarca, boste videli prav te popačitve, ki jih mi opazujemo v jatah galaksij. Pri tem se lahko ogromno naučimo, naučimo se, kako je snov razporejena v jatah galaksij in pa seveda tudi, kako interagira sama s seboj in tudi z navadno snovjo.
Narave temne snovi še ne poznamo, vseeno pa nova opazovanja njene lastnosti vedno bolj opredeljujejo. Je ta snov razporejena gladko ali grudasto, lahko o njej povemo že kaj konkretnega?
Torej snov je razporejena večinoma gladko, ampak ne tako gladko, kot je to na primer pri temni energiji. Še vedno je snov razporejena okoli galaksij, okoli jat galaksij. Kaj lahko povemo še bolj konkretnega? Verjetno je trenutno najbolj zanimivo, da lahko zmerimo lastnosti te temne snovi in kako interagira sama s seboj: pri tem smo namreč ugotovili, da ima temna snov zelo drugačne lastnosti kot snov, ki jo lahko merimo tu na Zemlji in zato odpira nova področja tako fizike osnovnih delcev kot tudi astronomije.
V čem je drugačna?
Drugačna je v tem, da delci ne interagirajo sami s seboj, to pomeni, da ne interagirajo s svetlobo in tudi ne povzročajo trkov sami s seboj. Predstavljajte si, če trčimo oblak plina z drugim oblakom plina, bodo delci interagirali, prišlo bo do trkov, plin se bo segrel, v primeru temne snovi pa se to ne zgodi.
Maruša, decembra odhajate na Havaje, kaj boste počeli tam?
Odhajam na nova opazovanja. Na enem največjih optičnih teleskopov na Havajih bomo opazovali prve galaksije, ki so nastale v vesolju. Gre za izjemno težka opazovanja in upam, da bomo dobili kakšne rezultate.
So tudi povezana z vašo temo, temno snovjo?
Povezana so mogoče ne čisto neposredno, ampak posredno. Uporabljamo lečenje, ki nam, ki ne samo nam omogoča, da vemo, kako je temna snov porazdeljena, ampak ker deluje tako kot navadne leče, nam svetlobo, ki prihaja iz oddaljene galaksije, ojača in s tem lahko opazujemo galaksije, ki jih drugače brez lečenja ne bi mogli.
Maruša Bradač, ki je zdaj profesorica na fizikalnem oddelku Kalifornijske univerze v Daviesu, rada poudarja svoje korenine. Letos bo predavala tudi študentom Fakultete za naravoslovje in matematiko v Mariboru. Meni, da je zelo pomemben dober študij, za katerega imajo naši študenti fizike tako v Ljubljani kot Mariboru prav vse pogoje in dobro podlago potem za nadaljnje raziskave in študij v tujini. Pred dobrim letom je poleg astrofizike začela poučevati predmet, ki govori o tem, kako stvari delujejo. Fiziko, ki se je številni študentje bojijo in se jim zdi nekaj abstraktnega, jim želi približati z razlagami iz vsakdanjega življenja, od fizike valov do smučanja in deskanja. Tako kot sta na primer smučanje ali pa ravnovesje sil na klancu fizikalno gledano v bistvu identična pojma, nas pa nedvomno bolj pritegne izraz smučanje. Veliko enostavnih stvari se je naučila tudi sama, na primer, kako odgovoriti na vprašanje, zakaj imajo snežinke šest in ne denimo osem krakov: ”Gre zato , da ima kristal vode oziroma ledu obliko heksagona in potem na tistih konicah začne snežinka rasti. Prav zaradi tega so vedno šestkrake. Torej, če boste videli osemkrako snežinko zdaj pred božičem, ko boste zavijali, vedite, da ta ni pravilna.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Danes vemo, da je večina snovi v vesolju tako imenovana temna snov, raziskovanje njenih lastnosti pa je ena osrednjih tem vesoljskih raziskav.
Astronomi so za določanje lokacije temne snovi v jati uporabili pojav, ki se imenuje gravitacijsko lečenje. Ko svetlobni žarki potujejo skozi gravitacijsko polje v jati, se ukrivijo, pri čemer se podoba galaksije popači. Prav ta popačenja s precejšnjo verjetnostjo odkrivajo, kje je temna snov razporejena.
Pomagajmo si s prispodobo: predstavljamo si, da naročimo kapučino. Vidimo, da nam natakar ni prinesel prazne skodelice, po obnašanju pene lahko sklepamo na količino in nekatere lastnosti nevidne kave pod njo.
Vseeno pa bomo kavo videli šele, če bomo odpili peno, nato bomo spoznali tudi njen okus. Kot je večina kapučina kava, je tudi večina snovi v vesolju temne. V zadnjih letih smo v raziskavah in razumevanju temne snovi v primerjavi s kapučinom prišli do srebanja pene.
Mnoga vprašanja o vesolju ostajajo torej odprta in eno teh je prav gotovo sestava temne snovi. Pri tem je bil bistven prispevek naše gostje dr. Maruše Bradač.
V preteklosti nedvoumno pokazala, da temna snov za razliko od običajne snovi čuti le gravitacijski privlak. Ugotovila je, da se ob trku skupin galaksij njihova temna snov loči od običajne snovi, ki je izpostavljena tudi negravitacijskim silam. Ti rezultati zbujajo upanje, da bomo naravo temne snovi kmalu bolje razumeli.
Dr. Maruša Bradač, prve domneve o obstoju temne snovi so stare že 78 let. Lahko razložite, kaj je Fritza Zwickyja in Vero Rubin pripeljalo do tako nenavadnega sklepa?
Torej oba Fritz Zwicky in Vera Rubin sta merila hitrosti zvezd in galaksij v samih galaksijah in jatah galaksij in ko sta izmerila te hitrosti, sta ugotovila , da so hitrosti prevelike za to, kar smo vedeli takrat o galaksijah in jatah galaksij. Predstavljajte si to mogoče kot zračnico. Če je v zračnici prevelik tlak, bo zračnica počila – in prav tako seveda v vesolju nimamo zračnic – ampak če se galaksije gibljejo prehitro, potem jih ta težnostni privlak ne more obdržati skupaj in se v bistvu začnejo gibati, ne ostanejo skupaj kot enota in prav zaradi tega sta oba ugotovila, da tako v galaksijah kot v jatah galaksij obstaja snov, ki oboje drži skupaj in prav to snov sta poimenovala temna snov.
Nova opazovanja prvotne domneve potrjujejo, seveda pa so zmožnosti današnjih teleskopov bistveno večje kot nekoč in raziskovanje lastnosti temne snovi je ena osrednjih tem današnjih raziskav vesolja. Se s tem odpirajo tudi bolj vznemirljive možnosti?
Seveda, novi teleskopi in pospeševalniki prinašajo nove možnosti, te možnosti so trenutno Fermijev teleskop, ki meri, kako temna snov interagira sama s sabo in pa seveda veliki Hadronski pospeševalnik, ki nam bo, upajmo, pomagal izmeriti maso delcev temne snovi.
Trki jat galaksij, ki nam razkrijejo obstoj in lastnosti temne snovi, pomenijo, da je na kupu zelo veliko običajne in temne snovi. Zato so oddaljeni objekti, ki so za jato galaksij, videti popačeni. Je tak pojav gravitacijskega lečenja mogoče preprosto razumeti? Kaj novega se lahko pri tem naučimo?
Že ime pove, lečenje, ta pojav lahko razumemo z navadnim pojavom optike, ki smo ga vsi vajeni, torej navadne leče, samo tukaj je razlika, ker so leče, ki jih imamo, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, narejene tako, da slike ne popačijo. V bistvu mi ne želimo, da bi se slika popačila, mi samo želimo videti večje ali bolj ostro. V primeru gravitacijskega lečenja pa pride do popačenja in ta pojav je mogoče razumeti morda z malce drugačno lečo. Če vzamete kozarec vina in pogledate na primer svečo, ne skozi kozarec, ampak skozi podstavek kozarca, boste videli prav te popačitve, ki jih mi opazujemo v jatah galaksij. Pri tem se lahko ogromno naučimo, naučimo se, kako je snov razporejena v jatah galaksij in pa seveda tudi, kako interagira sama s seboj in tudi z navadno snovjo.
Narave temne snovi še ne poznamo, vseeno pa nova opazovanja njene lastnosti vedno bolj opredeljujejo. Je ta snov razporejena gladko ali grudasto, lahko o njej povemo že kaj konkretnega?
Torej snov je razporejena večinoma gladko, ampak ne tako gladko, kot je to na primer pri temni energiji. Še vedno je snov razporejena okoli galaksij, okoli jat galaksij. Kaj lahko povemo še bolj konkretnega? Verjetno je trenutno najbolj zanimivo, da lahko zmerimo lastnosti te temne snovi in kako interagira sama s seboj: pri tem smo namreč ugotovili, da ima temna snov zelo drugačne lastnosti kot snov, ki jo lahko merimo tu na Zemlji in zato odpira nova področja tako fizike osnovnih delcev kot tudi astronomije.
V čem je drugačna?
Drugačna je v tem, da delci ne interagirajo sami s seboj, to pomeni, da ne interagirajo s svetlobo in tudi ne povzročajo trkov sami s seboj. Predstavljajte si, če trčimo oblak plina z drugim oblakom plina, bodo delci interagirali, prišlo bo do trkov, plin se bo segrel, v primeru temne snovi pa se to ne zgodi.
Maruša, decembra odhajate na Havaje, kaj boste počeli tam?
Odhajam na nova opazovanja. Na enem največjih optičnih teleskopov na Havajih bomo opazovali prve galaksije, ki so nastale v vesolju. Gre za izjemno težka opazovanja in upam, da bomo dobili kakšne rezultate.
So tudi povezana z vašo temo, temno snovjo?
Povezana so mogoče ne čisto neposredno, ampak posredno. Uporabljamo lečenje, ki nam, ki ne samo nam omogoča, da vemo, kako je temna snov porazdeljena, ampak ker deluje tako kot navadne leče, nam svetlobo, ki prihaja iz oddaljene galaksije, ojača in s tem lahko opazujemo galaksije, ki jih drugače brez lečenja ne bi mogli.
Maruša Bradač, ki je zdaj profesorica na fizikalnem oddelku Kalifornijske univerze v Daviesu, rada poudarja svoje korenine. Letos bo predavala tudi študentom Fakultete za naravoslovje in matematiko v Mariboru. Meni, da je zelo pomemben dober študij, za katerega imajo naši študenti fizike tako v Ljubljani kot Mariboru prav vse pogoje in dobro podlago potem za nadaljnje raziskave in študij v tujini. Pred dobrim letom je poleg astrofizike začela poučevati predmet, ki govori o tem, kako stvari delujejo. Fiziko, ki se je številni študentje bojijo in se jim zdi nekaj abstraktnega, jim želi približati z razlagami iz vsakdanjega življenja, od fizike valov do smučanja in deskanja. Tako kot sta na primer smučanje ali pa ravnovesje sil na klancu fizikalno gledano v bistvu identična pojma, nas pa nedvomno bolj pritegne izraz smučanje. Veliko enostavnih stvari se je naučila tudi sama, na primer, kako odgovoriti na vprašanje, zakaj imajo snežinke šest in ne denimo osem krakov: ”Gre zato , da ima kristal vode oziroma ledu obliko heksagona in potem na tistih konicah začne snežinka rasti. Prav zaradi tega so vedno šestkrake. Torej, če boste videli osemkrako snežinko zdaj pred božičem, ko boste zavijali, vedite, da ta ni pravilna.
Ko nekdo zadene na lotu, se nam to ne zdi nepravično, saj gre za naključno izbiro, ne za posledico vrednotenja ali nagrajevanja. Nasprotno pa večinoma ne sprejemamo, da bi dolgoročno vsi zaslužili enako, ne glede na vloženi trud in zasluge. Nekateri raziskovalci zagovarjajo hipotezo, da ekonomska neenakost ljudi večinoma ne moti, če zraven ne občutijo tudi nepravičnosti. Pravična neenakost naj bi prepričala več ljudi kot nepravična enakost! Je torej Robin Hood živel v zmoti? Sogovorniki: dr. Mark Sheskin, dr. Sašo Dolenc, dr. Urban Boljka in Katja Perat.
Čemu bi se raje odpovedali: pametnemu telefonu ali mezincu na desni roki? To vprašanje študentom pogosto zastavi antropolog dr. Dan Podjed. Včasih mu kdo odgovori, da če gre za mezinec, ni problema, ker telefon tako ali tako upravlja s kazalcem. Dr. Podjed se ukvarja z aplikativno antropologijo, znanstveno preučuje naša vsakdanja življenja, naš odnos do sodobnih tehnologij, avtomobilov, (ne)zdravega življenja, okolja … Je docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani in znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Prepleta antropologijo in inženirstvo.
Frekvenca X se je tokrat skušala čim bolj približati pravemu letenju. Odločili smo se za napravo, ki izkorišča tako gravitacijo kot silo trenja, da nas ponese prek velikih razdalj in z velikih višin. O padalih je razmišljal že Leonardo da Vinci, od takrat smo jih razvili celo paleto oblik in velikosti, uporabljamo jih celo v vesolju. Najprej z višine 4000 metrov poletimo proti dolini Soče, nato z nadzvočnimi padali pristanemo na Marsu, na koncu se odpravimo še na rekordni 300 kilometrski izlet po nebu.
V Frekvenci X raziskujemo bombe: od njihove rabe v gospodarstvu do ostalin iz obeh svetovnih in vojne za slovensko osamosvojitev, ki jih pri nas ni malo. Državna enota za varnost pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, ki uničuje potencialno nevarne najdbe sprehajalcev po slovenskih gozdovih, ima glede na letno povprečje več kot eno intervencijo na dan. Pogovarjali smo se s predstavnikom podjetja, ki se ukvarja z miniranjem v kamnolomih, rudnikih, na gradbiščih in z rušenjem visokih zgradb, s strokovnjaki z omenjene enote za odstranjevanje povojnih ostankov in z upokojenim specialcem slovenske policije, ki ga pokličejo na pomoč, ko se znajdejo v negotovosti; na primer pri lanskem primeru letalske bombe v Vurberku. Britanska raziskovalka psihosocialnih in kulturnih vplivov rabe jedrskega orožja z Univerze v Southamptonu je razložila, kako se je v zadnjih letih v nekaterih državah spremenil odnos javnosti do atomskih bomb in zakaj je pomembno, da te v javnem diskurzu ostanejo tabu.
Nevroznanost se tokrat podaja med umetnost, obiskala bo namreč galerijo. Pred časom se je iz nevroznanstvenega preučevanja umetnosti rodila nova veda, ki ji danes rečemo nevroestetika. Temelje zanjo so pred skoraj dvajsetimi leti postavili nevroznanstveniki Semir Zeki na eni strani, Vilayanur Ramachandran in William Hirstein na drugi - izdali so namreč kontroverzna članka, v katerih nekoliko domišljavo trdijo, da lahko nekaj tako kompleksnega, kot je umetnost, razložijo ob pomoči nevroznanosti. Lahko torej razmišljamo v smeri, da imamo v možganih center za umetnost, kot trdi Semir Zeki, ali je zaznavanje in občutenje umetnin odvisno od povezovanja različnih centrov v našem zaznavnem sistemu? Je za razlago umetnosti dovolj, če poznamo osem zakonitosti globoke strukture možganov, ki si jih je med sprehodom brez poznavanja umetnostne zgodovine zamislil Ramachardan? Kakšni procesi se dogajajo v možganih, ko opazujemo določene umetnine, denimo portret Mice Čop, rojene Kessler, slikarke Ivane Kobilca, ali pa pokrajino, recimo van Goghovo Zvezdno noč? Je naše dojemanje umetnosti povezano z našim humanističnim, izkustvenim predznanjem in koliko danes še velja Braqueova izjava, da umetnost vznemirja, znanost pomirja. Foto: Narodna galerija
Tsukuba je japonsko raziskovalno-znanstveno središče, 50 kilometrov oddaljeno od Tokia. Konec aprila so v tamkajšnjem trkalniku SuperKEKB, 11 metrov pod zemljo, zaznali prve trke pospešenih delcev, elektronov in pozitronov. Med delovanjem s polno močjo bodo žarki elektronov in pozitronov trkali in pri tem proizvajali veliko število novih delcev. Delce bodo zaznavali z detektorjem Belle II, ki je po gostoti trkajočih žarkov najzmogljivejši detektor na svetu. Z natančnimi meritvami bodo znanstveniki odkrivali znake “nove fizike”, torej eksperimentalna dejstva, ki se ne ujemajo s trenutno teorijo, Standardnim modelom. Gre za prvi nov trkalnik, ki je začel delovati po tistem v Cernu pred desetimi leti. SuperKEKB je futuristična naprava, ki jo je zasnovala in izdelala ekipa japonskih fizikov, pri projektu pa imajo zelo pomembno vlogo tudi slovenski znanstveniki. Kako konkretno sodelujejo naši strokovnjaki, v čem se SuperKEKB razlikuje od trkalnika LHC v Cernu in fuzijskega reaktorja ITER v Franciji? Kaj prinaša “epohalni trenutek na Japonskem” za naše razumevanja sveta in vesolja, se pogovarjamo s prof. dr. Petrom Križanom, ki skrbi za koordinacijo priprave celotnega detektorja.
Misija Gaia Evropske vesoljskega agencije meri velikost naše Galaksije in vsega vesolja. V dobrih štirih letih delovanja je natančno izmerila razdalje do milijarde njenih zvezd. Osupljiva je njena natančnost, saj je v prenesenem pomenu zmožna izmeriti celo velikost evrskega kovanca na Luni. Gre za izjemen tehnološki izziv in veliko spoznavno moč o razsežnostih vesolja. Če bi naše Sonce pomanjšali na velikost pomaranče, bi bila v tem merilu najbližja zvezda za Soncem mandarina na Kanarskih otokih, Zemlja pa milimetrsko zrno petnajst metrov od Sonca Misija Gaia zdaj velja za največji katalog astronomskih meritev, ki bo pokazal, kako je nastala naša Galaksija. Bližje uresničitvi časovnega stroja še nismo bili. Sogovornika: -Dr. Anthony Brown, vodja podatkovnega konzorcija misije Gaia -Prof. Tomaž Zwitter, astrofizik in vodja slovenskih sodelavcev misije Gaia
Naše celice imajo veliko zanimivih lastnosti, delujejo lahko kot biološke naprave in imajo spomin. Povezujejo se tudi v logična vezja in lahko delujejo celo kot računalniki. Raziskovalno polje dr. Tine Lebar je sintezna biologija, ki celice spreminja tako, da dobijo neke povsem nove lastnosti, ki v naravi ne obstajajo. Raziskave potekajo tudi na celicah sesalcev, ki jih spreminjajo tako, da so zmožne izvajati logične funkcije. S posegi v celične sisteme je mogoče ustvarili nova kompleksna genska omrežja, ki bi bila uporabna za različne aplikacije, tudi v medicini: “Celice spreminjamo tako, da bodo za nas delale nekaj koristnega. Takšne celice bi lahko bile uporabne na primer za biosenzorje v diagnostiki, vlgradili bi jih lahko tudi v tkivo pacienta, kjer bi lokalno proizvajale neko biološko zdravilo.” Dr. Tina Lebar s Kemijskega inštituta je v zadnjem letu prejela tri velika priznanja: štipendijo za Ženske v znanosti, Preglovo nagrado za doktorat in pred kratkim še zlati znak Instituta Jožefa Stefana. Kljub vrhunskim dosežkom pa podobno kot njeni številni vrstniki pri tridesetih letih ni redno zaposlena. V prihodnjih mesecih načrtuje nove izzive v Združenih državah Amerike. Predanost znanosti izkazuje na prav unikaten način: temo svojega doktorata z naslovom Načrtovanje genskih regulatornih omrežij na osnovi DNA vezavnih proteinov ima upodobljeno tudi v veliki tetovaži na desni roki. Tina se v prostem času ukvarja s staro istrsko igro pandolo.
Bi raje dobili 17 dolarjev takoj ali 100 dolarjev čez eno leto? Frekvenca X se tokrat sprašuje o uspehu, ali še bolje rečeno – o poti do uspeha. Ameriški psiholog profesor David DeSteno je s psihološkimi eksperimenti ugotovil, da določena čustvena stanja olajšajo našo sposobnost samonadzora in nam pomagajo bolj ceniti prihodnost. V knjigi Emotional Success: The Power of Gratitude, Compassion and Pride pod vprašaj postavlja uveljavljeno tezo, da je edina pot do uspeha garaško delo in odrekanje z močjo volje. O hvaležnosti, sočutju in ponosu bomo govorili z dr. Davidom DeStenom, fizikom in filozofom dr. Sašem Dolencem in nekdanjo vrhunsko plavalko, zdaj pa raziskovalko dr. Natašo Kejžar.
Prof. Kord Smith upravljanje z jedrsko energijo primerja s pristajanjem njegovega pol stoletja starega letala na neravni travnatni stezi med ameriškimi gorami: z vrhunskim znanjem in veščinami se je mogoče varno soočati z najtežjimi izzivi. Tudi v zelo posebnih okoliščinah. Prof. Smith je eden najvplivnejših reaktorskih fizikov na svetu in tesno sodeluje s slovenskimi strokovnjaki. V reaktor TRIGA je skupaj s kolegom prof. Benom Forgetom pripeljal osem študentov z ugledne univerze MIT, v predmestju Ljubljane so izvedli tečaj eksperimentalne reaktorske fizike. Ameriški gostje uporabljajo najnaprednejša simulacijska orodja za napovedovanje pojavov v jedrskih reaktorjih, pri razvoju sodelujejo z industrijo in imajo dostop do najmočnejših računalnikov v ZDA. Kakšne so aktualne usmeritve v razvoju jedrske energije, kako je z razvojem drugih jedrskih tehnologij na čelu z medicino, kateri so največji izzivi prihodnosti? Sogovorniki: prof. Kord Smith, reaktorski fizik z izkušnjami iz industrije; prof. Benoit Forget, reaktorski fizik z MIT; doc. dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko na IJS.
Nobelov nagrajenec, pa še napol Slovenec. Dr. Duncan Haldane je Nobelovo nagrado dobil leta 2016 na področju fizike za odkritje na področju topolške kvantne snovi. Je raziskovalec, ki v laboratoriju preživi tudi 15 ur na dan, a pravi, da ima to srečo, da je plačan za nekaj, kar resnično rad počne. “Žena me sicer pogosto sprašuje, zakaj si ne vzamem več počitnic, ampak kolege fizike velikokrat spoznavam na zelo lepih krajih in to so moje počitnice. Navdušen sem nad tem, kar počnem.” Njegova mama je bila Slovenka Ljudmila Renko, pogumna zdravnica, ki je svojo družino rešila iz koncentracijskega taborišča: “Dedek je imel v domači kleti skrite zaloge zlatih kovancev. Mama jih je izkopala, si jih všila v obleko, potovala do Hesselberga v Nemčiji in s kovanci podkupila nekaj nemških oficirjev, da so družino izpustili.” Spregovoril je o svoji materi, kaj mu je ta v življenju pomenila in dala, kako Trumpova Amerika podpira znanost in zakaj je pred tridesetimi leti zapustil Veliko Britanijo. Pa seveda tudi o begu možganov, raziskovanju, pomenu poučevanja, mentorstva in interakcije, o tem, da se ne smemo jemati preresno, pa tudi o tem, da je kvantna mehanika zakon.
Podrobno smo se spoznali z gripo, simulirali smo potek nalezljivih bolezni, v 3. delu podkasta o epidemijah in pandemijam zdaj raziskujemo, ali imata medicina in znanost še kaj rezerv na področju preprečevanja nalezljivih bolezni. Kako se ustvarjajo nova in bolj učinkovita cepiva ob dejstvu, da njihov razvoj ni več prioriteta farmacevtske industrije, ki veliko več kot s cepivi zasluži z drugimi zdravili. Zanima nas vloga države in zakonodaje pri omejevanju širjenja nalezljivih bolezni. Kako se konstruktivno soočati s pomisleki glede cepljenja in ali bi bilo prostovoljno odločanje o cepljenju dobra rešitev. Lahko napovedana zaostritev zakonodaje tudi v Sloveniji prinese pozitivne ali stranske učinke? Koliko so pri precepljenosti pomembni posamezniki in družba, kakšno vlogo imata pri skrbi za splošno zdravje svobodna volja in individualizem? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; dr. Ben Goldacre, avtor knjige Slaba znanost; dr. Veronika Učakar in dr. Maja Sočan, NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Bernard Stramič Oblikovna podoba: Katja Černela
Podrobno smo se spoznali z gripo in ugotovili, da kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. Vseeno pa je mogoče številne nalezljive bolezni zelo omejiti, nekatere tudi izkoreniniti. Predvsem zaradi cepiv, a se precepljenost iz leta v leto zmanjšuje, zato smo priča novih izbruhom. Lani se je v Evropi z ošpicami okužilo 14.500 ljudi, trikrat več kot leto prej. Kaj kažejo simulacije epidemij, kje je kritična meja za nevarnost okuženosti širše družbe, kaj nam pove termin čredne imunosti? Analiziramo primer izbruha ošpic v Disneylandu, hipotetično projiciramo, kako bi se lahko nalezljiva bolezen širila v srednje velikem slovenskem mestu in kaj bi se zgodilo, če bi se ošpice pojavile v vrtcu, ki ga zaradi odločitve staršev obiskuje sto necepljenih otrok. Sogovorniki: Dr. David Pigott, strokovnjak za simulacije poteka nalezljivih bolezni; prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Aleksander Golja Oblikovna podoba: Katja Černela
"Moj cilj je preprost: popolno razumevanje vesolja, zakaj je takšno, kakršno je, in zakaj sploh obstaja," je nekoč zapisal znameniti fizik Stephen Hawking, ki je umrl v starosti 76 let. Znan je bil predvsem po svojem delu na področju kvantne gravitacije, posebno glede črnih lukenj, in relativnosti, napisal pa je tudi več poljudnoznanstvenih knjig, najbolj znana je Kratka zgodovina časa. Hawking je bil odličen komunikator znanosti in skoraj pop zvezdnik, med drugim je sodeloval s skupino Pink Floyd. “Kljub bolezni je s svojim pojavljanjem v javnosti in pisanjem knjig, ko je lahko premikal še samo en prst, dokazal, da Hawkingova radiacija deluje tudi metaforično,” ob smrti morda zadnjega univerzalnega misleca sodobnega časa, razmišlja fizik in filozof, dr. Sašo Dolenc, urednik Kvarkadabre in strokovni sodelavec oddaje Frekvenca X. In dodaja: "Stephen Hawking je bil iskren in pristen. Verjeli smo mu, čeprav se je tudi kdaj zmotil. Svoj status je izkoristil za širše teme, zavzel se je na primer za javno zdravstvo."
“Tako je oče nepremičen obstal ob pogledu na marmornato belo obličje ljubljene štiriletne hčerke, ki ji španjolka ni prizanesla.” Pisatelj Boris Pahor pretresljivo opiše smrt mlajše sestre Mimice. Umrla je leta 1918 med prvim valom španske gripe, ki je sejala smrt tudi na našem območju. Gripa je v marsičem metafora 20. stoletja, orožje za množično uničenje, za njenimi posledicami je umrlo več ljudi kot za posledicami svetovnih vojn, nacizma, atomske vojne. V sto letih so različne oblike gripe pokosile sto milijonov ljudi. Kaj se lahko naučimo iz zgodovine, kako načrtovati in preprečevati pandemije, zakaj je virus influence tako nepredvidljiv in težko obvladljiv, kako je s cepivi in zakaj kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. V prvem delu posebnega podkasta Frekvence X raziskujemo smrtonosno špansko gripo. Z znanjem o njenem nastanku in širjenju se sto let po izbruhu lahko veliko naučimo o pandemijah sedanjosti in prihodnosti. Kako je lahko tako majhnemu virusu uspelo nekaj tako velikega, tako grozljivega? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, vodilni svetovni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; doc. dr. Maja Sočan, predstojnica centra za nalezljive bolezni NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalec: Igor Velše Oblikovna podoba: Katja Černela
Podkast Frekvence X smo snemali v kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Tema: družbene predstave o človeškem telesu. Pred našimi očmi je bilo človeško telo – analizirali smo predstave telesa v različnih filozofskih tradicijah: vlogo medicine in drugih znanosti pri oblikovanju teh predstav, vpliv religij in drugih mističnih narativov na oblikovanje diskurza o telesu skozi zgodovino, pa tudi vse močnejši vpliv modernih tehnologij nanj, npr. mobilnih aplikacij, ki omogočajo najpreprostejši nadzor in “optimizacijo” naših strojev doslej. Gostje: Dr. Mirt Komel, filozof, Fakulteta za družbene vede Miha Blažič – N’toko, glasbenik, kolumnist in aktivist Dr. Matevž Dular, raziskovalec, Fakulteta za strojništvo
Pozor! Človeška pozornost je eden izmed najbolj omejenih virov v 21. stoletju, vsak jo ima na voljo le določeno količino. Pomaga nam ločevati nepomembne informacije in dražljaje od pomembnih, je ena izmed temeljnih človeških značilnosti, ki nam omogoča izgradnjo družbe in civilizacije. Moderne tehnologije in nenehno odprt tok informacij jo postavljata v novo vlogo – okrog nje se gradi ekonomija pozornosti, v kateri podjetja tekmujejo za košček našega časa in misli. V Frekvenci X o vrstah naše pozornosti, mitih, ki so povezani s trajanjem pozornosti in moderno tehnologijo, posebnih sposobnostih oseb z motnjami avtističnega spektra ter o zavednih in nezavednih procesih, ki jim mnogokrat ne posvečamo dovolj pozornosti.
Po svetu odmeva izstrelitev največje rakete Falcon Heavy, ki jo je izstrelilo podjetje Space X lastnika tovarne električnih avtomobilov Tesla Elona Muska. Kaj pomeni izstrelitev iz znanstvenega in tehnološkega vidika komentira prof. dr. Tomaž Zwitter. Tudi o tem, da se podjetje Elona Muska zanima za slovensko tehnologijo.
Zaradi fizikalnih vplivov lahko dobijo preproste plasti celic ali tkiva zelo nenavadne oblike. Če pustimo jabolko nekaj dni na mizi, opazimo, da postaja vse manjše, saj pride do neskladja med prostornino mesa in površino lupine. Ta se naguba. Naš gost prof. dr. Primož Ziherl celične strukture pojasnjuje s poenostavljenimi fizikalnimi modeli in povedno ugotavlja, da je resnica odvisna od tega, s kako natančnim povečevalnim steklom jo želimo videti. Prof. Ziherl je skupaj z japonskim kolegom predlagal tudi fizikalni obstoj novega dvorazsežnega kvazikristala, kar je eden najodmevnejših raziskovalnih dosežkov Univerze v Ljubljani v letu 2017.
Hobotnica ima osupljive sposobnosti spreminjanja svoje oblike in barvnih vzorcev. Človeštvo fascinira že tisoče let. V sodobnosti simbolizira temno energijo, ki s svojimi lovkami obvladuje politiko in gospodarstvo. V zadnjih letih nevroznanstveniki, evolucijski biologi, tehnologi in znanstveniki s področja robotike poglobljeno raziskujejo to skrivnostno, mistično bitje. Projekt Octopus Brainstorming, ki so ga predstavili v Trbovljah, je plod sodelovanja dveh principov, umetnosti in znanosti. Avtorji ga razvijajo že pet let. Niz EEG senzorjev, vgrajenih v telo hobotnice, osvetljeno z barvnimi lučmi, človeka popelje v hobotničin magični in duhovni svet. Obredno pokrivalo v obliki hobotnice na ta način simbolizira utelešeno inteligentnost. Nevroznanstvenik dr. Marc Cohen in umetnica Victoria Vesna raziskujeta komunikacijo med ljudmi na osnovi analize njihovih možganskih valov. Kaj se lahko naučimo iz ugotovitev in katere bolezni bi lahko zdravili?
Neveljaven email naslov