Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Internetno oglaševanje je nadležno, inovativno, skrito, transparentno, neučinkovito in učinkovito hkrati. Tako kot oglaševanje v resničnem svetu. Vendar v nasprotju s fizičnim digitalni svet ponuja izjemno natančne meritve vedenja uporabnikov. Oglaševalci to s pridom izkoriščajo. O spletnem oglaševanju smo se za radijsko oddajo Intelekta pogovarjali s predsednico inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana Janjo Božič Marolt, lastnikom oglaševalske agencije Arih Igorjem Arihom ter partnerjem, izvršnim kreativnim direktorjem agencije Pristop Creativa in predavateljem na ljubljanski fakulteti za družbene vede Aljošem Bagolo.
Internet je medij, katerega uporaba najbolj narašča.
Mediana je pred letom 2000 izmerila, da ima 3-odstotni doseg. V prejšnjih desetih letih je doseg poskočil z 29 na 65 odstotkov. To pomeni, da 65 odstotkov odraslih prebivalcev redno uporablja internet. Po dosegu je na tretjem mestu, za televizijo in radiem. Na Mediani merijo tudi število ur uporabe. Internetu namenimo povprečno dve uri in pol na dan – toliko kot radiu, televiziji malo manj. Je pa uporaba interneta na prvem mestu ob devetih zjutraj in ob treh, štirih popoldne. Takrat mu ljudje namenjajo 50 odstotkov časa. Sicer pa v Sloveniji že 70 odstotkov časa, ki ga posvečajo medijem, porabijo za internet.
Vsi ti podatki so zanimivi za oglaševalce. Da bi bil oglas učinkovit, mora najprej biti opazen. Janja Božič Marolt pravi, da je po raziskavah Mediane v Sloveniji skoraj 18 odstotkov anketirancev odgovorilo, da na internetu vedno opazijo oglase. Ti so še opaznejši na socialnih omrežjih. Kar 22-im odstotkom vprašanih oglaševanje pomaga sprejemati dobre nakupne odločitve. Na socialnih omrežjih se ta odstotek skoraj podvoji.
Kar 60 odstotkov ljudi pa pravi, da jih oglasi na internetu, ki prekrivajo vsebino, motijo.
Moteče internetne pasice oziroma »bannerje« poznamo že od leta 1994. Nekatere spletne strani so z njimi tako močno prekrite, da je vsebina skoraj nevidna. V minulih letih je postal izjemno priljubljen dodatek brskalnika adblock, ki prekrije vse opazne oglase. Ima ga že več kot 200 milijonov naprav. Brskanje po spletu je tako vsaj navidezno očiščeno oglasov. To pa ne pomeni, da bo oglaševanja na internetu v prihodnosti manj.
Aljoša Bagola: »Za oglaševanje že dolgo velja, da je nasilna mehanska prekinitev. Spletno okolje ne bo tako kmalu odporno proti mehanskim prekinitvam. Se pa morajo oglaševalci temu tekmovanju prilagajati s kakovostno vsebino. Tekmujemo namreč z vsemi vsebinami, ki je na internetu priljubljena.«
V zadnjih petih letih se je vrednost spletnega oglaševanja v Evropi podvojila, letna rast v tem obdobju pa je bila ves čas dvomestna. Spletno oglaševanje je bilo lani tudi največji generator rasti celotnega trga oglaševanja v Evropi, saj se je oglaševanje v vseh drugih medijih skupaj zmanjšalo. Kaj kažejo številke za Slovenijo? Janja Božič Marolt pojasnjuje, da so le 4 odstotki bruto vrednosti oglaševanja namenjenega slovenskim internetnim stranem. Podatkov o tem, koliko oglaševanja pripade tujim internetnim ponudnikom, ni. Predsednica Mediane ocenjuje, da se od 50 do 75 odstotkov sredstev, ki jih oglaševalci pri nas namenjajo oglaševanju na internetu, vlaga v tuje spletne medije, torej na Google, Facebook, Youtube. Ti mediji namreč omogočajo ciljano oglaševanje.
Vse, kar počnete na spletu, pušča sledi. Zato se oglaševanje vse bolj obrača k podatkom ali, kot je pred leti napovedal doktor Jure Leskovec, ki raziskuje in predava na Stanfordu, podatki so nova nafta.
Zagotovo ste že opazili, da vaše vedenje na spletu ni neopaženo. Da nekdo ali nekaj opazuje, spremlja, beleži, katere spletne strani obiščete, kaj iščete in celo, o čem pišete v elektronski pošti. Veliko z deljenjem in všečkanjem vsebin na spletnih družabnih omrežjih razkrijete tudi sami. Oblikuje se vaša spletna identiteta, skupek podatkov, ki lahko marsikaj pove o vaših navadah, zanimanjih, željah in potrebah.
Ameriški trgovec Target je na primer izdelal natančen porabniški profil nosečnice glede na njeno brskanje in opravljene nakupe. Njihov algoritem je dojel celo, v katerem mesecu nosečnosti je, in ji glede na to po pošti pošiljal kupone za ugodne nakupe. V skladu s svojo prakso so torej kupone poslali ženski v Minneapolis. Tamkajšnjo trgovino je potem obiskal neki ogorčen oče, ki je zahteval pojasnilo, zakaj je njegova najstniška hči po pošti prejela kupone za izdelke za nosečnice in dojenčke. Nekaj dni pozneje je poklical v trgovino in se opravičil. Izvedel je, da je hči noseča.
Janja Božič Marolt: »Tega ne moremo šteti za slabo prakso. Dejstvo je, da se ponudniki izdelkov in storitev na različne načine trudijo prodati svoje izdelke in storitve.«
V Targetu so ugotovili, da je ciljano oglaševanje in pospeševanje prodaje s kuponi učinkovito, če porabniki ne dobijo občutka, da jih trgovec ves čas opazuje. Zato oglase in ponudbe spretno zavijejo v paket različnih oglasov.
Na internetu poteka trgovina s podatki.
Omogočajo jo uporabniki sami, kadar kliknejo »strinjam se s pogoji uporabe« – agree.
Igor Arih: »Trgovina s podatki je po mojih moralnih in etičnih principih kriminal. To je na robu hekerstva, takim ljudem rečemo beli hekerji. Zato trdim, da je internet še vedno v rokah peščice ljudi, je v fazi mistifikacije, črnega srednjega veka oziroma celo v kameni dobi.«
Oglaševalci lahko tudi zakupijo prostor na brskalnikih. Tako imenovano oglaševanje search engine omogoča, da brskalnik spletno stran, ki ponuja izdelke ali storitve, ki jih uporabnik išče, uvrsti visoko na prvo stran zadetkov iskanja. Tudi socialna omrežja so prostor, v katerem je marsikatero podjetje s pametno navzočnostjo dobilo veliko prepoznavnost, povpraševanje po storitvah in izdelkih se je povečalo. Na Facebooku, Twitterju, Instagramu, Snapchatu itn. uporabniki delijo svoje vsakdanje življenje. Marsikdo tudi z veseljem objavi fotografije novih izdelkov, ki jih uporablja, ali dogodkov, ki jih je obiskal. Tega se zavedajo tudi oglaševalci.
Aljoša Bagola: »Dandanes je vsak svoj medij, vsak svoj ambasador, vsak svoj PR-ovec. To ustreza marsikateri korporaciji. Vendar je vse skupaj uravnoteženo. Če imamo na eni strani na primer na Twitterju ljudi, ki hočejo narediti porabniške pravice bolj transparentne, imamo na drugi strani svetovno občinstvo, ki množično objavlja ne samo svoje življenje, ampak tudi izdelke, ki jih kupuje. Na eni strani je to zelo kaotično, na drugi pa velik potencial za marsikatero domislico. Kaotični novi svet.«
902 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Internetno oglaševanje je nadležno, inovativno, skrito, transparentno, neučinkovito in učinkovito hkrati. Tako kot oglaševanje v resničnem svetu. Vendar v nasprotju s fizičnim digitalni svet ponuja izjemno natančne meritve vedenja uporabnikov. Oglaševalci to s pridom izkoriščajo. O spletnem oglaševanju smo se za radijsko oddajo Intelekta pogovarjali s predsednico inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana Janjo Božič Marolt, lastnikom oglaševalske agencije Arih Igorjem Arihom ter partnerjem, izvršnim kreativnim direktorjem agencije Pristop Creativa in predavateljem na ljubljanski fakulteti za družbene vede Aljošem Bagolo.
Internet je medij, katerega uporaba najbolj narašča.
Mediana je pred letom 2000 izmerila, da ima 3-odstotni doseg. V prejšnjih desetih letih je doseg poskočil z 29 na 65 odstotkov. To pomeni, da 65 odstotkov odraslih prebivalcev redno uporablja internet. Po dosegu je na tretjem mestu, za televizijo in radiem. Na Mediani merijo tudi število ur uporabe. Internetu namenimo povprečno dve uri in pol na dan – toliko kot radiu, televiziji malo manj. Je pa uporaba interneta na prvem mestu ob devetih zjutraj in ob treh, štirih popoldne. Takrat mu ljudje namenjajo 50 odstotkov časa. Sicer pa v Sloveniji že 70 odstotkov časa, ki ga posvečajo medijem, porabijo za internet.
Vsi ti podatki so zanimivi za oglaševalce. Da bi bil oglas učinkovit, mora najprej biti opazen. Janja Božič Marolt pravi, da je po raziskavah Mediane v Sloveniji skoraj 18 odstotkov anketirancev odgovorilo, da na internetu vedno opazijo oglase. Ti so še opaznejši na socialnih omrežjih. Kar 22-im odstotkom vprašanih oglaševanje pomaga sprejemati dobre nakupne odločitve. Na socialnih omrežjih se ta odstotek skoraj podvoji.
Kar 60 odstotkov ljudi pa pravi, da jih oglasi na internetu, ki prekrivajo vsebino, motijo.
Moteče internetne pasice oziroma »bannerje« poznamo že od leta 1994. Nekatere spletne strani so z njimi tako močno prekrite, da je vsebina skoraj nevidna. V minulih letih je postal izjemno priljubljen dodatek brskalnika adblock, ki prekrije vse opazne oglase. Ima ga že več kot 200 milijonov naprav. Brskanje po spletu je tako vsaj navidezno očiščeno oglasov. To pa ne pomeni, da bo oglaševanja na internetu v prihodnosti manj.
Aljoša Bagola: »Za oglaševanje že dolgo velja, da je nasilna mehanska prekinitev. Spletno okolje ne bo tako kmalu odporno proti mehanskim prekinitvam. Se pa morajo oglaševalci temu tekmovanju prilagajati s kakovostno vsebino. Tekmujemo namreč z vsemi vsebinami, ki je na internetu priljubljena.«
V zadnjih petih letih se je vrednost spletnega oglaševanja v Evropi podvojila, letna rast v tem obdobju pa je bila ves čas dvomestna. Spletno oglaševanje je bilo lani tudi največji generator rasti celotnega trga oglaševanja v Evropi, saj se je oglaševanje v vseh drugih medijih skupaj zmanjšalo. Kaj kažejo številke za Slovenijo? Janja Božič Marolt pojasnjuje, da so le 4 odstotki bruto vrednosti oglaševanja namenjenega slovenskim internetnim stranem. Podatkov o tem, koliko oglaševanja pripade tujim internetnim ponudnikom, ni. Predsednica Mediane ocenjuje, da se od 50 do 75 odstotkov sredstev, ki jih oglaševalci pri nas namenjajo oglaševanju na internetu, vlaga v tuje spletne medije, torej na Google, Facebook, Youtube. Ti mediji namreč omogočajo ciljano oglaševanje.
Vse, kar počnete na spletu, pušča sledi. Zato se oglaševanje vse bolj obrača k podatkom ali, kot je pred leti napovedal doktor Jure Leskovec, ki raziskuje in predava na Stanfordu, podatki so nova nafta.
Zagotovo ste že opazili, da vaše vedenje na spletu ni neopaženo. Da nekdo ali nekaj opazuje, spremlja, beleži, katere spletne strani obiščete, kaj iščete in celo, o čem pišete v elektronski pošti. Veliko z deljenjem in všečkanjem vsebin na spletnih družabnih omrežjih razkrijete tudi sami. Oblikuje se vaša spletna identiteta, skupek podatkov, ki lahko marsikaj pove o vaših navadah, zanimanjih, željah in potrebah.
Ameriški trgovec Target je na primer izdelal natančen porabniški profil nosečnice glede na njeno brskanje in opravljene nakupe. Njihov algoritem je dojel celo, v katerem mesecu nosečnosti je, in ji glede na to po pošti pošiljal kupone za ugodne nakupe. V skladu s svojo prakso so torej kupone poslali ženski v Minneapolis. Tamkajšnjo trgovino je potem obiskal neki ogorčen oče, ki je zahteval pojasnilo, zakaj je njegova najstniška hči po pošti prejela kupone za izdelke za nosečnice in dojenčke. Nekaj dni pozneje je poklical v trgovino in se opravičil. Izvedel je, da je hči noseča.
Janja Božič Marolt: »Tega ne moremo šteti za slabo prakso. Dejstvo je, da se ponudniki izdelkov in storitev na različne načine trudijo prodati svoje izdelke in storitve.«
V Targetu so ugotovili, da je ciljano oglaševanje in pospeševanje prodaje s kuponi učinkovito, če porabniki ne dobijo občutka, da jih trgovec ves čas opazuje. Zato oglase in ponudbe spretno zavijejo v paket različnih oglasov.
Na internetu poteka trgovina s podatki.
Omogočajo jo uporabniki sami, kadar kliknejo »strinjam se s pogoji uporabe« – agree.
Igor Arih: »Trgovina s podatki je po mojih moralnih in etičnih principih kriminal. To je na robu hekerstva, takim ljudem rečemo beli hekerji. Zato trdim, da je internet še vedno v rokah peščice ljudi, je v fazi mistifikacije, črnega srednjega veka oziroma celo v kameni dobi.«
Oglaševalci lahko tudi zakupijo prostor na brskalnikih. Tako imenovano oglaševanje search engine omogoča, da brskalnik spletno stran, ki ponuja izdelke ali storitve, ki jih uporabnik išče, uvrsti visoko na prvo stran zadetkov iskanja. Tudi socialna omrežja so prostor, v katerem je marsikatero podjetje s pametno navzočnostjo dobilo veliko prepoznavnost, povpraševanje po storitvah in izdelkih se je povečalo. Na Facebooku, Twitterju, Instagramu, Snapchatu itn. uporabniki delijo svoje vsakdanje življenje. Marsikdo tudi z veseljem objavi fotografije novih izdelkov, ki jih uporablja, ali dogodkov, ki jih je obiskal. Tega se zavedajo tudi oglaševalci.
Aljoša Bagola: »Dandanes je vsak svoj medij, vsak svoj ambasador, vsak svoj PR-ovec. To ustreza marsikateri korporaciji. Vendar je vse skupaj uravnoteženo. Če imamo na eni strani na primer na Twitterju ljudi, ki hočejo narediti porabniške pravice bolj transparentne, imamo na drugi strani svetovno občinstvo, ki množično objavlja ne samo svoje življenje, ampak tudi izdelke, ki jih kupuje. Na eni strani je to zelo kaotično, na drugi pa velik potencial za marsikatero domislico. Kaotični novi svet.«
Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?
Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse. A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadali smo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se nismo ognili. Vse to in še kaj pa smo pretresali v pogovoru z našimi gosti. To so bili: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, dr. Franci Demšar, pa prof. dr. Tomaž Deželan, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato dr. Janez Krek, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Svetlik. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: poslopje Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)
Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost. Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen. "Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi doc. dr. Gregor Dolanc, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika." O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo UL, izr. prof. dr. Nejc Hodnik, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS. »Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.« Foto: Pixabay
Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja #metoo, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji #nisamtrazila, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo #jaztudi, v okviru katere Inštitut 8. marec še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še - zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno.
Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas? Več o tem v Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Televizija Slovenija
V tokratni Intelekti smo govorili o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in o posledicah neoliberalizma v mestih. Ali je mesto kot prostor svobode še vedno enako dostopno vsem družbenih skupinam pod enakimi pogoji ali pa tudi mestni urbanizem vse bolj podlega kapitalu in tržni dopadljivosti? Kako se je zaradi epidemije spremenila vloga javnega prostora? Z gosti Alenko Korenjak, Matevžem Grando, Klemnom Ploštajnerjem in dr. Milošem Koscem smo iskali odgovor tudi na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti.
Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen. Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarnah – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja. In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, Primoža Čučnika, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Golob, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miho Kovača, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alena Širco. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Foto: Pixabay/Cdd20
Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja, je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3.000 umrlih, po svetu že 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakorkoli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost socialnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. »Strah bo ostal,« pravi klinični psiholog dr. Tristan Rigler (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. Kaja Damnjanović (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec Žan Lep (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. Peter Pregelj (Medicinska fakulteta Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurd/ Pixabay
Instagram že dolgo ni samo kanal, kjer objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNNa zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60ih let prejšnjega stoletja, ko se začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa da se začenjajo zavedati tudi večje galerije in ostali veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da se tam pravzaprav nahajajo že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, da izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način. Več o umetnosti, ki se predstavlja na Instagramu, o demokratizaciji umetnosti, o primerjavi med všečki in strokovnim mnenjem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. foto: Niko Obran
Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje. Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020. Foto: Pixabay
Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Gorazd Kováčič, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, politolog dr. Alem Maksuti ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr. Jan Rovny. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: OpenClipart-Vectors (Pixabay)
V letu 2020, ko je svet zajela pandemija koronavirusa so se zaostrili nekateri največji svetovni izzivi na področju človekovih pravic. Priče smo zaskrbljujočim trendom padanja standardov demokracije, omejevanja svobode govora, naraščanja nasilja, poglabljanja neenakosti, porasta sovražnega govora in spodkopavanja avtonomije medijev. V oddaji Intelekta smo zato govorili o problematiki povezani z izgubo nekaterih osnovnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, pravica do gibanja, pravica do zasebnosti, pravica do svobode govora. Pred mikrofon smo povabili varuha človekovih pravic Petra Svetino, direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel in direktorja Mirovnega inštituta dr. Iztoka Šorija.
Decembrski nakupi so bili evforično stresna mešanica prisile, užitka in tesnobe. Letos gneče v nakupovalnih središčih zagotovo ne bo, saj trenutno to niso svetišča potrošništva, ampak prostori morebitne kontaminacije, okužbe z virusom, ki je ustavil svet. Nakupovanje se tako seli na splet, pa tudi praznični dogodki in druženje z družino, prijatelji. V tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman, si zato zastavljamo vprašanje, ali si lahko prek zaslona pričaramo veseli december?
Zakoreninjenost tradicionalne delitve dela, kjer ženske opravijo večino domačih opravil in vzgoje otrok, je še vedno globoka. Prištejte še vseprisotni pritisk biti popolna ter zaradi vloge srečno blažena mati, koronski čas praktično zamrlega javnega življenja in selitev komunikacije na družabna omrežja, kjer se dnevno dogajajo revolucije in rešujejo življenja. Čisto zares, ko dodate tudi vse bolj pogoste sodbe in sramotenja staršev, še posebej mater, zaradi načina vzgoje, se življenja čisto zares lahko samo še hitreje uničijo. Sramotenje mater, ker si upajo spregovoriti kakšne stiske jim tudi prinašajo izzivi materinstva, je z viralno aktivnostjo vse bolj v porastu. Ni pa nekaj novega. Kamne krivde se vanje meče že od nekdaj. Zakaj je tako? Zakaj brutalna iskrenost o celoviti resničnosti starševstva ni sprejeta z razumevanjem in empatijo, temveč z ogorčenim poniževanjem? Odgovore bomo iskali z gostjami: dr. Živo Humer z Mirovnega inštituta, Ivano Gradišnik iz Family Laba Slovenija in Leonido Mrgole iz Zavoda Vezal. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Očitna zmaga Josepha Bidna na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost Donalda Trumpa, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo. Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore. Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo dr. Danico Fink Hafner ter dva novinarja, enega ameriškega, Michaela Goldfarba, in enega slovenskega, Ervina Hladnika Milharčiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: zborovanje plovil v podporo Donaldu Trumpu (bianca-stock-photos / Pixabay)
Če moramo za preprečevanje širjenja koronavirusa dosledno upoštevati priporočila epidemiologov, je strokovno znanje na kakem drugem področju očitno drugotnega pomena. Tako vsaj bi se dalo razumeti poteze Ministrstva za kulturo, ki se pri imenovanju direktorjev osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov ne ozira na mnenja in priporočila strokovnjakov. Tu govorimo o ustanovah, ki po mnenju strokovnjakov delujejo dobro; od Narodnega muzeja, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Slovenskega etnografskega muzeja in Moderne galerije. Kaj pravzaprav je v nevarnosti, ko se uspešne zgodbe prekinjajo ne da bi bil za to podan tehten argument? Kakšna sploh je družbena vloga muzejev in galerij v sodobnem svetu? Njihovo širšo funkcijo bomo v tokratni Intelekti preverili skozi prizmo dveh področij, umetnostne zgodovine ter etnologije in kulturne antropologije. Foto: Goran Dekleva
Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Zadnji podatki Statističnega urada Slovenije kažejo, da živi v naši državi že več kot 240.000 prebivalcev pod pragom tveganja revščine. Na revščino smo postali še bolj pozorni in občutljivi, saj se zaradi svetovne koronakrize lahko dotakne vsakega izmed nas in nas potisne na rob preživetja. Tokratna Intelekta bo govorila o revščini. Izhodišče oddaje je razmišljanje mlade nemške novinarke in avtorice Anne Mayr, ki v svoji knjigi z naslovom »Beda« opozarja, da je »revščina politično zaželena.« Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. Ob Anni Mayr v oddaji sodelujejo še: psihologinja in kognitivna znanstvenica Sara Fabjan (Sinapsa), ekonomistka dr. Maja Bučar (FDV) in socialna delavka ter sociologinja dr. Vesna Leskošek (FSD). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Chronomarchie/ Pixabay
Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur.
Seks je normalen del življenja. Zato se pol stoletja po seksualni revoluciji sprašujemo, zakaj je še vedno tabu tema? Bi imeli bolj zadovoljujoče spolno življenje, če bi se znali o seksu pogovorjati? Če bi se o spolnosti in medčloveških odnosih učili v šoli? Raziskave kažejo, da ima sistematična celovita spolna vzgoja številne pozitivne učinke. Kakšna je spolna vzgoja v Sloveniji, v drugih evropskih državah in kakšni so njeni učinki? O tem v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Neveljaven email naslov