Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kako lahko je nasesti propagandi?

29.09.2015


V zadnjih nekaj mesecih sta v Ljubljani vrata odprli dve razstavi – gre za Stoletje plakata v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici –, ki obiskovalcem na ogled ponujata kopico propagandnega gradiva iz časa druge svetovne vojne. Ko danes opazujemo udarne podobe, preproste parole in ne prav sofisticirane simbole, s katerimi so partizani in domobranci nagovarjali svoje sodobnike, si kaj lahko mislimo, da takšni propagandi v letu 2015 ne bi nihče nasedel.

Pa je to res? Je propaganda v današnjem svetu izgubila svojo moč? Če smo v povprečju bolj izobraženi, če imamo na voljo več različnih kanalov obveščanja in če si predstavljamo, da nas je spomin na krvavo dvajseto stoletje streznil nasilnih ideologij, ali smo zato že kar imuni na propagando? – Akademik dr. Slavko Splichal, ki na ljubljanski Fakulteti za družbene vede poučuje komunikologijo, poudarja, da to še zdaleč ne drži, saj se propaganda danes bolj ali manj uspešno skriva za izrazi, kot so oglaševanje, prepričevalno komuniciranje, odnosi z javnostmi, upravljanje z informacijami. K temu pa Splichal emfatično dodaja:

Ni dvoma, da nobena družba brez te vrste komuniciranja preprosto ne more obstajati.

Četniško propagandno sporočilo z razstave Odloči se pravilno

foto: Goran Dekleva

Zakaj je propaganda navkljub slabemu slovesu, ki ga uživa, tako pomembna za delovanje sodobnih družb, je pojasnil sociolog kulture dr. Primož Krašovec z ljubljanske Filozofske fakultete:

Če govorimo o razvitih, modernih, kapitalističnih in demokratičnih družbah, je odgovor na vprašanje, čemu prepričujemo s pomočjo propagandnih prijemov, preprosto: konkurenca. V ekonomski sferi družbe, ki nas vse – pa naj bomo poslovneži, zaposleni ali potrošniki – sili v nenehno izbiranje med različnimi izdelki, je natanko propaganda tisto, kar odloča oziroma prepriča, da navsezadnje izberemo točno določen produkt namesto nekega drugega. In nekaj podobnega – ne enakega, ampak podobnega – velja tudi za sfero politike.

K temu pa dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino še dodaja, da propaganda, ki pomaga razločevati med konkurenčnimi izdelki ali političnimi oziroma svetovno-nazorskimi koncepti, niti ni lastna le tehnološko visoko razvitim, kapitalističnim in demokratičnim družbam naše sedanjosti:

Na Slovenskem s propagando živimo, odkar se začnejo širiti množični mediji, se pravi, od iznajdbe tiska. Konec koncev smo prve propagandne podobe dobili že za časa reformacije in protireformacije, ko se izpostavlja slabosti papeža in papežnikov oziroma, na drugi strani, napake reformatorjev. Pri tem pa je, kakopak, vseskozi pomembno, koga pravzaprav nagovarjamo. Če nagovarjamo neuko ljudstvo, se uporablja preproste slogane in preproste plakate s poudarjenimi vizualnimi podobami. Če pa nagovarjamo pismene ali celo izobražence, si seveda pomagamo z bolj sofisticiranim načinom govora oziroma prikazovanja, ki zahteva določeno predznanje, določeno vedenje.

Domobransko propagandno sporočilo z razstave Odloči se pravilno

foto: Goran Dekleva

S propagando torej živimo že zelo dolgo, z njeno pomočjo se očitno lahko tudi lažje znajdemo v vsakdanjih življenjih. Toda vse to še zdaleč ne pomeni, da je propaganda že kar neproblematična. Umetnostna zgodovinarka dr. Cvetka Požar, avtorica razstave Stoletje plakata v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, opozarja, da imajo propagandne akcije lahko dvojno dno, to je, poleg eksplicitnega še implicitno, skrito sporočilo. Kot zgovoren primer izpostavlja znamenito reklamno akcijo Slovenija, moja dežela s konca osemdesetih:

Ta akcija je bila zasnovana z namenom oglaševanja Slovenije kot turistične destinacije, vendar njen učinek še zdaleč ni bil samo turistična promocija – v tem smislu celo nisem prepričana, kako uspešna je ta propagandna akcija sploh bila. No, gotovo pa so se Slovenke in Slovenci začeli močno identificirati z geslom »Slovenija, moja dežela« – in to prav v času jugoslovanske ekonomske krize in vse bolj nakazujoče se politične krize.

Tako je na videz povsem običajna turistična kampanja na prikrit način pravzaprav proizvajala močne politične učinke, ki so slovensko družbo nacionalizirali in dolgoročno pripravljali pogoje za plebiscitarno odločitev za osamosvojitev.

Če je bila torej reklamna akcija Slovenija, moja dežela prežeta s političnimi podtoni, pa dr. Krašovec po drugi strani opozarja, da skuša – paradoksalno – dobršen del današnjega političnega propagandiranja politiko pravzaprav vzeti iz politike:

Če se omejimo na politično propagando v Sloveniji, nisem prepričan, ali je kaj bolj kompleksna od tiste pred petdesetimi, šestdesetimi ali celo sedemdesetimi leti. Mogoče je celo manj. Zdaj so sporočila tako skrčena, da jih že skoraj ni. Imamo, na primer, Triglav, pred njim glavo in potem enovrstičnico, če že ne enobesednice. In mislim, da je ravno to redčenje kompleksnosti komunikacije skrajno problematično. Namesto da bi propagandno sporočilo dalo misliti, blokira mišljenje, zato ker če se nek politik zavzema za delo ali prihodnost, se do tega ne moremo zares opredeliti. Ali pa če nekdo sporoča, da je proti korupciji … Saj se vendar ne da biti za korupcijo! In natanko to blokira politično mišljenje.

Partizansko propagandno sporočilo z razstave Odloči se pravilno

foto: Goran Dekleva

Še tretji problem s propagando pa je izpostavil dr. Splichal. Ni namreč vseeno, kolikšna je družbena moč institucije, ki s propagandnim sporočilom nagovarja javnost:

Za propagando je odločilnega pomena, da je institucionalizirana, da gre, drugače rečeno, za politične institucije, kulturne institucije, ekonomske institucije, ki za njo stojijo. Torej: gre za institucije moči. Kako učinkovita je propaganda, je seveda povezano z močjo teh institucij. Predvsem je povezano z vprašanjem, ali imajo te institucije moč cenzurirati druge. In ta cenzura je po mojem mnenju druga stran propagande. Propaganda postane zelo učinkovita takrat, kadar institucije, ki so nosilke propagande, imajo moč cenzurirati alternative. In kadar se to zgodi, pride do totalitarnih režimov.

Propaganda je, hočeš nočeš, neprijetno dejstvo, s katerim moramo v moderni, visoko tehnološki družbi živeti. A če že mora obstajati, je po vsem sodeč bolje, da je kakofonična in raznolika, kakor pa vsa ubrana na isto noto.


Intelekta

905 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Kako lahko je nasesti propagandi?

29.09.2015


V zadnjih nekaj mesecih sta v Ljubljani vrata odprli dve razstavi – gre za Stoletje plakata v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici –, ki obiskovalcem na ogled ponujata kopico propagandnega gradiva iz časa druge svetovne vojne. Ko danes opazujemo udarne podobe, preproste parole in ne prav sofisticirane simbole, s katerimi so partizani in domobranci nagovarjali svoje sodobnike, si kaj lahko mislimo, da takšni propagandi v letu 2015 ne bi nihče nasedel.

Pa je to res? Je propaganda v današnjem svetu izgubila svojo moč? Če smo v povprečju bolj izobraženi, če imamo na voljo več različnih kanalov obveščanja in če si predstavljamo, da nas je spomin na krvavo dvajseto stoletje streznil nasilnih ideologij, ali smo zato že kar imuni na propagando? – Akademik dr. Slavko Splichal, ki na ljubljanski Fakulteti za družbene vede poučuje komunikologijo, poudarja, da to še zdaleč ne drži, saj se propaganda danes bolj ali manj uspešno skriva za izrazi, kot so oglaševanje, prepričevalno komuniciranje, odnosi z javnostmi, upravljanje z informacijami. K temu pa Splichal emfatično dodaja:

Ni dvoma, da nobena družba brez te vrste komuniciranja preprosto ne more obstajati.

Četniško propagandno sporočilo z razstave Odloči se pravilno

foto: Goran Dekleva

Zakaj je propaganda navkljub slabemu slovesu, ki ga uživa, tako pomembna za delovanje sodobnih družb, je pojasnil sociolog kulture dr. Primož Krašovec z ljubljanske Filozofske fakultete:

Če govorimo o razvitih, modernih, kapitalističnih in demokratičnih družbah, je odgovor na vprašanje, čemu prepričujemo s pomočjo propagandnih prijemov, preprosto: konkurenca. V ekonomski sferi družbe, ki nas vse – pa naj bomo poslovneži, zaposleni ali potrošniki – sili v nenehno izbiranje med različnimi izdelki, je natanko propaganda tisto, kar odloča oziroma prepriča, da navsezadnje izberemo točno določen produkt namesto nekega drugega. In nekaj podobnega – ne enakega, ampak podobnega – velja tudi za sfero politike.

K temu pa dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino še dodaja, da propaganda, ki pomaga razločevati med konkurenčnimi izdelki ali političnimi oziroma svetovno-nazorskimi koncepti, niti ni lastna le tehnološko visoko razvitim, kapitalističnim in demokratičnim družbam naše sedanjosti:

Na Slovenskem s propagando živimo, odkar se začnejo širiti množični mediji, se pravi, od iznajdbe tiska. Konec koncev smo prve propagandne podobe dobili že za časa reformacije in protireformacije, ko se izpostavlja slabosti papeža in papežnikov oziroma, na drugi strani, napake reformatorjev. Pri tem pa je, kakopak, vseskozi pomembno, koga pravzaprav nagovarjamo. Če nagovarjamo neuko ljudstvo, se uporablja preproste slogane in preproste plakate s poudarjenimi vizualnimi podobami. Če pa nagovarjamo pismene ali celo izobražence, si seveda pomagamo z bolj sofisticiranim načinom govora oziroma prikazovanja, ki zahteva določeno predznanje, določeno vedenje.

Domobransko propagandno sporočilo z razstave Odloči se pravilno

foto: Goran Dekleva

S propagando torej živimo že zelo dolgo, z njeno pomočjo se očitno lahko tudi lažje znajdemo v vsakdanjih življenjih. Toda vse to še zdaleč ne pomeni, da je propaganda že kar neproblematična. Umetnostna zgodovinarka dr. Cvetka Požar, avtorica razstave Stoletje plakata v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, opozarja, da imajo propagandne akcije lahko dvojno dno, to je, poleg eksplicitnega še implicitno, skrito sporočilo. Kot zgovoren primer izpostavlja znamenito reklamno akcijo Slovenija, moja dežela s konca osemdesetih:

Ta akcija je bila zasnovana z namenom oglaševanja Slovenije kot turistične destinacije, vendar njen učinek še zdaleč ni bil samo turistična promocija – v tem smislu celo nisem prepričana, kako uspešna je ta propagandna akcija sploh bila. No, gotovo pa so se Slovenke in Slovenci začeli močno identificirati z geslom »Slovenija, moja dežela« – in to prav v času jugoslovanske ekonomske krize in vse bolj nakazujoče se politične krize.

Tako je na videz povsem običajna turistična kampanja na prikrit način pravzaprav proizvajala močne politične učinke, ki so slovensko družbo nacionalizirali in dolgoročno pripravljali pogoje za plebiscitarno odločitev za osamosvojitev.

Če je bila torej reklamna akcija Slovenija, moja dežela prežeta s političnimi podtoni, pa dr. Krašovec po drugi strani opozarja, da skuša – paradoksalno – dobršen del današnjega političnega propagandiranja politiko pravzaprav vzeti iz politike:

Če se omejimo na politično propagando v Sloveniji, nisem prepričan, ali je kaj bolj kompleksna od tiste pred petdesetimi, šestdesetimi ali celo sedemdesetimi leti. Mogoče je celo manj. Zdaj so sporočila tako skrčena, da jih že skoraj ni. Imamo, na primer, Triglav, pred njim glavo in potem enovrstičnico, če že ne enobesednice. In mislim, da je ravno to redčenje kompleksnosti komunikacije skrajno problematično. Namesto da bi propagandno sporočilo dalo misliti, blokira mišljenje, zato ker če se nek politik zavzema za delo ali prihodnost, se do tega ne moremo zares opredeliti. Ali pa če nekdo sporoča, da je proti korupciji … Saj se vendar ne da biti za korupcijo! In natanko to blokira politično mišljenje.

Partizansko propagandno sporočilo z razstave Odloči se pravilno

foto: Goran Dekleva

Še tretji problem s propagando pa je izpostavil dr. Splichal. Ni namreč vseeno, kolikšna je družbena moč institucije, ki s propagandnim sporočilom nagovarja javnost:

Za propagando je odločilnega pomena, da je institucionalizirana, da gre, drugače rečeno, za politične institucije, kulturne institucije, ekonomske institucije, ki za njo stojijo. Torej: gre za institucije moči. Kako učinkovita je propaganda, je seveda povezano z močjo teh institucij. Predvsem je povezano z vprašanjem, ali imajo te institucije moč cenzurirati druge. In ta cenzura je po mojem mnenju druga stran propagande. Propaganda postane zelo učinkovita takrat, kadar institucije, ki so nosilke propagande, imajo moč cenzurirati alternative. In kadar se to zgodi, pride do totalitarnih režimov.

Propaganda je, hočeš nočeš, neprijetno dejstvo, s katerim moramo v moderni, visoko tehnološki družbi živeti. A če že mora obstajati, je po vsem sodeč bolje, da je kakofonična in raznolika, kakor pa vsa ubrana na isto noto.


23.04.2019

Pestro posmrtno življenje literarnih revij

Če pogledamo malo dlje v preteklost, hitro ugotovimo, da so literarne revije igrale nenavadno pomembno vlogo v slovenskem javnem življenju. Na straneh publikacij, kot so bile – ali so še – Ljubljanski zvon, Dom in svet, Sodobnost, Revija 57, Perspektive, Nova revija in Literatura, se je v zadnjih stotih letih in več pač zrcalil duh slovenskega časa. Tu so se vedno znova artikulirale ideje, ki so v pomembni meri določale kolektivne predstave o tem, kaj je lepo, kaj dobro in kaj pomembno v slovenskih življenjih. Tu so se kresala mnenja o tem, kako naprej v poljih politike, gospodarstva, družbeno pogojenih medčloveških odnosov ali znanstvene in umetnostne produkcije. Natanko prek literarnih revij so v naš intelektualni prostor iz tujine prihajale tudi nove estetike in filozofije, ki so potem oplajale ustvarjalnost in mišljenje pri nas. Tako je bilo nekoč; kaj pa danes? – Da se, gledano v globalnem merilu, bralstvo tradicionalnih, tiskanih medijev nezadržno krči, čivkajo že vrabci. Da se, prav tako v globalnem merilu, družbeni pomen, ki ga pripisujemo vsestranski razgledanosti oziroma široki omiki, manjša, je tudi obče znano. Če pa k temu prištejemo še spoznanje, da imamo na Slovenskem zdaj celo vrsto drugih, to je: političnih, znanstvenih, gospodarskih in kulturnih institucij, ki so prav tako poklicane k poganjanju javne debate, tedaj ni več jasno, ali literarne revije kdorkoli sploh še potrebuje. Je, nekoliko drastično rečeno, slovenska literarna revija kratko malo umrla, a nas o tem ni še nihče uradno obvestil? Ali pa je v zadnjih desetletjih vendarle našla druge, tako analogne kakor digitalne načine, kako biti relevantna tudi v 21. stoletju? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši tokratni gostje: pisatelj, knjižni urednik, predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete ter pred tremi desetletji soustanovitelj revije Literatura, dr. Andrej Blatnik, pa literarni kritik, knjižni urednik in publicist, pred leti urednik spletne literarne revije AirBeletrina, zdaj pa glavni urednik literarne revije Mentor, dr. Aljoša Harlamov, ter literarna in gledališka kritičarka, knjižna urednica, novinarka in urednica kulturne redakcije pri mariborskem Večeru, Petra Vidali. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva


16.04.2019

Glifosat buri duhove

Herbicid glifosat spremlja slab sloves. Če je njegova raba v zadnjih treh desetletjih porasla za stokrat in še vedno narašča, se tudi med ljudmi povečujeta zaskrbljenost in strah. Razprave o škodljivosti glifosata ne potihnejo, prav nasprotno; vse glasnejše so. Eni trdijo, da ogroža zdravje ljudi in povzroča raka; drugi, da je strupen za živali; tretji opozarjajo, da ni boljšega; četrti kažejo na študije, ki ne dajejo jasnih in enoznačnih odgovorov. Čeprav bi o glifosatu morala v prvi vrsti odločati stroka, pa se vedno bolj zdi, da imajo škarje in platno v rokah lobiji ter politika. V oddaji Intelekta bomo predstavili nekatere aktualne vidike uporabe herbicida glifosat v našem okolju. Sodelujejo: Štefan Domej (Rinkole pri Pliberku), Heidi Hautala (Evropski parlament), Anca Paduraru (Evropska komisija) in Erich Roscher (Kmetijska zbornica Celovec). Svoje poglede bodo delili tudi prof. dr. Janko Božič (Biotehniška fakulteta), dr. Jernej Drofenik (Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin), prim. Lucija Perharič (NIJZ), Sonja Tomšič (Onkološki inštitut) in prof. dr. Vesna Zadnik (OI). Novinarji: Petra Kos Gnamuš, Igor Jurič, Nina Slaček in avtor Iztok Konc. Foto: LJNovaScotia/ Pixabay


09.04.2019

"Človek je toliko vreden, kolikor ima v sebi ljubezni"

Rihard Jakopič, pionir slovenskega impresionističnega slikarstva, eden ključnih umetnikov prve polovice 20. stoletja pri nas. Ob 150. obletnici njegovega rojstva bomo v oddaji spomnili in razgrnili, zakaj je bil Jakopič tako izjemna osebnost slovenske umetnosti in zakaj si posebnega mesta v našem umetniškem panteonu ni zaslužil le kot slikar, temveč tudi kot človek, ki je umetnost strateško vpel v širši družbeni okvir. Gostimo dr. Andreja Smrekarja, muzejskega svetnika iz Narodne galerije, in Dragico Trobec Zadnik, nekdanjo kustosinjo in muzejsko svetnico Mestnega muzeja Ljubljana, oba velika poznavalca življenja in dela Riharda Jakopiča.Avtorica oddaje je Liana Buršič


02.04.2019

Mednarodne raziskave znanja

Slovenski šolarji v primerjavi z vrstniki po svetu imajo v šoli manj pouka, manj domačih nalog, manj ocen. Kje so razlogi, da kljub temu ne marajo šole in so z njo nezadovoljni njihovi starši?


26.03.2019

Od Grete do rumenih jopičev

Ob mednarodnem dnevu žensk so potekali protesti proti nasilju nad ženskami, teden pozneje so šolarji in dijaki zahtevali ukrepe proti podnebnim spremembam, v soboto so uporabniki spleta protestirali proti novi evropski direktivi o avtorskih pravicah, v Londonu je milijon ljudi zahtevalo nov referendum o brexitu, rumeni jopiči v Franciji zahtevajo višje plače in pravičnejšo razporeditev bogastva, v Srbiji protestniki zahtevajo odstop srbskega predsednika. Pred petdesetimi leti so mladi na množičnih študentskih demonstracijah spremenili tok zgodovine. Se to danes še lahko zgodi? Ali pa živimo v času, ko protestnikov nihče ne jemlje več resno? S sogovorniki dr. Jelko Zorn, dr. Gorazdom Kovačičem, Miho Blažičem N'tokom in dr. Dejanom Blažičem se je pogovarjala Urška Henigman. foto: niekverlaan/pixabay


19.03.2019

Za vsak rak konoplja raste?

V Sloveniji po ocenah kar 80 odstotkov onkoloških bolnikov prej ali slej poseže po kakem pripravku iz konoplje. CBD lahko denimo brez težav kupimo v specializiranih trgovinah ali naročimo po spletu, čeprav je uradno prepovedan. Toda gre za sivo cono, kjer ni nadzora in ne moremo vedeti, kaj smo dejansko kupili. Konoplja oziroma pripravki iz nje se vse pogosteje uporabljajo v medicinske namene in pri lajšanju simptomov vrste bolezni od epilepsije, multiple skleroze, avtizma in tudi pri blaženju stranskih učinkov kemoterapije. Najnovejše raziskave kažejo, da je potencial še neprimerljivo večji. Toda zaradi nedorečene zakonodaje in pomanjkljivega nadzora je v praksi situacija tako za bolnike kot za raziskovalce vse prej kot idealna. Bo Slovenija uredila to področje in omogočila raziskave, ki bi prinesle številne koristi, preverjamo v tokratni Intelekti. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Pixabay, cc


12.03.2019

Čigave pravice bo poteptal boj za intelektualno lastnino?

Evropski poslanke in poslanci bodo konec meseca odločali o najnovejšem predlogu direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Direktiva že od lani sproža burne odzive na različnih straneh, največ slišimo o 11-em in 13-členu. Urejanje avtorskega prava se namreč v 21-em stoletju ne dotika več le ustvarjalcev, založnikov, producentov in uporabnikov del, temveč tudi uporabnikov interneta. Bo nova zakonodaja pokvarila internet ali pa bo končno uredila avtorsko pravo in ustvarjalcem zagotovila primerno povračilo? Oddaja je nastala v okviru projekta I know EU. foto: stocksnap/pixabay


05.03.2019

Po izumrtju žuželk pridemo na vrsto ljudje

Smo pred šestim velikim izumrtjem vrst v zgodovini. Po poročanju britanskega časopisa Guardian je odmevna mednarodna študija razkrila, da se število žuželk zmanjšuje veliko hitreje, kot je kazalo do zdaj. Če se bo izumiranje nadaljevalo s trenutno hitrostjo, bo v desetih letih izginila četrtina vseh žuželk, v petdesetih polovica, že čez sto let pa enostavno ne bo nobene žuželke več. Posledice bodo katastrofalne, vendar nas bolj kot za naravo – ta bo po besedah raziskovalca in predavatelja dr. Davorina Tometa že preživela – skrbi za nas, za človeštvo. Kakšen planet bomo torej zapustili našim zanamcem? Planet, ki jih ne bo mogel več nahraniti in napojiti; planet, na katerem ne bo več moč živeti? V oddaji Intelekta, ki jo je pripravil Iztok Konc sodelujejo: biologinja Barbara Zakšek (Center za kartografijo favne in flore) in biologi dr. Danilo Bevk (NIB), dr. Davorin Tome (NIB) in dr. Rudi Verovnik (CKFF, Biotehniška fakulteta). Foto: Kyrnos/ Pixabay


26.02.2019

Zadnji odcep za planet

Konec preteklega leta je Evropska unija sprejela strategijo za ogljično nevtralno gospodarstvo. Do leta 2050 naj bi se neto izpusti toplogrednih plinov v Evropi spustili na nič. Če želimo ta cilj doseči, bodo potrebne resnično globoke spremembe in vprašanje je, koliko smo kot družba nanje pripravljeni. Toda po drugi strani protesti mladih po Evropi jasno kažejo, da se mlajše generacije dobro zavedajo, da se jih podnebne spremembe še kako tičejo in glasno terjajo od tako imenovanih odraslih, da nehamo tiščati glave v pesek in načrte za potrebne spremembe v predale. V Sloveniji je stanje kvečjemu še slabše. Še protestiramo ne, čeprav smo pri podnebni politiki precej bolj pasivni od držav, kjer protesti potekajo. Toda tako kot ostale članice unije moramo v naslednjih mesecih pripraviti svoj Nacionalni podnebni in energetski načrt. Osnutek za zdaj ne nakazuje kakih resnih ambicij, zgolj neobhodno sledenje evropskim usmeritvam. Obenem pa se že zastavlja tudi vprašanje, ali bodo evropske zaveze sploh zadoščale. Foto: Bobo


19.02.2019

Nova oligarhija

Denar je sveta vladar, pravi star pregovor. In novice, ki jih spremljamo zadnjih 25 let, mu pritrjujejo. Vse več je namreč super-bogatih – od Berlusconija do Trumpa –, ki v razvitem svetu na sicer demokratičen način prevzemajo vajeti državne oblasti v svoje roke. Zakaj se ti bogataši ne zadovoljijo s prikritim oziroma neformalnim vplivom na politiko, temveč hočejo voditi sami? Zakaj jih navadni državljani pri tem podpiramo? Kakšne politike potem izvaja ta, nova oligarhija, ko oblast prevzame? So njihove poteze resnično v občo korist – ali pač služijo predvsem eliti? In kaj vse to dolgoročno pomeni za tisto staro maksimo, da oblast izvira iz ljudstva? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti na Prvem. Gostje pred mikrofonom so bili: politologinja dr. Danica Fink Hafner, zgodovinar dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, filozof dr. Igor Pribac in novinar Branko Soban. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: QuinceMedia (Pixabay)


11.02.2019

Položaj žensk v znanosti

Čeprav je v Sloveniji več visoko izobraženih žensk kot moških je njihov položaj v znanosti še vedno izrazito neenakopraven. Kot kažejo podatki Statističnega urada Slovenije je tudi položaj na trgu dela za ženske slabši, saj visoko izobražene ženske v povprečju še vedno zaslužijo približno 450 evrov manj bruto plače kot enako izobraženi moški. Več o tem s kakšnimi težavami in ovirami se srečujejo ženske v znanosti smo spregovorili s prof. dr. Mirjano Ule s fakultete za družbene vede, prof. dr. Andrejo Gomboc, predsednico Komisije za enake možnosti na področju znanosti in antropologinjo in sociologinjo dr. Renato Šribar.


05.02.2019

Pravica do popravila bo napravam podaljšala življenjsko dobo

Od industrijske revolucije naprej se ljudje obkrožamo z najrazličnejšimi napravami, brez katerih ne znamo več živeti. Dokler se ne začnejo kvariti, kar se običajno zgodi takoj po izteku garancije. Naprav pogosto ne moremo več sami popraviti, v iskanju ugodnega servisa pa hitro obupamo in se raje odločimo za nov nakup. To obremenjuje okolje in naše denarnice, zato Evropska komisija pripravlja nova pravila v okviru direktive Ecodesign, ki bo vključevala tudi »pravico do popravila«. Ta bo zahtevala od nekaterih proizvajalcev, da izdelujejo naprave z daljšo življenjsko dobo in jih je lažje popraviti. O pravici do popravila, ki naj bi vključevala televizorje, svetila in nekatero belo tehniko, ne pa tudi pametnih telefonov in računalnikov, v tokratni oddaji Intelekta, ki sta jo pripravili Erika Štular in Urška Henigman. foto: falconp4/pixabay


29.01.2019

Smo na pragu rojevanja gensko spremenjenih otrok?

Če se je sprva zdelo, da gre za znanstveno fantastiko, za daljno prihodnost, je zdaj vedno več dokazov, da se že dogaja tukaj in zdaj – kitajske oblasti so prejšnji teden potrdile, da je po dveh deklicah na poti še tretji gensko spremenjen otrok. Raziskovalec He Džjankuj je vsem trem že pred rojstvom spremenil genski zapis. Uporabil je revolucionarne, vendar hkrati tudi kontroverzne genske škarje – metodo CRISPR. Poskus kitajskega znanstvenika in dileme, ki jih odpira, smo postavili v središče tokratne oddaje Intelekta. Ali smo na pragu rojevanja gensko spremenjenih otrok? Kako bo tehnologija CRISPR spremenila ljudi in njihova življenja? Ali bo CRISPR priložnost za razvoj novih metod zdravljenja ali etično sporen postopek, ki bo ljudi razdvojil? Kje so meje dopustnega? Odgovarjajo raziskovalci in doktorji znanosti: Roman Jerala s Kemijskega inštituta v Ljubljani, Jernej Kovač s Pediatrične klinike, Gregor Majdič z Veterinarske fakultete in Igor Pribac s Filozofske fakultete v Ljubljani. Oddajo Intelekta je pripravil Iztok Konc. Foto: Kerttu/ Pixabay


22.01.2019

V EU so vse članice enakopravne – ene bolj, druge manj

Ključni procesi političnega odločanja so v Evropski Uniji tako rekoč od začetka utemeljeni na principih usklajenosti, konsenza in enoglasnosti. Toda: ali to pomeni, da so vse članice resnično enakopravne, ali pa so nekatere med njimi, če si pomagamo z znamenito sintagmo iz Živalske farme Georgea Orwella, bolj enakopravne od drugih? Kaj ni vendar tako, da beseda, ki prihaja iz Berlina, v Uniji šteje največ? In če je enakopravnost potemtakem le papirnata, kako majhnim državam, kot so Malta, Estonija ali Slovenija, članstvo sploh koristi? Kako lahko te države dosežejo, da Unija navsezadnje upošteva, varuje in zasleduje tudi njihove ključne interese in ne le nemških ali francoskih? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratni, evropsko obarvani Intelekti. Pri iskanju odgovorov sta nam pomagala gosta pred mikrofonom, politologa in predavatelja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede: dr. Danica Fink Hafner in dr. Boštjan Udovič. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Etereuti (Pixabay)


15.01.2019

100. obletnica umora Rose Luxemburg

Na današnji dan leta 1919 so nemški prostovoljni vojaki, umorili Roso Luxemburg, eno največjih ikon politične levice, revolucionarko, socialistično filozofinjo in borko za pravice žensk. V tokratni Intelekti smo spregovorili o vlogi in pomenu njenega dela tako za pretekle kot sedanje generacije. Kritično smo pretresali tudi vprašanja o tem, kje smo kot družba 100 let po njeni smrti. Naše sogovornice so bile zgodovinarka dr. Manca G. Renko, sociologinja dr. Tanja Rener in sociologinja ter antropologinja mag. Nika Kovač.


08.01.2019

Osamljenost je znak, da obupano potrebujemo sami sebe

Najverjetneje se je vsakdo od nas v kakšnem obdobju ali pa trenutku svojega življenja, že srečal z osamljenostjo. Mnogi so prepričani, da so osamljeni vsi tisti ljudje, ki živijo sami. Je res tako? Ali je lahko človek osamljen tudi takrat, ko ga obdajajo ljudje, celo bližnji, ljubi? Zdi se, da je občutek osamljenosti nekaj univerzalnega. Kaj pa samota? Je lahko celo zaželjena, potrebna, koristna? Kaj sploh je osamljenost, in kaj je samota, čemu služita, kaj sporočata in kakšna učenja ter izzive nam prinašata? Na ta vprašanja bomo iskali odgovore v tokratni oddaji z gosti: Sanjo Rozman, zdravnico in psihoterapevtko iz zavoda Sprememba v srcu, Borutom Hrovatinom, upokojenim psihologom, Iztokom Šorijem, doktorjem socioloških znanosti, direktorjem Mirovnega Inštituta, iz Pekinga pa se nam bo oglasil tudi dopisnik Uroš Lipušček. Avtorica oddaje je Liana Buršič


01.01.2019

"Ferrantemanija" tudi v novem letu ne pojenja

Televizijske serije v minulih letih beležijo izjemno gledanost in kritiške pohvale, med drugim tudi zato, ker nastajajo po izvrstnih literarnih predlogah. Igri prestolov, Deklini zgodbi in Velikim malim lažem, če naštejemo le nekatere, se zdaj pričakovano pridružuje Moja genialna prijateljica skrivnostne pisateljice, ki objavlja pod psevdonimom Elena Ferrante. Neapeljska tetralogija je knjižna uspešnica, ki ima oboževalce po vsem svetu, tudi pri nas, čeprav na prevod zadnje knjige iz cikla še čakamo. Zakaj je zgodba o 60 letnem prijateljstvu med dvema Italijankama tako privlačna? O »Ferrantemaniji« več v prvi letošnji Intelekti, ki sta jo pripravila Janko Petrovec in Urška Henigman. foto: Cankarjeva založba


25.12.2018

December mesec potrošništva

December, mesec prazničnih nakupov, mu pravijo nekateri, predvsem trgovci, ki nas nenehno prepričujejo, da si lahko občutek sreče in zadovoljstva preprosto kupimo. Ob tem pa v svojih domovih kopičimo vse več stvari, ki jih ne potrebujemo in ustvarjamo nepredstavljive količine smeti. Kako zavrniti potrošništvo, kako preseči miselnost, da več kot imaš, več veljaš, bomo govorili v Intelekti. Naše sogovornice bodo psihologinja dr. Ana Arzenšek s fakultete za management, Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja, Živa Lopatič iz zadruge Buna in Živa Kavka Gobbo iz društva Focus.


18.12.2018

EU proračun: od kod pride in kam gre evropski denar?

Dejstvo je, da je delovanje Evropske unije v nekaterih pogledih zelo oddaljeno od ljudi v posameznih državah. Njen proračun in razdeljevanje sredstev sta gotovo ena izmed njih. V tokratni Intelekti zato vse od A do Ž o evropskem proračunu, razdeljevanju denarja in slovenskih prejemkih in izdatkih …


11.12.2018

Luč v Cankarjevem oknu

Od smrti Ivana Cankarja sicer mineva sto let, a veliki književnik se v marsičem zdi še vedno živ. Ko se namreč oziramo naokrog, lahko hitro ugotovimo, da se po njem imenujejo ulice in trgi, šole in kulturni domovi, da se njegove drame uprizarjajo in knjige ponatiskujejo, celo beremo ga menda še vedno, pa čeprav, priznajmo, pogosteje kakor ne z Damoklejevim mečem kontrolnih nalog in šolskih spisov nad glavo. In vendar se zdi, da Cankar v naših očeh še naprej ostaja uganka. Najprej nas seveda bega njegova dvoumnost: je bil v svojem pisanju, ki je zajemalo pesmi in romane, drame in novele, eseje in polemično publicistiko, realist, ki, zvest resničnosti, natančno opisuje svoj čas in ljudi, ki ga naseljujejo, ali pa je bil, nasprotno, simbolist, ki pravzaprav v vsem videva znamenja neke globlje, višje, nadzgodovinske resničnosti? Je bil heterodoksen socialist ali svojstvenemu misticizmu vdan kristjan? Je bil človek tradicije ali človek modernosti? Je bil značilni otrok svojega časa in prostora ali pa si je, nasprotno, svoj čas, svoj svet šele izmislil in ga v procesu umetniškega delovanja tudi končnoveljavno ustvaril? Je imel Slovence rad iz vsega srca ali nas je preziral iz dna duše? In nazadnje: odgovoriti si ne znamo niti na vprašanje, ali ga imamo ali pač nimamo radi mi sami. Ta vprašanja so nas zaposlovala tudi v tokratni Intelekti. Pri tem nam so nam bile v pomoč ugledne slovenistke: dr. Irena Novak Popov, dr. Mateja Pezdirc Bartol in dr. Alojzija Zupan Sosič. Naše tokratne gostje so namreč v zadnjem letu skupaj z dr. Jožico Čeh Steger, ki se pogovora žal ni utegnila udeležiti, še enkrat več presejale Cankarjev opus in nam ga strnjeno predstavile v zborniku Ivan Cankar : literarni revolucionar, ki je pred tedni izšel pri Cankarjevi založbi. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki (Wikimedia Commons)


Stran 15 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov