Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Fenomen Vojne zvezd

26.01.2016


Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.

Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?

25. maj 1977

Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:

On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.

Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:

Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.

K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:

Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.

Preplet banalnosti in kompleksnosti

Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:

Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.

Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:

Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …

Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.

Sila nostalgije

Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:

Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.

Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:

Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.

Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.

Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.

V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.


Intelekta

910 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Fenomen Vojne zvezd

26.01.2016


Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.

Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?

25. maj 1977

Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:

On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.

Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:

Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.

K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:

Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.

Preplet banalnosti in kompleksnosti

Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:

Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.

Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:

Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …

Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.

Sila nostalgije

Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:

Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.

Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:

Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.

Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.

Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.

V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.


14.11.2017

Plastika v naših življenjih

Oblačila, nakupovalne vrečke, otroške igrače, kozmetika, in vrsta drugih predmetov, se, ko jih zavržemo, kopičijo na našem planetu. Vsakih 30 sekund v svetovna morja zaide več kot 2000 kilogramov odpadkov. Do leta 2050 bo v oceanih več plastike kot rib. In že danes na milijone ljudi pije vodo, ki vsebuje mikroplastiko. O življenskem ciklu plastike in o tem kakšne so posledice plastičnega onesnaževanja, smo spregovorili v Intelekti. Naši sogovorniki_ce so bili dr. Manca Kovač Viršek in Uroš Robič iz Inštituta za vode RS, dr. Andrej Kržan iz Kemijskega inštituta in JakaKranjc iz Društva Ekologi brez meja. Oddajo je pripravila Martina Černe. Foto: //commons.wikimedia.org/wiki/


07.11.2017

Oktobrska revolucija, najpomembnejši dogodek 20. stoletja

Čeprav je bilo v imenu rdečega prapora s srpom in kladivom navsezadnje ubitih med 80 in 100 milijoni ljudi in čeprav je oktobrski projekt očitno propadel s padcem berlinskega zidu, Eric Hobsbawm, znameniti britanski zgodovinar marksistične provenience, vendarle prepričljivo dokazuje, da se je 20. stoletje v pravem pomenu besede začelo šele z oktobrsko revolucijo in da se je njegova celotna zgodovina odvila v znamenju spopada sil »starega reda proti socialni revoluciji, za katero so verjeli, da je utelešena v, ali povezana z, ali odvisna od usode Sovjetske zveze in mednarodnega komunizma«. Bržčas še bolj zanimivo pa je, da celo Hobsbawmov nič manj ugledni ameriški kolega, Richard Pipes, sicer deklariran anti-komunist, ugotavlja, da je bila ruska revolucija »verjetno najpomembnejši dogodek« stoletja, ki na vse nas še danes naslavlja pereče vprašanje, ali je »človeški razum zmožen popeljati človeštvo od njegovih znanih nepopolnosti k zamišljeni popolnosti«. Zato smo ob 100. obletnici njenega izbruha v tokratni Intelekti še enkrat več pretresli oktobrsko revolucijo. Spraševali smo se, kaj jo je povzročilo, zakaj je bila velika in zakaj strašna ter se ob koncu pomudili pri vprašanju, kaj nam sporoča danes. Pri tem so nam bili v pomoč naši gostje pred mikrofonom – politologinja dr. Vlasta Jalušič, zgodovinar in rusist mag. Simon Malmenvall in sociolog dr. Rastko Močnik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Boris Kustodiev - Boljševik, 1920 (Wikimedia Commons)


24.10.2017

Nedosledna demokratizacija Španije

Katalonija je zaradi želje po neodvisnosti in referenduma, ki ga španska vlada ne priznava, v središču zanimanja svetovne javnosti. Ti zapleti pa izvirajo iz preteklosti, še posebej obdobja frankizma, ko je po državljanski vojni v tej državi zavladal diktator, general Francisco Franco. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani so izdali zbornik: »Španija 1975-2015, Štirideset let tranzicije«, v katerem slovenski in španski avtorji razpravljajo o demokratizaciji Španije po smrti Franca. Ta demokratizacija v marsičem ni bila dosledna, zato se danes Španija sooča z različnimi problemi, tudi krizo v Kataloniji. Avtor oddaje je Tomaž Gerden.


17.10.2017

Je Picassova Guernica res zadnja velika politična slika?

Sloviti Pablo Picasso je pred 80-imi leti na slikarskem platnu podal eno najmočnejših političnih izjav. Znamenita Guernica, ki nas opominja na tragedijo vojne in trpljenje civilnega prebivalstva, je v svoji sporočilnosti še vedno aktualna. Kaj vse nam skuša povedati, v kakšnem času je nastajala in ali je sodobna umetnost še lahko politična? Odgovore išče tokratna Intelekta z umetnostnim zgodovinarjem Tomažem Brejcem, filozofinjo Mojco Puncer in akademskim slikarjem Stašem Kleindienstom. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Flickr/Manuel Galrinho


10.10.2017

Kako jezikava bo digitalna prihodnost?

V minulem letu lahko opazimo skokovit napredek govornih tehnologij. Govorni asistenti na pametnih napravah obljubljajo, da bomo dotik zamenjali za vzklik. Siri, Bixby, Cortana, Google Assistant, Alexa, Echo že izvrstno prepoznavajo govor, znajo pa tudi brskati po spletu, nastaviti budilko, rezervirati mizo v restavraciji, prižgati luči v stanovanju. Poleg prepoznavanja govora pa govorni asistenti tudi prevajajo. Vsak dan bolje in vsak dan več jezikov. Google ima na tem področju najnaprednejšo tehnologijo. Prav minuli teden je podjetje predstavilo slušalke, ki bodo prevajale 40 jezikov simultano, v realnem času. Ta inovacija simultanega prevajanja utegne popolnoma spremeniti način globalne komunikacije. Sprašujemo se, kako govorni asistenti delujejo? Zakaj še ne razumejo slovensko? Kako je z zasebnostjo in prisluškovanjem? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: flickr/miss battle


04.10.2017

Intelekta - Evropska Jazz konferenca

»Komu zvoni? Zvoni tebi!« je zapisal Hemingway in potrkal na našo vest. Zvonjenje je že od nekdaj naznanjalo usodne dogodke, rojstva in minevanje življenj. Glasba torej, ki je sporočala, ne le zabavala ali v poslušalcih vnemala čustva in čutne predstave. Seveda pa pisatelj ni imel v mislih le zvonov. Glasba je le prispodoba prostora in časa, v katerem živimo, odnosov med ljudmi, družbenih in socialnih pretresov. Danes živimo čas, zaznamovan s tektonskimi premiki, ki jih brišejo valovi informacij, tudi lažnih. Komu verjeti, postaja temeljno gibalo. Resnic je veliko, a katera je prava? Se sploh lahko vživite v vlogo človeka, ki je žrtev vojne in preganjanja? Si lahko predstavljate, da gre vaš brat po ulici in ga ubije ostrostrelec? Zamislite si življenje v nenehnem strahu, brez vode, brez elektrike, pri sveči … Vaši otroci nimajo prihodnosti, ne veste, ali boste jutri še živi. Bi se preselili in iskali boljše življenje drugje? Težko je razumeti, še teže se je vživeti. Glasba je univerzalen jezik. Tudi ko je ne poslušamo, jo slišimo, ko je ne razumemo, jo čutimo, tudi ko ni naša, nam govori. Zato je avtohtonost, ne medijsko osiromašenje, katerega žrtve smo vsi, ki smo uporabniki novih medijev, ključna. In avtohtonost je prišla v Ljubljano z vprašanjem »Kaj če …?« Lahko glasba odgovori na vprašanja sodobnosti? Lahko glasba premakne naša čustva, sproži delovanje? Lahko z glasbo prerežemo žice na mejah in plotove v glavah? Lahko ob pomoči glasbe razumemo druge in drugačne? Od 21. do 24. septembra je bila v Ljubljani Evropska jazz konferenca, ki jo je letos v sodelovanju z Evropsko jazzovsko mrežo organiziral Cankarjev dom. Tema konference je bila Kaj če… in organizatorji so se odločili, da glasbo povežejo z družbeno aktualnimi vprašanji. Kje sploh začeti? Kako lahko vključimo manjšine v kulturni program? Ali lahko kulturne ustanove spreobrnejo miselnost večine? Konferenca je bila namenjena vsem, ki se ukvarjajo z jazzom in sorodnimi godbami, pa tudi tistim, ki jih samo zanima, kaj če.


26.09.2017

Umetna inteligenca: služabnik ali gospodar?

Umetna inteligenca je v naglem vzponu. Število nalog, ki jim je nadvse prepričljivo kos, se širi praktično iz meseca v mesec. Srečamo jo vsakič, ko brskamo po spletu. Srečamo jo na delu pri najnaprednejših znanstvenih raziskavah. Prav zdaj se intenzivno uči voziti avtomobile, pa tudi uporabljati orožje. Z vami se - če tako želite - tudi pogovarja. V zadnjih nekaj letih so ena za drugo padle številne ovire, ki so umetni inteligenci desetletja omejevale domet. Zdaj se zdi, da utegne s svojo osupljivo učinkovitostjo kmalu nadomestiti človeka tudi na številnih področjih, za katere se je še včeraj zdelo, da so v naši izključni domeni. Vse bolj se tako postavlja vprašanje, ali smo sploh pripravljeni na izzive, ki jih postavlja pred nas. O tem v Intelekti, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto:Spomenik Alanu Turingu, Graham C99


19.09.2017

Manj je več

Živeti trajnostno pomeni živeti odgovorno. Do sebe, do drugih ljudi in do okolja. Odgovoren odnos pa vključuje vrednote kot so spoštovanje, zmernost, varčnost. V oddaji Intelekta smo spregovorili o trajnostnem načinu življenja, za katerega se odloča vedno več ljudi po celem svetu. Naše sogovornice so bile Živa Lopatič, vodja Pravične trgovine, Mateja Kraševec iz društva Humanitas in Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja. Foto: //pixabay.com/en/tree-aesthetic-log-crown-energy-569505/


12.09.2017

Dokazano: število spermijev drastično upadlo

Pred dobrim mesecem je v strokovni in tudi širši javnosti odjeknil podatek o hitrem upadanju števila semenčic v moški semenski tekočini. Mednarodna študija je razkrila, da se je pri moških, ki živijo v deželah razvitega sveta, število spermijev v zadnjih štirih desetletjih zmanjšalo za več kot polovico. Kaj to pomeni za moško plodnost? Ali bo človeštvo izumrlo? Kaj je povzročilo tako drastičen upad? Ali razlog tiči v genetiki, ali so posredi dejavniki iz okolja? Odgovore na ta in še druga pereča vprašanja bomo v oddaji Intelekta iskali z domačimi in tujimi strokovnjaki. Odzvali so se: soavtor mednarodne raziskave dr. Hagai Levine s Hebrejske univerze v Jeruzalemu, dr. Alenka Hodžić s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana, dr. Milan Reljič z Oddelka za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo UKC Maribor, dr. Gregor Majdič z Veterinarske fakultete in dr. Branko Zorn z Oddelka za andrologijo UKC Ljubljana. Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Zappys Technology Solutions Follow/ Flickr, cc


05.09.2017

Poznate svoje spolne pravice?

Spolnost je osrednji vidik človekove vseživljenjske izkušnje, vir ugodja, dobrega počutja in pripomore k vsesplošni izpolnitvi in zadovoljstvu. Spolno zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, temveč zahteva pozitiven in spoštljiv pristop k spolnosti in spolnim odnosom in omogoča prijetne in varne spolne izkušnje, brez prisile, diskriminacije in nasilja. Spolnega zdravja se ne da opredeljevati brez širšega razumevanja spolnosti. To v Deklaraciji o spolnih pravicah ugotavlja Svetovno združenje za spolno zdravje, ki 4. septembra obeležuje svetovni dan spolnega zdravja, letos pod geslom ljubezen, povezanost in intimnost. Deklaracija o spolnih pravicah je po zaslugi Slovenskega seksološkega društva zdaj prevedena v Slovenščino. Za kakšne pravice gre, zakaj so pomembne in kakšne dobre prakse bi veljalo upoštevati tudi pri nas? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: flickr/Johnny Lai


29.08.2017

Postmilenijske generacije: zaščitniški starši in zahtevni otroci

Pred sto leti so prvi šolski dan začeli z branjem šolskih pravil. Eno izmed njih je bilo: Spoštuj učitelja in se dosledno drži njegovih navodil. In če je bila avtoriteta učitelja za učence (in starše) takrat nesporna, je danes drugače. Spremenili so se časi, način življenja, družbeni in politični sistem, družba sama, s tem pa tudi šola, starši in učenci - kako? Kakšni učenci danes sedijo v šolskih klopeh - so pridni, radovedni, znajo sodelovati z vrstniki? Ali pa so, nasprotno, bolj individualistični, pasivni in neposlušni? Ali jih morajo učitelji miriti in animirati ali učiti in navdihovati? Slika seveda ni tako črno-bela, pred nas pa postavlja še več vprašanj. Kakšna je danes vzgojna naloga šole? Ali kdaj trči ob vrednote, pričakovanja in želje staršev in učencev? Je šola starše spustila preblizu? Kaj sta v šole prinesli permisivna vzgoja in individualizacija?


22.08.2017

Zroxis ali kako je Harry Potter razorožil svet

Pred dvema desetletjema, poleti 1997, smo se bralci z vsega sveta prvič zgrnili na londonsko železniško postajo King's Cross, na peron 9 in 3, se tam pomešali v sicer nekoliko nenavadno oblečeno, a veselo množico mladih ter se skupaj s Harryjem, Hermiono, Ronom in drugimi prijatelji naposled odpeljali na sever, na znamenito čarovniško šolo Bradavičarko. Osem knjig, osem filmov in eno konstantno razprodano gledališko predstavo pozneje avantura po čarovniškem svetu, ki si ga je izmislila pisateljica J. K. Rowling, še kar traja. Strokovnjaki namreč ocenjujejo, da smo v teh dvajsetih letih pokupili več kot 500 milijonov izvodov romanov iz sage o Harryju Potterju. Samo prvi med njimi – Harry Potter in kamen modrosti – zaseda peto mesto na lestvici najbolje prodajanih leposlovnih knjig vseh časov, takoj za Cervantesovim Don Kihotom, Dickensovo Povestjo o dveh mestih, Tolkienovim Gospodarjem prstanov in Saint-Exupéryjevim Malim princem. Že to so številke, ob katerih druge globalne knjižne uspešnice zadnjih dveh desetletij – od Da Vincijeve kode do 50 odtenkov sive – lahko sramežljivo obmolknejo. Če pa še pomislimo, da smo za oglede filmov iz istoimenske franšize plačali več kot 8 milijard in pol ameriških zelencev, tedaj je jasno, da je bil urok, s katerim nas je začarala J. K. Rowling, izredno močan. Kako neki ji je to uspelo? Koliko so ji pomagali drugi čarovniki, predvsem tisti iz marketinških oddelkov založniške in filmske industrije? Je bil to urok, čigar moč je zvedljiva le na vrtoglav finančni uspeh in na mesta na različnih večnih lestvicah, ali pa je vendarle globlje zarezal v globalno kulturo? Je šlo, skratka, za urok bele ali črne magije? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili Sergej Hvala, dr. Jakob Kenda, mag. Darja Lavrenčič Vrabec in Alenka Veler. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: knjigarna v Kaliforniji, pet minut pred polnočnim izidom zadnje knjige iz sage o Harryju Potterju (Zack Sheppard, Wikimedia Commons)


08.08.2017

Konec zmernega vremena

Prva polovica leta 2017 je bila v več kot 130-letni zgodovini meritev v svetovnem merilu druga najbolj vroča. Vremenski pojavi so vse bolj ekstremni. Oceani se segrevajo, večni led se tali, sušna območja se širijo, vodne zaloge usihajo. Tokratna Intelekta preverja, kakšno je stanje podnebja in kako neuspešno oziroma uspešno se prilagajamo spremembam. V studio smo povabili klimatologinjo prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, agrometeorologinjo dr. Andrejo Sušnik in meteorologa Gregorja Vertačnika – oba z Agencije Republike Slovenije za okolje. Oddajo pripravlja Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Scott Butner/Flickr


01.08.2017

Ali internet še lahko tlakuje pot demokraciji?

Sodobne tehnologije so popolnoma spremenile naše vsakdanje življenje. Internet je z neomejeno možnostjo shranjevanja in kopiranja omogočil digitalno hrambo praktično celotne človeške zgodovine in dostop vsakega posameznika do nje. Drastično je v povezavi s pametnimi telefoni in družbenimi omrežji spremenil komunikacijo med ljudmi, hitrost širjenja informacij, omogočil množično zbiranje sredstev, deljenje dobrin in storitev, povezovanje. Toda zdi se, kot da smo na te vidike digitalne revolucije že pozabili. V potrošniški družbi so namreč možnost zbiranja in analize ogromnih količin podatkov, ki jo ponujajo nove tehnologije, izkoristili predvsem oglaševalci, saj lahko bolj osebno kot kadarkoli prej nagovarjajo potrošnike in večajo svoje dobičke. Tudi politiki so že zelo kmalu spoznali, da lahko ob uporabi sodobnih tehnologij bolj učinkovito in predvsem mimo tradicionalnih medijev, ki so zavezani preverljivemu in objektivnemu poročanju, nagovarjajo svoje volivce. Represivni organi oblasti v sodelovanju s spletnimi giganti vse informacije o uporabnikih s pridom izkoriščajo za nadzorovanje navadnih državljanov, kriminal pa v varnem zavetju anonimiziranega spleta z uporabo ne-sledljivih kriptovalut cveti kot še nikoli. Zdi se, kot da so sodobne tehnologije kljub svojim demokratičnim potencialom postale predvsem sredstvo za manipulacijo, populizem, nadzor in kriminal. Zakaj posamezniki tako težko tehnologijo izkoriščamo za dejanske spremembe na bolje tako na mikro kot makro ravni? Kje se zatakne? Kako to spremeniti? Praktične odgovore na ta vprašanja razvijajo na Inštitutu Danes je nov dan. O njihovih dejavnostih in orodjih, med njimi Parlameter in Detektor lisic, v tokratni oddaji. Gosta: Filip Muki Dobranić in Žiga Vrtačič. Pripravlja Urška Henigman. foto: flickr/mhobl


25.07.2017

Sodobno očetovstvo

V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih odmika od tradicionalno predpisanih vlog in se vedno bolj aktivno vključujejo v družinsko življenje. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes in s kakšnimi težavami se soočajo smo spregovorili v Intelekti. Z nami sta bila dr. Iztok Šori in dr. Živa Humer iz Mirovnega inštituta. Voditeljica Martina Černe. Foto: http://fatherhood-edu.org


18.07.2017

Legenda pravi, da zaklad zasije le ob polni luni

Legenda pravi, da je v razvalinah Starega celjskega gradu zakopan dragocen zaklad. Nahaja se globoko v grajskem griču v votlini, ki jo zapirajo težka vrata. Pred vrati straži črn pes, velik kot vol in z žarečimi očmi. Zgodbe o skritih zakladih še vedno živijo med ljudmi in burijo našo domišljijo. Kako pa na njih gleda stroka? Zakaj so starodavna pričevanja pomembna za današnji čas? Ali je v njih zrno resnice? Arheolog Tine Schein je prepričan, da se v vsakem gradu skriva zaklad. Sam je odkril srebrno-zlate predmete, ki so bili zakopani v gradu slovitega roparskega viteza Erazma Predjamskega. »Zakladno najdbo najdeš v življenju le enkrat in nikoli več,« pravi. Za oddajo Intelekta smo se pogovarjali s sodobnimi lovci na zaklade – z raziskovalci in strokovnjaki. Sodelujejo: zgodovinarki mag. Rolanda Fugger Germadnik (Pokrajinski muzej Celje) in mag. Bernarda Roudi, etnolog prof. dr. Jože Hudales (Filozofska fakulteta Ljubljana) in arheologa dr. Peter Turk (Narodni muzej Slovenije) ter Valentin Schein. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Del Predjamskega zaklada


11.07.2017

Epidemija sovražnega govora na spletu

Najnovejše raziskave vedenja uporabnikov na spletu kažejo, da je grdo govorjenje na spletu nalezljivo. Ugotovitev, ki nam pravzaprav potrjuje občutek, da splet postaja vse bolj neprijazen prostor. Besede imajo lahko izjemno moč, na spletu so pogosto izrečene anonimno, zato so lahko še bolj ostre in prestopijo mejo med pravico do svobode govora in sovražnim govorom. Kazensko preganjanje sovražnega govora na spletu je država prenesle na civilno družbo, s tem se tudi nočejo ukvarjati spletni giganti, ki omogočajo na svojih aplikacijah širjenje sovražnega govora. Sovražni govor na spletu – ignorirati, spremljati ali ukrepati? Na to vprašanje so odgovarjali strokovnjaki na posvetu v organizaciji Mirovnega inštituta. Ključni poudarki iz posveta v tokratni oddaji Intelekta. Strokovnjaki: dr. Aleš Završnik, mag. Tomislav Omejec, dr. Barbara Rajgelj, Branko Jezovšek, dr. Darja Fišer in dr. Neža Kogovšek Šalamon. Oddajo pripravlja Urška Henigman. Foto: flickr/ Marc Kubischta


04.07.2017

Tek pod dvema urama – sveti gral maratona

Kenijski tekač Eliud Kipchoge je nedavno maraton pretekel v 2 urah in 25 sekundah. S tem se je približal mitološki časovni vrednosti, ki visi nad to disciplino. Rezultat ne velja za svetovni rekord, saj je šlo za poskus. Pa je maraton pod dvema urama v bližnji prihodnosti realen cilj? Ta se zdi za prvim ovinkom, a nekatere analize kažejo, da bomo na to čakali še vrsto let. Zakaj je ta meja tako magična za človeško telo, v tokratni Intelekti z gosti: Bojanom Knapom, Brankom Škofom in Romanom Kejžarjem. Oddajo pripravlja Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Matt Buck/Flickr


27.06.2017

Bo vrhunske zbore utišala črka zakona?

Slovenska glasbena kultura je svetovno prepoznavna predvsem po zborovskem petju. Te uspehe v veliki meri podpira zdajšnji izobraževalni sistem. Zakonu o osnovni šoli pa se obetajo spremembe, ki bi utegnile ta temelj spodnesti. Vprašanja, ki zadevajo intelektualni razvoj posameznika, skupnosti in odpirajo misel o spreminjanju slovenske glasbene identitete bodo na površju tokratne oddaje, ki jo pripravlja mag. Simona Moličnik. Njeni sogovorniki bodo: dr. Inge Breznik, Mihela Jagodic, mag. Matej Jevnišek in Damijan Močnik. Foto: BoBo


20.06.2017

Gozdna pedagogika

Na podlagi številnih raziskav, ki so bile izvedene v tujini se je izkazalo, da izobraževanje, zasnovano s čim pogostejšim bivanjem otrok v gozdu, pomembno vpliva na doseganje vzgojno – izobraževalnih ciljev in na zdrav, predvsem pa celostni razvoj predšolskih otrok. Pedagoški koncept, na katerem temeljita igra in učenje v gozdu, je znan pod imenom gozdna pedagogika. V Sloveniji ta koncept še ni tako zelo razvit, čeprav že obstaja Mreža gozdnih vrtcev in šol Slovenije ter Inštitut za gozdno pedagogiko, medtem, ko so denimo v Skandinaviji gozdni vrtci prisotni že več kot pol stoletja, na Švedskem celo več kot 100 let, opravljena pa je bila tudi vrsta longitudinalnih študij, kjer so spremljali otroke do odrasle dobe. O pomenu, konceptu in praksah gozdnih vrtcev in šol, gozdni pedagogiki pri nas in v tujini pa v tokratni Intelekti s strokovnjakinjami s tega področja mag. Natalijo Gyorek (ustanoviteljica Inštituta za gozdno pedagogiko in Mreže gozdnih vrtcev in šol Slovenije), Brigito Urbanija, pedagoško vodjo Vrtca Antona Medveda Kamnik (pionirski vrtec pri nas na področju gozdne pedagogike), mag. Marjeto Šmid, ravnateljico OŠ Jela Janežiča Škofja Loka (osovna šola za otroke s posebnimi potrebami). Avtorica oddaje je Liana Buršič


Stran 19 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov