Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.
Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?
Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:
On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.
Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:
Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.
K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:
Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.
Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:
Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.
Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:
Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …
Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.
Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:
Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.
Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:
Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.
Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.
Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.
V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.
Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?
Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:
On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.
Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:
Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.
K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:
Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.
Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:
Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.
Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:
Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …
Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.
Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:
Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.
Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:
Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.
Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.
Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.
V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.
V živalskih vrtovih lahko v živo in od blizu vidimo v sorazmerno naravnem okolju raznolike živalske vrste. ZOO-ji imajo pomembno vlogo pri ohranjanju vrst in izobraževanju ljudi. Nekatere raziskave kažejo, da živalski vrtovi, ki znajo učinkovito usmeriti pozornost na ogrožene vrste, ljudi dejansko ozaveščajo o tem, da je treba te vrste zaščititi. Obisk živalskega vrta nam lahko pomaga, da se še bolj zavemo obstoja čudovitih bitij, ki bivajo na našem krhkem planetu in jih še bolj spoštujemo. Nekateri borci za pravice živali in tudi nekaj laične ter strokovne javnosti pa dvomi o tem ali je prav živalske vrste iztrgati iz divjine in jih zapreti v nenaravno okolje. Trdijo, da živalski vrtovi živalim omejujejo gibanje in motijo njihovo nagonsko vedenje. O obeh plateh medalje bomo spregovorili v tokratni Intelekti s poznavalci, strokovnjaki za živali (tudi iz ljubljanskega ZOO-ja), tistimi torej, ki jih poznajo od blizu. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Da je svetovni splet pripraven medij za izkrivljanje, podtikanje, širjenje dezinformacij in laži, smo pravzaprav vedeli že dolgo. A zdi se, da smo skoraj tako dolgo tudi verjeli, da uporabnice in uporabniki spleta vendarle znamo precej natančno ločevati zrnje od plev, resnico od laži. Ali da to znamo storiti vsaj, kadar gre za resnično pomembne, daljnosežne odločitve. Potem pa smo med zadnjimi ameriškimi predsedniškimi volitvami nenadoma opazili, da ni čisto tako; da smo spretno in sočno spisani izmišljiji, konfabulaciji, fabrikaciji oziroma laži, ki posnema formo novinarskega poročila, pripravljeni z veseljem verjeti, če se le prilega občutkom in predstavam, ki jih že tako ali tako imamo o svetu. Demokrati so bili, na primer, prepričani, da je Trump v devetdesetih resnično izjavil, da bi, ko bi kdaj kandidiral za predsednika, kandidiral kot republikanec, saj naj bi bili republikanski volivci tiste vrste bedaki, ki jih je najlažje preslepiti. Nasprotno pa so se republikanci z navdušenjem oklenili lažnive vesti, da je papež Frančišek podprl njihovega zastavonošo. Široke množice so se teh lažnih novic skratka oklenile, kakor da so suho zlato. Zakaj? Zakaj je laž nenadoma videti mikavnejša od preverljivih dejstev? Kdo ima od tega korist? In kako so k razmahu lažnih novic in nastopu tako imenovane postdejstvene dobe prispevali tradicionalni mediji? – Ta vprašanja smo pretresali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Sandra Bašič Hrvatin, dr. Jure Leskovec in Domen Savič. Oddajo so pripravili Martina Černe, Urška Henigman in Goran Dekleva. foto: Leigh Blackall (flickr)
Konec lanskega leta je Slovenija po dolgih letih zapletov in obotavljanja vendarle podpisala pridružitveni sporazum z Evropsko organizacijo za jedrske raziskave, bolj znano po kratici Cern. Z njegovo ratifikacijo v državnem zboru bo Slovenija postala pridružena članica ene ključnih raziskovalnih institucij in največjega laboratorija na svetu. Kar se raziskovalnega dela tiče, so bili slovenski znanstveniki že do zdaj polno vključeni v eksperimente, ki potekajo na največjem pospeševalniku delcev na planetu in tako tudi del zgodbe, ki je pripeljala do enega najpomembnejših odkritij v fiziki v tem tisočletju;odkritju Higgsovega bozona. Odkrivanje neznanega je temeljno poslanstvo Cerna, za njegovo uresničevanje pa je ključna visokotehnološka infrastruktura ter delovno okolje, ki kar najbolj ustreza ustanovnemu motu te organizacije, ki se glasi znanost za mir. V Cern smo pogledali tudi v Intelekti, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto: Cern/LHC
Zadnja torkova Intelekta bo izbor fragmentov iz vsega skupaj petdeset oddaj, ki smo jih ustvarili v letu 2016. V njih smo proučili tudi medijski fenomen Vojna zvezd, zaželeli dobrodošlico antropocenu in problematizirali patološki narcisizem. Tega je v današnji družbi vse več. Spraševali smo se tudi, ali so algoritmi novi vladarji, pojasnili delovanje najstniških možganov in pogledali pod površje svetovnih morij. V času ljubljanskega maratona pa smo spregovorili tudi o tem, da je bilo tekaško gibanje pravzaprav gibanje za enakopravnost in demokratizacijo širše družbe. Oddajo smo pripravili novinarke in novinarji uredništva izobraževalnega programa. Foto: Flickr/Jim Trodel
V tokratni oddaji bomo dali pod drobnogled mlade, tako imenovano generacijo y oziroma milenijsko generacijo. Milenijci so generacija z najvišjo stopnjo izobrazbe, hkrati pa imajo najnižjo povprečno plačo in najvišjo stopnjo brezposelnosti. Gre za izjemno heterogeno generacijo. Med njimi je najmanj poročenih. Veliko jih še vedno živi pri starših in so generacija, ki se najpogosteje seli v tujino. So generacija, katere življenjski prostor je internet, zanje velja, da so pogosto bolj liberalni in strpnejši od starejših, pred materialnimi dobrinami in kariernimi cilji je kakovost življenja. Hkrati pa so ti mladi najbolj zadovoljna in optimistična generacija. Pripravlja Urška Henigman. Gostje: dr. Mirjana Ule, Eva Matjaž in Žiga Vrtačič. flickr/Ben Hall
Slovenski zdravniki že 55 otrok poskusno zdravijo s snovmi iz konoplje. Terapijo s sintetičnim kanabidiolom prejemajo otroci z najtežjimi oblikami epilepsije, pri katerih niso pomagala niti najmočnejša protiepileptična zdravila. Ob pregledu rezultatov zdravljenja s kanabidiolom je prof. dr. David Neubauer več kot zadovoljen. Pri vsakem četrtem otroku so namreč epileptični napadi povsem prenehali. Uspeh zdravljenja epilepsije s snovmi iz konoplje še zdaleč ni edini. S kanabinoidi ponekod v svetu zdravniki že pomagajo bolnikom z multiplo sklerozo, kronično bolečino in rakavimi obolenji. Tudi nova znanstvena spoznanja odpirajo konoplji pot v uradno medicino. V letošnjem letu jim je tako prisluhnila tudi slovenska zdravniška stroka in skupaj z odločevalci naredila nekaj korakov naprej. Ker gre za prelomen dogodek, bomo zgodbo o zdravljenju s konopljo osvetlili v tokratni oddaji Intelekta. Sodelovali bodo: otroški nevrolog prof. dr. David Neubauer, mikrobiologinja in predavateljica doc. dr. Tanja Bagar, farmakolog in raziskovalec prof. dr. Gorazd Drevenšek in kemik ter predavatelj prof. dr. Lumir Ondřej Hanuš, eden od vodilnih svetovnih znanstvenikov s področja raziskovanja konoplje. Z vsemi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Jurassic Blueberries/ Flickr, cc
Resda je NASA celo v Evropi bolj prepoznana kot ESA, vendar je druga utirjena med vodilnimi vesoljskimi silami v svetu. Še več: na področju opazovanja zemlje in meteorologije celo prednjači. Evropsko vesoljsko agencijo so ustanovili v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Danes ta organizacija šteje 22 članic, med njimi Norveško, Švico in Kanado. Sporazum o pridruženem članstvu je nedavno ratificirala tudi Slovenija. Kaj to pomeni za našo vesoljsko znanost in podjetniške priložnosti, se bomo med drugim vprašali v tokratni Intelekti. Podali bomo tudi širšo sliko delovanja Evropske vesoljske agencije. V oddaji sodelujejo vodja bruseljskega urada ESA Michael Pratt, dr. Sabina Koleša generalna direktorica Direktorata za podjetništvo, konkurenčnost in tehnologijo pri Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, prof. dr. Krištof Oštir s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Centra odličnosti VESOLJE-SI, direktor podjetja Sinergise Gregor Milčinski in astronom in astrofizik na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani prof. dr. Tomaž Zwitter. Intelekto je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. ESA/NASA/Thomas Pesquet
Moških je v Sloveniji manj kot žensk. Krajša je njihova življenjska doba in nižja stopnja izobrazbe. Ko smo brskali po statističnih podatkih, smo naleteli na zanimive in presenetljive primerjave. V tokratni Intelekti bomo izpostavili in osvetlili podatek, ki pa je zelo zaskrbljujoč. Številke kažejo, da pri nas vsak dan umre en moški zaradi raka prostate; na novo pa ga odkrijejo pri treh ali štirih. Tudi podatek, da število obolelih iz leta v leto narašča, nas ne sme pustiti ravnodušnih. Če za rakom prostate zbolevajo starejši moški, pa je pri mlajših veliko pogostejši rak na modih. Diagnoza grobo zareže v posameznikovo življenje in pusti sledi na telesu ter v duši. Tudi o tem bomo govorili v zadnji novembrski Intelekti – v mesecu, ko si moški puščajo brke in tudi na ta način ozaveščajo o moških rakih. Sodelovali bodo: onkologinja dr. Breda Škrbinc, klinična psihologinja mag. Andreja Škufca Smrdel, specialistka javnega zdravja Sonja Tomšič in urolog mag. Dejan Bratuš. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Kyrre Djerstad/ Flickr, cc
V Cankarjevem domu v Ljubljani so slovesno podelili najvišje državne nagrade v znanosti. Letošnja bera je kar bogata. Štirinajst Zoisovih nagrad in priznanj, priznanj ambasador znanosti in Puhovih priznanj so razdelili devetnajstim lavreatom. Predstavljamo jim v Intelekti. Oddajo so pripravili Valter Pregl, Goran Dekleva, Nina Slaček in Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/Ironpoison
Letos mineva natanko 500 let odkar je angleški filozof in državnik Thomas More napisal Utopijo, znamenito knjigo, s katero je zahodno civilizacijo dolgoročno usmeril k iskanju najrazličnejših vizij in načrtov, ki naj bi pomagali ustvariti pravično družbo obilja, nekakšen raj na zemlji torej. Ob 500. obletnici izida Utopije, smo se v tokratni Intelekti spraševali, ali je utopija tudi v 21. stoletju še vedno nepogrešljiva za politično življenje in delovanje – ali pa jo je čas vendarle že poslal na smetišče zgodovine. Gostje pred mikrofonom so bili pesnik dr. Miklavž Komelj, sociolog kulture dr. Primož Krašovec ter filozofa, dr. Igor Pribac in dr. Marko Uršič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Lucas Cranach starejši - Zlata doba (Wikipedia)
Danes vsak peti človek na svetu živi z manj kot dolarjem na dan, vojskuje se tretjina svetovnega prebivalstva, med njimi vsaj 300 000 otrok. Več kot milijarda ljudi nima dostopa do pitne vode, trije najbogatejši ljudje pa imajo skupaj več premoženja kot 48 najrevnejših držav. Po dobrih štirih desetletjih intezivnega spodbujanja razvoja po svetu in prizadevanj za zmanjšanje razlik med revnimi in bogatimi je bilanca precej porazna. Podrobnejši pregled konkretnih razvojnih projektov pokaže, da so ti prepogosto del problema, ki naj bi ga pomagali reševati. O senčni strani razvoja smo se z gosto doc.dr. markom Lovcem s Centra za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede, Lidijo Živčič iz društva Focus in Marušo Babnik iz organizacije Ekvilib pogovarjali v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto:geralt/Pixbay
Nekaj manj kot 20 tisoč ljudi se bo v nedeljo podalo na 21. ljubljanski maraton. Za primerjavo - na prvem ljubljanskem maratonu jih je teklo zgolj 300. In če danes po vsem svetu teče na milijone ljudi, moški in ženske, je bilo še pred štiridesetimi leti povsem drugače. Tek je veljal za nekaj nespodobnega in čudaškega. Sicer pa je bil izključno privilegij moških. Odvijal se je lahko le na stadionih, kjer so dolgo veljala stroga, nazadnjaška pravila. Danes se nam zdi neverjetno, da si je bilo treba pravico do teka izboriti. Še bolj neverjetno pa se zdi, da so smele ženske na olimpijskem maratonu prvič nastopiti šele leta 1984. O tem kako je bilo tekaško gibanje pravzaprav gibanje za enakopravnost in demokratizacijo širše družbe, smo spregovorili v Intelekti. Z nami so bili prof. dr. Mojca Doupona Topič iz Fakultete za šport, antropologinja in vodja društva Urbani tekači mag. Jasmina Kozina Praprotnik, prof. dr. Lev Kreft iz ljubljanske Filozofske fakultete in filozof športa dr. Milan Hosta. Foto: www. flickr. com
Mnogo strokovnjakov opaža, da ljudje še nikoli nismo bili ranljivejši in bolj izpostavljeni travmatičnim dogodkom, kot smo zdaj. Podatki iz Združenih držav Amerike namreč kažejo, da travmo najmanj enkrat v življenju doživi kar 70 odstotkov prebivalcev. Bolezen, smrt, zloraba, nasilje, ločitev, prometna nesreča. Težki dogodki pustijo globoke rane v telesnem, čustvenem in miselnem doživljanju, saj človeka pogosto zaznamujejo za vse življenje. Travmatični dogodki se vedno znova vračajo v spomin in žrtvi ne dajo miru. Prizadeti doživlja jezo, strah, močan občutek krivde. Podatek, da se nezdravljena travma lahko prelevi v anksioznost, depresijo in druge psihosomatske težave, nas mora skrbeti. Tudi zato ostaja travma v središču zanimanja raziskovalcev. Ti med drugim razmišljajo o možnosti medgeneracijskega prenosa travme in razvijajo nove tehnike zdravljenja. Tudi o tem bomo govorili v tokratni Intelekti. Sodelovali bodo: zdravnica in terapevtka Mina Paš, psihologinja in predavateljica doc. dr. Vita Poštuvan, klinična psihologinja asist. dr. Sanja Šešok in psiholog, zakonski ter družinski terapevt in predavatelj prof. dr. Robert Cvetek. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: jinterwas/ Flickr, cc
Popularna kultura v sodobni digitalizirani družbi bolj intenzivno kot kadarkoli vpliva na naše vsakdanje življenje. Analiza fenomenov popularne kulture je zato več kot dobrodošla, še posebej, če vključuje tudi identifikacijo različnih političnih dimenzij popularne kulture in odpira možnosti za oblikovanje emancipiranih praks življenja za vse nas. Zato bomo v tokratni oddaji Intelekta pozornost namenili analizi fenomena Kardashian, ki je nove tehnologije in aplikacije izkoristila za svojo promocijo in s tem ustvarila nov model slave. Lahko zamahnemo z roko in rečemo, da gre za družino, ki nam jo prodajajo mediji, ki je slavna zaradi slave in poneumlja globalno občinstvo, vendar bomo raje razmišljali o tem, kaj nam njena priljubljenost pove o nas samih in o svetu v katerem živimo. Sogovorniki: estetski kirurg dr. Uroš Ahčan, komunikologa dr. Maruša Pušnik in dr. Ilija Tomanić Trivundža, oglaševalec Aljoša Bagola in antropologinja, feministka in aktivistka dr. Renata Šribar. foto: flickr/Jusuf C
Prvi teden oktobra se svet obrne k znanosti. Na Švedskem razglasijo raziskovalce, ki so v skladu z vizijo Alfreda Nobela s svojimi odkritji največ prispevali k dobrobiti človeštva. Odkar jih podeljujejo smo izkoreninili vrsto bolezni, ustvarili življenje v epruveti, popravili poškodbe DNK. Prodrli smo globlje v razumevanju vesolja in prišli do spoznanja, kako občutljiva je ozonska plast na onesnaževanje. Švedski odbor je v dolgoletni zgodovini zagrešil tudi nekatere napake, a kljub temu avreola prestiža in ugleda, ki se drži teh nagrad, sveti kvečjemu še močneje. Danes pri zares velikih odkritjih sodelujejo kohorte znanstvenikov, zato je vse težje prepoznati resnično zaslužne za temi dosežki. V tokratni Intelekti bodo na obe strani Nobelove medalje v znanosti pogledali prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine v Ljubljani, dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije, prof. dr. Marko Mikuž, ki vodi slovensko skupino raziskovalcev na Velikem hadronskem trkalniku v Cernu, sicer pa deluje na IJS in Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani ter dr. Sašo Dolenc – fizik, filozof in velik popularizator znanosti ter urednik Kvarkadabre – spletnega časopisa za tolmačenje znanosti. Oddajo pripravlja Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/VEX Robotics
Ko se danes poskušate sprehoditi po ožjem središču mesta Ljubljane, morate spretno vijugati med skupinami turistov, ki si v počasnem tempu ogledujejo znamenitosti našega glavnega mesta. Ni potrebna podrobna analiza, da opazite kako se podobe mesta in njegova ponudba vse bolj prilagaja zahtevam turizma. Revitalizacija mestnih središč je pogosto povezana tudi z gentrifikacijo in izgubo javnega prostora. O slednjem in o tem kaj prinaša komercializacija življenskega okolja, kako trajnostno upravljati javni prostor in nenazadnje v kakšnem mestu si želimo živeti, smo spregovorili v tokratni oddaji Intelekta. Naša gosta sta bila dr. Ilka Čerpes iz Fakultete za arhitekturo in dr. Nikolai Jeffs iz Fakultete za humanistične študije.
Napovedi o prihodu kvantnega računalnika spremljajo opozorila, kako uničujoče posledice bo imel za vse digitalne informacije, saj bo v trenutku lahko razbil enkripcijo, ki danes ščiti podatke, ki potujejo po svetovnem spletu. Kdor koli bo uspel sestaviti prvi pravi kvantni računalnik bo zato v orjaški prednosti. Na drugi strani Kitajska dela velike korake naprej na področju razvoja kvantnih satelitov, s pomočjo katerih si bo lahko zagotovila varno komunikacijo. Se nam torej obeta kvantni preskok? In kdaj? Kaj pravzaprav pomeni za sodobno, na digitalnih informacijah utemeljeno družbo? Foto: PeteLinforth
Predlog Zavoda za zavarovanje Slovenije, da hormonsko kontracepcijo uvrsti v skupino terapevtskih zdravil in tako uvede doplačila za večino tovrstne kontracepcije, je sprožil burne odzive javnosti. Upravni odbor ZZZS-ja je zato odločil, da predloga ne sprejme in podaljša razpravo. ZZZS sicer meni, da bi z uvrstitvijo hormonske kontracepcije v skupino terapevtskih zdravil znižal cene, nasprotniki predloga pa, da bi tako kršil ustavne pravice žensk in ogrozil njihovo reproduktivno zdravje. V tokratni oddaji Intelekta bomo zato govorili o hormonski kontracepciji in njenem vplivu na življenje žensk. Urška Henigman se je pogovarjala z dr. Alenko Švab, dr. Gabrielo Simetinger in Dunjo Obersnel Kvedr. foto: UCI UC Irvine/flickr
So šestletniki pripravljeni za vstop v formalno obliko izobraževanja ali so še premajhni? Odgovori na to vprašanje so različni. Medtem ko nekateri strokovnjaki zagovarjajo slovensko devetletko, saj je ta prilagojena vstopu pet- in šestletnikov v šolo (kadrovsko in ocenjevalno), pa nekateri opozarjajo, da se otrok zelo veliko nauči prek igre in so prepričani, da je kasnejši začetek šolanja za otroka koristnejši. Pretehtali bomo argumente, ne bomo pa mogli tudi mimo dejstvo, da se vedno več otrok v šolo vključi s sedmimi leti, teh je danes v generaciji okoli 5 odstotkov. Je razlog za zakasnitev vstopa v šolo njihovo zaostajanje v razvoju, to, da želijo starši otroku zagotoviti še eno leto brezskrbnega otroštva, ali pa mogoče zahtevnost urnega načrta za 1. razred, ki se je v 10 letih močno povečala? Odgovore smo iskali v Intelekti.
Ste srečni? Ste prepričani? Kaj sploh je sreča? Je to nekaj, kar se je že zgodilo? Ali nekaj, kar se šele bo? Ste jo zamudili? Jo iščete na pravem mestu? Na ta in podobna vprašanja odgovarjajo številne knjige za samopomoč, trenerji za življenje, motivatorji in guruji življenjskega sloga. Vsi pogosto postrežejo tudi z rezultati raziskav in ponudijo recepte, kako spremeniti svoje življenje, da bi bolje živeli. Navodil o tem, kako se prehranjevati, gibati, spati, oblačiti, obnašati, da bi bili srečnejši, nikoli ne zmanjka. Izdelkov in storitev, ki naj bi nam pomagali do srečnega življenja, je torej vse več. Kaj nam to pove o sodobnem času in vlogi, ki jo v njem igra sreča? foto:Paolo Fefe'/flickr
Neveljaven email naslov