Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.
Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?
Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:
On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.
Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:
Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.
K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:
Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.
Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:
Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.
Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:
Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …
Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.
Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:
Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.
Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:
Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.
Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.
Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.
V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.
Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?
Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:
On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.
Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:
Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.
K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:
Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.
Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:
Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.
Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:
Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …
Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.
Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:
Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.
Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:
Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.
Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.
Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.
V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.
Materinstvo vse bolj prelagamo. Starostna meja se je v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji zvišala za dobra štiri leta. Slovenke danes prvič rodijo pri 31ih. Če je kontracepcija ženskam omogočila, da premlade niso postale mamice, jim nove tehnologije ponujajo možnost, da to lahko postanejo tudi, ko so starejše. Reproduktivna medicina je sprva pri spočetju otroka pomagala neplodnim parom in pri tem upoštevala le zdravstvene razloge, danes pa se njene metode poslužujejo tudi zdrave ženske. Mlade Američanke in Angležinje se vse pogosteje odločajo, da zamrznejo svoje jajčne celice in s tem preložijo materinstvo. Govorimo o zamrzovanju jajčec iz socialnih razlogov. Pojasnila, premisleke in pomisleke bosta v Intelekti podala eden od vodilnih strokovnjakov za zdravljenje neplodnosti pri nas prof. dr. Veljko Vlaisavljević in raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje doktorica Zalka Drglin. Pred mikrofon ju je povabila Barbara Belehar Drnovšek, ki se tudi podpisuje pod današnjo oddajo. Foto: Flickr
Biotehnologija je nedvomno v razmahu. Poznamo orodja in metode, ki omogočajo natančne posege v genski zapis organizmov, in kot vse, kar ljudje znamo početi, to tudi počnemo. Še več, opremljen s primernim znanjem lahko načeloma vsakdo eksperimentira in spreminja dnk preprostih organizmov. Oprema je cenovno vse bolj dostopna, želene gene se naroči prek spleta, prav tako so na spletu vse potrebne informacije. Z biohekerstvom si je biotehnologija utrla pot iz akademskih krogov in laboratorijev industrije ali vojske, v domače garaže ali javne laboratorije lokalnih skupnosti, čeprav res predvsem v Združenih državah Amerike in ponekod v zahodni Evropi. Nekateri v tem vidijo določen emanipatorni potencial, neke vrste demokratizacijo znanosti ali pa prostor za bolj svobodno uporabo idej. Za druge biohekerstvo predstavlja predvsem nevarnost. Biohekerjem in dometu, ki ga ima oziroma bi ga lahko imelo biohekerstvo, smo se pogovarjali z vodjem laboratoraija za biotehnologijo na Kemijskem institutu v Ljubljani dr. Romanom Jeralom, intermedijsko umetnico in doktorico biomedicine Špelo Petrič, biokemikom dr. Markom Dolinarjem s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani in dr. Tonijem Pustovrhom s Centra za proučevanje znanosti na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto: Theresa Schubert, Ars Electronica, CC
Digitalna tehnologija je postala pomemben del našega sveta in tako vse bolj vpliva tudi na partnersko in seksualno življenje posameznikov. Mali oglasi in ženitne posredovalnice so se hitro preselile na splet, popuralizacija pametnih telefonov pa je omogočila tudi uporabo mobilnih aplikacij, ki v realnem prostoru in času omogočajo srečevanje, spoznavanje, spolne stike. Internet je uporabno orodje za seksualne manjšine, med njimi tudi tiste, ki želijo vzporednega spolnega partnerja. Afera Ashley Madison, v kateri so hekerji razkrili, kdo prek spleta išče seksualne partnerje za varanje svojega zakonca, je pokazala, da je prevara partnerja nesprejemljiva bolj kot kadarkoli. Z internetom se je povečala tudi produkcija pornografije. V tokratni oddaji bomo zato odgovorili na vprašanje, ali so spremembe na področju spolnosti že tako pomembne, da moramo govoriti o novi, digitalni seksualni revoluciji? Sogovorniki sociolog spolnosti doktor Ivan Bernik, psihoterapevt doktor Miran Možina in sociolog doktor Roman Kuhar. Pripravlja Urška Henigman.
Možgani otroka so fascinanten ogran, v kratkem času so se sposobni naučiti veliko novih veščin. So bolj prilagodljivi, učljivi in plastični kot pozneje v življenju. Nanje v veliki meri vpliva okolje, zato je pomembno, kakšne izkušnje pridobiva otrok. O tem, kakšno je za otroka in njegove možgane spodbudno družinsko, šolsko in socialno okolje, izveste v tokratni Intelekti.
V zadnjih nekaj mesecih sta v Ljubljani vrata odprli dve razstavi – gre za Stoletje plakata v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici –, ki obiskovalcem na ogled ponujata kopico propagandnega gradiva iz časa druge svetovne vojne. Ko danes opazujemo udarne podobe, preproste parole in ne prav sofisticirane simbole, s katerimi so partizani in domobranci nagovarjali svoje sodobnike, si kaj lahko mislimo, da takšni propagandi v letu 2015 ne bi nihče nasedel. Pa je to res? Je propaganda v današnjem svetu izgubila svojo moč? Če smo v povprečju bolj izobraženi, če imamo na voljo več različnih kanalov obveščanja in če si predstavljamo, da nas je spomin na krvavo dvajseto stoletje streznil nasilnih ideologij, ali smo zato že kar imuni na propagando? In če ne – kje najdemo propagando danes? Kaj vse nam pravzaprav sporoča? S kakšnimi sredstvi nas nagovarja? Kdo vse jo širi? V kolikšni meri ji navsezadnje prisluhnemo? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje v studiu so bili zgodovinar dr. Aleš Gabrič, sociolog kulture dr. Primož Krašovec, umetnostna zgodovinarka dr. Cvetka Požar in komunikolog akademik dr. Slavko Splichal. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. fotografija: posneta na razstavi Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani
Ko je leta 1996 v živalskem vrtu v Chicagu triletni deček padel v ogrado z gorilami in v njej nezavesten obležal, so se obiskovalci ustrašili za njegovo življenje. Vendar brez potrebe. Ena od samic je dečka zaščitila pred samci, ga odnesla proti vratom ograde in ga nežno predala oskrbnikom živalskega vrta. Resnična zgodba, ki pa še zdaleč ni osamljena. Slišimo o pričevanjih, kako so ljudi pred napadi morskih psov rešili delfini, pred utopitvijo kiti, pogoste so zgodbe o psih, ki so pomagali svojim gospodarjem. Znan je posnetek Slovenca Aleksandra Medveša, ki kaže, kako je medved v živalskem vrtu v Budimpešti rešil utapljajočo vrano. Na spletnem portalu YouTube si ga je ogledalo že več kot 19 milijonov ljudi. Študije kažejo, da so živali sposobne sočutja, simpatije in empatije. Številne živalske vrste čutijo in izražajo čustva kot so veselje, jeza, hvaležnost, žalost. Vedno več je znanega tudi o razvoju njihove osebnosti – in tudi o tem, da nas na nekaterih področjih inteligentnosti nekatere vrste prekašajo. O teh spoznanjih bomo govorili v oddaji Intelekta, ki jo je pripravil Iztok Konc. V studio smo povabili psihologinjo dr. Maksimiljano Marinšek, ornitologa Tomaža Miheliča in biologa mag. Tilna Genova ter dr. Miha Krofla. Foto: FerenghiFoto/ Flickr, cc
Do interneta lahko danes dostopamo kjerkoli in kadarkoli. V Sloveniji imajo skoraj vsa gospodinjstva z otroki dostop do interneta, sicer pa internet redno uporablja približno 80 odstotkov prebivalcev. Nekatere države so dostop do interneta razglasile za temeljno človekovo pravico. Evropski parlament bo v prihodnjih tednih glasoval o novih pravilih regulacije dostopa do interneta. Operaterji in ponudniki storitev si želijo odrezati svoj kos finančne pogače, vendar bi s ponujanjem različnih dostopov močno vplivali na nevtralnost in odprtost interneta. Slovenija je sicer pred dvema letoma uzakonila nevtralnost interneta. Napredna zakonodaja, s katero se lahko pohvali malo držav. Zakaj je nevtralnost interneta pomembna, kako je z nevtralnostjo interneta po svetu, kaj nevtralnost pomeni za digitalno ekonomijo in kako bi izgubo nevtralnosti občutili uporabniki? Odgovori v tokratni Intelekti. Pripravlja Urška Henigman. Gostje: Domen Savič, Aleš Špetič, dr. Dušan Caf. foto: flickr/Stephen Melkisethian
Vemo, da so moški z Marsa in ženske z Venere. Razlike med spoloma so nekaj povsem naravnega. A medicina, z izjemo nekaterih očitnih fizioloških razlik, v preteklosti temu ni posvečala prav veliko pozornosti. Znanstveniki so predpostavljali, da so ženske preprosto pomanjšana različica moškega. Zadnja dognanja pa so opozorila na nekatere ključne razlike med spoloma, ko govorimo o pojavljanju in poteku bolezni, delovanju organov in jemanju zdravil. Ameriška agencija za zdravila je lani prvič v zgodovini odobrila različne odmerke uspavala za ženske in moške, kar naj bi bil v farmaciji svojevrsten precedens. V Intelekti sodelujejo genetik prof. dr. Gregor Majdič, farmacevt prof. dr. Borut Štrukelj in kardiolog prof. dr. Zlatko Fras. Oddajo vodi Barbara B. Drnovšek. Foto: Flickr
Gledali smo Kubrickovo Odisejo 2001, Cameronovega Terminatorja in Matrico bratov Wachowski. V kinodvorani smo v strahu trepetali pred presežno umetno inteligenco, ki jo je porodila mračna domišljija filmskih scenaristov, potem pa smo se vrnili nazaj v svoja obvladljiva analogna življenja. Toda v zadnjih letih vse več svetovno uglednih znanstvenikov in inženirjev ugotavlja, da je čas, ko bo umetna inteligenca opazno presegla človeško, pravzaprav zelo blizu. V letu 2045, zatrjujejo nekateri, bi že lahko obstajal računalnik, ki bo zmogljivejši od možganov vseh ljudi na planetu. Se bo taka umetna inteligenca zavedala lastnega obstoja? Se bo hotela razmnoževati, se pravi, sama projektirati še bolj napredne naprave? In kaj neki si bo mislila o vseh homo sapiensih in njihovih malih življenjih? Nam bo želela pomagati ali nas iztrebiti? Se bomo nemara mi hoteli z njo neposredno, fizično povezati v nekakšni novi, hibridni obliki biološko-tehnološke eksistence? – Nič čudnega, če sloviti Stephen Hawking svari, da bi stvaritev takega stroja lahko predstavljala poslednji izum človeštva. Zato je pravi čas za premišljevanje o tem, kam pravzaprav vodi razvoj računalniških tehnologij, zdaj. Zdaj je čas, da se vprašamo, kakšne družbene, civilizacijske in, ne nazadnje, evolucijske spremembe bi utegnil razvoj presežne umetne inteligence pravzaprav povzročiti? – Na Prvem smo se tega premisleka lotili v tokratni oddaji Intelekta. Pred mikrofonom smo gostili akademika dr. Ivana Bratka, predstojnika laboratorija za Umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko UL, pa filozofinjo dr. Olgo Markič, ki na ljubljanski Filozofski fakulteti poučuje logiko in filozofijo kognitivnih znanosti, ter dr. Zvezdana Pirtoška, nevrologa in predavatelja na Medicinski fakulteti UL. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. Fotografija: Wikimedia Commons
Naj živi kriminalka! Kriminalka velja za enega najbolj vitalnih literarnih žanrov. Radi jo imajo tako bralci kot tudi založbe. Vsega naj bi bil kriv ameriški pisatelj Edgar Allan Poe, ki je leta 1841 napisal zgodbo z naslovom Umori v ulici Morgue in tako tlakoval pot kriminalnemu žanru. Globok pečat sta pustila škotski pisatelj in zdravnik Arthur Conan Doyle, ki je nekaj desetletij zatem obudil Sherlocka Holmesa, in nesporna angleška kraljica kriminalk Agatha Christie. Mimogrede, prav letos mineva stoletje in četrt od njenega rojstva. Kako živ je kriminalni roman danes? O tem se bo Barbara Belehar Drnovšek v Intelekti pogovarjala z Miranom Hladnikom, Svetlano Slapšak, Noahom Charneyjem in Miho Kovačem. Foto: Flickr/Souparna
Pozabite na morske pse, zaradi katerih na leto umre okoli deset ljudi. Pozabite tudi na muho cece, ki letno povzroči skoraj deset tisoč smrti. Najnevarnejša živalska vrsta, ki ogroža človeštvo, so namreč – komarji. Na vesti imajo malarijo, dengo, rumeno mrzlico, vročico Zahodnega Nila. Komarji tako prenašajo povzročitelje bolezni, ki vsako leto terjajo več kot milijon človeških žrtev! Čeprav se zdi, da se nas problem ne tiče, pa so tudi v Sloveniji že prisotni agresivni tigrasti in japonski komarji, ki prenašajo nekatere od teh bolezni. Dozdajšnji poskusi, da bi uničili ali vsaj omejili populacije komarjev, so se izkazali za neučinkovite in neprimerne. Zato zdaj vojno s prenašalci smrtno nevarnih bolezni skušamo izbojevati z najnaprednejšimi znanstvenimi metodami - tudi z genskim inženiringom. Nam bo tokrat le uspelo? Svoja strokovna mnenja in pomisleke so Iztoku Koncu za oddajo Intelekta pojasnile raziskovalka Katja Kalan z Univerze na Primorskem, prof. dr. Tatjana Avšič Županc z Medicinske fakultete v Ljubljani in zdravnica Tadeja Kotar z ljubljanske Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Foto: Tomi Trilar/ Diplomsko delo Katje Kalan
Pozabite na morske pse, zaradi katerih na leto umre okoli deset ljudi. Pozabite tudi na muho cece, ki letno povzroči skoraj deset tisoč smrti. Najnevarnejša živalska vrsta, ki ogroža človeštvo, so namreč – komarji. Na vesti imajo malarijo, dengo, rumeno mrzlico, vročico Zahodnega Nila. Komarji tako prenašajo povzročitelje bolezni, ki vsako leto terjajo več kot milijon človeških žrtev! Čeprav se zdi, da se nas problem ne tiče, pa so tudi v Sloveniji že prisotni agresivni tigrasti in japonski komarji, ki prenašajo nekatere od teh bolezni. Dozdajšnji poskusi, da bi uničili ali vsaj omejili populacije komarjev, so se izkazali za neučinkovite in neprimerne. Zato zdaj vojno s prenašalci smrtno nevarnih bolezni skušamo izbojevati z najnaprednejšimi znanstvenimi metodami - tudi z genskim inženiringom. Nam bo tokrat le uspelo? Svoja strokovna mnenja in pomisleke so Iztoku Koncu za oddajo Intelekta pojasnile raziskovalka Katja Kalan z Univerze na Primorskem, prof. dr. Tatjana Avšič Županc z Medicinske fakultete v Ljubljani in zdravnica Tadeja Kotar z ljubljanske Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Foto: Tomi Trilar/ Diplomsko delo Katje Kalan
Cene krojijo naše življenje. Najugodnejše cene v diskontnih trgovinah, cene surovin na svetovnih borzah, ugodne cene tisoč in ene stvari, ki je morda niti ne potrebujemo. Potrošnja poganja svetovno gospodarstvo. V ugodnih cenah pa se skrivajo visoki stroški. Plačujemo jih z izgubljanjem »predragih« delovnih mest pri nas, s suženjskimi delovnimi pogoji po svetu, s vse hitrejšim propadanjem okolja. Trajnostno potrošništvo skuša ponuditi alternativo. Stavi na potrošnika, ki razmišlja o posledicah svojih dejanj, svojih nakupov. Gre le za jalovo upanje? Je trajnostno potrošništvo samo modna zelena verzija potrošništva ali zares ponuja alternativni pristop k potrošniški družbi? Foto:Flickr, CC
Povprečno gospodinjstvo ima danes 5 na internet povezanih naprav. Te naprave so postale zelo pomemben del naših vsakdanjih življenj. Glede na to, da je čas dopustov in počitnic, marsikdo prav zdaj spoznava, kako pogosto pravzaprav uporablja pametni telefon, tablico ali prenosnik in bere, gleda, posluša, komentira, objavlja, deli, všečka različne vsebine na spletu. Kako dobro pa pozna te svoje naprave? Kako delujejo? Katero programsko opremo imajo? Kakšna programska oprema je sploh na trgu? Transparentnost, svobodna izmenjava informacij in znanja, sodelovanje, vključevanje, skupnost - to so vrednote odprtokodne kulture – open source kulture, ki izhaja iz proste, odprtokodne programske opreme. O tem v tokratni Intelekti. Gostje Urške Henigman so bili Filip Muki Dobranić z inštituta Danes je nov dan, Jure Čuhalev odprtokodni heker, Andrej Vernekar predsednik Lugos-a društva uporabnikov Linuxa Slovenije in Matjaž Ugovšek z društva Duh časa. foto: Amaya Rodrigo/flickr
Preden je vremenska fronta prinesla nevihte in kar močno ohladitev, nam je julij postregel z žgočimi poletnimi temperaturami, ki so podrle tudi nekaj rekordov. Zdi se, da vreme vse pogosteje rado podira rekorde. Razloge za to lahko v veliki meri poiščemo tudi v postopnem segrevanju ozračja, ki je postalo sopotnik naše sedanje, energijsko izredno zahtevne civilizacije. Toda letos se utegne vremenska zgodba še bolj zaplesti in tudi dodatno segreti. V globalno dogajanje se je namreč vmešal el Nino. Gre za pojav v Tihem oceanu, ki vedno temeljito spremeni ustaljene vremenske vzorce po vsem svetu. Več let ga ni bilo na spregled, letošnji pa bo zagotovo pustil pečat. Po nekaterih napovedih bi namreč utegnil biti - rekorden. To pa napoveduje leto še bolj ekstremnih vremenskih pojavov. Kaj se torej dogaja na območju Tihega oceana, kaj to pomeni za letošnje vreme in konec koncev tudi za svetovno gospodarstvo, saj el nino poleg ostalega vedno resno prizadene tako kmetijstvo kot ribolov, smo govorili s klimatologoma Lučko Kajfež Bogataj in Gregorjem Vertačnikom ter z oceanografom Vladom Malačičem. Foto:Flickr, cc
Youtube je star deset let. Njegov slogan je bil “broadcast yourself” – objavi sebe. In marsikdo je naredil prav to. Objavil smešen domači posnetek, športno dejavnost, navodila za uporabo telefona, posnetek otroka, razlago matematičnega problema, postopke ličenja in urejanja pričeske, smešne skeče, videodnevnik, posnetek igranja računalniške igrice, recenzijo najnovejše igrače... Seznam je zelo raznolik in zelo dolg. Pred desetimi leti si verjetno nihče ni predstavljal, da bo lahko s snemanjem in objavljanjem videev kaj zaslužil. Po ocenah največji zaslužkarji zaslužijo milijone dolarjev na leto. O fenomenu služenja oglaševalskih prihodkov z lastno produkcijo, slovenskih primerih in generaciji, ki ne spremlja več televizije, v tokratni Intelekti. Urška Henigman se je pogovarjala z Lenartom J. Kučićem, Anžetom Tomičem, Dominikom Sky-jem in Jožetom Robeženikom. foto: David Pickett/flickr
V mednarodnem arhivu napadov morskih psov s Floride ISAF je bilo lani zapisanih 72 napadov, med njimi le nekaj smrtnih. Morski psi so morda res tiste živali, ki se jih najbolj bojimo, a na drugi stani nas lahko neizmerno očarajo. V morjih plavajo že nekaj sto milijonov let, pa so vse do danes ostali tako rekoč nespremenjeni. So pomemben del morskega ekosistema in znanstveniki opozarjajo, da jih je treba zavarovati, saj se njihovo število izredno hitro zmanjšuje. O njih pogosto poročajo zelo senzacionalistično, v grozljivkah so glavni negativci. Štiri desetletja po kultnem Žrelu jih bomo v oddaji Intelekta ob pomoči sogovornikov poskušali demistificirati z morskim biologom Lovrencem Lipejem, kulturnim antropologom Rajkom Muršičem in filmofilom, ustvarjalcem stripov in publicistomZoranom Smiljaničem. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. foto: Flickr/Art Siegel
Begunci. Imigranti. Azilanti. To so ljudje, ki v Evropsko unijo bežijo pred vojno, političnim preganjanjem, naravnimi katastrofami, nevzdržnimi ekonomskimi in socialnimi razmerami. To so ljudje, ki plovejo prek morja, ki plezajo čez ograje in zidove, ki skrivoma prečkajo meje. To so ljudje, ki so svoja življenja prisiljeni položiti v roke tihotapcem in drugim kriminalcem. To so ljudje, ki morajo, če preživijo nevarno pot, potem zaupati v nepristranskost, človečnost evropskega pravnega reda. Zaupati morajo, da jih ne bodo deportirali nazaj v pekel, iz katerega so pobegnili. Pri vsem tem pa se zdi, da mi, Evropejci, v njih nočemo zares videti – ljudi. Videti je, kakor da njihovo trpljenje ni vredno toliko kot naše, da njihova smrt šteje manj kot naša. Se v Evropski uniji potemtakem sploh smemo še šteti za svetovni zgled civilizacije in humanosti? In kaj konkretnega lahko storimo, da bi – če upoštevamo zlato pravilo, ki pravi, naj drugim ne počnemo tistega, česar ne bi želeli izkusiti sami – tem ljudem dejansko pomagali v uri njihove stiske? – Na tovrstna vprašanja smo odgovarjali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili novinar in filozof, sodelavec Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti, dr. Vasja Badalič, pa sociolog, predavatelj na Fakulteti za varnostne vede, dr. Aleš Bučar Ručman, ter dr. Neža Kogovšek Šalamon, pravnica in direktorica Mirovnega inštituta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Je tablični računalnik primerna igrača za malčka? Kdaj naj kupim otroku pametni telefon? Koliko časa lahko igra računalniške igrice ali gleda risanke? Kaj sploh počne moj otrok na netu? Se zaveda nevarnosti? Ali digitalna tehnologija tudi izboljšuje umske sposobnosti in spodbuja ustvarjalnost? To so vprašanja, ki si jih danes zastavljajo številni starši. Digitalne tehnologije so postale del vsakdanjega sveta, ne moremo se jim izogniti. O izzivih vzgoje v digitalni dobi z doktorico Bojano Lobe s Fakultete za družbene vede, Janjo Božič Marolt, predsednico inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana, defektologinjo Mojco Gluk in psihologinjo Špelo Reš, strokovno delavko in svetovalko pri centru Logout. foto: Eirik Solheim/flickr
Stotrideset milijard ameriških dolarjev naj bi letos navrgla globalna trgovina s tako imenovanimi superživili. Mednje so dolga leta uvrščali domačo špinačo, repo, borovnice in jabolka, v zadnjem času pa se glasneje govori o kvinoji, ašvagandi in goji jagodah. Trgovina z njimi skokovito narašča, prav tako oglaševanje. Po eni strani nam obljubljajo boljše zdravje in počutje, več energije, zbranosti in ustvarjalnosti, po drugi strani pa ne manjka mnenj, da je superhrana zgolj posrečena marketinška domislica. Kakorkoli, superživila so bogata z vitamini, antioksidanti, minerali, aminokislinami in drugimi koristnimi hranili. Svoje poglede o superhrani v Intelekti z nami delijo: klinična dietetičarka Denís Mlakar Mastnak, nutricionistka Mojca Cepuš, filozof Sašo Dolenc, živilski tehnolog Božidar Žlender, farmacevt Samo Kreft in gastroenterolog Rok Orel. Njihova mnenja je zbral Iztok Konc. Foto: Flickr/Lori Greig
Neveljaven email naslov