Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.
Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?
Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:
On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.
Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:
Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.
K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:
Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.
Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:
Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.
Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:
Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …
Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.
Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:
Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.
Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:
Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.
Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.
Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.
V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.
Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?
Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:
On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.
Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:
Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.
K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:
Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.
Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:
Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.
Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:
Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …
Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.
Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:
Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.
Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:
Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.
Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.
Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.
V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.
»Tudi jaz sem jih kdaj dobil okoli ušes, pa sem čisto normalen«, je stavek, ki ga še vedno velikokrat slišimo v družbi. Je stavek, ki minimalizira, banalizira in upravičuje fizično nasilje v družini. Čeprav je bilo v zadnjih letih pomembno spoznanje, da gre pri nasilju v družini za kršitev človekovih pravic in da ne gre samo za telesno nasilje, ampak tudi za psihično, spolno in ekonomsko nasilje, se še vedno premalo zavedamo, da nasilje v družini ni nekaj, kar spada v zasebno sfero, zgolj zato ker se dogaja med štirimi stenami. Nasilje je širši družbeni in globalni problem pred katerim si vse prepogosto zatiskamo oči. V zadnjem času smo sicer priče bolj odločni politiki proti nasilju, proti diskriminaciji, proti sovražnemu govoru in proti praksam, ki preprečujejo enake možnosti ter kršijo človekove pravice. Hkrati pa živimo v času, ko je nasilja vse več. Statistika je nedvoumna. Vsaka peta ženska je žrtev nasilnega odnosa in vsak četrti otrok v Sloveniji je žrtev nasilja v družini. Ob tem ne smemo pozabiti, da so to zgolj uradni podatki in da večina primerov ni nikoli prijavljenih. Kako prekiniti molk žrtev, kako preprečiti molk in indiferenco družbe? Kako doseči ničelno toleranco do nasilja? Kako doseči, da bo zatekanje k nasilju postalo nekaj popolnoma nepredstavljivega?Zakonodaja s predvidenimi spremembami, ki jih prinaša novela zakona o preprečevanju nasilja v družini gre v pravo smer, vprašanje pa je v kolikšni meri bo uspešna njena implementacija v praksi. Se bodo res morale zamenjati generacije? O vsem tem smo spregovorili v tokratni Intelekti s sogovornicami dr. Jasno Podreka s Filozofske fakultete v Ljubljani, Darjo Groznik predsednico Zveze prijateljev mladine Slovenije, Majo Plaz predsednico društva SOS telefon in Katjo Zabukovec Kerin predsednico Društva za nenasilno komunikacijo. Foto: Alexas_Fotos / CC0
Nekdaj je veljala za »kranjsko živalsko čudo« in »zmajevega mladiča«, leta 1768 so jo znanstveno opisali kot Proteus Anguinus, svet pa je po zaslugi dunajskega zdravnika navdušila po letu 1800. Od takrat je bila pogosto predmet znanstvenih opazovanj in različnih raziskav. Prepoznali so njeno izjemnost z zoološkega in evolucijskega vidika. Njeno življenje v podzemnem svetu pa veliki meri ostaja skrivnostno in nepojasnjeno. V zadnjem času je pozornost javnosti usmerjena v Postojnsko jamo, kjer upajo, da se bodo prvič razveselili naraščaja človeške ribice, ob tem pa se zdi, da vprašanja ogroženosti tega karizmatičnega jamskega endemita in njegovega kraškega habitata puščamo vnemar. O tem v tokratni Intelekti, v katero je Barbara B. Drnovšek povabila prof. dr. Lilijano Bizjak Mali, Primoža Gnezdo, Gregorja Aljančiča, Valerijo Zakšek in dr. Janeza Mulca. Foto: San Shoot/Flickr
Ob begunski krizi se v javnosti odvija burna razprava o vlogi islama v Evropi. Ob tem narašča strah pred islamizacijo zahoda – strah, ki se je po silvestrskih napadih na ženske v Koelnu in drugje v Nemčiji še povečal. Zdi se, da je ravno odnos do žensk tisti, ki vzbuja nelagodje in spraševanje o domnevnem trku dveh kultur. Kakšen pa je v resnici položaj žensk v islamu in kakšen je v resnici položaj žensk v Evropi? V čem se razlikujeta? V kolikšni meri našim prepričanjem vladajo stereotipi o islamu in strah pred drugačnim? Zakaj menimo, da je zakrivanje ženskih teles v islamu znak nadzora in terorja nad njimi, zakaj nas moti zakritost, razgaljenost in izpostavljenost ženskih teles v zahodni kulturi pa se nam zdi nekaj povsem samoumevnega? O vsem tem se bomo pogovarjali s sogovornicami: Failo Pašić Bišić dolgoletno zagovornica deprivilegiranih, aktivistko, humanitarno delavko in vodjo društva Up Jesenice, dr. Veronika Bajt iz Mirovnega inštituta, sociologinjo, raziskovalko rasizma in nacionalizmov, dr. Ano Frank raziskovalko religijskih diskurzov znotraj enakosti spolov in diskriminacije in dr. religiologije Marjano Harcet. Foto: Asim Bharwani/Flickr, CC
Peticija za vpis pravice do vode v ustavo, ki je zakrožila po spletu, je v le mesecu dni zbrala že več kot 44.000 podpisov. Dostop do vode bi morali po prepričanju številnih – tako strokovnjakov kot navadnih državljanov – mnogo bolje zaščititi, kot je sedaj. V vse bolj žejnem svetu, ki mu bo iz leta v leto bolj primanjkovalo najosnovnejše substance življenja, se morda že kmalu ne bomo mogli zanašati na to, da je načeloma pri nas in v Evropski uniji situacija glede dostopa do vode in zaščite vodnih virov neprimerno boljša kot v Združenih državah Amerike ali v tretjem svetu. Voda bo brez dvoma ključna surovina 21. stoletja in brez njene učinkovite zaščite nam v prihodnosti ne bo veliko koristilo, da je Slovenija z vodo bogata. Nevarnostim tihe privatizacije vode se bomo posvetili v tokratni Intelekti. Foto: Denis Bocquet/Flickr, CC
Samovozeči povezani avtomobili bodo popolni vozniki. Ljudje bomo kot potniki popolnoma varni, prometne nesreče bodo preteklost. Pametna vozila bodo namreč ves čas držala primerno varnostno razdaljo, vozila po sredini voznega pasu, pravočasno zavirala v vseh pogojih na cesti, ne bodo se utrudila, ne bodo vozila pod vplivom alkohola. Zaradi povezanosti v omrežje bodo takoj zaznala vozilo na nujni vožnji in se mu umaknila. Še več, spremljala bodo telesne funkcije svojih potnikov in v primeru kritičnega stanja kar sama odpeljala na urgenco, pred tem pa obvestila zdravnike. To so obljube velikanov avtomobilske industrije in ITK tehnologije. Kje pa so ovire za uresničitev takšnega scenarija, ali jih bodo lahko odpravili? Bo vozilo končno postalo avto – mobil? Odgovori v tokratni Intelekti. Pripravlja Urška Henigman. Gostje urbanist dr. Aljaž Plevnik, antropolog dr. Dan Podjed in elektrotehnika dr. Jaka Sodnik in dr. Luka Mali. Foto: wikimedia, Michael Shick
Ljudje smo od industrijske revolucije v tolikšni meri preoblikovali naš planet, da smo morda že ustvarili novo geološko dobo. Antropocen bi bil le majhen delček v zgodovini Zemlje, stare 4 milijarde let in pol. Vendar je homo sapiens vanjo vtisnil neizbrisne sledi. Z invazivnimi vrstami je preplavil planet, dvignil gladino morja, stanjšal ozonsko plast, zakisal oceane … Morda celo drvimo k šestemu množičnemu izumrtju. Antropocena uradno še ni na geološki časovni lestvici, a prav zdaj potekajo vroče razprave v znanstvenih krogih o tem. To bo tudi tema tokratne Intelekte, v kateri bodo gosti poljsko britanski geolog Jan Zalasiewicz in slovenska strokovnjaka: geolog Andrej Šmuc in sociolog Jože Vogrinc. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/Neil Cummings
Kaj je javno mnenje? Kdo ga ustvarja? Politiki, mediji, mnenjski voditelji, anketiranci, ali ga oblikujejo objave javnomnenjskih raziskav same? Zakaj prihaja v zadnjem času do napak pri napovedovanju rezultatov volitev in ali je med nami res t.i. nevidna generacija; osebe stare med 18 in 35 let, ki so se preselile na nove družbene platforme kot so splet in mobilni telefoni in jih javnomnenjske raziskave zato več ne zaznavajo? To je le nekaj vprašanj na katera so v Intelekti poskušali odgovoriti raziskovalci javnega mnenja Janja Božič Marolt iz Inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana, Andraž Zorko iz družbe Valicon za trženjsko raziskovanje in svetovanje in doc. dr. Andraž Petrovčič iz Fakultete za družbene vede v Ljubljani.
Še do nedavnega smo mislili, da imajo problem z orožjem predvsem Američani. Temu v prid nedvomno govori tudi njihova »črna statistika«. Zaradi terorističnih napadov v Parizu ter nasilja, ki je izbruhnilo na silvestrski večer v Nemčiji,pa je prišlo do preizpraševanja odnosa do strelnega orožja tudi v Evropski uniji. V tokratni Intelekti smo spregovorili o fenomenu strelnega orožja kot eni izmed manifestacij in praks človeškega nasilja, o razmerju med orožjem in varnostjo ter o antropoloških vidikih rabe orožja. Ob tem smo osvetlili razumevanje širših družbenih procesov, ki so povezani z nasiljem, vojnami, konflikti, politično uporabo nasilja in terorizmom. Pogovarjali smo se s prof. dr. Božidarjem Jezernikom z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ter z dr. Rokom Zupančičem iz katedre za obramboslovje Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Foto: www.lazinc.com
Kokain, alkohol, tobak in zdaj – sladkor! Ko je dr. Robert Lustig leta 2009 škodljive učinke sladkorja primerjal s škodo, ki jo povzročijo prepovedane droge, je šokiral tako strokovno kot tudi širšo javnost. Danes – dobrih 6 let kasneje - pa njegovim trditvam pritrjujejo številni strokovnjaki; mnogi govorijo celo o tem, da nas je sladkor zasužnjil in da nas sla po sladkorju dobesedno ubija. O razsežnosti problema govori podatek, da je seznam živil, ki jim je sladkor dodan, skoraj neskončen. In posledice? Le sladkorno bolezen zdravniki pri nas vsako leto na novo odkrijejo pri kar 11.000 ljudeh. O perečem problemu in o škodi, ki jo povzročijo prevelike količine sladkorja, so za oddajo Intelekta spregovorili strokovnjaki, ki jim ni vseeno za naše zdravje. Sodelujejo prof. dr. Nataša Fidler Mis, dr. Marjeta Recek, dr. Tanja Pajk Žontar, asist. dr. Aleš Skvarča, dr. Matej Gregorič in prof. dr. Tadej Battelino. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Paul/ Flickr, cc
Z novim letom začenja delo nova Direkcija za vode Republike Slovenije. Z njeno pomočjo naj bi se področje upravljanja z vodami v Sloveniji končno začelo celostno urejati. Glede na dolgoletno zanemarjanje tega področja so pred novo direkcijo nedvomno številni izzivi. Poplave, ki so namreč spodbudile nastanek, niso edini dokaz, da z najdragocenejšo dobrino, ki jo imamo v izobilju, ne znamo najbolj pametno ravnati. Vodam v Sloveniji smo se zato posvetili tudi v prvi Intelekti v tem letu. Foto: Wikipedia
V izteku leta 2015 vam v poslušanje ponujamo jagodni izbor – izseke iz oddaj, ki so vam in nam odgovorile na relevantna vprašanja o življenju na Zemlji. Vprašali smo se, kako bo kapitalizem krojil usodo našega planeta in ali bomo uspeli zavarovati biotsko bogastvo, ki se skriva v tleh? So tudi živali lahko sočutne, empatične in modre? Ali lahko to v povezavi z varovanjem človekovih pravic sploh še rečemo za ljudi? Ob izjemno hitrem razvoju tehnologije nas je med drugim zanimalo, ali nam bo internet stvari olajšal življenje na našem planetu pa tudi, kdaj, če sploh, bomo spoznali, da Zemlja ni edina v vesolju, ki naseljuje inteligentna živa bitja? FOTO: Davide Restivo/Flickr
Navajeni smo misliti, da gre samostalnik »demokracija« malodane naravno, brezšivno skupaj s pridevnikom »liberalna«. Teoretiki namreč že dolgo govorijo o liberalni demokraciji kot tisti značilni zahodni družbeno-politični ureditvi, v kateri svobodne parlamentarne volitve spremljajo neodvisnost različnih vej oblasti, močna civilno-družbena sfera in vladavina zakona, ki vsem zagotavlja temeljne človekove pravice in svoboščine. Toda leta 1997 je indijsko-ameriški zunanjepolitični novinar in komentator Fareed Zakaria skoval besedno zvezo »neliberalna demokracija«, s katero je označil tiste države, v katerih večstrankarske volitve sicer potekajo, v katerih pa temeljne svoboščine spoštujejo kvečjemu arbitrarno in v katerih v pravem pomenu besede ne poznajo ne trdne ločitve oblasti, ne resnično odprte javne debate. Zakaria je s svojim neologizmom takrat precej eksplicitno meril na post-sovjetski prostor, toda junija lani je Viktor Orbán brez dlake na jeziku oznanil, da želi njegova vlada Madžarsko preoblikovati v neliberalno državo, v kateri sicer še naprej obstaja prostor za liberalni koncept svobode, vendar pa ta ne more biti več osišče, okrog katerega naj se strukturira družbeno-politično življenje. Namesto tega naj bi, tako Orbán, državo zdaj vodili predvsem v skladu s specifično madžarskimi nacionalnimi vrednotami. In če se ozremo na politike, ki jih vodita sveže pečena poljska in že dodobra utrjena turška vlada, če pomislimo na obljube in predloge, ki jih na svojih predvolilnih shodih razglašajo ameriški republikanci in francoski ter še kakšni nacionalisti, tedaj se lahko zazdi, da bi neliberalna demokracija utegnila postati življenjsko dejstvo še kje drugje kakor le v deželah na drugi strani vzhodnih meja Evropske unije in Nata. Pa je to verjetno? Mar ni liberalna demokracija v državah kot so Velika Britanija, Francija, Nemčija, Združene države Amerike ali Kanada postala del tamkajšnjega družbenega, kulturnega in političnega DNK-ja? –Ta vprašanja so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonomso bili novinar in komentator dr. Janez Markeš ter politologa, dr. Danica Fink-Hafner in dr. Andrej Lukšič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
Množičen prihod beguncev v Evropo, teroristični napadi v Parizu, vojna v Siriji in napetosti med svetovnimi velesilami. V ljudeh in družbi kot celoti se je naselil strah. Strah pred tujci, strah pred islamom, strah pred novimi izbruhi nasilja v Evropi. Pravimo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Pa je res? Pod vplivom strahu se posamezniki odzivamo drugače, države na meje pošiljajo vojsko in postavljajo ograje. Strah nas hromi in nam jemlje prostor za razmislek, brez katerega uspešno soočenje z vzroki in mehanizmi pričujoče in prihodnjih »kriz« preprosto ni mogoče. Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani so na celodnevni prireditvi z naslovom Proti kulturi strahu odprli prostor za soočenje teh strahov z akademskim mišljenjem in angažirano državljansko držo. Zakaj se bojimo beguncev in kaj nas resnično ogroža? Kako se boriti proti kulturi strahu? Odgovori v tokratni Intelekti. Sogovorniki: dr. Eva Vrtačič, dr. Metka Mencin Čeplak, dr. Peter Stanković in dr. Aleš Črnič. Pripravlja Urška Henigman.
»Zadnje stoletje smo prebivalci Zemlje ustvarili toliko smeti kot naši predhodniki skozi celotno človeško zgodovino, kar je žalosten rekord,« opozarja Joan Marc Simon, direktor organizacije Zero Waste Europe, ki se zavzema za družbo brez odpadkov. Rekli boste, da gre za iluzijo. Prav imate. Družba brez odpadkov ni cilj, temveč pot. Posamezni koraki vodijo k zmanjševanju in ločenemu zbiranju. V družbi brez odpadkov prebivalci vidijo in razumejo problem trenutne prevelike potrošnje in ogromnih kupov črnih vreč, so odgovorni in zavzeti in od industrije zahtevajo, da proizvaja izdelke, ki imajo dolgo življenjsko dobo, ki se jih da popraviti, ponovno uporabiti, reciklirati, kompostirati. Koncept Zero Waste bomo v nadaljevanju pretresli v Intelekti, ki jo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Gosti bodo Joan Marc Simon (Zero Waste Europe), Urša Zgojznik (Ekologi brez meja), Nina Sankovič (Snaga) in Elizabeta Žust (Vrtec Vrhnika). Foto: Flickr
Nekoč smo govorili, da je znanje najboljša naložba za prihodnost. Ravnanje Slovenije v letih gospodarske krize je pokazalo, da v to očitno ne verjamemo več. Državni proračun za raziskave in razvoj se je v obdobju med letoma 2009 in 2014 zmanjšal za več kot tretjino in škoda, ki je pri tem nastala, se bo čutila še dolgo. Čeprav se slovenski znanstveniki se vedno lahko pohvalijo z vrhunskimi dosežki, raziskovalni sektor, ki bi moral biti motor razvoja vsake države, komaj še diha. Hudo pomanjkanje finančnih sredstev namreč še zdaleč ni edina težava slovenske znanosti. Da so zadeve res alarmantne, potrjuje tudi peticija Brezprihodnosti.si, ki jo je podpisalo že več kot 800 slovenskih znanstvenikov. Koliko prihodnosti je znanosti v Sloveniji še ostalo, preverjamo v tokratni Intelekti z gosti dr. Petrom Klepcem, dr. Ksenijo Vidmar Horvat in dr. Martinom Klanjškom. Foto: Albertijeva spirala na Santa Maria Novella v Firencah, Wikipedia, CC
Zdi se, da je množičen prihod beguncev v Evropo sprožil pri ljudeh skrajne odzive. Na eni strani strah, sovražnost in odpor, na drugi pa sočutje, ljubezen in pripravljenost pomagati. Zato bomo v tokratni oddaji Intelekta iskali izvore altruizma. Od kod izvira altruistično vedenje, kako pomembna je zanj empatija, kaj se dogaja v naših možganih, kako pomemben je altruizem za družbo in za preživetje človeške vrste? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: nevrolog Zvezdan Pirtošek, sociologinja Srna Mandić in psihologa Andreja Avsec ter Robert Masten.
Čigave pravzaprav so človekove pravice? – Na prvi pogled se zdi odgovor samoumeven: to so vendar pravice, ki ne glede na okoliščine neodtujljivo pripadajo vsaki posameznici, vsakemu posamezniku. Toda konkretne izkušnje nas učijo, da so tovrstne samoumevnosti lahko sila varljive. 14. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah Združenih narodov, denimo, pravi, da ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem, a ko smo soočeni s sirskimi begunci na svojih mejah, nenadoma nismo prepričani, ali jih res lahko opišemo z besedo »vsakdo«. Podobno je z debato o družinskem zakoniku. 14. člen Ustave sicer pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, a ob misli, da bi homoseksualce pravno dejansko izenačili s heteroseksualci, močno oklevamo. Če nominalni retoriki navkljub niso zares univerzalne, se je potrebno vprašati, čigave torej so človekove pravice? Kako se v družbi oblikuje in vzdržuje razlika med ljudmi, ki človekove pravice dejansko uživajo, in tistimi, ki jih ne? – To je vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili pravnica dr. Barbara Rajgelj, filozof dr. Igor Pribac in sociolog dr. Gorazd Kovačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe na poti stoji globalni kapitalizem. Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. Kakšna je torej podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma, smo preverili v tokratni Intelekti. Foto: Posek tropskega pragozda na Sumatri za palmove nasade, Wikipedia, CC
Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – od tega, koliko zvezd se vsako leto rodi v Mlečni cesti; prek števila zvezd, ki imajo planete, na katerih bi se sploh moglo razviti življenje; do verjetnosti, da evolucijski procesi na takih planetih življenje navsezadnje priženejo od njegovih preprostih, enoceličnih začetkov do visoko inteligentnih bitij, ki so sposobna razviti tehnološko napredno civilizacijo. Ko je Drake dodal še oceno tega, koliko časa bi takšna civilizacija mogla obstajati, to je, koliko let lahko mine, preden podleže kakšni naravni ali tehnološki katastrofi, je dobil sila vznemirljiv, čeprav ne najbolj natančen odgovor. Drakeova enačba je namreč pokazala, da v galaksiji ta hip lahko obstaja vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. No, od časa, ko je Drake prvič formuliral to enačbo, je znanost občutno napredovala na prav vseh področjih. S kakšnimi rezultati nas torej oskrbi Drakeova enačba danes? In če je ta rezultat še vedno večji od 1, zakaj potem – čeprav stik z zunajzemeljsko inteligenco prizadevno iščemo že dolga desetletja – še vedno nismo odkrili nikogar tam zunaj? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Nina Gunde-Cimerman z ljubljanske Biotehniške fakultete ter astrofizika dr. Tomaž Zwitter in Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov