Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če pogledamo Zemljo iz vesolja, so poleg oceanov in oblakov najbolj opazna značilnost planeta povsod prisotne sledi človeških bitij. V zadnjih stoletjih smo površje temeljito spremenili in prilagodili svojim potrebam. Kakšen pa bo pogled na ta isti planet čez sto let? Ljudi naj bi bilo še nekaj milijard več. Ali pa tudi ne. Ko se neka vrsta zaradi ugodnih razmer namnoži bolj, kot to dolgoročno prenese ekosistem, ki jo podpira, se prej ali slej zgodi zlom v prehranjevalni verigi in populacija v razmeroma kratkem času doživi kolaps.
V naravnem svetu ni to nič nenavadnega, znano pa je tudi iz človeške zgodovine. Tako so izginile že številne civilizacije v preteklosti in nemara čaka enaka usoda tudi nas. Človeška populacija je v zadnjih stoletjih, predvsem seveda v zadnjem, doživela eksplozijo neprimerljivih razsežnosti. Trenutno nas na svetu živi 7,4 milijarde. Leta 1960 je denimo živelo na planetu 3 milijarde ljudi, na začetku 20. stoletja milijarda in pol.
Ocene, koliko ljudi lahko Zemlja podpira, se seveda razlikujejo in so odvisne od številnih dejavnikov. Ko je Thomas Robert Malthus konec 18. stoletja prvič poudaril problem, da človeška populacija narašča hitreje kot proizvodnja hrane, se ni zavedal, da je človeštvo pravzaprav šele na začetku svoje resnično eksplozivne rasi. Prepričan je bil, da bodo eksponentno rast prebivalstva hitro in precej grobo ustavile bolezni in lakota. Toda Malthus ni računal z industrijsko revolucijo, vrsto revolucij v proizvodnji in pri konzerviranju hrane ter z razvojem medicine, višanjem higienskih standardov, z antibiotiki in cepivi.
V njegovem času – natančneje v letu 1804 – je število ljudi na Zemlji doseglo prvo milijardo. Za naslednjo je bilo potrebnih 123 let, za tretjo – dosegli smo jo leta 1960 – smo jih potrebovali le še 33. Nato smo lahko novo milijardo prišteli na vsakih 14, 13 ali 12 let. In ker nas je že toliko, se bo populacija v prihodnje nedvomno samo še večala, se strinja profesor geografije Dušan Plut. »Vsako leto se svetovno prebivalstvo še vedno poveča za od 75 do 80 milijonov.« To je približno za eno Nemčijo oziroma za odstotek svetovnega prebivalstva. Toda jasno se tudi kaže, da se je trend naraščanja začel naglo ustavljati. »V šestdesetih letih je bila rast dvoodstotna, danes pa smo malo nad enim odstotkom. Ker pa je na svetu, predvsem v državah v razvoju, še veliko mladega prebivalstva, so realne napovedi, da bo vsaj do sredine stoletja prebivalstvo še naraščalo.«
Po ocenah Združenih narodov bo na planetu do leta 2050 živelo 9,6 milijarde ljudi, do konca tega stoletja bi utegnilo število prebivalcev že močno preseči 11 milijard. Sodobna civilizacija pa ni omogočila samo izjemne rasti prebivalstva. Vse bolj in v zadnjem času tudi vse hitreje narašča izkoriščanje vseh vrst naravnih virov. Vse pogostejša so tako opozorila, da bodo potrebe sodobne globalne potrošniške civilizacije na neki točki presegle zmožnost zamejenega planeta. S tem bi lahko pritisk na regeneracijske sposobnosti planeta postal tako močan, da nam tudi visokotehnološke rešitve ne bodo ne bodo več pomagale in bodo sistemi začeli odpovedovati.
Koliko tako zaželene gospodarske rasti planet še prenese? Ekonomist Igor Feketija meni, da omejitve niso biološke oziroma naravne. »Bistvena omejitev, zaradi katere vztraja približno enak odstotek prikrajšanih na planetu že stoletja, je politično ekonomska. Ta omejitev je vsajena v družbeno-ekonomski sistem. Z agrarno revolucijo se je vzpostavila asimetrija dveh razredov, ki obstaja tako znotraj vsake države kot tudi na globalni ravni med razvitim, prvim svetom in nerazvitim, tretjim svetom.« V tej asimetrični delitvi moči lahko iščemo tudi vzroke za naraščanje prebivalstva. »Z nastankom tega, čemur pravimo civilizacija ali urbana politična kultura, se pojavi interes vladarjev, da povečujejo število prebivalstva, saj tako povečujejo davke in božajo svojo nečimrnost,« je prepričan antropolog Peter Simonič.
Bi lahko torej v tem stoletju, ki bo nedvomno videlo številne pretrese zaradi različnih dejavnikov, tudi zaradi podnebnih sprememb, upadanja biotske raznovrstnosti, izsekavanja obsežnih predelov tropskega pragozda, vse večjih pritiskov na vodne vire, postala tudi pridelava zadostnih količin hrane resna težava? Svetovna organizacija za hrano je pred nekaj leti opozorila, da bo treba količino pridelane hrane povečati celo za 60 ali 70 odstotkov.
Toda treba je razumeti kontekst, v katerem je ta napoved nastala, opozarja agrarni ekonomist Emil Erjavec. »Leta 2008 je namreč nastopila velika prehranska kriza, za katero je več razlogov. Takrat so namreč začele številne države iz žita pridelovati etanol in biodizel, kar je zmanjšalo svetovne zaloge hrane in cene so narastle. Takrat je bil položaj res skrb zbujajoč. Poleg tega se je začela ekonomska rast v Aziji, kjer je v zadnjih 15 letih 500 milijonov ljudi začelo spreminjati prehranjevalne navade in bolj posegati po hrani živalskega izvora. To pomeni, da se rastlinski viri slabše izkoriščajo, saj gredo v večji meri za krmo živali. To pa ponovno zmanjša zaloge. Poleg tega smo imeli tedaj daljše obdobje suš in zmanjšanja naložb v kmetijstvo. Po letu 2000 so se vlaganja v kmetijstvo na svetovni ravni močno zmanjšala, razvoja ni bilo in mislim, da je FAO izkoristil prehransko krizo, da je resno opozoril svet, da je pridelava hrane strateško pomembna.«
Opozorilo je bilo vsekakor slišano. Od panike pred sedmimi leti se je zgodilo marsikaj in letos tako celo pričakujejo največji pridelek v zgodovini. Sodobno kmetijstvo je povsem sposobno priskrbeti dovolj hrane. »Velika večina nerazvitega sveta ima še vedno zelo majhne količine pridelkov. Zgolj z upoštevanjem običajnih tehnologij je mogoče, tudi na okolju prijazen način, pridelati precej več v zelo kratkem času. Človeštvo bi se dalo prehraniti celo na ekološki način, so pokazali izračuni.«
V praksi so seveda težave. Sodobno kmetijstvo v kontekstu globalnega izčrpavanja planeta nikakor ni nedolžno, priznava Erjavec. »Vse študije kažejo na to, da kmetijstvo že načenja planet. V interesu nerazvitih držav je, da prehranijo same sebe in da hrano tudi izvažajo. Proizvodnja hrane gre tako pogosto na škodo tropskih gozdov in vodnih virov, raba vode je pogosto zelo neracionalna in tako naprej. Na papirju je vse jasno. Z natančnim načinom kmetovanja, ki upošteva okolje, je mogoče vse urediti, ampak to je precej zahtevnejše od konvencionalnega kmetijstva in interes kapitala tega pač ne dovoljuje.
Pri tem ne gre pozabiti, da je tudi Evropa precej dvolična. Evropska unija je namreč druga največja izvoznica hrane v svetovnem merilu in s svojimi močno subvencioniranimi pridelki pogosto ovira lokalno kmetijstvo v nerazvitih, predvsem afriških državah pri tem, da bi se postavilo na lastne noge in samo poskrbelo za prehrano in preživetje lokalnega prebivalstva.
Težave, ki jih imamo z življenjem in preživetjem na našem zamejenem planetu, torej niso povezane s tem, da bi bilo ljudi preveč in hrane ali celo vode premalo. 21. stoletje bo, glede na težave, s katerimi se bomo tako ali drugače morali soočiti, izredno težko, toda pri njihovem reševanju, če naj bo uspešno, bo treba imeti pred očmi, kateri problemi so res ključni. Število prebivalcev pač ni med njimi.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Če pogledamo Zemljo iz vesolja, so poleg oceanov in oblakov najbolj opazna značilnost planeta povsod prisotne sledi človeških bitij. V zadnjih stoletjih smo površje temeljito spremenili in prilagodili svojim potrebam. Kakšen pa bo pogled na ta isti planet čez sto let? Ljudi naj bi bilo še nekaj milijard več. Ali pa tudi ne. Ko se neka vrsta zaradi ugodnih razmer namnoži bolj, kot to dolgoročno prenese ekosistem, ki jo podpira, se prej ali slej zgodi zlom v prehranjevalni verigi in populacija v razmeroma kratkem času doživi kolaps.
V naravnem svetu ni to nič nenavadnega, znano pa je tudi iz človeške zgodovine. Tako so izginile že številne civilizacije v preteklosti in nemara čaka enaka usoda tudi nas. Človeška populacija je v zadnjih stoletjih, predvsem seveda v zadnjem, doživela eksplozijo neprimerljivih razsežnosti. Trenutno nas na svetu živi 7,4 milijarde. Leta 1960 je denimo živelo na planetu 3 milijarde ljudi, na začetku 20. stoletja milijarda in pol.
Ocene, koliko ljudi lahko Zemlja podpira, se seveda razlikujejo in so odvisne od številnih dejavnikov. Ko je Thomas Robert Malthus konec 18. stoletja prvič poudaril problem, da človeška populacija narašča hitreje kot proizvodnja hrane, se ni zavedal, da je človeštvo pravzaprav šele na začetku svoje resnično eksplozivne rasi. Prepričan je bil, da bodo eksponentno rast prebivalstva hitro in precej grobo ustavile bolezni in lakota. Toda Malthus ni računal z industrijsko revolucijo, vrsto revolucij v proizvodnji in pri konzerviranju hrane ter z razvojem medicine, višanjem higienskih standardov, z antibiotiki in cepivi.
V njegovem času – natančneje v letu 1804 – je število ljudi na Zemlji doseglo prvo milijardo. Za naslednjo je bilo potrebnih 123 let, za tretjo – dosegli smo jo leta 1960 – smo jih potrebovali le še 33. Nato smo lahko novo milijardo prišteli na vsakih 14, 13 ali 12 let. In ker nas je že toliko, se bo populacija v prihodnje nedvomno samo še večala, se strinja profesor geografije Dušan Plut. »Vsako leto se svetovno prebivalstvo še vedno poveča za od 75 do 80 milijonov.« To je približno za eno Nemčijo oziroma za odstotek svetovnega prebivalstva. Toda jasno se tudi kaže, da se je trend naraščanja začel naglo ustavljati. »V šestdesetih letih je bila rast dvoodstotna, danes pa smo malo nad enim odstotkom. Ker pa je na svetu, predvsem v državah v razvoju, še veliko mladega prebivalstva, so realne napovedi, da bo vsaj do sredine stoletja prebivalstvo še naraščalo.«
Po ocenah Združenih narodov bo na planetu do leta 2050 živelo 9,6 milijarde ljudi, do konca tega stoletja bi utegnilo število prebivalcev že močno preseči 11 milijard. Sodobna civilizacija pa ni omogočila samo izjemne rasti prebivalstva. Vse bolj in v zadnjem času tudi vse hitreje narašča izkoriščanje vseh vrst naravnih virov. Vse pogostejša so tako opozorila, da bodo potrebe sodobne globalne potrošniške civilizacije na neki točki presegle zmožnost zamejenega planeta. S tem bi lahko pritisk na regeneracijske sposobnosti planeta postal tako močan, da nam tudi visokotehnološke rešitve ne bodo ne bodo več pomagale in bodo sistemi začeli odpovedovati.
Koliko tako zaželene gospodarske rasti planet še prenese? Ekonomist Igor Feketija meni, da omejitve niso biološke oziroma naravne. »Bistvena omejitev, zaradi katere vztraja približno enak odstotek prikrajšanih na planetu že stoletja, je politično ekonomska. Ta omejitev je vsajena v družbeno-ekonomski sistem. Z agrarno revolucijo se je vzpostavila asimetrija dveh razredov, ki obstaja tako znotraj vsake države kot tudi na globalni ravni med razvitim, prvim svetom in nerazvitim, tretjim svetom.« V tej asimetrični delitvi moči lahko iščemo tudi vzroke za naraščanje prebivalstva. »Z nastankom tega, čemur pravimo civilizacija ali urbana politična kultura, se pojavi interes vladarjev, da povečujejo število prebivalstva, saj tako povečujejo davke in božajo svojo nečimrnost,« je prepričan antropolog Peter Simonič.
Bi lahko torej v tem stoletju, ki bo nedvomno videlo številne pretrese zaradi različnih dejavnikov, tudi zaradi podnebnih sprememb, upadanja biotske raznovrstnosti, izsekavanja obsežnih predelov tropskega pragozda, vse večjih pritiskov na vodne vire, postala tudi pridelava zadostnih količin hrane resna težava? Svetovna organizacija za hrano je pred nekaj leti opozorila, da bo treba količino pridelane hrane povečati celo za 60 ali 70 odstotkov.
Toda treba je razumeti kontekst, v katerem je ta napoved nastala, opozarja agrarni ekonomist Emil Erjavec. »Leta 2008 je namreč nastopila velika prehranska kriza, za katero je več razlogov. Takrat so namreč začele številne države iz žita pridelovati etanol in biodizel, kar je zmanjšalo svetovne zaloge hrane in cene so narastle. Takrat je bil položaj res skrb zbujajoč. Poleg tega se je začela ekonomska rast v Aziji, kjer je v zadnjih 15 letih 500 milijonov ljudi začelo spreminjati prehranjevalne navade in bolj posegati po hrani živalskega izvora. To pomeni, da se rastlinski viri slabše izkoriščajo, saj gredo v večji meri za krmo živali. To pa ponovno zmanjša zaloge. Poleg tega smo imeli tedaj daljše obdobje suš in zmanjšanja naložb v kmetijstvo. Po letu 2000 so se vlaganja v kmetijstvo na svetovni ravni močno zmanjšala, razvoja ni bilo in mislim, da je FAO izkoristil prehransko krizo, da je resno opozoril svet, da je pridelava hrane strateško pomembna.«
Opozorilo je bilo vsekakor slišano. Od panike pred sedmimi leti se je zgodilo marsikaj in letos tako celo pričakujejo največji pridelek v zgodovini. Sodobno kmetijstvo je povsem sposobno priskrbeti dovolj hrane. »Velika večina nerazvitega sveta ima še vedno zelo majhne količine pridelkov. Zgolj z upoštevanjem običajnih tehnologij je mogoče, tudi na okolju prijazen način, pridelati precej več v zelo kratkem času. Človeštvo bi se dalo prehraniti celo na ekološki način, so pokazali izračuni.«
V praksi so seveda težave. Sodobno kmetijstvo v kontekstu globalnega izčrpavanja planeta nikakor ni nedolžno, priznava Erjavec. »Vse študije kažejo na to, da kmetijstvo že načenja planet. V interesu nerazvitih držav je, da prehranijo same sebe in da hrano tudi izvažajo. Proizvodnja hrane gre tako pogosto na škodo tropskih gozdov in vodnih virov, raba vode je pogosto zelo neracionalna in tako naprej. Na papirju je vse jasno. Z natančnim načinom kmetovanja, ki upošteva okolje, je mogoče vse urediti, ampak to je precej zahtevnejše od konvencionalnega kmetijstva in interes kapitala tega pač ne dovoljuje.
Pri tem ne gre pozabiti, da je tudi Evropa precej dvolična. Evropska unija je namreč druga največja izvoznica hrane v svetovnem merilu in s svojimi močno subvencioniranimi pridelki pogosto ovira lokalno kmetijstvo v nerazvitih, predvsem afriških državah pri tem, da bi se postavilo na lastne noge in samo poskrbelo za prehrano in preživetje lokalnega prebivalstva.
Težave, ki jih imamo z življenjem in preživetjem na našem zamejenem planetu, torej niso povezane s tem, da bi bilo ljudi preveč in hrane ali celo vode premalo. 21. stoletje bo, glede na težave, s katerimi se bomo tako ali drugače morali soočiti, izredno težko, toda pri njihovem reševanju, če naj bo uspešno, bo treba imeti pred očmi, kateri problemi so res ključni. Število prebivalcev pač ni med njimi.
V 60-ih letih 20-ega stoletja so sociologi ugotavljali, da so mladi apatični in jih družbeni problemi ne zanimajo. Sociolog Talcott Parsons je takrat zapisal, da mladi ne morejo biti predolgo tiho. Bil je eden redkih, ki ga študentske demonstracije leta 1968 niso presenetile. Pol stoletja pozneje veljajo o mladih podobna mnenja o nezainteresiranosti. Marsikoga so zato presenetili dijaški protesti proti neregulaciji strelnega orožja v Združenih državah Amerike. Kakšno družbeno moč imajo digitalni domorodci in kakšno vlogo pri tem igrajo družbena omrežja, ki so po nedavnih razkritjih žvižgačev tudi prostor propagande in manipulacije? Odgovor v tokratni Intelekti.
Ljudje radi ubiramo bližnjice. Tudi pri zdravju. Verjamemo, da lahko posledice dolgoletnega nezdravega življenjskega sloga popravimo s čudežno tableto. Veliko ljudi zato seže po antioksidantih. Ti naj bi nas obvarovali pred srčno-žilnimi zapleti, revmatičnimi obolenji in rakom, ne nazadnje naj bi upočasnili tudi staranje. Vendar pa nekatera novejša spoznanja kažejo, da nam antioksidanti lahko celo škodujejo. Antioksidanti med mitom in novimi dognanji, med znanostjo in oglaševanjem. V tokratni oddaji Intelekta sodelujejo: prof. dr. Vita Dolžan (Medicinska fakulteta Ljubljana), doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut), prof. dr. Urban Bren (Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Maribor) in prof. dr. Samo Kreft (Fakulteta za farmacijo). Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Bru-nO/ Pixabay, cc
Delež otrok, vključenih v slovenske vrtce, narašča. Zadnja leta sicer manj kot hitro kot pred nekaj leti, a podatki Statističnega urada RS kažejo, da je v preteklem šolskem letu vrtce obiskovalo skoraj 79 % otrok. Razumljivo je, da je bil med najmlajšimi – do treh let - ta delež nižji - 69 %, med tistimi, ki so pred vstopom v šolo, pa 92 %. A Evropski strateški cilj, zapisan v dokumentu Izobraževanje in usposabljanje 2020, ki predvideva, da naj bi bilo do tega leta predšolsko izobraževanje vključenih 95 % otrok, starih 4 in 5 let, še ni dosežen. Kaj torej otroku prinaša vključenost v vrtec in po katerih načelih deluje slovenski javni vrtec?
Znanost je velik posel. Še prav posebej to velja za velike znanstvene založbe, ki ustvarjajo ogromne dobičke na račun precej nenavadnega poslovnega modela. Raziskave se v veliki meri financirajo iz javnih sredstev. Znanstveniki svoja spoznanja v obliki člankov prepustijo založbam ali zastonj ali za objavo celo drago plačajo. Izredno drage pa so tudi naročnine na znanstvene revije. V to malho v Sloveniji letno prispevamo preko štiri milijone evrov. O vplivu tega posla na znanost so v Intelekti spregovorili: strokovnjak za založništvo prof. dr. Miha Kovač z ljubljanske Filozofske fakultete, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu prof. dr. Roman Jerala in filozof doc. dr. Tomaž Grušovnik s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Ko Prešeren v peti kitici Zdravljice nagovarja Slovenke, jih naslovi kot »prelepe, žlahtne rožice«. Nekaj verzov pozneje pa precizira, na kakšen način so se sredi 40-ih let 19. stoletja v očeh prvih nosilcev slovenskega nacionalnega projekta ženske sploh lahko konstruktivno vpisale v družbeno življenje. To so, po vsem sodeč, lahko storile kvečjemu kot matere nove generacije bojevitih sinov. Da bodo vsega nekaj desetletij pozneje prav ženske darovale levji delež finančnih sredstev za postavitev njegovega lastnega spomenika v Ljubljani, spomenika, ki je bil in je menda še vedno eden ključnih simbolov slovenstva, Prešeren očitno ni znal predvideti. Pa ta slabovidna redukcija žensk v literaturi menda ni bila značilna samo za največjega med našimi pesniki; Cankarjeva mama se je, denimo, pripravljena samožrtvovati za sinovo ugodje ob skodelici kave, Tavčarjevi Meti v Cvetju v jeseni pa poči srce od sreče, ko jo Janez zasnubi. Videti je, skratka, kakor da so najbolj prepoznavne, najbolj kanonične, v naš kolektivni kulturni spomin najizraziteje vpisane literarne junakinje v temelju določene s svojo vlogo žene oziroma matere. Zdi se, drugače rečeno, kakor da se vse v njihovih življenjih vrti okoli moških. Toda vse te junakinje so vendarle nastale pred debelim stoletjem in od tedaj se je v slovenski družbeni stvarnosti spremenilo marsikaj. Izobrazbena raven žensk se je dvignila, njihova ekonomska moč – plačni neenakosti med spoloma navkljub – prav tako, pojavile so se možnosti za osebnostno samorealizacijo, ki jih pred stoletjem preprosto ni bilo. In, jasno, poezijo, prozo in dramatiko so začele pisati tudi avtorice. Pa so literarne junakinje zato zdaj kaj polnejše, bolj kompleksne – ali pa še naprej ostajajo ujete v matrico prevladujočih stereotipov in fantazem patriarhalne družbe? In če so ta horizont prebile, zakaj nobena med njimi ni tako trdno zapisana v slovenski kulturni imaginarij, kakor so Julija, Francka ali Meta? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč urednik in kritik dr. Aljoša Harlamov, literarna znanstvenica in predavateljica na novogoriški humanistiki, dr. Katja Mihurko Poniž, ter literarna znanstvenica in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ivana Kobilca - portret Mire Pintar (Narodna galerija ; Wikimedia Commons)
V zadnjem obdobju svet pretresajo razkritja o spolnem nadlegovanju žensk. Potem, ko so novembra lani javno spregovorile holivudske igralke, evropske poslanke, zaposlene v Združenih narodih, pa športnice in potem, ko je kampanja MeeToo, s pričevanji žensk o spolnem nasilju, preplavila domala ves svet, je prejšnji teden zaživela tudi v Sloveniji. O fenomenu gibanja Metoo Jaz tudi, ki je povzročil globalni upor žensk proti nasilju, smo govorili v oddaji Intelekta, s prof. dr. Darjo Zaviršek iz Fakultete za socialno delo v Ljubljani, antropologinjo in raziskovalko dr. Renato Šribar in direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač. Foto: https://pixabay.com/
Ko dr. Leja Dolenc Grošelj, ki vodi osrednji slovenski Center za motnje spanja, govori o nespečnosti, lahko v njenem glasu zaznamo zaskrbljenost. »Problem nespečnosti in drugih motenj spanja je v Sloveniji zelo velik,« opozarja. Zadnja raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje je razkrila, da skoraj 60 odstotkov prebivalcev Slovenije spi manj kot 7 ur na dan. Še bolj zaskrbljujoči pa so rezultati mednarodne študije ekonomistov iz Združenih držav Amerike in Avstralije, ki so nas nedavno presenetili s podatkom, da manj kot Slovenci spijo samo še Japonci. Podrobneje o problemu slovenske nespečnosti v oddaji Intelekta. Sodelujejo: somnologinja dr. Leja Dolenc Grošelj (UKC Ljubljana), biokemičarka in molekularna biologinja dr. Damjana Rozman (MF Ljubljana), fiziolog dr. Andraž Stožer (MF Maribor) in ekonomist dr. Klaus Ackermann (University of Chicago). Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Keith/ Flickr, cc
Dan pred Valentinovim, ki je poleg praznika zaljubljencev tudi praznik za cvetličarje, se bomo v Intelekti pogovarjali in spraševali o globalnem trgu okrasnih rastlin, kjer je absolutna velesila še vedno Nizozemska. Pa tudi o vrednosti poklica cvetličarja ter kulturi podarjanja cvetja pri nas. Z mojstri cvetličarji in enim največjih proizvajalcev orhidej v Evropi. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Javni spomeniki gotovo ne pomagajo zbirati vode. Tudi živeža ne pomagajo hraniti, zaradi njih menjava blaga in storitev ne poteka nič bolj gladko in mest, sredi katerih stojijo, očitno ne zmorejo ubraniti pred napadalci. Javni spomeniki, drugače rečeno, nimajo nikakršne razvidne praktične oziroma utilitarne funkcije. In vendar so sestavni, nemara celo nujni del urbane krajine, vse odkar so se pred kakimi petimi tisočletji oblikovale prve mestne države. Od takrat se je v tehnološkem, ekonomskem in političnem smislu menda spremenilo skoraj vse, toda spomenike vztrajno postavljamo še naprej. Zakaj neki? Zakaj družba, kakršna je, na primer, sodobna slovenska, potrebuje spomenike? Zakaj se jim raje ne odrečemo, ko pa – pomislimo le na primera javnega ogorčenja, ki sta spremljala postavitvi dveh znanih ljubljanskih spominskih obeležij: Prešernovega spomenika leta 1905 in spomenika žrtvam vseh vojn lani – očitno dvigajo družbeno temperaturo in poglabljajo spore med ljudmi? – To vprašanje smo si zastavili v tokratni Intelekti. Odgovoriti nanj so nam pomagali Božidar Jezernik in Dan Podjed, oba antropologa, pa arhitektka Maruša Zorec ter umetnostni zgodovinar Gojko Zupan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Edvardu Kocbeku v ljubljanskem Tivoliju (Wikimedia Commons)
Dihanje je nekaj tako naravnega, mehanskega, avtomatiziranega, da se ga največkrat sploh ne zavedamo. Je funkcija, ki poteka sama od sebe, temeljna funkcija, ki nas ohranja pri življenju. Seveda pa še zdaleč namen dihanja ni le izmenjava plinov med zrakom in krvjo v pljučih. Dejansko je most med zavednim in nezavednim in drži tudi to, kar vzhodnjaška modrost ve že dolgo, dokazala pa je tudi znanost -količina kisika v celicah in dolžina življenja sta temeljno povezani s pravilnim dihanjem. Kaj vse je dihanje, dih, na kaj vse vpliva, kako ga zavestno uporabljamo za zdravljenje telesa, čustev in duha, kakšne tehnike, metode so na voljo pa v tokratni Intelekti. Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Spremembe v okolju človeka spremljajo že od nekdaj. Bile so povod za selitve številnih ljudstev in vzrok za propad marsikatere civilizacije. Podnebne spremembe pa so danes vse pogostejši razlog, zaradi katerega ljudje zapuščajo svoje domove. Skrivajo se v ozadju velikega dela ekonomskih in celo vojnih migracij. Številke bodo v prihodnosti le še naraščale. Toda tako imenovani podnebni begunci – po oceni stroke jih je kar 50 milijonov so danes brez kakršnekoli pravne zaščite. Se je svet že pripravljen soočiti z novo realnostjo, se sprašuje tokratna Intelekta, v kateri sodelujejo magistrica Maša Kovič Dine s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, Manca Šetinc Vernik z Društva Humanitas, klimatologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in agrometeorologinja dr. Andreja Sušnik z Agencije Republike Slovenije za okolje. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/UNICEF Ethiopia
Otroci so se v svet moderne telekomunikacijske tehnologije že rodili in jo obvladajo bolje kot starejše generacije, pogosto slišimo. A strokovnjaki opozarjajo, da obvladovanje uporabe tehnologije še ne pomeni medijske in digitalne pismenosti. Kaj to sploh je? In kako bi morali te vsebine vključiti v naš izobraževalni sistem? Urni načrt za 35-urni izbirni predmet v 7., 8. in 9. razredu Vzgoja za medije je star več kot 10 let, vključuje pa tisk, radio in televizijo, kateri je priključen tudi internet. Je to dovolj? Po mnenju naših sogovornic nikakor – z izzivi medijev in sodobne tehnologije bi se morali hitro spopasti vsi – starši, šole, družba, politika, mediji in tehnološka podjetja.
Na podelitvi Zlatih globusov ni odmevala le črnina, govor Oprah Winfrey in zmagoslavje filmov in serij z močnimi glavnimi ženskimi liki. Odmevalo je tudi zmagoslavje ponudnikov videa na zahtevo Netflix, Hulu, Amazon in HBO. Ti so pomembno vplivali na izoblikovanje novih gledalskih navad. Domači zasloni so zamenjali filmska platna. Postavlja se vprašanje, kdo sploh še hodi v kino? Kako se temu trendu prilagajajo kinematografi, filmski ustvarjalci in ali bo kino kmalu le relikt preteklosti? Sogovorniki: Režiser Rok Biček, direktorica Kinodvora Nina Peče Grilc ter kulturolog in filmski zgodovinar dr. Peter Stanković. Pripravlja: Urška Henigman foto: pixabay/derks24
Vsake toliko se pojavijo nove tehnologije – na primer tisk, parni stroj ali motor z notranji izgorevanjem –, ki zmorejo v temeljih spremeniti svet. V pravkar minulem letu se je na številnih področjih pokazala izredna moč umetne inteligence. Ne le da uspešno razbira naš okus in življenjski slog ter nam nato ponuja, kaj vse bi nemara želeli kupiti, vse učinkoviteje tudi oblikuje naš pogled na svet in, kot vemo vsaj od zadnje ameriške predsedniške kampanje, lahko celo vpliva na izid volitev. Tako niso redke napovedi, da bo prav raba umetne inteligence že v bližnji prihodnosti določila, v kakšnem svetu bomo živeli jutri. Nevarnosti, da utegne biti ta novi svet vse prej kot krasen, ne manjka. O vplivu umetne inteligence se je Nina Slaček pogovarjala z razvijalcem programov umetne inteligence prof. dr. Blažem Zupanom in sociologom doc. dr. Gorazdom Kovačičem. Foto:Geralt/Pixabay
Ob izteku leta 2017 smo novinarke in novinarji oddaje Intelekta za vas pripravili poseben izbor izmed skoraj 50 oddaj, ki smo jih ustvarili v zdaj že skoraj preteklem letu. Posvetili smo se kibernetskemu vojskovanju in nevarno tankemu ledu na Arktiki. Med drugim nas je zanimalo, kje tičijo vzroki za neplodnost, ki je resna težava sodobne družbe. V Sloveniji se z njo srečuje že kar vsak šesti par. Ob pojavu vse več naprav, ki jih lahko upravljamo z glasom, nas je zanimalo, kako se bomo ljudje sporazumevali v prihodnosti in kje, če sploh, so meje umetne inteligence. Navsezadnje je bilo leto 2017 tudi leto neprijetnih spoznanj. Bili smo priča strah vzbujajočim vestem o sodobnem suženjstvu, vojnih grozotah, neenakosti in nasilju. Zato smo se v Intelekti spraševali tudi o tem, kakšno je človeštvo danes, po 69 letih sprejetja temeljnih človekovih pravic. Vabljeni v našo družbo. Foto: www.flickr.com/photos/international-festival/3049898547/
December je mesec, ko potrošništvo zasije v vsej svoji bedi. Je mesec, ko brezglavo ustvarimo nepredstavljive količine smeti. Poleg kupov zavržene hrane, embalaže, plastičnih okraskov, kozarcev in pribora za enkratno uporabo, je tukaj še nuja po obdarovanju, večinoma s predmeti, ki jih ne potrebujemo, si jih ne želimo in jih kupujemo samo zato, ker se tako pričakuje in spodobi. V potrošniški družbi še vedno velja rek; več kot imaš, več veljaš. Vendar se ta pogubni pregovor počasi vendarle sprevrača v spoznanje, da več stvari pomeni zgolj več smeti, manj časa, manj denarja, manj svobode. O trajnostnem načinu bivanja, o novi ekonomski paradigmi ne-rasti ter vedno bolj uveljavljenemu načinu življenja brez odpadkov, smo spregovorili v Intelekti. Naše sogovornice so bile Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja, Živoa Kavka Gobbo iz društva Focus za sonaraven razvoj in Živa Lopatič iz zadruge Buna. Foto: http://maxpixel.freegreatpicture.com/Firecrackers-Pollution-New-Years-Day-Waste-585646
December je poleg prazničnih dni, tudi mesec, ko obeležujemo Mednarodni dan človekovih pravic. Danes se po vsem svetu dogajajo številna grozodejstva, življenja in svoboda ljudi je ogrožena, priče smo sodobnemu suženjstvu, porastu revščine, neenakosti in nasilja. Begunke in begunci se trudijo preživeti, namesto da bi jim ponudili varno zavetje. Zagovorniki in zagovornice človekovih pravic so zaprti in preganjani zgolj zato, ker so izrazili svoje mnenje. Širšo svetovno javnost pa iz dneva v dan pretresajo pričevanja o nasilju, ki jim ni videti konca. O aktualnih in raznoterih kršitvah, vlogi ter pomenu univerzalnih človekovih pravic bo tekla beseda v Intelekti. Svoje poglede bodo predstavili varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, Jerneja Turin iz Amnesty International Slovenija, Violeta Neubauer predsednica Ženskega lobija Slovenije in zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Oddajo pripravlja Martina Černe.
Nobelovo nagrado za mir bodo ta teden podelili borcem proti jedrskim bombam, ki so ena največjih groženj človeštvu. “Živimo v času velikih globalnih trenj. V svetu še vedno obstaja več kot 15 tisoč kosov jedrskega orožja. Če ne bomo ukrepali zdaj in ga odstranili, tvegamo da bo znova uporabljeno,” so jasni pri organizaciji ICAN, ki šteje več kot 10 tisoč aktivistov iz več kot sto držav. V torkovi Intelekti se sprašujemo, kako realna je danes jedrska grožnja, zakaj nas hladna vojna ni nič naučila, in ali so prizadevanja za svet brez tega smrtonosnega orožja dovolj intenzivna. Pred mikrofon je Barbara Belehar Drnovšek povabila zgodovinarja dr. Dušana Nećaka, obramboslovca dr. Iztoka Prezlja in strokovnjaka za jedrsko varnost mag. Miroslava Gregoriča. Foto: Flickr
Tehnologija je v minulem desetletju izjemno napredovala, digitalizacija je spremenila vse področja našega življenja. Poti nazaj ni več, naša prihodnost bo sobivanje s številnimi povezanimi pametnimi napravami, ki nas bodo spremljale na vsakem koraku. Vešča uporaba in razumevanje delovanja računalnikov je zato osnovno znanje, potrebno za življenje v sodobnem svetu. Kako v naš šolski sistem vključiti celovito računalniško vzgojo in zakaj je poznavanje računalniškega jezika, programiranja in spletnih algoritmov ključno za prihodnost naše družbe? Odgovori v tokratni Intelekti. Pripravlja Urška Henigman. Gostje: ambasadorka Evropskega tedna programiranja Katja Koren Ošljak, učiteljica računalništva Ivica Pirc z OŠ Oskarja Kovačiča in prof. dr. Janez Demšar s Fakultete za računalništvo in informatiko. Foto: flickr/Kevin Jarrett
V vrhunskem športu, pa vse bolj tudi v rekreativnem, štejejo le zmage. Višje, hitreje, močneje je moto, ki športnike slej ko prej postavlja pred dilemo: ali sodelovati v dopinški kuhinji ali biti spregledan kot poraženec. Uporaba dopinga je stara toliko kot šport, a vse več razkritih dopinških nečednosti v športu, tako v Sloveniji kot tudi v tujini, nakazuje tudi na to, da je bolj prisoten med športniki kot kdaj koli prej. O številnih vprašanjih, ki jih področje dopinga odpira se bomo pogovarjali v tokratni Intelekti z Janijem Dvoršakom, direktorjem slovenske protidopinške agencije Sloado, farmakologom Lovrom Žiberno in plavalko Saro Isakovič, olimpijsko podprvakinjo in diplomantko psihologije na ameriški univerzi Berkeley. Oddajo pripravlja Liana Buršič. Foto: kaveman743
Neveljaven email naslov