Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji živi dobrih 5 % ljudi, ki nimajo slovenskega državljanstva, prebivalcev s koreninami drugih narodnosti je še veliko več, vsako leto pa se v Slovenijo priseli okoli 14, 15 tisoč ljudi. Med priseljenci je vsako leto okoli tisoč otrok, ki se brez znanja slovenskega jezika vključijo v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Zakonodaja jim zagotavlja, da se izobražujejo pod enakimi pogoji kot slovenski otroci. Od konca devetdesetih let ministrstvo za izobraževanje šolam, ki jih obiskujejo ti otroci, financira ure dodatne strokovne pomoči za poučevanje slovenščine. Do njih so upravičeni prvo leto, od šolskega leta pa 2006/2007 pa tudi drugo leto šolanja. Število ur in upravičencev raste. Od približno 16 tisoč ur in 1344 učencev v letu 2010/2011 do 19.500 ur in 2330 osnovnošolcev v letošnjem šolskem letu. Poleg tega se dodatna strokovna pomoč za tečaje slovenščine izvaja tudi na srednjih šolah – letos tako ministrstvo financira 6900 ur za nekaj več kot 1100 dijakov.
Vključevanje priseljencev v šole torej ni nič novega, v zadnjem letu pa so se okoliščine zaradi begunskega vala vseeno nekoliko spremenile. A to ne spremeni dejstva, da mora biti slovenska javna šola dostopna vsem otrokom. Dr. Marijanca Ajša Vižintin, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU:
"Slovenska šola je vključevalna, mi nimamo posebnih segregacijskih razredov. Torej, vsak otrok je vključen in to mora biti naše izhodišče. Če se učitelj ne počuti dovolj usposobljenega, gre na usposabljanja, se uči od kolegov. (...) Dolžnost učitelja je, da otroka vključi in da naredi vse, da se bo ta otrok počutil dobrodošlega. Rasizem in diskriminacija sta v slovenski šoli in slovenski družbi prepovedana. Če se to dogaja, se je treba s tem soočiti in se o tem odkrito pogovoriti."
V Intelekti smo zato s številnimi sogovorniki, ki so se v začetku maja udeležili posveta Vključenost priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem Republike Slovenije, govorili o tem, kako poteka vključevanje priseljencev v naš vzgojno-izobraževalni sistem, kako uspešni smo in pred katerimi izzivi so se znašli šolniki in odločevalci zaradi novih okoliščin, ko se v šole vključujejo tudi otroci iz jezikovno in kulturno zelo drugačnega okolja.
SISTEMSKA UREDITEV
Veliko je že bilo narejeno. Na sistemski ravni je za otroke priseljence določeno 2-letno prehodno obdobje z individualnim učnim načrtom in dodatnimi urami slovenščine, šole so seznanjene s smernicami za vključevanje otrok priseljencev v šole in vrtce, izvedlo se je nekaj projektov, delujejo spletne strani z gradivi in informacijami o tej problematiki.
V Sloveniji ministrstvo priporoča dvostopenjski model vključevanja priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem, ki so ga na podlagi nekaj večletnih projektov in v iskanju najboljših rešitev razvile šole same. V uvajalnicah se otroci pred šolskim letom seznanijo s šolo, okoljem in slovenščino – prejmejo 20-urni program učenja našega jezika. Sledi nadaljevalnica, ko so priseljenci normalno vključeni v razred, imajo pa še dodatne ure slovenskega jezika (do 120).
Je to za obvladanje jezika dovolj, smo vprašali učiteljico slovenščine na OŠ Koper Mojca Jelen Madruša. Ta opozarja, da se otrok jezika za komuniciranje lahko nauči v dveh letih, a za osvojitev učnega jezika je potrebno več časa - sedem let, kar bi morali upoštevati. Prav tako poudarja, tako kot tudi mnogi drugi učitelji in ravnatelji, da pri vključevanju otrok priseljencev v vrtce in šole ne gre samo za učno vključenost in učenje jezika, temveč tudi socialno vključenost. Prav slednja pripomore, da se otrok v novem okolju počuti varno.
IZKUŠNJE ŠOL
Zelo pomembne so torej izkušnje šol, ki največkrat prve zaznajo določeno težavo, nejasnost ali dilemo. In potem poiščejo tudi rešitev, hkrati organizirajo medkulturne prireditve, delavnice učenja vlog, kreativne družinske delavnice in tečaje učenja slovenščine za starše. Na OŠ Jakoba Aljaža Kranj imajo 28 % učencev, katerih materni jezik ni slovenščina, največ jih prihaja s Kosova. Sodelujejo z različnimi šolami, fakultetami, sodelujejo na projektih. Ustanovili so fundacijo, s katero zbirajo denar za učence, ki si številnih obšolskih dejavnosti, ekskurzij ali šole v naravi ne morejo privoščiti. Razvili so sistem tutorstva, kjer učenci priseljenci, ki so že nekaj časa na šoli, pomagajo novim učencem- in to v svojem jeziku. Bo besedah vodje projekta Andreje Longer ne le, da se je tako priseljencem lažje seznaniti z novim okoljem in se počutijo bolj domače, tudi tutor pridobi veliko socialnih kompetenc, stikov, odgovornosti. Šole se vseeno srečujejo z vprašanji, na katere zakoni in šolski pravilniki ne odgovarjajo. Ravnatelj mag. Milan Rogelj.
"Določene izzive, probleme dobimo, že preden jih zazna ministrstvo. Na njih seveda začnemo opozarjati, a preden se pokažejo primeri dobre prakse, dajo določena navodila, ali spremeni zakonodaja, mine leto, dve, tri. Zato je normalno, da na šolah iščemo svoje inovativne rešitve. Lahko bi povedal kar nekaj primerov, ko smo se morali znajti. Na primer že pred leti, ko učenec nekaj mesecev ni znal govoriti slovensko, morali pa bi ga oceniti s tremi ocenami pri vsakem predmetu v vsakem occenjevalnem obdobju. Že takrat smo na to opozorili ministrstvo in našli prilagojene načine ocenjevanja, čeprav to še ni bilo zakonsko določeno. Drug primer je, ko smo prav tako že pred leti opozarjali, da na nacionalno preverjanje znanja ne more iti nekdo, ki je prišel v Slovenijo pred pol leta in ne zna niti teksta prebrati. In da to ni noben podatek o znanju tega učenca ne o znanju na šoli. Ministrstvo je tudi tu dovolj hitro odreagiralo in je dalo neke rešitve v pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja in v pravilnik o nacionalnem preverjanju znanja. Zakonodaja sledi, moramo pa biti seveda na šolah inovativni, da sami poiščemo rešitve iz lastnega okolja. Vsaka šola ima drugačne pristope, mogoče tudi različne poglede, a če uporabljamo čustva in razum, bomo vedno našli rešitev."
Rešitev strokovnjaki, ravnatelji in učitelji vidijo rešitev tudi v individualizaciji učnega procesa. Pri tem, je razložila dr. Sonja Rutar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ne gre za delo z vsakim otrokom posebej, temveč za to, da se upošteva raznolikost otrok in dimenzije individualnosti ter prepozna otrokove potrebe in spretnosti. Otrok ne smemo gledati skozi prizmo deficita, manjka, torej paternalistično, je prepričana Rutarjeva, temveč tako, da se zavedamo, kaj lahko prispeva v razredu, šoli, družbi.
NOVE OKOLIŠČINE ZARADI BEGUNSKEGA VALA
Kljub številnim primerom dobrih praks pa je pred šolami še nekaj izzivov, saj se v slovenske šole vključujejo otroci begunci. Prihajajo iz območij, ki so jih prizadele vojne, spopadi in pomanjkanje, kjer govorijo in pišejo drugače, kjer mogoče sploh niso hodili v šolo, prihajajo brez dokumentov in mnogi brez staršev. Aprila je bilo tako v slovenske šole vključenih 62 otrok iz te skupine. 38 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in 2 z že priznano zaščito hodi v 6 OŠ po Sloveniji, 22 mladoletnikov, starih več kot 15 let, pa obiskuje osnovno šolo za odrasle. Prisluhnite, kako je na OŠ Koper, ki jo obiskujeta dva otroka zaščito brez spremstva, in kako je na OŠ Livada, kjer imajo 27 otrok iz Azilnega doma Ljubljana. Anton Baloh, ravnatelj koprske šole, nato pa še Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada v Ljubljani.
Ker je veliko odvisno od samih učiteljev, bo strokovnim delavcem prav prišel najnovejši razpis ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: Krepitev socialnih in državljanskih kompetenc strokovnih delavcev. 4 milijone evrov bodo do konca leta 2021 namenili izobraževanju okoli 16 tisoč strokovnih in vodstvenih delavcev, in sicer na več področjih – 3 milijone prav za delo z otroki priseljencev. Skupaj z Zavodom RS za šolstvo pripravljajo tudi bolj konkretne smernice in priporočila. Direktor Zavoda RS za šolstvo dr. Vinko Logaj poudarja, da so šole avtonomne pri svojem delovanju, želijo pa s protokolom odgovoriti na nekatere dileme, ki se pojavljajo v šolskem prostoru: kako vključiti učenca v razred, kakšen naj bo prvi stik, kako naj poteka ocenjevanje ipd. Najbrž je še trši oreh vključevanje mladoletnikov, starejših od 15 let, v slovenskih vzgojno-izobraževalni sistem. Obiskujejo namreč osnovno šolo za odrasle, kjer ni uvajalnega programa opismenjevanja, prav tako veliko mladih nima dokumentov, ki bi potrjevali njihovo znanje, zaključeno izobrazbo, lahko celo starost. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pripravlja rešitev tudi za to skupino priseljencev, in sicer program učenja slovenščine pred vstopom v osnovno šolo za odrasle in protokol za vključevanje mladih v srednješolsko izobraževanje.
A če se še vrnemo k dokumentom. Dokazila, potrdila, odločbe in vsa ostala papirologija je zdaj nekako razdeljena med pristojnosti različnih ministrstev, ki se vsako na svojem področju ukvarja s priseljenci, zato ravnatelj OŠ Koper Anton Baloh predlaga ustanovitev središč, ki bi na enem mestu poskrbele za celostno obravnavo beguncev in tako razbremenile šole, ki morajo kdaj na primer poskrbeti tudi za zdravstveno potrdilo otrok, ki pridejo na šolo.
Idej in primerov dobrih praks je torej v slovenskih šolah veliko, pomembno pa je, da veliko breme vključevanja priseljencev v našo družbo ne pade le na ramena šol. Ni dovolj, če so vključujoče le šole – delovati morajo z roko v roki z lokalno skupnostjo, drugimi javnimi in nevladnimi organizacijami, stroko, politiko.
(Še več primerov dobrih praks in še bolj poglobljeno o vključevanju priseljencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem pa v Intelekti.)
896 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
V Sloveniji živi dobrih 5 % ljudi, ki nimajo slovenskega državljanstva, prebivalcev s koreninami drugih narodnosti je še veliko več, vsako leto pa se v Slovenijo priseli okoli 14, 15 tisoč ljudi. Med priseljenci je vsako leto okoli tisoč otrok, ki se brez znanja slovenskega jezika vključijo v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Zakonodaja jim zagotavlja, da se izobražujejo pod enakimi pogoji kot slovenski otroci. Od konca devetdesetih let ministrstvo za izobraževanje šolam, ki jih obiskujejo ti otroci, financira ure dodatne strokovne pomoči za poučevanje slovenščine. Do njih so upravičeni prvo leto, od šolskega leta pa 2006/2007 pa tudi drugo leto šolanja. Število ur in upravičencev raste. Od približno 16 tisoč ur in 1344 učencev v letu 2010/2011 do 19.500 ur in 2330 osnovnošolcev v letošnjem šolskem letu. Poleg tega se dodatna strokovna pomoč za tečaje slovenščine izvaja tudi na srednjih šolah – letos tako ministrstvo financira 6900 ur za nekaj več kot 1100 dijakov.
Vključevanje priseljencev v šole torej ni nič novega, v zadnjem letu pa so se okoliščine zaradi begunskega vala vseeno nekoliko spremenile. A to ne spremeni dejstva, da mora biti slovenska javna šola dostopna vsem otrokom. Dr. Marijanca Ajša Vižintin, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU:
"Slovenska šola je vključevalna, mi nimamo posebnih segregacijskih razredov. Torej, vsak otrok je vključen in to mora biti naše izhodišče. Če se učitelj ne počuti dovolj usposobljenega, gre na usposabljanja, se uči od kolegov. (...) Dolžnost učitelja je, da otroka vključi in da naredi vse, da se bo ta otrok počutil dobrodošlega. Rasizem in diskriminacija sta v slovenski šoli in slovenski družbi prepovedana. Če se to dogaja, se je treba s tem soočiti in se o tem odkrito pogovoriti."
V Intelekti smo zato s številnimi sogovorniki, ki so se v začetku maja udeležili posveta Vključenost priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem Republike Slovenije, govorili o tem, kako poteka vključevanje priseljencev v naš vzgojno-izobraževalni sistem, kako uspešni smo in pred katerimi izzivi so se znašli šolniki in odločevalci zaradi novih okoliščin, ko se v šole vključujejo tudi otroci iz jezikovno in kulturno zelo drugačnega okolja.
SISTEMSKA UREDITEV
Veliko je že bilo narejeno. Na sistemski ravni je za otroke priseljence določeno 2-letno prehodno obdobje z individualnim učnim načrtom in dodatnimi urami slovenščine, šole so seznanjene s smernicami za vključevanje otrok priseljencev v šole in vrtce, izvedlo se je nekaj projektov, delujejo spletne strani z gradivi in informacijami o tej problematiki.
V Sloveniji ministrstvo priporoča dvostopenjski model vključevanja priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem, ki so ga na podlagi nekaj večletnih projektov in v iskanju najboljših rešitev razvile šole same. V uvajalnicah se otroci pred šolskim letom seznanijo s šolo, okoljem in slovenščino – prejmejo 20-urni program učenja našega jezika. Sledi nadaljevalnica, ko so priseljenci normalno vključeni v razred, imajo pa še dodatne ure slovenskega jezika (do 120).
Je to za obvladanje jezika dovolj, smo vprašali učiteljico slovenščine na OŠ Koper Mojca Jelen Madruša. Ta opozarja, da se otrok jezika za komuniciranje lahko nauči v dveh letih, a za osvojitev učnega jezika je potrebno več časa - sedem let, kar bi morali upoštevati. Prav tako poudarja, tako kot tudi mnogi drugi učitelji in ravnatelji, da pri vključevanju otrok priseljencev v vrtce in šole ne gre samo za učno vključenost in učenje jezika, temveč tudi socialno vključenost. Prav slednja pripomore, da se otrok v novem okolju počuti varno.
IZKUŠNJE ŠOL
Zelo pomembne so torej izkušnje šol, ki največkrat prve zaznajo določeno težavo, nejasnost ali dilemo. In potem poiščejo tudi rešitev, hkrati organizirajo medkulturne prireditve, delavnice učenja vlog, kreativne družinske delavnice in tečaje učenja slovenščine za starše. Na OŠ Jakoba Aljaža Kranj imajo 28 % učencev, katerih materni jezik ni slovenščina, največ jih prihaja s Kosova. Sodelujejo z različnimi šolami, fakultetami, sodelujejo na projektih. Ustanovili so fundacijo, s katero zbirajo denar za učence, ki si številnih obšolskih dejavnosti, ekskurzij ali šole v naravi ne morejo privoščiti. Razvili so sistem tutorstva, kjer učenci priseljenci, ki so že nekaj časa na šoli, pomagajo novim učencem- in to v svojem jeziku. Bo besedah vodje projekta Andreje Longer ne le, da se je tako priseljencem lažje seznaniti z novim okoljem in se počutijo bolj domače, tudi tutor pridobi veliko socialnih kompetenc, stikov, odgovornosti. Šole se vseeno srečujejo z vprašanji, na katere zakoni in šolski pravilniki ne odgovarjajo. Ravnatelj mag. Milan Rogelj.
"Določene izzive, probleme dobimo, že preden jih zazna ministrstvo. Na njih seveda začnemo opozarjati, a preden se pokažejo primeri dobre prakse, dajo določena navodila, ali spremeni zakonodaja, mine leto, dve, tri. Zato je normalno, da na šolah iščemo svoje inovativne rešitve. Lahko bi povedal kar nekaj primerov, ko smo se morali znajti. Na primer že pred leti, ko učenec nekaj mesecev ni znal govoriti slovensko, morali pa bi ga oceniti s tremi ocenami pri vsakem predmetu v vsakem occenjevalnem obdobju. Že takrat smo na to opozorili ministrstvo in našli prilagojene načine ocenjevanja, čeprav to še ni bilo zakonsko določeno. Drug primer je, ko smo prav tako že pred leti opozarjali, da na nacionalno preverjanje znanja ne more iti nekdo, ki je prišel v Slovenijo pred pol leta in ne zna niti teksta prebrati. In da to ni noben podatek o znanju tega učenca ne o znanju na šoli. Ministrstvo je tudi tu dovolj hitro odreagiralo in je dalo neke rešitve v pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja in v pravilnik o nacionalnem preverjanju znanja. Zakonodaja sledi, moramo pa biti seveda na šolah inovativni, da sami poiščemo rešitve iz lastnega okolja. Vsaka šola ima drugačne pristope, mogoče tudi različne poglede, a če uporabljamo čustva in razum, bomo vedno našli rešitev."
Rešitev strokovnjaki, ravnatelji in učitelji vidijo rešitev tudi v individualizaciji učnega procesa. Pri tem, je razložila dr. Sonja Rutar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ne gre za delo z vsakim otrokom posebej, temveč za to, da se upošteva raznolikost otrok in dimenzije individualnosti ter prepozna otrokove potrebe in spretnosti. Otrok ne smemo gledati skozi prizmo deficita, manjka, torej paternalistično, je prepričana Rutarjeva, temveč tako, da se zavedamo, kaj lahko prispeva v razredu, šoli, družbi.
NOVE OKOLIŠČINE ZARADI BEGUNSKEGA VALA
Kljub številnim primerom dobrih praks pa je pred šolami še nekaj izzivov, saj se v slovenske šole vključujejo otroci begunci. Prihajajo iz območij, ki so jih prizadele vojne, spopadi in pomanjkanje, kjer govorijo in pišejo drugače, kjer mogoče sploh niso hodili v šolo, prihajajo brez dokumentov in mnogi brez staršev. Aprila je bilo tako v slovenske šole vključenih 62 otrok iz te skupine. 38 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in 2 z že priznano zaščito hodi v 6 OŠ po Sloveniji, 22 mladoletnikov, starih več kot 15 let, pa obiskuje osnovno šolo za odrasle. Prisluhnite, kako je na OŠ Koper, ki jo obiskujeta dva otroka zaščito brez spremstva, in kako je na OŠ Livada, kjer imajo 27 otrok iz Azilnega doma Ljubljana. Anton Baloh, ravnatelj koprske šole, nato pa še Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada v Ljubljani.
Ker je veliko odvisno od samih učiteljev, bo strokovnim delavcem prav prišel najnovejši razpis ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: Krepitev socialnih in državljanskih kompetenc strokovnih delavcev. 4 milijone evrov bodo do konca leta 2021 namenili izobraževanju okoli 16 tisoč strokovnih in vodstvenih delavcev, in sicer na več področjih – 3 milijone prav za delo z otroki priseljencev. Skupaj z Zavodom RS za šolstvo pripravljajo tudi bolj konkretne smernice in priporočila. Direktor Zavoda RS za šolstvo dr. Vinko Logaj poudarja, da so šole avtonomne pri svojem delovanju, želijo pa s protokolom odgovoriti na nekatere dileme, ki se pojavljajo v šolskem prostoru: kako vključiti učenca v razred, kakšen naj bo prvi stik, kako naj poteka ocenjevanje ipd. Najbrž je še trši oreh vključevanje mladoletnikov, starejših od 15 let, v slovenskih vzgojno-izobraževalni sistem. Obiskujejo namreč osnovno šolo za odrasle, kjer ni uvajalnega programa opismenjevanja, prav tako veliko mladih nima dokumentov, ki bi potrjevali njihovo znanje, zaključeno izobrazbo, lahko celo starost. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pripravlja rešitev tudi za to skupino priseljencev, in sicer program učenja slovenščine pred vstopom v osnovno šolo za odrasle in protokol za vključevanje mladih v srednješolsko izobraževanje.
A če se še vrnemo k dokumentom. Dokazila, potrdila, odločbe in vsa ostala papirologija je zdaj nekako razdeljena med pristojnosti različnih ministrstev, ki se vsako na svojem področju ukvarja s priseljenci, zato ravnatelj OŠ Koper Anton Baloh predlaga ustanovitev središč, ki bi na enem mestu poskrbele za celostno obravnavo beguncev in tako razbremenile šole, ki morajo kdaj na primer poskrbeti tudi za zdravstveno potrdilo otrok, ki pridejo na šolo.
Idej in primerov dobrih praks je torej v slovenskih šolah veliko, pomembno pa je, da veliko breme vključevanja priseljencev v našo družbo ne pade le na ramena šol. Ni dovolj, če so vključujoče le šole – delovati morajo z roko v roki z lokalno skupnostjo, drugimi javnimi in nevladnimi organizacijami, stroko, politiko.
(Še več primerov dobrih praks in še bolj poglobljeno o vključevanju priseljencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem pa v Intelekti.)
Presenetljivo je, kako je lahko tišina glasna – še posebej če je nismo vajeni. V svetu, v katerem nas moderna tehnologija obkroža na vsakem koraku, pogosto pozabljamo, da smo ustvarjeni tako za tišino kot za hrup, vendar se zadnjemu ne znamo ali pa morda nočemo odpovedati. Še predobro poznamo take navade: tisto minuto, ko se zbudimo, pregledamo svoj prenosni telefon, nato ves dan delamo pred računalnikom in se k tema napravama – računalniku in telefonu – vrnemo kmalu zatem, ko zapustimo službo ali šolo. Pri brskanju po spletu nas ne žene naprej vprašanje, kaj bi danes počeli, temveč, kaj smo danes zamudili. V oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, bomo s predstojnikom Kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Ljubljana, doktorjem Zvezdanom Pirtoškom, z doktorjem znanosti s področja eksperimentalne psihologije Simonom Brezovarjem z Nevrološke klinike UKC Ljubljana in s kanadskim novinarjem in piscem knjige The End of Absence oziroma po slovensko Konec odsotnosti Michaelom Harrisom razpravljali, ali je odmor od virtualnosti v resničnosti mogoč in potreben za naše počutje in možgane. Foto: Marcelo Graciolli (Flickr.com)
Otroci se znajo ustaviti tudi ob tistem, kar je odraslim samoumevno, očitno in nezanimivo, in z močjo misli pridejo od samoumevnega do negotovega, nejasnega in vprašljivega. Poleg tega so najmlajši in mladi radovedni in se še znajo čuditi svetu ter njegovim ugankam. Prav čudenje je Aristotel v Metafiziki opredelil kot vir filozofije, že pred njim pa Platon v dialogu Teajtet zapisal: »Zelo lastna je filozofu ta strast – čudenje. Poleg tega ni drugega počela filozofije.« Če otroško zvedavost povežemo z velikima grškima mislecema, ugotovimo, da so otroci tisti, ki imajo dostop do vira filozofije, in da prav oni pričajo, da je človek po naravi tudi filozofsko bitje, so prepričani snovalci učnih načrtov filozofije za otroke. Ta je že več kot deset let v zadnjem triletju osnovni šol obvezni izbirni predmet, zato se bomo v Intelekti spraševali, kakšen vpliv ima poučevanje filozofije na otrokov razvoj, ali je ukvarjanje s filozofijo v svetu globalnega kapitala, podjetništva in svobodnega trga sploh smiselno in - nenazadnje - kaj pravzaprav lahko otroci v kasnejšem življenju z osvojenim znanjem počnejo? V Intelekti sodelujejo pobudnica in soavtorica učnih načrtov za filozofijo za otroke in filozofijo v gimnaziji ter profesorica filozofije na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku Alenka Hladnik, pobudnik in soavtor predmeta dr. Marjan Šimenc z ljubljanske Filozofske fakultete in docent na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem dr. Tomaž Grušovnik. foto: Flickr/Johnathan Nightingale
Znameniti literarni zgodovinar in teoretik, Dušan Pirjevec, je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja postavil tezo, da so tradicionalni junaki slovenskih romanov predvsem melanholični, neodločni in pasivni liki. V teh njihovih ne prav atraktivnih lastnostih naj bi se zrcalila usoda slovenskega narodnega gibanja, ki v stoletju od čitalnic in taborov ni bilo zmožno ustanoviti lastne nacionalne države z vsemi političnimi, ekonomskimi, socialnimi in kulturnimi institucijami, s pomočjo katerih bi se Slovenci lahko polno realizirali kot gospodarji svoje zgodovinske usode. No, v letu 2015 pa imamo svojo državo že skoraj četrt stoletja. Svojo zgodbo načeloma lahko krojimo sami. Pa se je, posledično, spremenila tudi podoba slovenskega romanesknega junaka? Je ta zdaj kaj bolj podjeten, samozavesten, aktiven – ali pač ne? Je še vedno moški? Kaj mu sploh pomeni slovenstvo? Kakšno zrcalo, skratka, nastavlja slovenski poosamosvojitveni romaneskni junak Slovenkam in Slovencem danes? – Ta vprašanja bomo pretresali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom bodo pisateljica Gabriela Babnik, literarni kritik Matej Bogataj in urednica Jelka Ciglenečki. Oddajo pripravlja Goran Dekleva. foto: Flickr/ Joan M. Mas
Odpornost proti antibiotikom je vedno večji zdravstveni problem. Od odkritja penicilina je minilo že več kot 85 let. Inovacije in razvoj na področju antibiotikov so se v zadnjih treh desetletjih tako rekoč ustavili, vendar je skupina ameriških znanstvenikov v prgišču prsti nedavno odkrila do zdaj neznan mikroorganizem, ki izloča obetajočo učinkovino. Novi antibiotik teiksobaktin se je izkazal za učinkovitega pri širokem spektru bakterij, tudi tistih, ki povzročajo tuberkulozo in bakterijo MRSA. V ZDA so na spletni strani Drugs from dirt – Zdravila iz tal – oblikovali javno pobudo za zbiranje vzorcev prsti z vsega sveta. Tla namreč skrivajo v sebi bogato biotsko pestrost, ki jo le slabo poznamo, a lahko v njih upravičeno iščemo rezervoar genov, iz katerih bi lahko razvili nova zdravila. Radodarni in potencialno koristni organizmi pod zemljo bi lahko rešili tudi nekatere druge probleme človeštva. Sogovorniki v Intelekti so bili prof. Kim Lewis, prof. dr. Stanislav Gobec, doc. dr. Irena Maček in dr. Borut Vrščaj. foto: Alex Speer/Flickr
Ste se kdaj vprašali, koliko so vredni podatki na vašem računalniku? Kaj pa podatki, ki ste jih shranili v oblak? Uporabljate spletno banko? Nakupujete prek spleta? Se s prenosnimi pametnimi napravami pogosto povezujete na odprti wi-fi? Žrtev spletnih kriminalcev je lahko vsak, ki ima računalnik. Kaj vse je spletni kriminal, kako močno je razširjen, kako se z njim spopadajo organi pregona in kakšne varnostne dileme predstavlja rastoči trg interneta stvari pa v tokratni Intelekti. S Filipom Dobranićem z inštituta Danes je nov dan, Gorazdom Božičem s SiCerta in Tonijem Katelicem s Centra za računalniško preiskovanje pri slovenski policiji se bo v svet spletnega kriminalnega podzemlja podala Urška Henigman. foto: Flickr/EP Technology
Če se je finančna pomoč za zagon podjetja včasih iskala pri posameznih investitorjih, pa smo z nastankom digitalnih komunikacijskih mrež prišli do tega, da se zdaj lahko obračamo na širše množice z vseh koncev sveta. V zadnjih letih, če govorimo o inovativnosti in iskanju finančnih sredstev, ne gre brez omembe t.i. crowdfundinga. Gre za skupinsko akcijo zbiranja finančnih sredstev za točno določen namen oziroma cilj. Ti projekti s kampanjo nemalokrat pritegnejo pozornost javnosti in jo vpletejo v sam proces financiranja, tudi v proces soustvarjanja bodisi s predlogi ali z aktivno participacijo. O čaru platforme za zbiranje finančnih sredstev, kot je Kickstarter, o tem, ali je zbiranje denarja za nenavadne stvari, kot je krompirjeva solata, le šala ali pa se morda za tem skriva kakšen drug namen in zakaj tako malo govorimo o neuspešnih kampanjah, v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Flickr.com (Scott Beale)
Zgodovinarji domnevajo, da so nacisti med letoma 1933 in 1945 v koncentracijska taborišča zaprli ali v njih pobili med 15 in 20 milijonov ljudi. Ko je po koncu druge svetovne vojne strašljiva resnica o industrijskem uničevanju Judov, Romov, Slovanov, homoseksualcev in političnih oporečnikov prišla na dan, se je Zahod zaobljubil, da si tega, najtemnejšega poglavja v zgodovini evropske civilizacije ne bo dovolil pozabiti. Postavili smo spominska obeležja, zbrali pričevanja preživelih, posneli dokumentarne in igrane filme, o holokavstu smo učili otroke v osnovnih in srednjih šolah. Ne bomo pozabili, smo govorili v en glas, ne bomo dovolili, da bi se kaj takega ponovilo. Pa smo se res česa naučili? Smo logiko apriornega in počeznega poniževanja, izključevanja in demoniziranja celih družbenih, etničnih ali verskih skupin, logiko torej, iz katere je zrasel tudi holokavst, resnično poslali na smetišče zgodovine? Ko gledamo po današnji Evropi, ni nujno videti tako ... Na Švedskem gorijo mošeje, v Nemčiji Pegida pripravlja množične proti-priseljenske demonstracije, anketa, ki so jo pred dobrim letom dni opravili v Franciji, pa je pokazala, da vsak drugi respondent misli, da muslimani ne sodijo v francosko družbo. In da vsak tretji verjame, da tam nimajo česa iskati Judje. Zato smo se v Intelekti ob 70. obletnici osvoboditve Auschwitza spraševali, kolikšna je torej sploh moč zgodovinskega spomina? Gostje pred mikrofonom so bili filozof dr. Borut Ošlaj, publicist dr. Janez Markeš in zgodovinar dr. Peter Vodopivec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Bi preprosta matematika lahko pojasnila, zakaj človek zboli za rakom in zakaj ne? O tem govori eden zadnjih člankov v reviji Science. Rak se v posameznem tkivu razvije pogosteje, če se celice tega tkiva pogosteje tudi delijo. Avtorja študije profesor onkologije in patologije dr. Bert Vogelstein in biomatematik dr. Cristian Tomasetti na ameriški Univerzi Johns Hopkins v Baltimoru govorita o nevarnih naključnih mutacijah, ki privedejo do rakavih sprememb. Dve tretjini rakov v njuni študiji bi lahko pojasnili s smolo, za preostalo tretjino sta dejavnika tveganja dednost in okolje. V Intelekti nas bodo zanimala dognanja pri raziskavah nastanka in napredovanja raka, pa tudi v zvezi s preprečevanjem. Sogovorniki Barbare B. Drnovšek so bili dr. Cristian Tomasetti, prof. dr. Matjaž Zwitter in prof. dr. Gregor Serša oba iz Onkološkega inštituta. Foto: flickr
Bioetične dileme so se začele pojavljati predvsem z razvojem biomedicinskih znanosti v minulega pol stoletja. Gre za odločitve o ustvarjanju, izboljšanju in končanju človeškega življenja, o katerih pri nas javno premalo govorimo. To je pokazal odziv na prvi domnevni primer evtanazije pri nas. Tokratna Intelekta bo skušala razložiti, pred kakšnimi izzivi sta v sodobnem času tako medicinska etika, ki sega vse do Hipokrata, kot malo mlajša in bolj filozofska veja, bioetika. Sogovorniki Barbare Belehar Drnovšek so Igor Pribac, Friderik Klampfer, Roman Globokar in Urh Grošelj. Foto: Flickr
Ob novem letu si marsikdo sestavi seznam stvari, ki se jih bo držal prihodnjih 365 dni. Z gotovostjo lahko trdimo, da sta hujšanje in zdravo prehranjevanje med najpogostejšimi novoletnimi zaobljubami. V svetu, kjer debelost predstavlja nevarnost posameznih narodov, posvečanje zdravi prehrani le težko zaznamo kot nekaj slabega. Vendar se lahko to dobronamerno dejanje spremeni v kaj resnejšega, za nekatere se preokupacija s tovrstnim prehranjevanjem razvije v obsesijo, imenovano ortoreksija. Kaj to sploh je, kakšne posledice pušča na našem telesu in kakšne so vzporednice z drugimi motnjami hranjenja, nam bodo razložile doktorica psiholoških znanosti in psihoterapevtka Andreja Pšeničny, specialistka medicine dela in psihoterapevtko za nekemične odvisnosti dr. med. Sanja Rozman ter psihiatrinja in psihoterapevtka, vodja enote za motnje hranjenja na Psihiatrični kliniki Ljubljana asistentka dr. Karin Sernec. Foto: Emil Asli (Flickr)
Zadnja Intelekta je namenjena najodmevnejšim temam v iztekajočem letu po izboru novinark in novinarjev Izobraževalnega uredništva. Predstavili smo fenomen življenja v videoigrah, saj kaže, da se vedno več ljudi zateka v virtualne svetove, kjer si ustvarjajo virtualne identitete in življenja. Da v realnem svetu vendarle ne moremo ubežati vsemu, je letos pokazal tudi izbruh ebole. Poleg ebole smo govorili tudi o svarilu svetovne zdravstvene organizacije o neučinkovanju antibiotikov in posledicah za človeštvo. Ob svetovnem nogometnem prvenstvu v Braziliji nas je bolj kot nogomet zanimala kondicija zelenih pljuč planeta - Amazonije. Ko so nogometaši na znamenitih stadionih igrali tekme, smo v Intelekti spomnili na to, da v Amazoniji vsako minuto izgine za nekaj deset nogometnih igrišč z drevesi poraslih površin. Govorili smo tudi o medijsko-propagandnih vojnah, ki so postale še posebej očitne ob konfliktu v Ukrajini. Kaj pravzaprav vemo in na kakšen način prihajajo do nas informacije, smo se spraševali že v eni od spomladanskih Intelekt, ko smo preverjali, kdo v resnici nadzoruje svetovni splet in kaj pomeni globalni pohod največje spletne prodajalne na svetu - Amazon. Izbor najodmevnejših oddaj 2014 smo pripravili Nina Slaček, Tina Lamovšek, Barbara Belehar Drnovšek, Iztok Konc, Goran Dekleva in Blaž Mazi. foto: Flickr/Moyan Brenn
Ko je Dušan Mramor nedavno komentiral sklenjeni dogovor med vlado in sindikati javnega sektorja, je ugotavljal, da je sporazum dober, saj bodo zahvaljujoč doseženemu kompromis imeli državljani več denarja za božične nakupe, to pa bo povečalo prilive v prazno državno blagajno. Je finančni minister s temi besedami nehote povedal, da je cesar pravzaprav gol, da je božič predvsem praznik potrošništva in da so potemtakem sreča, mir, veselje in ljubezen, pojmi torej, ki jih povezujemo z božičnim praznovanjem, pravzaprav le maske, ki naj prikrijejo, da za današnji kapitalizem dela prost praznik ne pomeni nedopustne izgube storilnosti le, če pred tem obilno ne zapravljamo? Še več; je edini način, da izkažemo ljubezen do svojih najdražjih, ta, da kupimo primerno draga darila? In kaj vse to pomeni za vse tiste, ki si nakupa daril – pa naj delajo še tako trdo – preprosto ne morejo privoščiti? – Na ta in na druga, sorodna vprašanja smo odgovarjali v predpraznični Intelekti. Gostje v studiu so bili psiholog in strokovnjak za marketing, dr. Miro Kline s Fakultete za družbene vede, ter antropologa, dr. Božidar Jezernik in dr. Rajko Muršič, oba predavatelja na Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V Intelekti povzemamo okroglo mizo Slovenske tiskovne agencije, na kateri so o znanosti v medijih spregovorili direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost dr. Jozsef Györkös, direktor Instituta Jožef Stefan dr. Jadran Lenarčič, vodja Laboratorija za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu dr. Roman Jerala, urednik priloge Znanost v časniku Delo Gregor Pucelj in novinarka oddaje Frekvenca X na Valu 202 Maja Ratej. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek.
Le malokdo ve, da smo Slovenci dediči precej zagrizenega antisemitizma. Četudi na Slovenskem ni živelo veliko Judov, je v 19. stoletju v našem javnem diskurzu kar mrgolelo predsodkov, izključevanja, celo sovraštva do Judov. Žalostno ilustracijo nam, na primer, ponuja liberalni časopis Slovenski narod, ki je marca 1888 pohvalno pisal o antisemitizmu, ki da ga gre razumeti kot docela naraven in razumljiv odziv na, navajam, »strupeno židovsko diktaturo, ki se razširja na vse stroke javnega slovstvenega in socialnega življenja«. In čeprav je soočenje s črno luknjo holokavsta streznilo marsikatero slovensko glavo, antisemitizem žal ni končal na smetišču naše zgodovine. Teorije o judovski plutokratski zaroti, ki da vodi svetovno politiko, je še vedno mogoče slišati v gostilniških pogovorih ali o njih brati na mračnejših spletnih straneh. In kako hitro se nestrinjanje s politiko izraelske vlade podaljša v počezne diskvalifikacije pripadnic in pripadnikov judovskega naroda, menda tudi dobro vemo. Antisemitizem je, z drugimi besedami, tu. Kako močan, kako nevaren pravzaprav je in kako mu stopiti na prste,smo preverjali v tokratni Intelekti. Gosta sta bila zgodovinar mag. Marko Štepec ter antropolog in zgodovinar dr. Klemen Jelinčič Boeta. Odajo je pripravil Goran Dekleva.
»Drage poslušalke in poslušalci« ali »Dragi poslušalke in poslušalci«? Kaj je pravilneje? Kaj je primerneje? Pobude posameznih skupin in organizacij so pripeljale do jezikovno-političnih razprav o (ne)upravičenosti generičnega moškega spola. Se spolna diskriminirana raba jezika čuti le v slovnici, ali pa ne more biti brez učinka na drugih področjih življenja in bi bila zatorej v jeziku potrebna feminizacija? V torkovi Intelekti se bo Tina Lamovšek z Mitjo Blažičem, Karmen Erjavec, Renato Šribar, Paulo Zupanc in Igorjem Žagarjem pogovarjala o rabi spolno občutljivega jezika.
Zoisove nagrade za dosežke v znanosti so enakovredne Prešernovim na kulturnem področju, vendar v javnosti manj odmevajo. Prav zato smo novinarji izobraževalnega uredništva v današnji Intelekti pred vami, spoštovani poslušalke in poslušalci, razgrnili portretno galerijo letošnjih lavreatov. Tokratna bera znanstvene odličnosti zajema pet Zoisovih priznanj in štiri nagrade, dve priznanji ambasadorja znanosti Republike Slovenije in dve Puhovi priznanji. Podrobneje o delu nagrajencev pa v sami oddaji.
V resnici za zdaj težko merimo in izmerimo vpliv spletnega trgovca Amazon na slovenski knjižni trg. Dejstvo je, da so mlajše generacije navajene na brezplačne izvode digitalnih dobrin, ki jih uživajo mimo uveljavljenih medijev in sistemov - pa naj bodo to filmi v primeru televizije ali kinematografov, glasba v primeru radia, enako velja za e-knjige v primeru založnikov. Povsem sveže ugotovitve raziskave Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji (podrobno bo predstavljena šel na ljubljanskem knjižnem sejmu), ki sta jo naročila ministrstvo za kulturo in javna agencija za knjigo, ugotavlja, da na Amazonu in v njegovih podružnicah kupuje približno petnajst odstotkov slovenskih kupcev knjig. Vpliv Amazona na področju fizičnih knjig v tujem jeziku v Sloveniji že lahko čutimo. V središču Ljubljane je kar nekaj let delovala priljubljena knjigarna s tujimi knjigami Behemot, ki je letos januarja dokončno zaprla svoja vrata. V Intelekti so povezave med spreminjanjem bralnih navad Slovenk in Slovencev in vplivom Amazona teden dni pred knjižnim sejmom iskali: digitalni strateg Vuk Ćosić, publicist in novinar Lenart Kučić, direktor razvoja v Mladinski knjigi Miha Kovač, direktor založbe Umco, ki je omenjeno raziskavo tudi izvedla, Samo Rugelj in lastnik Behemota in danes vodja Modrijanove knjigarne v Škofji Loki Dejan Ivandić. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Flickr/Kuba Bozanowski
Tako kot vse stvari, ki jih potrebujemo, kot so vozila, gradbeni material, pohištvo, posoda, je tudi hrana postala predmet industrializacije in monopolizacije. Prav vse faze pridelave hrane, od najosnovnejše – proizvodnje semen, živinoreje do predelave hrane in distribucije, pri tem v večinskem delu obvladuje le peščica korporacij. Več o posledicah monopolizacije lastništva na kvaliteto in varnost prehrane, na nadzor hrane, znanstvene raziskave ter nazadnje na politične odločitve povezane s hrano, v tokratni Intelekti. Pripravlja Rajka Pervanje. foto: Augustyn Batko
Sonda Rosetta je avgusta prišla do kometa 67P/Čurjumov-Gerasimenko in bo predvidoma v novembru nanj spustila pristajalni modul Philae. To bo sploh prvič v zgodovini vesoljskih raziskav. Kometi so še vedno precej skrivnostna vesoljska telesa, čeprav jih človeštvo opaža ves čas svojega obstoja. Projekt Rosetta bo dal veliko novih podatkov o sestavi kometov in tudi o njihovih poteh. Oktobra je mimo Marsa letel velik komet, ki je rdeči planet celo nekoliko oplazil s svojim repom. Poleg raziskav kometov so znanstveniki v zadnjem času zbrali tudi veliko podatkov o medzvezdnem prahu, mednarodna skupina astrfizikov pod vodstvom profesorjev dr. Janeza Kosa in dr. Tomaža Zwittra z Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani pa je izdelala prvi tridimenzionalni zemljevid medzvezdnih absorbcijskih pasov. Oddajo je pripravil Tomaž Gerden. foto: esa
Če drži, kar nas uči filozofija jezika, da namreč z besedami, ki jih v najrazličnejših govornih situacijah izrekamo vsak dan, ustvarjamo svoj svet, tedaj lahko ugotovimo, da govorci in govorke slovenščine to počnemo vsaj s 97,669 besedami. Toliko slovarskih sestavkov namreč prinaša druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki je v kontekstu sodelovanja med strokovnjaki z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in Cankarjevo založbo pred nedavnim ugledala luč sveta. A nekatere besede imajo tudi več pomenov. V Slovarju se tako lahko poučimo kar o 157,978 pomenih in podpomenih; kako te besede uporabljamo pa nas pouči več kot 400 tisoč zgledov rabe, ki so jih v to temeljno delo slovenskega jezika oziroma, gledano širše, kulture uvrstili slovaropisci. Tem impresivnim številkam navkljub pa so se ob izidu Slovarja oglasili tudi kritični glasovi. Nekaterim niso všeč slovarske razlage posameznih gesel, drugi se hudujejo nad vsoto, ki jo je treba odšteti za Slovar, tretji se sprašujejo ali ne bi bilo pametneje razviti le njegove elektronske različice, četrti pa bi si raje kot dopolnjeno in razširjeno verzijo starega slovarja želeli čisto nove izdaje. V tednu pred dnevom reformacije, ki je vselej vsaj malo tudi praznik slovenskega jezika, smo v Intelekti na ta in druga sorodna vprašanja odgovarjali tudi mi. Naša gosta pred mikrofonom sta bila jezikoslovca, doktor Marko Snoj, sicer predstojnik Inštituta za slovenski jezik, in doktor Andrej Perdih, ki sta, kajpada, sodelovala pri pripravi prenovljenega Slovarja slovenskega knjižnega jezika, v pogovoru pa se jima je pridružil tudi malodane poklicni uporabnik Slovarja, pesnik in prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno kknjiževnost ljubljanske Filozofske fakultete, doktor Boris A. Novak. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov