Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vključevanje priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem

17.05.2016


V Sloveniji živi dobrih 5 % ljudi, ki nimajo slovenskega državljanstva, prebivalcev s koreninami drugih narodnosti je še veliko več, vsako leto pa se v Slovenijo priseli okoli 14, 15 tisoč ljudi. Med priseljenci je vsako leto okoli tisoč otrok, ki se brez znanja slovenskega jezika vključijo v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Zakonodaja jim zagotavlja, da se izobražujejo pod enakimi pogoji kot slovenski otroci. Od konca devetdesetih let ministrstvo za izobraževanje šolam, ki jih obiskujejo ti otroci, financira ure dodatne strokovne pomoči za poučevanje slovenščine. Do njih so upravičeni prvo leto, od šolskega leta pa 2006/2007 pa tudi drugo leto šolanja. Število ur in upravičencev raste. Od približno 16 tisoč ur in 1344 učencev v letu 2010/2011 do 19.500 ur in 2330 osnovnošolcev v letošnjem šolskem letu. Poleg tega se dodatna strokovna pomoč za tečaje slovenščine izvaja tudi na srednjih šolah – letos tako ministrstvo financira 6900 ur za nekaj več kot 1100 dijakov.

Vključevanje priseljencev v šole torej ni nič novega, v zadnjem letu pa so se okoliščine zaradi begunskega vala vseeno nekoliko spremenile. A to ne spremeni dejstva, da mora biti slovenska javna šola dostopna vsem otrokom. Dr. Marijanca Ajša Vižintin, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU:

"Slovenska šola je vključevalna, mi nimamo posebnih segregacijskih razredov. Torej, vsak otrok je vključen in to mora biti naše izhodišče. Če se učitelj ne počuti dovolj usposobljenega, gre na usposabljanja, se uči od kolegov. (...) Dolžnost učitelja je, da otroka vključi in da naredi vse, da se bo ta otrok počutil dobrodošlega. Rasizem in diskriminacija sta v slovenski šoli in slovenski družbi prepovedana. Če se to dogaja, se je treba s tem soočiti in se o tem odkrito pogovoriti." 

V Intelekti smo zato s številnimi sogovorniki, ki so se v začetku maja udeležili posveta Vključenost priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem Republike Slovenije, govorili o tem, kako poteka vključevanje priseljencev v naš vzgojno-izobraževalni sistem, kako uspešni smo in pred katerimi izzivi so se znašli šolniki in odločevalci zaradi novih okoliščin, ko se v šole vključujejo tudi otroci iz jezikovno in kulturno zelo drugačnega okolja.

SISTEMSKA UREDITEV

Veliko je že bilo narejeno. Na sistemski ravni je za otroke priseljence določeno 2-letno prehodno obdobje z individualnim učnim načrtom in dodatnimi urami slovenščine, šole so seznanjene s smernicami za vključevanje otrok priseljencev v šole in vrtce, izvedlo se je nekaj projektov, delujejo spletne strani z gradivi in informacijami o tej problematiki.

V Sloveniji ministrstvo priporoča dvostopenjski model vključevanja priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem, ki so ga na podlagi nekaj večletnih projektov in v iskanju najboljših rešitev razvile šole same. V uvajalnicah se otroci pred šolskim letom seznanijo s šolo, okoljem in slovenščino – prejmejo 20-urni program učenja našega jezika. Sledi nadaljevalnica, ko so priseljenci normalno vključeni v razred, imajo pa še dodatne ure slovenskega jezika (do 120).

Je to za obvladanje jezika dovolj, smo vprašali učiteljico slovenščine na OŠ Koper Mojca Jelen Madruša. Ta opozarja, da se otrok jezika za komuniciranje lahko nauči v dveh letih, a za osvojitev učnega jezika je potrebno več časa -  sedem let, kar bi morali upoštevati. Prav tako poudarja, tako kot tudi mnogi drugi učitelji in ravnatelji, da pri vključevanju otrok priseljencev v vrtce in šole ne gre samo za učno vključenost in učenje jezika, temveč tudi socialno vključenost. Prav slednja pripomore, da se otrok v novem okolju počuti varno.

IZKUŠNJE ŠOL

Zelo pomembne so torej izkušnje šol, ki največkrat prve zaznajo določeno težavo, nejasnost ali dilemo. In potem poiščejo tudi rešitev, hkrati organizirajo medkulturne prireditve, delavnice učenja vlog, kreativne družinske delavnice in tečaje učenja slovenščine za starše.  Na OŠ Jakoba Aljaža Kranj imajo 28 % učencev, katerih materni jezik ni slovenščina, največ jih prihaja s Kosova. Sodelujejo z različnimi šolami, fakultetami, sodelujejo na projektih. Ustanovili so fundacijo, s katero zbirajo denar za učence, ki si številnih obšolskih dejavnosti, ekskurzij ali šole v naravi ne morejo privoščiti. Razvili so sistem tutorstva, kjer učenci priseljenci, ki so že nekaj časa na šoli, pomagajo novim učencem- in to v svojem jeziku. Bo besedah vodje projekta Andreje Longer ne le, da se je tako priseljencem lažje seznaniti z novim okoljem in se počutijo bolj domače, tudi tutor pridobi veliko socialnih kompetenc, stikov, odgovornosti. Šole se vseeno srečujejo z vprašanji, na katere zakoni in šolski pravilniki ne odgovarjajo. Ravnatelj mag. Milan Rogelj.

"Določene izzive, probleme dobimo, že preden jih zazna ministrstvo. Na njih seveda začnemo opozarjati, a preden se pokažejo primeri dobre prakse, dajo določena navodila, ali spremeni zakonodaja, mine leto, dve, tri. Zato je  normalno, da na šolah iščemo svoje inovativne rešitve. Lahko bi povedal kar nekaj primerov, ko smo se morali znajti. Na primer že pred leti, ko učenec nekaj mesecev ni znal govoriti slovensko, morali pa bi ga oceniti s tremi ocenami pri vsakem predmetu v vsakem occenjevalnem obdobju. Že takrat smo na to opozorili ministrstvo in našli prilagojene načine ocenjevanja, čeprav to še ni bilo zakonsko določeno. Drug primer je, ko smo prav tako že pred leti opozarjali, da na nacionalno preverjanje znanja ne more iti nekdo, ki je prišel v Slovenijo pred pol leta in ne zna niti teksta prebrati. In da to ni noben podatek o znanju tega učenca ne o znanju na šoli. Ministrstvo je tudi tu dovolj hitro odreagiralo in je dalo neke rešitve v pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja in v pravilnik o nacionalnem preverjanju znanja. Zakonodaja sledi, moramo pa biti seveda na šolah inovativni, da sami poiščemo rešitve iz lastnega okolja. Vsaka šola ima drugačne pristope, mogoče tudi različne poglede, a če uporabljamo čustva in razum, bomo vedno našli rešitev."

Rešitev strokovnjaki, ravnatelji in učitelji vidijo rešitev tudi v individualizaciji učnega procesa. Pri tem, je razložila dr. Sonja Rutar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ne gre za delo z vsakim otrokom posebej, temveč za to, da se upošteva raznolikost otrok in dimenzije individualnosti ter prepozna otrokove potrebe in spretnosti. Otrok ne smemo gledati skozi prizmo deficita, manjka, torej paternalistično, je prepričana Rutarjeva, temveč tako, da se zavedamo, kaj lahko prispeva v razredu, šoli, družbi.

NOVE OKOLIŠČINE ZARADI BEGUNSKEGA VALA

Kljub številnim primerom dobrih praks pa je pred šolami še nekaj izzivov, saj se v slovenske šole vključujejo otroci begunci. Prihajajo iz območij, ki so jih prizadele vojne, spopadi in pomanjkanje, kjer govorijo in pišejo drugače, kjer mogoče sploh niso hodili v šolo, prihajajo brez dokumentov in mnogi brez staršev. Aprila je bilo tako v slovenske šole vključenih 62 otrok iz te skupine. 38 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in 2 z že priznano zaščito hodi v 6 OŠ po Sloveniji, 22 mladoletnikov, starih več kot 15 let, pa obiskuje osnovno šolo za odrasle. Prisluhnite, kako je na OŠ Koper, ki jo obiskujeta dva otroka zaščito brez spremstva, in kako je na OŠ Livada, kjer imajo 27 otrok iz Azilnega doma Ljubljana. Anton Baloh, ravnatelj koprske šole, nato pa še Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada v Ljubljani.

Ker je veliko odvisno od samih učiteljev, bo strokovnim delavcem prav prišel najnovejši razpis ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: Krepitev socialnih in državljanskih kompetenc strokovnih delavcev. 4 milijone evrov bodo do konca leta 2021 namenili izobraževanju okoli 16 tisoč strokovnih in vodstvenih delavcev, in sicer na več področjih – 3 milijone prav za delo z otroki priseljencev. Skupaj z Zavodom RS za šolstvo pripravljajo tudi bolj konkretne smernice in priporočila. Direktor Zavoda RS za šolstvo dr. Vinko Logaj poudarja, da so šole avtonomne pri svojem delovanju, želijo pa s protokolom odgovoriti na nekatere dileme, ki se pojavljajo v šolskem prostoru: kako vključiti učenca v razred, kakšen naj bo prvi stik, kako naj poteka ocenjevanje ipd. Najbrž je še trši oreh vključevanje mladoletnikov, starejših od 15 let, v slovenskih vzgojno-izobraževalni sistem. Obiskujejo namreč osnovno šolo za odrasle, kjer ni uvajalnega programa opismenjevanja, prav tako veliko mladih nima dokumentov, ki bi potrjevali njihovo znanje, zaključeno izobrazbo, lahko celo starost. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pripravlja rešitev tudi za to skupino priseljencev, in sicer program učenja slovenščine pred vstopom v osnovno šolo za odrasle in protokol za vključevanje mladih v srednješolsko izobraževanje.

A če se še vrnemo k dokumentom. Dokazila, potrdila, odločbe in vsa ostala papirologija je zdaj nekako razdeljena med pristojnosti različnih ministrstev, ki se vsako na svojem področju ukvarja s priseljenci, zato ravnatelj OŠ Koper Anton Baloh predlaga ustanovitev središč, ki bi na enem mestu poskrbele za celostno obravnavo beguncev in tako razbremenile šole, ki morajo kdaj na primer poskrbeti tudi za zdravstveno potrdilo otrok, ki pridejo na šolo.

Idej in primerov dobrih praks je torej v slovenskih šolah veliko, pomembno pa je, da veliko breme vključevanja priseljencev v našo družbo ne pade le na ramena šol. Ni dovolj, če so vključujoče le šole – delovati morajo z roko v roki z lokalno skupnostjo, drugimi javnimi in nevladnimi organizacijami, stroko, politiko.

(Še več primerov dobrih praks in še bolj poglobljeno o vključevanju priseljencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem pa v Intelekti.)


Intelekta

896 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Vključevanje priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem

17.05.2016


V Sloveniji živi dobrih 5 % ljudi, ki nimajo slovenskega državljanstva, prebivalcev s koreninami drugih narodnosti je še veliko več, vsako leto pa se v Slovenijo priseli okoli 14, 15 tisoč ljudi. Med priseljenci je vsako leto okoli tisoč otrok, ki se brez znanja slovenskega jezika vključijo v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Zakonodaja jim zagotavlja, da se izobražujejo pod enakimi pogoji kot slovenski otroci. Od konca devetdesetih let ministrstvo za izobraževanje šolam, ki jih obiskujejo ti otroci, financira ure dodatne strokovne pomoči za poučevanje slovenščine. Do njih so upravičeni prvo leto, od šolskega leta pa 2006/2007 pa tudi drugo leto šolanja. Število ur in upravičencev raste. Od približno 16 tisoč ur in 1344 učencev v letu 2010/2011 do 19.500 ur in 2330 osnovnošolcev v letošnjem šolskem letu. Poleg tega se dodatna strokovna pomoč za tečaje slovenščine izvaja tudi na srednjih šolah – letos tako ministrstvo financira 6900 ur za nekaj več kot 1100 dijakov.

Vključevanje priseljencev v šole torej ni nič novega, v zadnjem letu pa so se okoliščine zaradi begunskega vala vseeno nekoliko spremenile. A to ne spremeni dejstva, da mora biti slovenska javna šola dostopna vsem otrokom. Dr. Marijanca Ajša Vižintin, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU:

"Slovenska šola je vključevalna, mi nimamo posebnih segregacijskih razredov. Torej, vsak otrok je vključen in to mora biti naše izhodišče. Če se učitelj ne počuti dovolj usposobljenega, gre na usposabljanja, se uči od kolegov. (...) Dolžnost učitelja je, da otroka vključi in da naredi vse, da se bo ta otrok počutil dobrodošlega. Rasizem in diskriminacija sta v slovenski šoli in slovenski družbi prepovedana. Če se to dogaja, se je treba s tem soočiti in se o tem odkrito pogovoriti." 

V Intelekti smo zato s številnimi sogovorniki, ki so se v začetku maja udeležili posveta Vključenost priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem Republike Slovenije, govorili o tem, kako poteka vključevanje priseljencev v naš vzgojno-izobraževalni sistem, kako uspešni smo in pred katerimi izzivi so se znašli šolniki in odločevalci zaradi novih okoliščin, ko se v šole vključujejo tudi otroci iz jezikovno in kulturno zelo drugačnega okolja.

SISTEMSKA UREDITEV

Veliko je že bilo narejeno. Na sistemski ravni je za otroke priseljence določeno 2-letno prehodno obdobje z individualnim učnim načrtom in dodatnimi urami slovenščine, šole so seznanjene s smernicami za vključevanje otrok priseljencev v šole in vrtce, izvedlo se je nekaj projektov, delujejo spletne strani z gradivi in informacijami o tej problematiki.

V Sloveniji ministrstvo priporoča dvostopenjski model vključevanja priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem, ki so ga na podlagi nekaj večletnih projektov in v iskanju najboljših rešitev razvile šole same. V uvajalnicah se otroci pred šolskim letom seznanijo s šolo, okoljem in slovenščino – prejmejo 20-urni program učenja našega jezika. Sledi nadaljevalnica, ko so priseljenci normalno vključeni v razred, imajo pa še dodatne ure slovenskega jezika (do 120).

Je to za obvladanje jezika dovolj, smo vprašali učiteljico slovenščine na OŠ Koper Mojca Jelen Madruša. Ta opozarja, da se otrok jezika za komuniciranje lahko nauči v dveh letih, a za osvojitev učnega jezika je potrebno več časa -  sedem let, kar bi morali upoštevati. Prav tako poudarja, tako kot tudi mnogi drugi učitelji in ravnatelji, da pri vključevanju otrok priseljencev v vrtce in šole ne gre samo za učno vključenost in učenje jezika, temveč tudi socialno vključenost. Prav slednja pripomore, da se otrok v novem okolju počuti varno.

IZKUŠNJE ŠOL

Zelo pomembne so torej izkušnje šol, ki največkrat prve zaznajo določeno težavo, nejasnost ali dilemo. In potem poiščejo tudi rešitev, hkrati organizirajo medkulturne prireditve, delavnice učenja vlog, kreativne družinske delavnice in tečaje učenja slovenščine za starše.  Na OŠ Jakoba Aljaža Kranj imajo 28 % učencev, katerih materni jezik ni slovenščina, največ jih prihaja s Kosova. Sodelujejo z različnimi šolami, fakultetami, sodelujejo na projektih. Ustanovili so fundacijo, s katero zbirajo denar za učence, ki si številnih obšolskih dejavnosti, ekskurzij ali šole v naravi ne morejo privoščiti. Razvili so sistem tutorstva, kjer učenci priseljenci, ki so že nekaj časa na šoli, pomagajo novim učencem- in to v svojem jeziku. Bo besedah vodje projekta Andreje Longer ne le, da se je tako priseljencem lažje seznaniti z novim okoljem in se počutijo bolj domače, tudi tutor pridobi veliko socialnih kompetenc, stikov, odgovornosti. Šole se vseeno srečujejo z vprašanji, na katere zakoni in šolski pravilniki ne odgovarjajo. Ravnatelj mag. Milan Rogelj.

"Določene izzive, probleme dobimo, že preden jih zazna ministrstvo. Na njih seveda začnemo opozarjati, a preden se pokažejo primeri dobre prakse, dajo določena navodila, ali spremeni zakonodaja, mine leto, dve, tri. Zato je  normalno, da na šolah iščemo svoje inovativne rešitve. Lahko bi povedal kar nekaj primerov, ko smo se morali znajti. Na primer že pred leti, ko učenec nekaj mesecev ni znal govoriti slovensko, morali pa bi ga oceniti s tremi ocenami pri vsakem predmetu v vsakem occenjevalnem obdobju. Že takrat smo na to opozorili ministrstvo in našli prilagojene načine ocenjevanja, čeprav to še ni bilo zakonsko določeno. Drug primer je, ko smo prav tako že pred leti opozarjali, da na nacionalno preverjanje znanja ne more iti nekdo, ki je prišel v Slovenijo pred pol leta in ne zna niti teksta prebrati. In da to ni noben podatek o znanju tega učenca ne o znanju na šoli. Ministrstvo je tudi tu dovolj hitro odreagiralo in je dalo neke rešitve v pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja in v pravilnik o nacionalnem preverjanju znanja. Zakonodaja sledi, moramo pa biti seveda na šolah inovativni, da sami poiščemo rešitve iz lastnega okolja. Vsaka šola ima drugačne pristope, mogoče tudi različne poglede, a če uporabljamo čustva in razum, bomo vedno našli rešitev."

Rešitev strokovnjaki, ravnatelji in učitelji vidijo rešitev tudi v individualizaciji učnega procesa. Pri tem, je razložila dr. Sonja Rutar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ne gre za delo z vsakim otrokom posebej, temveč za to, da se upošteva raznolikost otrok in dimenzije individualnosti ter prepozna otrokove potrebe in spretnosti. Otrok ne smemo gledati skozi prizmo deficita, manjka, torej paternalistično, je prepričana Rutarjeva, temveč tako, da se zavedamo, kaj lahko prispeva v razredu, šoli, družbi.

NOVE OKOLIŠČINE ZARADI BEGUNSKEGA VALA

Kljub številnim primerom dobrih praks pa je pred šolami še nekaj izzivov, saj se v slovenske šole vključujejo otroci begunci. Prihajajo iz območij, ki so jih prizadele vojne, spopadi in pomanjkanje, kjer govorijo in pišejo drugače, kjer mogoče sploh niso hodili v šolo, prihajajo brez dokumentov in mnogi brez staršev. Aprila je bilo tako v slovenske šole vključenih 62 otrok iz te skupine. 38 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in 2 z že priznano zaščito hodi v 6 OŠ po Sloveniji, 22 mladoletnikov, starih več kot 15 let, pa obiskuje osnovno šolo za odrasle. Prisluhnite, kako je na OŠ Koper, ki jo obiskujeta dva otroka zaščito brez spremstva, in kako je na OŠ Livada, kjer imajo 27 otrok iz Azilnega doma Ljubljana. Anton Baloh, ravnatelj koprske šole, nato pa še Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada v Ljubljani.

Ker je veliko odvisno od samih učiteljev, bo strokovnim delavcem prav prišel najnovejši razpis ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: Krepitev socialnih in državljanskih kompetenc strokovnih delavcev. 4 milijone evrov bodo do konca leta 2021 namenili izobraževanju okoli 16 tisoč strokovnih in vodstvenih delavcev, in sicer na več področjih – 3 milijone prav za delo z otroki priseljencev. Skupaj z Zavodom RS za šolstvo pripravljajo tudi bolj konkretne smernice in priporočila. Direktor Zavoda RS za šolstvo dr. Vinko Logaj poudarja, da so šole avtonomne pri svojem delovanju, želijo pa s protokolom odgovoriti na nekatere dileme, ki se pojavljajo v šolskem prostoru: kako vključiti učenca v razred, kakšen naj bo prvi stik, kako naj poteka ocenjevanje ipd. Najbrž je še trši oreh vključevanje mladoletnikov, starejših od 15 let, v slovenskih vzgojno-izobraževalni sistem. Obiskujejo namreč osnovno šolo za odrasle, kjer ni uvajalnega programa opismenjevanja, prav tako veliko mladih nima dokumentov, ki bi potrjevali njihovo znanje, zaključeno izobrazbo, lahko celo starost. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pripravlja rešitev tudi za to skupino priseljencev, in sicer program učenja slovenščine pred vstopom v osnovno šolo za odrasle in protokol za vključevanje mladih v srednješolsko izobraževanje.

A če se še vrnemo k dokumentom. Dokazila, potrdila, odločbe in vsa ostala papirologija je zdaj nekako razdeljena med pristojnosti različnih ministrstev, ki se vsako na svojem področju ukvarja s priseljenci, zato ravnatelj OŠ Koper Anton Baloh predlaga ustanovitev središč, ki bi na enem mestu poskrbele za celostno obravnavo beguncev in tako razbremenile šole, ki morajo kdaj na primer poskrbeti tudi za zdravstveno potrdilo otrok, ki pridejo na šolo.

Idej in primerov dobrih praks je torej v slovenskih šolah veliko, pomembno pa je, da veliko breme vključevanja priseljencev v našo družbo ne pade le na ramena šol. Ni dovolj, če so vključujoče le šole – delovati morajo z roko v roki z lokalno skupnostjo, drugimi javnimi in nevladnimi organizacijami, stroko, politiko.

(Še več primerov dobrih praks in še bolj poglobljeno o vključevanju priseljencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem pa v Intelekti.)


08.12.2015

Družba brez odpadkov

»Zadnje stoletje smo prebivalci Zemlje ustvarili toliko smeti kot naši predhodniki skozi celotno človeško zgodovino, kar je žalosten rekord,« opozarja Joan Marc Simon, direktor organizacije Zero Waste Europe, ki se zavzema za družbo brez odpadkov. Rekli boste, da gre za iluzijo. Prav imate. Družba brez odpadkov ni cilj, temveč pot. Posamezni koraki vodijo k zmanjševanju in ločenemu zbiranju. V družbi brez odpadkov prebivalci vidijo in razumejo problem trenutne prevelike potrošnje in ogromnih kupov črnih vreč, so odgovorni in zavzeti in od industrije zahtevajo, da proizvaja izdelke, ki imajo dolgo življenjsko dobo, ki se jih da popraviti, ponovno uporabiti, reciklirati, kompostirati. Koncept Zero Waste bomo v nadaljevanju pretresli v Intelekti, ki jo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Gosti bodo Joan Marc Simon (Zero Waste Europe), Urša Zgojznik (Ekologi brez meja), Nina Sankovič (Snaga) in Elizabeta Žust (Vrtec Vrhnika). Foto: Flickr


01.12.2015

Znanost brez prihodnosti?

Nekoč smo govorili, da je znanje najboljša naložba za prihodnost. Ravnanje Slovenije v letih gospodarske krize je pokazalo, da v to očitno ne verjamemo več. Državni proračun za raziskave in razvoj se je v obdobju med letoma 2009 in 2014 zmanjšal za več kot tretjino in škoda, ki je pri tem nastala, se bo čutila še dolgo. Čeprav se slovenski znanstveniki se vedno lahko pohvalijo z vrhunskimi dosežki, raziskovalni sektor, ki bi moral biti motor razvoja vsake države, komaj še diha. Hudo pomanjkanje finančnih sredstev namreč še zdaleč ni edina težava slovenske znanosti. Da so zadeve res alarmantne, potrjuje tudi peticija Brezprihodnosti.si, ki jo je podpisalo že več kot 800 slovenskih znanstvenikov. Koliko prihodnosti je znanosti v Sloveniji še ostalo, preverjamo v tokratni Intelekti z gosti dr. Petrom Klepcem, dr. Ksenijo Vidmar Horvat in dr. Martinom Klanjškom. Foto: Albertijeva spirala na Santa Maria Novella v Firencah, Wikipedia, CC


24.11.2015

Lahko preživimo brez altruizma?

Zdi se, da je množičen prihod beguncev v Evropo sprožil pri ljudeh skrajne odzive. Na eni strani strah, sovražnost in odpor, na drugi pa sočutje, ljubezen in pripravljenost pomagati. Zato bomo v tokratni oddaji Intelekta iskali izvore altruizma. Od kod izvira altruistično vedenje, kako pomembna je zanj empatija, kaj se dogaja v naših možganih, kako pomemben je altruizem za družbo in za preživetje človeške vrste? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: nevrolog Zvezdan Pirtošek, sociologinja Srna Mandić in psihologa Andreja Avsec ter Robert Masten.


17.11.2015

Čigave so človekove pravice?

Čigave pravzaprav so človekove pravice? – Na prvi pogled se zdi odgovor samoumeven: to so vendar pravice, ki ne glede na okoliščine neodtujljivo pripadajo vsaki posameznici, vsakemu posamezniku. Toda konkretne izkušnje nas učijo, da so tovrstne samoumevnosti lahko sila varljive. 14. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah Združenih narodov, denimo, pravi, da ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem, a ko smo soočeni s sirskimi begunci na svojih mejah, nenadoma nismo prepričani, ali jih res lahko opišemo z besedo »vsakdo«. Podobno je z debato o družinskem zakoniku. 14. člen Ustave sicer pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, a ob misli, da bi homoseksualce pravno dejansko izenačili s heteroseksualci, močno oklevamo. Če nominalni retoriki navkljub niso zares univerzalne, se je potrebno vprašati, čigave torej so človekove pravice? Kako se v družbi oblikuje in vzdržuje razlika med ljudmi, ki človekove pravice dejansko uživajo, in tistimi, ki jih ne? – To je vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili pravnica dr. Barbara Rajgelj, filozof dr. Igor Pribac in sociolog dr. Gorazd Kovačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.


10.11.2015

Kapitalizem proti podnebju

Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe na poti stoji globalni kapitalizem. Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. Kakšna je torej podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma, smo preverili v tokratni Intelekti. Foto: Posek tropskega pragozda na Sumatri za palmove nasade, Wikipedia, CC


03.11.2015

Je kdo tam zunaj?

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – od tega, koliko zvezd se vsako leto rodi v Mlečni cesti; prek števila zvezd, ki imajo planete, na katerih bi se sploh moglo razviti življenje; do verjetnosti, da evolucijski procesi na takih planetih življenje navsezadnje priženejo od njegovih preprostih, enoceličnih začetkov do visoko inteligentnih bitij, ki so sposobna razviti tehnološko napredno civilizacijo. Ko je Drake dodal še oceno tega, koliko časa bi takšna civilizacija mogla obstajati, to je, koliko let lahko mine, preden podleže kakšni naravni ali tehnološki katastrofi, je dobil sila vznemirljiv, čeprav ne najbolj natančen odgovor. Drakeova enačba je namreč pokazala, da v galaksiji ta hip lahko obstaja vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. No, od časa, ko je Drake prvič formuliral to enačbo, je znanost občutno napredovala na prav vseh področjih. S kakšnimi rezultati nas torej oskrbi Drakeova enačba danes? In če je ta rezultat še vedno večji od 1, zakaj potem – čeprav stik z zunajzemeljsko inteligenco prizadevno iščemo že dolga desetletja – še vedno nismo odkrili nikogar tam zunaj? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Nina Gunde-Cimerman z ljubljanske Biotehniške fakultete ter astrofizika dr. Tomaž Zwitter in Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.


27.10.2015

Plodnost na tankem ledu

Materinstvo vse bolj prelagamo. Starostna meja se je v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji zvišala za dobra štiri leta. Slovenke danes prvič rodijo pri 31ih. Če je kontracepcija ženskam omogočila, da premlade niso postale mamice, jim nove tehnologije ponujajo možnost, da to lahko postanejo tudi, ko so starejše. Reproduktivna medicina je sprva pri spočetju otroka pomagala neplodnim parom in pri tem upoštevala le zdravstvene razloge, danes pa se njene metode poslužujejo tudi zdrave ženske. Mlade Američanke in Angležinje se vse pogosteje odločajo, da zamrznejo svoje jajčne celice in s tem preložijo materinstvo. Govorimo o zamrzovanju jajčec iz socialnih razlogov. Pojasnila, premisleke in pomisleke bosta v Intelekti podala eden od vodilnih strokovnjakov za zdravljenje neplodnosti pri nas prof. dr. Veljko Vlaisavljević in raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje doktorica Zalka Drglin. Pred mikrofon ju je povabila Barbara Belehar Drnovšek, ki se tudi podpisuje pod današnjo oddajo. Foto: Flickr


20.10.2015

Biotehnologija za domačo rabo

Biotehnologija je nedvomno v razmahu. Poznamo orodja in metode, ki omogočajo natančne posege v genski zapis organizmov, in kot vse, kar ljudje znamo početi, to tudi počnemo. Še več, opremljen s primernim znanjem lahko načeloma vsakdo eksperimentira in spreminja dnk preprostih organizmov. Oprema je cenovno vse bolj dostopna, želene gene se naroči prek spleta, prav tako so na spletu vse potrebne informacije. Z biohekerstvom si je biotehnologija utrla pot iz akademskih krogov in laboratorijev industrije ali vojske, v domače garaže ali javne laboratorije lokalnih skupnosti, čeprav res predvsem v Združenih državah Amerike in ponekod v zahodni Evropi. Nekateri v tem vidijo določen emanipatorni potencial, neke vrste demokratizacijo znanosti ali pa prostor za bolj svobodno uporabo idej. Za druge biohekerstvo predstavlja predvsem nevarnost. Biohekerjem in dometu, ki ga ima oziroma bi ga lahko imelo biohekerstvo, smo se pogovarjali z vodjem laboratoraija za biotehnologijo na Kemijskem institutu v Ljubljani dr. Romanom Jeralom, intermedijsko umetnico in doktorico biomedicine Špelo Petrič, biokemikom dr. Markom Dolinarjem s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani in dr. Tonijem Pustovrhom s Centra za proučevanje znanosti na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto: Theresa Schubert, Ars Electronica, CC


13.10.2015

Digitalna seksualna revolucija?

Digitalna tehnologija je postala pomemben del našega sveta in tako vse bolj vpliva tudi na partnersko in seksualno življenje posameznikov. Mali oglasi in ženitne posredovalnice so se hitro preselile na splet, popuralizacija pametnih telefonov pa je omogočila tudi uporabo mobilnih aplikacij, ki v realnem prostoru in času omogočajo srečevanje, spoznavanje, spolne stike. Internet je uporabno orodje za seksualne manjšine, med njimi tudi tiste, ki želijo vzporednega spolnega partnerja. Afera Ashley Madison, v kateri so hekerji razkrili, kdo prek spleta išče seksualne partnerje za varanje svojega zakonca, je pokazala, da je prevara partnerja nesprejemljiva bolj kot kadarkoli. Z internetom se je povečala tudi produkcija pornografije. V tokratni oddaji bomo zato odgovorili na vprašanje, ali so spremembe na področju spolnosti že tako pomembne, da moramo govoriti o novi, digitalni seksualni revoluciji? Sogovorniki sociolog spolnosti doktor Ivan Bernik, psihoterapevt doktor Miran Možina in sociolog doktor Roman Kuhar. Pripravlja Urška Henigman.


06.10.2015

Možgani - otrokovo največje bogastvo

Možgani otroka so fascinanten ogran, v kratkem času so se sposobni naučiti veliko novih veščin. So bolj prilagodljivi, učljivi in plastični kot pozneje v življenju. Nanje v veliki meri vpliva okolje, zato je pomembno, kakšne izkušnje pridobiva otrok. O tem, kakšno je za otroka in njegove možgane spodbudno družinsko, šolsko in socialno okolje, izveste v tokratni Intelekti.


29.09.2015

Kako lahko je nasesti propagandi?

V zadnjih nekaj mesecih sta v Ljubljani vrata odprli dve razstavi – gre za Stoletje plakata v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici –, ki obiskovalcem na ogled ponujata kopico propagandnega gradiva iz časa druge svetovne vojne. Ko danes opazujemo udarne podobe, preproste parole in ne prav sofisticirane simbole, s katerimi so partizani in domobranci nagovarjali svoje sodobnike, si kaj lahko mislimo, da takšni propagandi v letu 2015 ne bi nihče nasedel. Pa je to res? Je propaganda v današnjem svetu izgubila svojo moč? Če smo v povprečju bolj izobraženi, če imamo na voljo več različnih kanalov obveščanja in če si predstavljamo, da nas je spomin na krvavo dvajseto stoletje streznil nasilnih ideologij, ali smo zato že kar imuni na propagando? In če ne – kje najdemo propagando danes? Kaj vse nam pravzaprav sporoča? S kakšnimi sredstvi nas nagovarja? Kdo vse jo širi? V kolikšni meri ji navsezadnje prisluhnemo? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje v studiu so bili zgodovinar dr. Aleš Gabrič, sociolog kulture dr. Primož Krašovec, umetnostna zgodovinarka dr. Cvetka Požar in komunikolog akademik dr. Slavko Splichal. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. fotografija: posneta na razstavi Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani


22.09.2015

Sočutje in empatija nista lastna le ljudem

Ko je leta 1996 v živalskem vrtu v Chicagu triletni deček padel v ogrado z gorilami in v njej nezavesten obležal, so se obiskovalci ustrašili za njegovo življenje. Vendar brez potrebe. Ena od samic je dečka zaščitila pred samci, ga odnesla proti vratom ograde in ga nežno predala oskrbnikom živalskega vrta. Resnična zgodba, ki pa še zdaleč ni osamljena. Slišimo o pričevanjih, kako so ljudi pred napadi morskih psov rešili delfini, pred utopitvijo kiti, pogoste so zgodbe o psih, ki so pomagali svojim gospodarjem. Znan je posnetek Slovenca Aleksandra Medveša, ki kaže, kako je medved v živalskem vrtu v Budimpešti rešil utapljajočo vrano. Na spletnem portalu YouTube si ga je ogledalo že več kot 19 milijonov ljudi. Študije kažejo, da so živali sposobne sočutja, simpatije in empatije. Številne živalske vrste čutijo in izražajo čustva kot so veselje, jeza, hvaležnost, žalost. Vedno več je znanega tudi o razvoju njihove osebnosti – in tudi o tem, da nas na nekaterih področjih inteligentnosti nekatere vrste prekašajo. O teh spoznanjih bomo govorili v oddaji Intelekta, ki jo je pripravil Iztok Konc. V studio smo povabili psihologinjo dr. Maksimiljano Marinšek, ornitologa Tomaža Miheliča in biologa mag. Tilna Genova ter dr. Miha Krofla. Foto: FerenghiFoto/ Flickr, cc


15.09.2015

Nevtralnost interneta

Do interneta lahko danes dostopamo kjerkoli in kadarkoli. V Sloveniji imajo skoraj vsa gospodinjstva z otroki dostop do interneta, sicer pa internet redno uporablja približno 80 odstotkov prebivalcev. Nekatere države so dostop do interneta razglasile za temeljno človekovo pravico. Evropski parlament bo v prihodnjih tednih glasoval o novih pravilih regulacije dostopa do interneta. Operaterji in ponudniki storitev si želijo odrezati svoj kos finančne pogače, vendar bi s ponujanjem različnih dostopov močno vplivali na nevtralnost in odprtost interneta. Slovenija je sicer pred dvema letoma uzakonila nevtralnost interneta. Napredna zakonodaja, s katero se lahko pohvali malo držav. Zakaj je nevtralnost interneta pomembna, kako je z nevtralnostjo interneta po svetu, kaj nevtralnost pomeni za digitalno ekonomijo in kako bi izgubo nevtralnosti občutili uporabniki? Odgovori v tokratni Intelekti. Pripravlja Urška Henigman. Gostje: Domen Savič, Aleš Špetič, dr. Dušan Caf. foto: flickr/Stephen Melkisethian


08.09.2015

Medicina spolov - izziv za prihodnost

Vemo, da so moški z Marsa in ženske z Venere. Razlike med spoloma so nekaj povsem naravnega. A medicina, z izjemo nekaterih očitnih fizioloških razlik, v preteklosti temu ni posvečala prav veliko pozornosti. Znanstveniki so predpostavljali, da so ženske preprosto pomanjšana različica moškega. Zadnja dognanja pa so opozorila na nekatere ključne razlike med spoloma, ko govorimo o pojavljanju in poteku bolezni, delovanju organov in jemanju zdravil. Ameriška agencija za zdravila je lani prvič v zgodovini odobrila različne odmerke uspavala za ženske in moške, kar naj bi bil v farmaciji svojevrsten precedens. V Intelekti sodelujejo genetik prof. dr. Gregor Majdič, farmacevt prof. dr. Borut Štrukelj in kardiolog prof. dr. Zlatko Fras. Oddajo vodi Barbara B. Drnovšek. Foto: Flickr


01.09.2015

Kaj se zgodi, ko umetna inteligenca preseže človeško?

Gledali smo Kubrickovo Odisejo 2001, Cameronovega Terminatorja in Matrico bratov Wachowski. V kinodvorani smo v strahu trepetali pred presežno umetno inteligenco, ki jo je porodila mračna domišljija filmskih scenaristov, potem pa smo se vrnili nazaj v svoja obvladljiva analogna življenja. Toda v zadnjih letih vse več svetovno uglednih znanstvenikov in inženirjev ugotavlja, da je čas, ko bo umetna inteligenca opazno presegla človeško, pravzaprav zelo blizu. V letu 2045, zatrjujejo nekateri, bi že lahko obstajal računalnik, ki bo zmogljivejši od možganov vseh ljudi na planetu. Se bo taka umetna inteligenca zavedala lastnega obstoja? Se bo hotela razmnoževati, se pravi, sama projektirati še bolj napredne naprave? In kaj neki si bo mislila o vseh homo sapiensih in njihovih malih življenjih? Nam bo želela pomagati ali nas iztrebiti? Se bomo nemara mi hoteli z njo neposredno, fizično povezati v nekakšni novi, hibridni obliki biološko-tehnološke eksistence? – Nič čudnega, če sloviti Stephen Hawking svari, da bi stvaritev takega stroja lahko predstavljala poslednji izum človeštva. Zato je pravi čas za premišljevanje o tem, kam pravzaprav vodi razvoj računalniških tehnologij, zdaj. Zdaj je čas, da se vprašamo, kakšne družbene, civilizacijske in, ne nazadnje, evolucijske spremembe bi utegnil razvoj presežne umetne inteligence pravzaprav povzročiti? – Na Prvem smo se tega premisleka lotili v tokratni oddaji Intelekta. Pred mikrofonom smo gostili akademika dr. Ivana Bratka, predstojnika laboratorija za Umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko UL, pa filozofinjo dr. Olgo Markič, ki na ljubljanski Filozofski fakulteti poučuje logiko in filozofijo kognitivnih znanosti, ter dr. Zvezdana Pirtoška, nevrologa in predavatelja na Medicinski fakulteti UL. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. Fotografija: Wikimedia Commons


25.08.2015

Naj živi kriminalka!

Naj živi kriminalka! Kriminalka velja za enega najbolj vitalnih literarnih žanrov. Radi jo imajo tako bralci kot tudi založbe. Vsega naj bi bil kriv ameriški pisatelj Edgar Allan Poe, ki je leta 1841 napisal zgodbo z naslovom Umori v ulici Morgue in tako tlakoval pot kriminalnemu žanru. Globok pečat sta pustila škotski pisatelj in zdravnik Arthur Conan Doyle, ki je nekaj desetletij zatem obudil Sherlocka Holmesa, in nesporna angleška kraljica kriminalk Agatha Christie. Mimogrede, prav letos mineva stoletje in četrt od njenega rojstva. Kako živ je kriminalni roman danes? O tem se bo Barbara Belehar Drnovšek v Intelekti pogovarjala z Miranom Hladnikom, Svetlano Slapšak, Noahom Charneyjem in Miho Kovačem. Foto: Flickr/Souparna


18.08.2015

Novo poglavje v boju proti smrtonosnim komarjem

Pozabite na morske pse, zaradi katerih na leto umre okoli deset ljudi. Pozabite tudi na muho cece, ki letno povzroči skoraj deset tisoč smrti. Najnevarnejša živalska vrsta, ki ogroža človeštvo, so namreč – komarji. Na vesti imajo malarijo, dengo, rumeno mrzlico, vročico Zahodnega Nila. Komarji tako prenašajo povzročitelje bolezni, ki vsako leto terjajo več kot milijon človeških žrtev! Čeprav se zdi, da se nas problem ne tiče, pa so tudi v Sloveniji že prisotni agresivni tigrasti in japonski komarji, ki prenašajo nekatere od teh bolezni. Dozdajšnji poskusi, da bi uničili ali vsaj omejili populacije komarjev, so se izkazali za neučinkovite in neprimerne. Zato zdaj vojno s prenašalci smrtno nevarnih bolezni skušamo izbojevati z najnaprednejšimi znanstvenimi metodami - tudi z genskim inženiringom. Nam bo tokrat le uspelo? Svoja strokovna mnenja in pomisleke so Iztoku Koncu za oddajo Intelekta pojasnile raziskovalka Katja Kalan z Univerze na Primorskem, prof. dr. Tatjana Avšič Županc z Medicinske fakultete v Ljubljani in zdravnica Tadeja Kotar z ljubljanske Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Foto: Tomi Trilar/ Diplomsko delo Katje Kalan


18.08.2015

Novo poglavje v boju proti smrtonosnim komarjem

Pozabite na morske pse, zaradi katerih na leto umre okoli deset ljudi. Pozabite tudi na muho cece, ki letno povzroči skoraj deset tisoč smrti. Najnevarnejša živalska vrsta, ki ogroža človeštvo, so namreč – komarji. Na vesti imajo malarijo, dengo, rumeno mrzlico, vročico Zahodnega Nila. Komarji tako prenašajo povzročitelje bolezni, ki vsako leto terjajo več kot milijon človeških žrtev! Čeprav se zdi, da se nas problem ne tiče, pa so tudi v Sloveniji že prisotni agresivni tigrasti in japonski komarji, ki prenašajo nekatere od teh bolezni. Dozdajšnji poskusi, da bi uničili ali vsaj omejili populacije komarjev, so se izkazali za neučinkovite in neprimerne. Zato zdaj vojno s prenašalci smrtno nevarnih bolezni skušamo izbojevati z najnaprednejšimi znanstvenimi metodami - tudi z genskim inženiringom. Nam bo tokrat le uspelo? Svoja strokovna mnenja in pomisleke so Iztoku Koncu za oddajo Intelekta pojasnile raziskovalka Katja Kalan z Univerze na Primorskem, prof. dr. Tatjana Avšič Županc z Medicinske fakultete v Ljubljani in zdravnica Tadeja Kotar z ljubljanske Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Foto: Tomi Trilar/ Diplomsko delo Katje Kalan


11.08.2015

Trajnostno potrošništvo: Alternativa ali mit?

Cene krojijo naše življenje. Najugodnejše cene v diskontnih trgovinah, cene surovin na svetovnih borzah, ugodne cene tisoč in ene stvari, ki je morda niti ne potrebujemo. Potrošnja poganja svetovno gospodarstvo. V ugodnih cenah pa se skrivajo visoki stroški. Plačujemo jih z izgubljanjem »predragih« delovnih mest pri nas, s suženjskimi delovnimi pogoji po svetu, s vse hitrejšim propadanjem okolja. Trajnostno potrošništvo skuša ponuditi alternativo. Stavi na potrošnika, ki razmišlja o posledicah svojih dejanj, svojih nakupov. Gre le za jalovo upanje? Je trajnostno potrošništvo samo modna zelena verzija potrošništva ali zares ponuja alternativni pristop k potrošniški družbi? Foto:Flickr, CC


04.08.2015

Bo odprtokodna miselnost povzročila revolucijo 21. Stoletja?

Povprečno gospodinjstvo ima danes 5 na internet povezanih naprav. Te naprave so postale zelo pomemben del naših vsakdanjih življenj. Glede na to, da je čas dopustov in počitnic, marsikdo prav zdaj spoznava, kako pogosto pravzaprav uporablja pametni telefon, tablico ali prenosnik in bere, gleda, posluša, komentira, objavlja, deli, všečka različne vsebine na spletu. Kako dobro pa pozna te svoje naprave? Kako delujejo? Katero programsko opremo imajo? Kakšna programska oprema je sploh na trgu? Transparentnost, svobodna izmenjava informacij in znanja, sodelovanje, vključevanje, skupnost - to so vrednote odprtokodne kulture – open source kulture, ki izhaja iz proste, odprtokodne programske opreme. O tem v tokratni Intelekti. Gostje Urške Henigman so bili Filip Muki Dobranić z inštituta Danes je nov dan, Jure Čuhalev odprtokodni heker, Andrej Vernekar predsednik Lugos-a društva uporabnikov Linuxa Slovenije in Matjaž Ugovšek z društva Duh časa. foto: Amaya Rodrigo/flickr


Stran 23 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov