Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poletje je čas, ko se marsikdo vsaj za kratek čas ali daljše počitnice odpravi na morje. Kar je večini le idealen prostor za oddih in rekreacijo, je tudi tista ključna značilnost, zaradi katere je naš planet tako poseben. Daleč največji in najbolj raznolik življenjski prostor na svetu kljub svoji izredni velikosti ni imun na vpliv človeka. Stanje svetovnih morji je pravzaprav vse bolj zaskrbljujoče. Razlogov za to pa je več. Morski biolog prof. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Nacionalnega instituta za biologijo tako izpostavlja, da je na delu več dejavnikov,za katere je deležen človek s svojim ravnanjem.
Segrevanje planeta se nedvomno pozna tudi ali celo predvsem v oceanih. V letošnjem letu so visoke temperature morja povzročile najobsežnejše umiranje koral na velikem koralnem grebenu ob avstralski obali, je za oddajo Frekvenca X povedal prof. Terry Hughes z avstralske Univerze Jamesa Cooka:
Bledenje koral, ki smo mu priča v Avstraliji, pravzaprav ni omejeno samo na Avstralijo. V zadnjih treh, štirih mesecih je na številnih različnih območjih na južni polobli v času tukajšnjega poletja prišlo do bledenja. Letošnje bledenje na velikem koralnem grebenu je najmočnejše, kar smo mu bili kdaj priča. Gre za tretje veliko bledenje na tem območju, prejšnji sta bili leta 1998 in 2002. Letošnje je torej tretje in na žalost daleč najmočnejše. Najbolj je prizadeta severna polovica grebena, južni del je pred bledenjem obvaroval ciklon, ki je ohladil vodo. Brez tega srečnega naključja, bi bil prizadet celoten greben.
Na severnih 800 km grebena je stopnja smrtnosti med koralami blizu 50 odstotkov. Gre za izredno obsežno območje s tako veliko izgubo koral, ki predstavlja 40 odstotkov velikega koralnega grebena. Kadar greben poškodujejo cikloni, ti prečkajo greben in povzročijo škodo v sorazmerno ozkem pasu, širokem od 50 do 100 km. Škoda, ki jo povzročijo tudi najmočnejši cikloni je tako mnogo manjša kot pri letošnjem bledenju koral.
Izginjanje koralnih grebeno je izredno problematično, saj predstavljajo najbolj raznovrstne ekosisteme na planetu. Od njih namreč niso odvisni le njihovi prebivalci, ampak tudi cela vrsta občasnih obiskovalcev, posredno ali neposredno po ocenah kar tretjina vseh rib v morjih. Kakšne bodo posledice njihovega naglega propadanja, pa je zaradi kompleksnosti odnosov v morju, težko napovedovati. Jasno je le, da trend koralnim grebenom in njihovi prebivalcem ni naklonjen.
Bledenje in umiranje koral zaradi pretoplega morja v zadnjih desetletjih pa ni edini vzrok propadanja teh podvodnih velemest. Danes je avstralski veliki koralni greben najbolj poznan koralni sistem na svetu, vedno pa ni bilo tako, je na predavanju Ted razlagal morski biolog prof. Jeremy Jackson s kalifornijskega Scrippsovega instituta ua oceanografijo.
Raziskovanje koralnih grebenov me je zgodaj v moji karieri pripeljalo na Jamajko. Tako izrednih, strukturno pestrih koralnih grebenov nisem v svojem življenju videl nikjer drugje na svetu. Toda kljub čudovitemu gozdu koral, tam ni bilo rib. Grebeni v zalivu Discovery na Jamajki so bili 20 let najbolj preučevani grebeni na svetu. Ljudje so s celega sveta prihajali preučevati »naše« grebene, tudi iz Avstralije, kar je nekoliko smešno, ker zdaj mi hodimo k njim. Razumevanje znanstvenikov, kakšni morajo biti koralni grebeni in kako funkcionirajo, je temeljilo na preučevanju teh grebenov. Na grebenih, kjer ni bilo nobenih rib. Leta 1980 je pridivjal hurikan Allan. Greben je izginil, nastali so novi otočki. Razmišljali smo takole: vemo, da so se hurikani vedno pojavljali, v reviji Science smo objavili članek, v katerem smo prvič popisali razdejanje, ki ga je koralnemu grebenu prizadejal velik hurikan in napovedali smo, kaj se bo zgodilo. In smo se povsem zmotili. Razlog za to se je skrival v prekomernem ribolovu in dejstvu, da so morski ježki, še zadnji tamkajšnji organizmi, ki so se prehranjevali z algami, izumrli. Nekaj mesecev za tem so na grebenu začele rasti alge. Danes je na grebenih ob severni jamajški obali nekaj odstotkov živih koral in zelo veliko alg in sluzi. To je bolj ali manj zgodba vseh karibskih koralnih grebenov in se na žalost vse pogosteje odvija tudi drugod po svetu.
Toda morski prebivalcev ne ogrožajo le izginjajoči koralni grebeni. Ljudje iz morja polovimo ogromne količine rib in številnih drugih organizmov, mnogo več kot jih dejansko uporabimo. Poročilo, ki ga je v začetku julija izdala Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo O stanju svetovnih ribolovnih območij in akvakulturi za leto 2016, ugotavlja, da so ribolovne vrste po svetu v 90 odstotkih maksimalno ali celo pretirano, torej netrajnostno izkoriščane, razlaga direktor za ribištvo in akvakulturo omenjene organizacije Manuel Baranege.
Danes zaužijemo že več gojenih kot ujetih, divjih rib. Kljub temu je stanje ribjih zalog v svetovnih morjih slabo. Približno tretjino vseh rib lovimo na netrajnostni način, v Sredozemskem in Črnem morju se ta številka dvigne celo na 60 odstotkov. Zaradi pretiranega izkoriščanja je količina ulova v Sredozemskem morju od leta 2007 dejansko upadla za tretjino.
Ribolovne prakse tako v marsikaterem pogledu ne omogočajo ribam in drugim organizmom, da bi se uspešno obnavljale. Pri intenzivnem ribolovu se uporabljajo več kilometrov dolge mreže in poleg tarčnih vrst rib ujamejo pravzaprav vse, kar jim pride na pot, tudi delfine, karete, morske pse ter ogromne količine mehkužcev. Veliko opustošenje še vedno povzroča uporaba vlečnih mrež, ki morsko dno do golega postrgajo in podvodne ekosisteme spreminjajo v blato. Vlečne mreže so še vedno v uporabi povsod, kjer to ni izrecno prepovedano in se pomikajo v vse večje globine. Potem pa je tu še vedno prisoten ilegalni ribolov, ki po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo obsega 26 milijonov ton letno ali kar petino vsega letnega ulova rib.
Če iz morja potegnemo izredne količine njenih naravnih prebivalcev, to nadomeščamo z izdatnim vnosom snovi, ki tja ne sodi. Kot je med drugim denimo, ki se ne razgrajuje, in je je danes v morjih že toliko, da se zdijo predlogi za čiščenje oceana, kakršni do neke mere delujejo na kopnem, skoraj nerealni. Za boljšo predstavo. V temu 2013 smo na vsem svetu proizvedli 300 milijonov ton plastike in ena desetina po ocenah konča v morju. Izsledki raziskav v okviru mednarodnega projekta DeFishGear, ki ga koordinira Kemijski institut, v njem pa aktivno sodeluje tudi Inštitut za vode Republike Slovenije, kažejo, da je tudi slovensko morje z mikroplastiko izdatno onesnaženo. Izmerjene koncentracije so sicer zelo različne, kar je predvsem odisno od vremenskih razmer, gibljejo pa med 150.000 pa vse do več kot 3 milijonov delcev na km2.
Marsikdo se niti ne zaveda, da k mikroplastiki spadajo tudi mikrovlakna, ki so prisotna v sodobnih oblačilih. Tudi z njimi tako onesnažujemo, med tem ko jih uporabljamo, opozarja prof. Bajt.
Dolgo se je zdelo, da so morja in oceani proprosto preobširni, da bi jim človek lahko povzročil trajno škodo. Ker tudi morska gladina večinoma uspešno skriva dogajanje pod površjem in na morskem dnu, se opustošenja, ki ga povzročamo, v veliki meri niti ne zavedamo. Plastika, denimo, ki potone na dno, kjer utegne ostati še več stoletij, tako spreminja okolje kilometre pod morsko gladino in življenjski prostor, o katerem ne vemo praktično ničesar.
Predvidevamo pa lahko, da se bo trend izkoriščanja teh oddaljenih in nepoznanih pokrajin še nadaljeval. Tako bi se vsaj dalo sklepati iz raziskav, ki se sploh posvečajo raziskovanju globokomorskih območij, o katerih vemo manj kot o veolju, izpostavlja dr. Borut Marvrič z Morske biološke postaje.
Procesi v morju so nedvomno kompleksni, človekovi posegi v morje pa raznovrstni in ne moremo z gotovostjo napovedovati, kako močan bo njihov vpliv in koliko se bodo morja zaradi nas spremenila. Toda prav zaradi tega, ker vanje posegamo na toliko različnih načinov, je potrebno imeti pred očmi, da se oceani bodo spremenili, da bodo vplivi teh sprememb obsežni tako, kot so obsežni oceani sami.
Celoten pogovor s prof. Terryjem Hughesom si lahko poslušate na straneh oddaje Frekvenca X.
Na spodnji povezavi si lahko ogledate celotno ted predavanje morskega biologa prof. Jeremyja Jacksona o tem, kako smo uničili oceane. Predavanje je v angleškem jeziku.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Poletje je čas, ko se marsikdo vsaj za kratek čas ali daljše počitnice odpravi na morje. Kar je večini le idealen prostor za oddih in rekreacijo, je tudi tista ključna značilnost, zaradi katere je naš planet tako poseben. Daleč največji in najbolj raznolik življenjski prostor na svetu kljub svoji izredni velikosti ni imun na vpliv človeka. Stanje svetovnih morji je pravzaprav vse bolj zaskrbljujoče. Razlogov za to pa je več. Morski biolog prof. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Nacionalnega instituta za biologijo tako izpostavlja, da je na delu več dejavnikov,za katere je deležen človek s svojim ravnanjem.
Segrevanje planeta se nedvomno pozna tudi ali celo predvsem v oceanih. V letošnjem letu so visoke temperature morja povzročile najobsežnejše umiranje koral na velikem koralnem grebenu ob avstralski obali, je za oddajo Frekvenca X povedal prof. Terry Hughes z avstralske Univerze Jamesa Cooka:
Bledenje koral, ki smo mu priča v Avstraliji, pravzaprav ni omejeno samo na Avstralijo. V zadnjih treh, štirih mesecih je na številnih različnih območjih na južni polobli v času tukajšnjega poletja prišlo do bledenja. Letošnje bledenje na velikem koralnem grebenu je najmočnejše, kar smo mu bili kdaj priča. Gre za tretje veliko bledenje na tem območju, prejšnji sta bili leta 1998 in 2002. Letošnje je torej tretje in na žalost daleč najmočnejše. Najbolj je prizadeta severna polovica grebena, južni del je pred bledenjem obvaroval ciklon, ki je ohladil vodo. Brez tega srečnega naključja, bi bil prizadet celoten greben.
Na severnih 800 km grebena je stopnja smrtnosti med koralami blizu 50 odstotkov. Gre za izredno obsežno območje s tako veliko izgubo koral, ki predstavlja 40 odstotkov velikega koralnega grebena. Kadar greben poškodujejo cikloni, ti prečkajo greben in povzročijo škodo v sorazmerno ozkem pasu, širokem od 50 do 100 km. Škoda, ki jo povzročijo tudi najmočnejši cikloni je tako mnogo manjša kot pri letošnjem bledenju koral.
Izginjanje koralnih grebeno je izredno problematično, saj predstavljajo najbolj raznovrstne ekosisteme na planetu. Od njih namreč niso odvisni le njihovi prebivalci, ampak tudi cela vrsta občasnih obiskovalcev, posredno ali neposredno po ocenah kar tretjina vseh rib v morjih. Kakšne bodo posledice njihovega naglega propadanja, pa je zaradi kompleksnosti odnosov v morju, težko napovedovati. Jasno je le, da trend koralnim grebenom in njihovi prebivalcem ni naklonjen.
Bledenje in umiranje koral zaradi pretoplega morja v zadnjih desetletjih pa ni edini vzrok propadanja teh podvodnih velemest. Danes je avstralski veliki koralni greben najbolj poznan koralni sistem na svetu, vedno pa ni bilo tako, je na predavanju Ted razlagal morski biolog prof. Jeremy Jackson s kalifornijskega Scrippsovega instituta ua oceanografijo.
Raziskovanje koralnih grebenov me je zgodaj v moji karieri pripeljalo na Jamajko. Tako izrednih, strukturno pestrih koralnih grebenov nisem v svojem življenju videl nikjer drugje na svetu. Toda kljub čudovitemu gozdu koral, tam ni bilo rib. Grebeni v zalivu Discovery na Jamajki so bili 20 let najbolj preučevani grebeni na svetu. Ljudje so s celega sveta prihajali preučevati »naše« grebene, tudi iz Avstralije, kar je nekoliko smešno, ker zdaj mi hodimo k njim. Razumevanje znanstvenikov, kakšni morajo biti koralni grebeni in kako funkcionirajo, je temeljilo na preučevanju teh grebenov. Na grebenih, kjer ni bilo nobenih rib. Leta 1980 je pridivjal hurikan Allan. Greben je izginil, nastali so novi otočki. Razmišljali smo takole: vemo, da so se hurikani vedno pojavljali, v reviji Science smo objavili članek, v katerem smo prvič popisali razdejanje, ki ga je koralnemu grebenu prizadejal velik hurikan in napovedali smo, kaj se bo zgodilo. In smo se povsem zmotili. Razlog za to se je skrival v prekomernem ribolovu in dejstvu, da so morski ježki, še zadnji tamkajšnji organizmi, ki so se prehranjevali z algami, izumrli. Nekaj mesecev za tem so na grebenu začele rasti alge. Danes je na grebenih ob severni jamajški obali nekaj odstotkov živih koral in zelo veliko alg in sluzi. To je bolj ali manj zgodba vseh karibskih koralnih grebenov in se na žalost vse pogosteje odvija tudi drugod po svetu.
Toda morski prebivalcev ne ogrožajo le izginjajoči koralni grebeni. Ljudje iz morja polovimo ogromne količine rib in številnih drugih organizmov, mnogo več kot jih dejansko uporabimo. Poročilo, ki ga je v začetku julija izdala Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo O stanju svetovnih ribolovnih območij in akvakulturi za leto 2016, ugotavlja, da so ribolovne vrste po svetu v 90 odstotkih maksimalno ali celo pretirano, torej netrajnostno izkoriščane, razlaga direktor za ribištvo in akvakulturo omenjene organizacije Manuel Baranege.
Danes zaužijemo že več gojenih kot ujetih, divjih rib. Kljub temu je stanje ribjih zalog v svetovnih morjih slabo. Približno tretjino vseh rib lovimo na netrajnostni način, v Sredozemskem in Črnem morju se ta številka dvigne celo na 60 odstotkov. Zaradi pretiranega izkoriščanja je količina ulova v Sredozemskem morju od leta 2007 dejansko upadla za tretjino.
Ribolovne prakse tako v marsikaterem pogledu ne omogočajo ribam in drugim organizmom, da bi se uspešno obnavljale. Pri intenzivnem ribolovu se uporabljajo več kilometrov dolge mreže in poleg tarčnih vrst rib ujamejo pravzaprav vse, kar jim pride na pot, tudi delfine, karete, morske pse ter ogromne količine mehkužcev. Veliko opustošenje še vedno povzroča uporaba vlečnih mrež, ki morsko dno do golega postrgajo in podvodne ekosisteme spreminjajo v blato. Vlečne mreže so še vedno v uporabi povsod, kjer to ni izrecno prepovedano in se pomikajo v vse večje globine. Potem pa je tu še vedno prisoten ilegalni ribolov, ki po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo obsega 26 milijonov ton letno ali kar petino vsega letnega ulova rib.
Če iz morja potegnemo izredne količine njenih naravnih prebivalcev, to nadomeščamo z izdatnim vnosom snovi, ki tja ne sodi. Kot je med drugim denimo, ki se ne razgrajuje, in je je danes v morjih že toliko, da se zdijo predlogi za čiščenje oceana, kakršni do neke mere delujejo na kopnem, skoraj nerealni. Za boljšo predstavo. V temu 2013 smo na vsem svetu proizvedli 300 milijonov ton plastike in ena desetina po ocenah konča v morju. Izsledki raziskav v okviru mednarodnega projekta DeFishGear, ki ga koordinira Kemijski institut, v njem pa aktivno sodeluje tudi Inštitut za vode Republike Slovenije, kažejo, da je tudi slovensko morje z mikroplastiko izdatno onesnaženo. Izmerjene koncentracije so sicer zelo različne, kar je predvsem odisno od vremenskih razmer, gibljejo pa med 150.000 pa vse do več kot 3 milijonov delcev na km2.
Marsikdo se niti ne zaveda, da k mikroplastiki spadajo tudi mikrovlakna, ki so prisotna v sodobnih oblačilih. Tudi z njimi tako onesnažujemo, med tem ko jih uporabljamo, opozarja prof. Bajt.
Dolgo se je zdelo, da so morja in oceani proprosto preobširni, da bi jim človek lahko povzročil trajno škodo. Ker tudi morska gladina večinoma uspešno skriva dogajanje pod površjem in na morskem dnu, se opustošenja, ki ga povzročamo, v veliki meri niti ne zavedamo. Plastika, denimo, ki potone na dno, kjer utegne ostati še več stoletij, tako spreminja okolje kilometre pod morsko gladino in življenjski prostor, o katerem ne vemo praktično ničesar.
Predvidevamo pa lahko, da se bo trend izkoriščanja teh oddaljenih in nepoznanih pokrajin še nadaljeval. Tako bi se vsaj dalo sklepati iz raziskav, ki se sploh posvečajo raziskovanju globokomorskih območij, o katerih vemo manj kot o veolju, izpostavlja dr. Borut Marvrič z Morske biološke postaje.
Procesi v morju so nedvomno kompleksni, človekovi posegi v morje pa raznovrstni in ne moremo z gotovostjo napovedovati, kako močan bo njihov vpliv in koliko se bodo morja zaradi nas spremenila. Toda prav zaradi tega, ker vanje posegamo na toliko različnih načinov, je potrebno imeti pred očmi, da se oceani bodo spremenili, da bodo vplivi teh sprememb obsežni tako, kot so obsežni oceani sami.
Celoten pogovor s prof. Terryjem Hughesom si lahko poslušate na straneh oddaje Frekvenca X.
Na spodnji povezavi si lahko ogledate celotno ted predavanje morskega biologa prof. Jeremyja Jacksona o tem, kako smo uničili oceane. Predavanje je v angleškem jeziku.
Arhitekt Maks Fabiani – letos mineva 150 let od njegovega rojstva – je urbanizem razumel kot dinamičen proces, mesto pa kot nikoli dokončan projekt. Njegov načrt po potresu leta 1895 je pomembno prispeval k razvoju moderne Ljubljane. Na vprašanja, kako razumeti Fabianijevo vizijo, kako so upravna, gospodarska in kulturna središča brusile družbene spremembe in kaj se bo zgodilo z mesti v prihodnosti, odgovarja tokratna Intelekta. Gosti Barbare Belehar Drnovšek bodo: Markus Schaefer, dr. Pavel Gantar, Marko Peterlin in Janez Koželj. Foto: Flickr/Beverly Goodwin
Ljudje vse več časa preživimo na spletu, zato so oglasi postali sestavni del interneta. Vse kar tam počnemo, pa pušča sledi. Oblikuje se naša spletna identiteta, skupek podatkov, ki lahko marsikaj pove o naših navadah, zanimanjih, željah in potrebah. Veliko z deljenjem in všečkanjem vsebin na spletnih družabnih omrežjih razkrijemo tudi sami. Z osebnimi podatki je nastopila prava zlata mrzlica, saj omogočajo natančno ciljanje oglasov na potrošnike. O spletnem oglaševanju se je Urška Henigman pogovarjala z Janjo Božič Marolt, Igorjem Arihom in Aljošem Bagolo. foto: flickr
Na Slovenskem se o državljanski vojni in spravi pogovarjamo že več kot četrt stoletja. K besedi so se doslej sicer priglasili številni, vendar se po vsem prelitem črnilu zdi, da se Slovenci danes pravzaprav razumemo slabše, kakor smo se na samem začetku te debate. Zato je – 70 let po koncu druge svetovne vojne – morda napočil čas, da nam to problematiko na nov način pomagajo osvetliti mladi ljudje, mladi intelektualci. Bodo o tem, najbolj travmatičnem obdobju naše zgodovine naposled vsaj oni zmogli govoriti brez pretiranega gneva ali vneme? – V ponovitvi nedavnega Studia ob 17h v terminu Intelekte bodo svoja mnenja soočili novinar in esejist Matic Kocijančič, filozof Gregor Moder, pesnica in publicistka Katja Perat ter filozof in pravnik Rok Svetlič.
Na Slovenskem se o državljanski vojni in spravi pogovarjamo že več kot četrt stoletja. K besedi so se doslej sicer priglasili številni, vendar se po vsem prelitem črnilu zdi, da se Slovenci danes pravzaprav razumemo slabše, kakor smo se na samem začetku te debate. Zato je – 70 let po koncu druge svetovne vojne – morda napočil čas, da nam to problematiko na nov način pomagajo osvetliti mladi ljudje, mladi intelektualci. Bodo o tem, najbolj travmatičnem obdobju naše zgodovine naposled vsaj oni zmogli govoriti brez pretiranega gneva ali vneme? – V ponovitvi nedavnega Studia ob 17h v terminu Intelekte bodo svoja mnenja soočili novinar in esejist Matic Kocijančič, filozof Gregor Moder, pesnica in publicistka Katja Perat ter filozof in pravnik Rok Svetlič.
Čeprav si ob besedi robot posamezniki po večini predstavljajo antagoniste v znanstvenofantastičnih filmih, so ti stroji pravzaprav del našega vsakdanjega življenja. Kar pomislite na robotski sesalnik, ki morda v tem trenutki brenči v vaši bližini, ali pa kavomat, ki vam pripravlja jutranji napitek, ki vas bo prebudil. Razprava o robotski prihodnosti sicer nekatere navdaja z nelagodjem, drugi pa z veseljem opazujejo, v katero smer bosta šli znanost in tehnologija. V oddaji Intelekta se bomo zato vprašali: kaj pomeni prihod vse večjega števila robotov, med njimi kognitivnih, v naše življenje? Bodo postali nepogrešljiv del vsakega gospodinjstva? Bodo prevzeli naša delovna mesta ali nas razbremenili? Sogovorniki Tine Lamovšek v oddaji so dr. Jože Guna, univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike iz Laboratorija za multimedije in s Katedre za informacijske in komunikacijske tehnologije Fakultete za elektrotehniko univerze v Ljubljani, sociologinja dr. Valerija Korošec, vodja odseka za avtomatiko, biokinetiko in robotiko na Inštitutu Jožefa Stefana Aleš Ude in izredni profesor doktor Janez Demšar s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Foto: Steve Jurvetson / Flickr.com
V jeziku trajnostne paradigme se kot energija prihodnosti omenja fuzija. To je zlivanje jeder. Tak proces se dogaja na Soncu. Znanstveniki vsega sveta že od petdesetih let prejšnjega stoletja preučujejo, kako bi ta naravni pojav izkoristili za pridobivanje električne energije. Osrednji mednarodni projekt na tem področju je termonuklearni eksperimentalni reaktor ITER, ki ga gradijo na jugu Francije. Fuzijske elektrarne bodo prijaznejše do okolja, vendar bomo prvo, ki bo proizvajala električno energijo v komercialne namene, najverjetneje dočakali šele v drugi polovici tega stoletja. Na vprašanja, kaj je fuzija, katere so njene prednosti in težave, kako pomembna je za energetsko neodvisnost Evrope ter kako so v mednarodne programe vpeti slovenski znanstveniki, bo skušala odgovoriti tokratna Intelekta. Barbara Belehar Drnovšek je pred mikrofon povabila znanstvenike iz Inštituta Jožef Stefan: dr. Sabino Markelj, dr. Sašo Novak, dr. Boštjana Končarja in dr. Luko Snoja ter Simona Websterja predstavnika Evropske komisije. Foto: Flickr/Sandia Labs
»Svojega očeta sem pogledal v oči in ga vprašal: Pa kaj hudiča vam je bilo v osemdesetih, devetdesetih letih? Kaj ste nam naredili?« pove ekonomist Igor Fekétija. Njegov oče je pripadnik generacije rojene po drugi svetovni vojni – tako imenovane baby-boom generacije. In kdo so baby-boomerji? Nekateri pravijo, da so otroci blaginje in najbolj srečna generacija v zgodovini človeštva. Drugi bi rekli, da so otroci cvetja. Odraščali so v obdobju velikih gospodarskih priložnosti in vsesplošne blaginje. Zakaj so torej prav baby-boomerji leta 1968 zanetili iskrico študentskih protestov? In kaj se je zgodilo, da so v osemdesetih in devetdesetih kot odrasli, izobraženi in uspešni zavrgli vrednote, kot so pravičnost, enakost, svoboda za vse in povsod? In ključno vprašanje: Kakšen svet nam torej zapušča baby-boom generacija? V oddaji Intelekta jim ogledalo nastavljajo sociologinja Alenka Švab, zgodovinar Jure Gašparič, etnolog in kulturni antropolog Rajko Muršič, filozof Simon Kardum in ekonomist Igor Fekétija. Z njimi se je srečal Iztok Konc. Foto: MarcelVanDerBerg/ Flickr,cc
Vedno več uporabnikov internetne tehnologije potencialno pomeni širši in hitrejši dostop do aktivistov, torej več demokracije, s tem pa tudi željo po spremembi sveta ali družbe z enim klikom iz udobja naslonjača. Poplava vabil k podpisovanju raznih spletnih peticij ali spodbujanje k družbenopolitičnemu udejstvovanju dobivajo številne sledilce in všečke, a tudi ti pogosto ostanejo tam, v virtualnem svetu. V oddaji Intelekta se bomo zato posvetili kliktivizmu in se spraševali, ali imajo torej ti kliki sploh kakšno težo in ali upravičeno ali neupravičeno pravimo, da je današnja generacija, kar se zadeva politično udeležbo, v »resničnem« življenju pasivna, aktivna pa le prek všečkov in ostalih klikov na družbenih omrežjih. Svoje razmišljanje bodo podali sourednik portala e-demokracija Domen Savič, glasbenik in komentator Miha Blažič – N’Toko, direktor Inštituta za elektronsko participacijo Simon Delakorda in predstojnik Katedre za psihologijo na Filozofski fakulteti mariborske univerze in socialni pedagog Bojan Musil. Foto: Flickr/gotcredit.com
Pred mednarodnim dnevom Zemlje se v Intelekti sprašujemo, v kakšnem stanju je pravzaprav okolje v Sloveniji. Kakšen zrak dihamo? Kakšno vodo pijemo in na kakšnih tleh pridelujemo hrano? Tla, vodo in zrak težko ločimo med seboj, ko pa jih postavimo v svetovno okolje, postane zgodba še zanimivejša. Dan Zemlje je enkrat na leto, ljudje pa na njej živimo še preostalih 364 dni. Zakaj je Slovenija za življenje še vedno dobra izbira, kaj pomenijo vrednosti prašnih delcev v mestih in kaj zagotavljajo 150-letne izkušnje na področju oskrbe z vodo, je le nekaj vprašanj za naše goste, ki stanje okolja na domačem dvorišču umeščajo v globalni kontekst. To so dr. Matej Ogrin iz društva za varstvo Alp – CIPRA, dr. Peter Otorepec z Nacionalnega Inštituta za javno zdravje, predsednica društva vodarjev Slovenije dr. Lidija Globevnik iz Tematskega centra za raziskave, študije in razvoj projektov na vodah in pedolog dr. Borut Vrščaj s Kmetijskega inštituta. Oddajo sta pripravila Blaž Mazi in Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr
Pred 55 leti je Ameriška agencija za hrano in zdravila odobrila uporabo kontracepcijske tabletke. Ta je osvobodila ženske strahov pred neželeno nosečnostjo, bila je pomemben dejavnik pri emancipaciji žensk in vplivala na razvoj seksualne revolucije. Ženske lahko danes izbirajo med različnimi vrstami kontracepcijskih tabletk, ki pa so kljub svoji učinkovitosti zaradi vse bolj prisotnega diskurza naravnega pogosto predstavljene kot škodljive za žensko telo. O kontracepcijski tabletki bodo z voditeljico Urško Henigman razpravljale sociologinja dr. Alenka Švab, ginekologinja in sociologinja dr. Gabriela Simetinger in ginekologinja mag. Dunja Obersnel Kveder. Foto: Flickr
Ninive, Nimrud, Mari – človeška civilizacija ima enega svojih nespornih izvorov v starodavnih mestih severne Mezopotamije. Ljudi, ki so pred več kot štirimi tisočletji in pol ta mesta postavili, sicer že dolgo ni več, a njihova arhitektura, njihova umetniška dela, njihova literatura pa tudi številni čisto običajni predmeti, uporabljani v vsakdanjem življenju, so, zakopani v pesku severnega Iraka in Sirije, proti vsem pričakovanjem preživeli tisočletja burne zgodovine. Z njihovo pomočjo smo spoznavali same začetke kmetijstva, obrti in trgovine, lažje smo razumeli, kje so korenine državne uprave, organiziranega religioznega življenja in umetniškega ustvarjanja. Arheološka najdišča severne Mezopotamije so, drugače rečeno, pričala o tem, od kod prihajamo, kdo pravzaprav smo. Do zdaj. Do vzpona Islamske države, ki se je odločila z razstrelivom in buldožerji uničiti ta arheološka najdišča. Ki se je odločila izbrisati preteklost. Toda: zakaj njeni predstavniki to počno? Je škoda, ki jo povzročajo, nepopravljiva? In zakaj se to uničevanje tiče prav vsakega izmed nas? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, pa dr. Predrag Novaković, redni profesor na Oddelku za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ter dr. Primož Šterbenc, politolog, docent na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem in eden naših najboljših poznavalcev islamskega sveta. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.
Statistika je neizprosna. Zaradi kajenja umre v Sloveniji vsak dan deset ljudi, trije zbolijo za pljučnim rakom. Podatki kažejo, da kadi vedno več mladih. Najmanj enkrat tedensko prižge cigareto že skoraj vsak peti 15-letnik. Vsako leto se v Sloveniji proda kar 5 milijard cigaret. »Menim, da je enkrat v prihodnosti mogoč svet brez cigaret,« je prepričan prof. dr. Richard Daynard iz Združenih držav. Dolgoletni borec proti tobačni industriji je s sodelavci konec osemdesetih dobil nekaj pomembnih tožb, ki so razkrile laži tobačnih velikanov. Tudi o tem je spregovoril za oddajo Intelekta. Kako močna je tobačna industrija danes? Zakaj so zdaj njihove tarče ženske? Ali smo v boju proti kajenju sploh lahko uspešni? V studio smo povabili Heleno Koprivnikar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Marijana Ivanušo, predstavnika Svetovne zdravstvene organizacije v Sloveniji, pridružila pa se bosta tudi Jan Peloza z nevladne organizacije Brez izgovora in Luka Šolmajer, ki je bil nacionalni predstavnik v Evropski zvezi za preprečevanje kajenja in tobaka. K poslušanju oddaje Intelekta vas vabi Iztok Konc. Foto: Annaspies/ Flickr, cc
Naš življenjski prostor, ki ga zaznamuje vseprisotnost interneta, vse bolj naseljujejo različne pametne naprave. Te zaznavajo okolje, v katerem se nahajajo, in delujejo glede na spremembe v njem. V prihodnosti naj bi nam množica takšnih povezanih naprav zagotavljala boljšo energetsko učinkovitost, večjo varnost in udobje. Tako imenovan internet stvari predstavlja tretjo revolucijo interneta, ki nas bo popeljala v svet znanstvene fantastike. Se utegne uresničiti scenarij Zvezdnih stez ali drvimo v Orvellovo leto 1984? Odgovor išče Urška Henigman v tokratni Intelekti z gosti. To so Filip Muki Dobranič z inštituta Danes je nov dan, Gorazd Božič s SiCerta, Glasnik digitalnih tehnologij v Republiki Sloveniji in podjetnik Aleš Špetič in Luka Mali s Fakultete za elektrotehniko. foto: Flickr/Kars Alfrink
Genetski inženiring danes omogoča tisto, kar se je še včeraj zdelo znanstvena fantastika. Zadostno količino hrane bi lahko zagotovili s kloniranjem živali. Znanstveni krogi in tudi širša javnost so pri tem vprašanju razcepljeni zaradi etičnih pomislekov, skrbi za blaginjo živali, predvsem med porabniki pa se pojavlja tudi strah pred mesom in mlekom iz kloniranih živali. Evropski parlament je v začetku tega meseca po nekaj letih znova ugriznil v to problematiko. Poslanci so začeli pogajanja o direktivi, s katero bi uredili vprašanje kloniranja goveda, svinjine, ovac in koz za kmetijske namene. O tem bo govor v tokratni Intelekti z gosti Radovanom Komelom, Gregorjem Majdičem, Petrom Rasporjem in Francem Bogovičem. foto: Flickr/Chiot's Run
Presenetljivo je, kako je lahko tišina glasna – še posebej če je nismo vajeni. V svetu, v katerem nas moderna tehnologija obkroža na vsakem koraku, pogosto pozabljamo, da smo ustvarjeni tako za tišino kot za hrup, vendar se zadnjemu ne znamo ali pa morda nočemo odpovedati. Še predobro poznamo take navade: tisto minuto, ko se zbudimo, pregledamo svoj prenosni telefon, nato ves dan delamo pred računalnikom in se k tema napravama – računalniku in telefonu – vrnemo kmalu zatem, ko zapustimo službo ali šolo. Pri brskanju po spletu nas ne žene naprej vprašanje, kaj bi danes počeli, temveč, kaj smo danes zamudili. V oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, bomo s predstojnikom Kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Ljubljana, doktorjem Zvezdanom Pirtoškom, z doktorjem znanosti s področja eksperimentalne psihologije Simonom Brezovarjem z Nevrološke klinike UKC Ljubljana in s kanadskim novinarjem in piscem knjige The End of Absence oziroma po slovensko Konec odsotnosti Michaelom Harrisom razpravljali, ali je odmor od virtualnosti v resničnosti mogoč in potreben za naše počutje in možgane. Foto: Marcelo Graciolli (Flickr.com)
Otroci se znajo ustaviti tudi ob tistem, kar je odraslim samoumevno, očitno in nezanimivo, in z močjo misli pridejo od samoumevnega do negotovega, nejasnega in vprašljivega. Poleg tega so najmlajši in mladi radovedni in se še znajo čuditi svetu ter njegovim ugankam. Prav čudenje je Aristotel v Metafiziki opredelil kot vir filozofije, že pred njim pa Platon v dialogu Teajtet zapisal: »Zelo lastna je filozofu ta strast – čudenje. Poleg tega ni drugega počela filozofije.« Če otroško zvedavost povežemo z velikima grškima mislecema, ugotovimo, da so otroci tisti, ki imajo dostop do vira filozofije, in da prav oni pričajo, da je človek po naravi tudi filozofsko bitje, so prepričani snovalci učnih načrtov filozofije za otroke. Ta je že več kot deset let v zadnjem triletju osnovni šol obvezni izbirni predmet, zato se bomo v Intelekti spraševali, kakšen vpliv ima poučevanje filozofije na otrokov razvoj, ali je ukvarjanje s filozofijo v svetu globalnega kapitala, podjetništva in svobodnega trga sploh smiselno in - nenazadnje - kaj pravzaprav lahko otroci v kasnejšem življenju z osvojenim znanjem počnejo? V Intelekti sodelujejo pobudnica in soavtorica učnih načrtov za filozofijo za otroke in filozofijo v gimnaziji ter profesorica filozofije na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku Alenka Hladnik, pobudnik in soavtor predmeta dr. Marjan Šimenc z ljubljanske Filozofske fakultete in docent na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem dr. Tomaž Grušovnik. foto: Flickr/Johnathan Nightingale
Znameniti literarni zgodovinar in teoretik, Dušan Pirjevec, je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja postavil tezo, da so tradicionalni junaki slovenskih romanov predvsem melanholični, neodločni in pasivni liki. V teh njihovih ne prav atraktivnih lastnostih naj bi se zrcalila usoda slovenskega narodnega gibanja, ki v stoletju od čitalnic in taborov ni bilo zmožno ustanoviti lastne nacionalne države z vsemi političnimi, ekonomskimi, socialnimi in kulturnimi institucijami, s pomočjo katerih bi se Slovenci lahko polno realizirali kot gospodarji svoje zgodovinske usode. No, v letu 2015 pa imamo svojo državo že skoraj četrt stoletja. Svojo zgodbo načeloma lahko krojimo sami. Pa se je, posledično, spremenila tudi podoba slovenskega romanesknega junaka? Je ta zdaj kaj bolj podjeten, samozavesten, aktiven – ali pač ne? Je še vedno moški? Kaj mu sploh pomeni slovenstvo? Kakšno zrcalo, skratka, nastavlja slovenski poosamosvojitveni romaneskni junak Slovenkam in Slovencem danes? – Ta vprašanja bomo pretresali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom bodo pisateljica Gabriela Babnik, literarni kritik Matej Bogataj in urednica Jelka Ciglenečki. Oddajo pripravlja Goran Dekleva. foto: Flickr/ Joan M. Mas
Odpornost proti antibiotikom je vedno večji zdravstveni problem. Od odkritja penicilina je minilo že več kot 85 let. Inovacije in razvoj na področju antibiotikov so se v zadnjih treh desetletjih tako rekoč ustavili, vendar je skupina ameriških znanstvenikov v prgišču prsti nedavno odkrila do zdaj neznan mikroorganizem, ki izloča obetajočo učinkovino. Novi antibiotik teiksobaktin se je izkazal za učinkovitega pri širokem spektru bakterij, tudi tistih, ki povzročajo tuberkulozo in bakterijo MRSA. V ZDA so na spletni strani Drugs from dirt – Zdravila iz tal – oblikovali javno pobudo za zbiranje vzorcev prsti z vsega sveta. Tla namreč skrivajo v sebi bogato biotsko pestrost, ki jo le slabo poznamo, a lahko v njih upravičeno iščemo rezervoar genov, iz katerih bi lahko razvili nova zdravila. Radodarni in potencialno koristni organizmi pod zemljo bi lahko rešili tudi nekatere druge probleme človeštva. Sogovorniki v Intelekti so bili prof. Kim Lewis, prof. dr. Stanislav Gobec, doc. dr. Irena Maček in dr. Borut Vrščaj. foto: Alex Speer/Flickr
Ste se kdaj vprašali, koliko so vredni podatki na vašem računalniku? Kaj pa podatki, ki ste jih shranili v oblak? Uporabljate spletno banko? Nakupujete prek spleta? Se s prenosnimi pametnimi napravami pogosto povezujete na odprti wi-fi? Žrtev spletnih kriminalcev je lahko vsak, ki ima računalnik. Kaj vse je spletni kriminal, kako močno je razširjen, kako se z njim spopadajo organi pregona in kakšne varnostne dileme predstavlja rastoči trg interneta stvari pa v tokratni Intelekti. S Filipom Dobranićem z inštituta Danes je nov dan, Gorazdom Božičem s SiCerta in Tonijem Katelicem s Centra za računalniško preiskovanje pri slovenski policiji se bo v svet spletnega kriminalnega podzemlja podala Urška Henigman. foto: Flickr/EP Technology
Če se je finančna pomoč za zagon podjetja včasih iskala pri posameznih investitorjih, pa smo z nastankom digitalnih komunikacijskih mrež prišli do tega, da se zdaj lahko obračamo na širše množice z vseh koncev sveta. V zadnjih letih, če govorimo o inovativnosti in iskanju finančnih sredstev, ne gre brez omembe t.i. crowdfundinga. Gre za skupinsko akcijo zbiranja finančnih sredstev za točno določen namen oziroma cilj. Ti projekti s kampanjo nemalokrat pritegnejo pozornost javnosti in jo vpletejo v sam proces financiranja, tudi v proces soustvarjanja bodisi s predlogi ali z aktivno participacijo. O čaru platforme za zbiranje finančnih sredstev, kot je Kickstarter, o tem, ali je zbiranje denarja za nenavadne stvari, kot je krompirjeva solata, le šala ali pa se morda za tem skriva kakšen drug namen in zakaj tako malo govorimo o neuspešnih kampanjah, v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Flickr.com (Scott Beale)
Neveljaven email naslov