Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z letošnjim majem so subvencijo stanarine, ki so jo socialno najbolj ogroženim plačevale občine, izgubili še zadnji upravičenci. Zdaj je namreč v celoti zaživel ukrep iz februarja lani sprejetega Zakona o uravnoteženju javnih financ občin, s katerimi so se država in občine dogovorile, kje zmanjšati obveznosti, ki jih občine zaradi zmanjšane glavarine ne morejo več plačevati. Odločitev je bila soglasna in v parlamentu potrjena z veliko večino. Vzeli so socialno najšibkejšim. Leto kasneje te odločitve ni obžalovala ali kakorkoli skušala popraviti nobena od parlamentarnih strank, ki so jo izglasovale. Kar je bilo za 67 poslancev le eno od glasovanj, je bilo za okoli 3000 družin nepopisen šok.
Subvencijo stanarine, ki so jo plačevale občine, so pred tedni izgubili še zadnji upravičenci. Ustavno sodišče je zdaj odločilo, da je ukinitev stanovanjskih subvencij neustavna. Upravičencem se mora priznati subvencija.
Pred tedni je v celoti zaživel ukrep iz februarja lani sprejetega Zakona o uravnoteženju javnih financ občin (ZUUJFO), s katerim so se država in občine dogovorile, kje zmanjšati obveznosti, ki jih občine zaradi zmanjšane glavarine ne morejo več plačevati.
Leto dni pozneje te odločitve ne obžaluje niti ne skuša popraviti nobena izmed parlamentarnih strank, ki so jo izglasovale. Kar je bilo za 67 poslancev le eno izmed glasovanj, je bil za približno 3.000 družin nepopisen šok.
Vse poslanske skupine, ki so glasovale za sprejetje ZUUJFO, smo vprašali, zakaj so se tako odločili in ali so v tem času s kakršnim koli predlaganim ukrepom skušali vsaj olajšati stisko tistim, ki jih je ukrep najbolj prizadel.
Predstavniki strank v odgovorih navajajo različne argumente. Da je taka odločitev nujna, “saj gre za potreben korak za zagotavljanje vzdržnih javnih financ”, menijo pri SMC. Pri Desusu so glas ZA utemeljili, češ da zakon prinaša tudi nujne ukrepe na posameznih področnih zakonodajah, pri SDS pa, da so ob glasovanju ZA tudi predlagali amandmaje. Izmed teh pa se prav nobeden ne nanaša na subvencije.
Najzanimivejše je bilo pojasnilo Socialnih demokratov, da so zakon podprli ob zavezi vlade, da bo ta v prihodnje sprejela sistemske ukrepe na področju financiranja občin. Pojasnili so svoje prepričanje, “da zakon ne bi smel vplivati na položaj najranljivejših skupin prebivalstva, kajti občine imajo znotraj svojih proračunov možnost prerazporejati sredstva”, in dodali: “Kolikor pa bi se izkazalo, da so določila sprejetega Zakona za uravnoteženje javnih financ občin alibi za zmanjševanje sredstev za programe socialne pomoči, pa bo Poslanska skupina Socialnih demokratov predlagala potrebne spremembe.”
Ob našem pojasnilu, da ne gre za programe socialne pomoči, temveč za subvencijo, za katero morajo občani imeti odločbo CSD-ja, in na dodatno prošnjo, naj nam navedejo en sam primer občine, v kateri subvencije stanarin občanom še vedno izplačujejo, čeprav ti zanje nimajo več odločbe, pa odgovora nismo več dobili.
Edini poskus poprave stanja je zadnji dan lanskega julija naredila varuhinja človekovih pravic. Ker gre za očitno neenakost, ki ljudi ločuje le po (ne)srečni okoliščini, v kateri občini imajo stalno prebivališče in ali ta občina ima dovolj stanovanj ali ne, je varuhinja pri ustavnem sodišču zahtevala presojo ustavnosti in predlagala, da se izvajanje zakonodaje v tej točki do takrat ustavi. Zadnjemu sodišče ni ugodilo, je pa varuhinjin predlog dalo v absolutno prednostno obravnavo.
In tam je še danes, absolutno čakajoč že polnih 9 mesecev.
Čeprav so bila vprašanja o reševanju revščine že večkrat tudi na programu državnega zbora, čeprav skrb pogosto izražajo tako na vladni kot na zakonodajni strani, je vse bolj jasno, da reševanje najranljivejših iz globin revščine v resnici ni med opaznejšimi in otipljivejšimi prioritetami te vlade, tako kot ni bilo v fokusu vlad pred njo. In da z nepremišljenimi odločitvami revščino le še dodatno poglabljajo.
S tem zapisom vprašanja subvencij seveda ne bomo rešili, ker v resnici nihče izmed odločevalcev po čem takem ne čuti potrebe. Ker zanje nikomur ni treba prevzeti prav nobene odgovornosti. Ker zanje ni posledic.
Skorajda neopazno sprejeta sprememba zakona, ob obletnici uveljavitve, je predvsem opomnik vsem nam – ki smo se nad takimi potezami sposobni zgražati na forumih, družabnih omrežjih in še kje, a ki hkrati pasivno in ponižno čakamo na to, da bodo naši vladarji uvideli svojo zmoto in jo popravili.
A to se preprosto ne bo zgodilo. Za svoje lastno ali za reševanje sodržavljanov iz revščine, za sprejemanje zakonov, ki bodo v prid najšibkejšim v družbi in ne bodo le varuhi sedanjih proračunov, temveč trdnejši temelj naše skupne prihodnosti, bo treba storiti veliko več.
Kot nam je lastna zgodovina že večkrat dokazala, v naši državi volitve in “novi obrazi” takih sprememb ne prinašajo. Čas je za vprašanje vsakogar med nami, kaj bi jih prineslo. Zagotovo bo moral več storiti obraz, ki ga zjutraj gledamo v ogledalu.
Nepremišljene, brezglave in za najšibkejše uničujoče odločitve vodilnih so namreč le del problema. Drugi del se skriva v odgovoru na vprašanje, zakaj jih sprejemajo. In odgovor je preprost: zato, ker jih lahko.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Z letošnjim majem so subvencijo stanarine, ki so jo socialno najbolj ogroženim plačevale občine, izgubili še zadnji upravičenci. Zdaj je namreč v celoti zaživel ukrep iz februarja lani sprejetega Zakona o uravnoteženju javnih financ občin, s katerimi so se država in občine dogovorile, kje zmanjšati obveznosti, ki jih občine zaradi zmanjšane glavarine ne morejo več plačevati. Odločitev je bila soglasna in v parlamentu potrjena z veliko večino. Vzeli so socialno najšibkejšim. Leto kasneje te odločitve ni obžalovala ali kakorkoli skušala popraviti nobena od parlamentarnih strank, ki so jo izglasovale. Kar je bilo za 67 poslancev le eno od glasovanj, je bilo za okoli 3000 družin nepopisen šok.
Subvencijo stanarine, ki so jo plačevale občine, so pred tedni izgubili še zadnji upravičenci. Ustavno sodišče je zdaj odločilo, da je ukinitev stanovanjskih subvencij neustavna. Upravičencem se mora priznati subvencija.
Pred tedni je v celoti zaživel ukrep iz februarja lani sprejetega Zakona o uravnoteženju javnih financ občin (ZUUJFO), s katerim so se država in občine dogovorile, kje zmanjšati obveznosti, ki jih občine zaradi zmanjšane glavarine ne morejo več plačevati.
Leto dni pozneje te odločitve ne obžaluje niti ne skuša popraviti nobena izmed parlamentarnih strank, ki so jo izglasovale. Kar je bilo za 67 poslancev le eno izmed glasovanj, je bil za približno 3.000 družin nepopisen šok.
Vse poslanske skupine, ki so glasovale za sprejetje ZUUJFO, smo vprašali, zakaj so se tako odločili in ali so v tem času s kakršnim koli predlaganim ukrepom skušali vsaj olajšati stisko tistim, ki jih je ukrep najbolj prizadel.
Predstavniki strank v odgovorih navajajo različne argumente. Da je taka odločitev nujna, “saj gre za potreben korak za zagotavljanje vzdržnih javnih financ”, menijo pri SMC. Pri Desusu so glas ZA utemeljili, češ da zakon prinaša tudi nujne ukrepe na posameznih področnih zakonodajah, pri SDS pa, da so ob glasovanju ZA tudi predlagali amandmaje. Izmed teh pa se prav nobeden ne nanaša na subvencije.
Najzanimivejše je bilo pojasnilo Socialnih demokratov, da so zakon podprli ob zavezi vlade, da bo ta v prihodnje sprejela sistemske ukrepe na področju financiranja občin. Pojasnili so svoje prepričanje, “da zakon ne bi smel vplivati na položaj najranljivejših skupin prebivalstva, kajti občine imajo znotraj svojih proračunov možnost prerazporejati sredstva”, in dodali: “Kolikor pa bi se izkazalo, da so določila sprejetega Zakona za uravnoteženje javnih financ občin alibi za zmanjševanje sredstev za programe socialne pomoči, pa bo Poslanska skupina Socialnih demokratov predlagala potrebne spremembe.”
Ob našem pojasnilu, da ne gre za programe socialne pomoči, temveč za subvencijo, za katero morajo občani imeti odločbo CSD-ja, in na dodatno prošnjo, naj nam navedejo en sam primer občine, v kateri subvencije stanarin občanom še vedno izplačujejo, čeprav ti zanje nimajo več odločbe, pa odgovora nismo več dobili.
Edini poskus poprave stanja je zadnji dan lanskega julija naredila varuhinja človekovih pravic. Ker gre za očitno neenakost, ki ljudi ločuje le po (ne)srečni okoliščini, v kateri občini imajo stalno prebivališče in ali ta občina ima dovolj stanovanj ali ne, je varuhinja pri ustavnem sodišču zahtevala presojo ustavnosti in predlagala, da se izvajanje zakonodaje v tej točki do takrat ustavi. Zadnjemu sodišče ni ugodilo, je pa varuhinjin predlog dalo v absolutno prednostno obravnavo.
In tam je še danes, absolutno čakajoč že polnih 9 mesecev.
Čeprav so bila vprašanja o reševanju revščine že večkrat tudi na programu državnega zbora, čeprav skrb pogosto izražajo tako na vladni kot na zakonodajni strani, je vse bolj jasno, da reševanje najranljivejših iz globin revščine v resnici ni med opaznejšimi in otipljivejšimi prioritetami te vlade, tako kot ni bilo v fokusu vlad pred njo. In da z nepremišljenimi odločitvami revščino le še dodatno poglabljajo.
S tem zapisom vprašanja subvencij seveda ne bomo rešili, ker v resnici nihče izmed odločevalcev po čem takem ne čuti potrebe. Ker zanje nikomur ni treba prevzeti prav nobene odgovornosti. Ker zanje ni posledic.
Skorajda neopazno sprejeta sprememba zakona, ob obletnici uveljavitve, je predvsem opomnik vsem nam – ki smo se nad takimi potezami sposobni zgražati na forumih, družabnih omrežjih in še kje, a ki hkrati pasivno in ponižno čakamo na to, da bodo naši vladarji uvideli svojo zmoto in jo popravili.
A to se preprosto ne bo zgodilo. Za svoje lastno ali za reševanje sodržavljanov iz revščine, za sprejemanje zakonov, ki bodo v prid najšibkejšim v družbi in ne bodo le varuhi sedanjih proračunov, temveč trdnejši temelj naše skupne prihodnosti, bo treba storiti veliko več.
Kot nam je lastna zgodovina že večkrat dokazala, v naši državi volitve in “novi obrazi” takih sprememb ne prinašajo. Čas je za vprašanje vsakogar med nami, kaj bi jih prineslo. Zagotovo bo moral več storiti obraz, ki ga zjutraj gledamo v ogledalu.
Nepremišljene, brezglave in za najšibkejše uničujoče odločitve vodilnih so namreč le del problema. Drugi del se skriva v odgovoru na vprašanje, zakaj jih sprejemajo. In odgovor je preprost: zato, ker jih lahko.
Novembra lani smo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli lani skupaj z Delavsko svetovalnico razkrili izkoriščanje bolgarskih in makedonskih delavcev v ajdovskem podjetju Incom. Takrat smo napovedali, da bomo dogajanje spremljali še naprej. No, zdaj smo preverili, da so se od naše objave lansko leto določene zadeve v podjetju Incom izboljšale. Delavci iz Bolgarije in Makedonije tako ne delajo več prek bolgarske agencije tudi po 300 ur in več na mesec.
Ljubljansko avtobusno postajo, takšno kot jo vidimo in uporabljamo danes, so uredili leta 1961 in od takrat se njena podoba ni kaj dosti spremenila. Število potnikov v domačem in mednarodnem prometu vsako leto narašča, zastarelost infrastrukture pa je vsako leto bolj izrazita. Razlog je v pričakovanju nove, sodobne postaje, ki naj bi jo ob Vilharjevi cesti v Ljubljani dobili leta 2019. Kaj pa do takrat?
Po zaprtju balkanske poti se je število mrtvih v Sredozemskem morju močno povečalo. Samo letos je utonilo že več kot 2.370 ljudi. Prepuščeni na milost in nemilost tihotapcev številni umrejo že prej. Ob zaostrovanju politik na Sredozemskem morju je v oddaji Kje pa vas čevelj žuli spregovoril prosilec za azil, ki je na poti do sem izkusil vso krutost tihotapcev z ljudmi, govorili pa smo tudi z italijanskim novinarjem, ki je štiri leta preučeval tihotapske mreže.
Spomladanska sprememba zakonodaje zdaj javnim stanovanjskim skladom omogoča, da upravičenost do neprofitne najemnine preverjajo tudi pri najemnikih, ki imajo pogodbe sklenjene pred letom 2003 in jih je zakonodaja doslej ščitila. Kakšen izkupiček si skladi lahko obetajo, kako pomemben dejavnik pri zagotavljanju zadostnega števila stanovanj so sploh najemnine in kako (ne)resen je odnos države do tako pomembnega vprašanja kot je zagotavljanje strehe nad glavo socialno najšibkejšim državljanom? Gost je bil mag. Dušan Gorenčič, predsednik Združenja stanovanjskih skladov pri GZS.
V lendavski poslovno-industrijski coni že od leta 2008 deluje bioplinarna podjetja Ecos, nad delovanjem katere se predvsem zaradi smradu okoliški prebivalci že več let pritožujejo. Neznosen smrad zadnjih dveh mesecev je dvignil na noge tudi meščane in goste bližnjih term, pa tudi prebivalce Murskega Središča na sosednjem Hrvaškem. Potem ko so o tej žgoči temi razpravljali tudi na pristojnem odboru v Državnem zboru in ko kljub inšpekcijskim odločbam smradu upravljavcem ni uspelo zmanjšati, so na pobudo Civilne iniciative Proti smradu občinski svetniki v Lendavi na seji prejšnji teden sprejeli sklep o zaprtju bioplinarne.
Zgodba o graditvi pločnika v Muretincih v občini Gorišnici je stara že nekaj let. Resno pa se je zapletlo pred kratkim, ko so se začela dela na terenu. V praksi je to pomenilo, da so na traso pločnika že navozili denimo robnike, potem pa vse skupaj ustavili in reševali odprta lastniška vprašanja. Za pojasnila smo zaprosili tudi župana Gorišnice Jožefa Kokota. Ta nejevolje ob izpostavljanju te zgodbe ni skrival, zelo jasno nam je povedal, da graditev ceste zanj pač ni demokracija. Župan zatrjuje, da pločnik bo, ampak bo nivojski od cestišča ločen z dvema črtama. Da to ne ustreza definiciji klasičnega pločnika, nam pove tudi 48. člen državnega pravilnika o projektiranju cest. Da na koncu ne bodo dobili ne pločnika ne ločevalnega pasu, če se bodo upirali, vaščanom zelo jasno sporoča župan Kokot, ki v svojih stališčih do prometne varnosti in nesmiselnosti pločnika ne popušča niti za milimeter. Tudi vaščani se bodo borili naprej. Tudi oni v imenu prometne varnosti.
Za energijo porabniki še vedno plačujejo preveč. Ponudba je pestra, saj gospodinjstva lahko izbirajo med 16-imi ponudniki elektrike in 19-imi ponudniki plina. Bistvene razlike med njimi so v ceni in "skritih stroških" pri sklepanju "posebnih" ponudb, ki so na videz cenejše, v resnici pa ne. Zveza potrošnikov Slovenije zato že drugič organizira skupinski nakup električne energije in zemeljskega plina. S tako zamenjavo dobavitelja si z lahkoto zastonj zagotovite boljšo ponudbo, brez skritih stroškov in vezave, z navzgor omejeno ceno za leto dni. Porabniki lahko nezavezujočo prijavo k sodelovanju v skupinskem nakupu oddajo vse do 12. julija.
Za več kot 100 milijonov slabih terjatev do fizičnih oseb je pred letom dni Nova ljubljanska banka prodala švicarskemu podjetju DDM Holding in to z več kot 80% popustom! Čeprav niti leto kasneje pristojni pri NLB ne želijo povedati, za kakšne kredite je šlo in koliko kreditojemalcev je paket zajemal. Po neuradnih podatkih naj bi šlo za morda celo 8000 dolžnikov, med njimi pa neznano število tistih, ki niso mogli poplačati nepremičninskih kreditov za nakup doma. O usodi vseh zdaj povsem odloča nov lastnik dolga. Kako običajne so v bančnem poslovanju z občani odprodaje dolgov izterjevalcem, zakaj se je NLB odločila za prodajo s takim popustom, čeprav smo tudi te izgube državljani z dokapitalizacijo že vsaj delno poplačali, in kaj to pomeni za državljane, ujete v izvršne postopke?
Slovenija se oglašuje kot zelena dežela z razvitim zelenim turizmom. Iz gospodarskega vidika bi morali temu slediti. Ljudje pa bi vedno morali biti na prvem mestu.
Herbicid atrazin je v Sloveniji prepovedan že 14 let. Od kod torej atrazin, ki je med požarom iztekel iz Kemisa? Zakaj je atrazin ponekod še zmeraj v nepričakovano visokih koncentracijah prisoten tudi v pitni vodi? V vodo prehajajo tudi številni drugi strupi iz kmetijstva, kot je potencialno rakotvorni glifosat. Bi ga morali prepovedati?
Slovenija je po številu kliničnih psihologov na repu Evrope. Otroci na prvi obisk čakajo do 10 mesecev, odrasli do dve leti. To se posledično kaže tudi v izjemno majhnem številu sodnih izvedencev s področja klinične psihologije, kar močno podaljšuje postopke, tudi če so vpleteni otroci. Izvedence se namreč praviloma postavlja v najtežjih primerih, ko je konflikt med staršema zelo hud. Dlje ko je otrok pod takim, bolj je to zanj škodljivo. Na mizi je več rešitev, med drugim predlog, da bi sodni izvedenci lahko postali tudi ljudje, o katerih psihologi trdijo, da so slabo izobraženi in brez kompetenc. Stroka meni, da gre za nedopusten in zelo nevaren predlog.
Ob široki ponudbi vozil se je na trgu razvila tudi zelo konkurenčna ponudba različnih načinov financiranja nakupa. Potrošniki se torej hitro znajdejo v precepu, za katero od možnosti se odločiti, saj jih je med seboj težko primerjati, ker pogosto skrivajo tudi številne pasti. Ob zgodbi poslušalca, ki mu avtohiša ni hotela odobriti nakupa avtomobila z gotovino, se Žulji ozirajo po kritičnih točkah lizingov in kreditov, ki lahko kupca pripeljejo tudi do zelo negativnih izidov.
Na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) že tretjič v zadnjih letih predlagajo sprejem nove Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Ta bi med drugim bistveno spremenila definicijo, kaj vir hrupa sploh je: kot vir hrupa po novem naj ne bi več štelo skoraj 90 % državnih cest in skoraj tri četrtine železniških prog! Po mnenju strokovnjakov in nevladnih organizacij ta predlog bistveno niža raven sedanjega varstva pred hrupom in je v nasprotju z evropskimi direktivami in smernicami Svetovne zdravstvene organizacije. Čeprav na MOP trdijo, da se prilagajajo prav njim. Kaj bi spremembe pomenile za deset tisoče ljudi, ki živijo ob hrupnih prometnicah in tovarnah, bodo sploh še imeli pravico do varstva pred hrupom, ugotavljamo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli ob 12h.
Veliko otrok ob gledanju predstav Anžeta Kopitarja, Gorana Dragiča, Luke Dončiča ali pa celo Ronalda in Messija razmišlja o njihovih bajnih zaslužkih. A tako uspešnih in posledično tako bogatih športnikov res ni prav veliko. Sploh v Sloveniji. Ampak sanje so sanje, realnost pa na žalost kruta. Športnice in športniki so v slovenskih klubih največkrat med sezono že povsem obupani, plače zamujajo, kot samostojni podjetniki pa, če drugega ne, morajo mesečno poravnati prispevke. Kakšno je realno stanje in ali je na vidiku kakšna rešitev?
Kapacitete regijskih centrov za ravnanje z odpadki so prevelike, kar že prinaša izgube. Kot je ugotovilo Računsko sodišče, analiza stroškov in koristi ni bila narejena, zato število in razporeditev regijskih centrov nista bila ustrezno utemeljena. Katere popravljalne ukrepe je ministrstvo že izvedlo?
Bizaren oglas, v katerem je šola iskala kuharja, čistilca in laboranta v eni osebi, še zdaleč ni edina ponudba za nenavadne zaposlitve, ki jih v zadnjem obdobju ponujajo delodajalci. Iz nekaterih oglasov za delo je mogoče razbrati elemente delovnega razmerja, vendar delodajalci namesto pogodbe o zaposlitvi ponujajo delo prek s.p.-ja, avtorske pogodbe ali študentske napotnice. Določeni oglasi so diskriminatorni, nekateri pa so morda zakoniti, a povsem absurdni.
S podatki glede odpadkov imamo v Sloveniji težave. Na njihovi podlagi smo zgradili tudi regijske centre za ravnanje z odpadki, za katere se zdaj kaže, da so predimenzionirani. Občine so v graditvi centrov videle predvsem priložnost, saj je šlo za projekte, financirane iz evropskih sredstev, umanjkal pa je dober razmislek o tem, da jih bo treba tudi uporabljati in vzdrževati. Nezapolnjene kapacitete prinašajo izgubo, med občinami pa poteka boj za odpadke.
Če se pri nas v zadnjih letih tudi zaradi obveznega čipiranja zmanjšuje število zapuščenih psov, pa so še vedno velik problem zapuščene mačke, predvsem mladiči, in njihovo število naraste prav v pomladnih mesecih. Zakon o zaščiti živali določa, da so za zapuščene živali oziroma za zagotovitev zavetišč zanje odgovorne občine. Večina občin to stvar rešuje tako, da z zavetišči, tudi precej oddaljenimi od občine, sklene pogodbeno razmerje. Kakšno je to razmerje, pa je odvisno od občine do občine. Nekatere zavetišču plačajo za oskrbo vsake živali posebej, druge imajo mesečni pavšal. Nekatere občine od zavetišč zahtevajo celo, da to, ali žival sodi v zavetišče ali ne, oceni občinski referent. Ker pa je denarja vedno za vse premalo, je odgovor največkrat ne. In čeprav zavetišče zavezujeta tako zakon o zaščiti živali kot pravilnik o delovanju, po katerem žival mora sprejeti, lahko najditelj (živali) zaradi občinske odločitve ostane z živaljo vred pred zaprtimi vrati.
Tokratni žulj so še pred objavo prebodli in skoraj pozdravili. Še do prvega aprila sta bila vozni red avtobusa iz Tolmina do Mosta na Soči in vozni red vlaka, ki od tam odpelje proti Ljubljani, namreč popolnoma neusklajena. Kljub enajstim avtobusom, ki so odpeljali proti železniški postaji, so potniki le s tistim ob 8. uri zjutraj lahko ujeli vlak proti prestolnici; podobne težave so imeli tudi v obratni smeri. Predvsem na pobudo jeznih staršev študentov ter s pritiskom lokalne skupnosti in navsezadnje tudi novinarskih vprašanj jim je po več letih zdaj končno uspelo postaviti smiseln vozni red avtobusa. Kljub temu na 111 let stari Bohinjski progi ostajajo tudi druge težave.
Zgodba s spornim načinom izterjave domnevno neplačanih parkirnin v tujini, po večini na Hrvaškem, ima dolgo brado. Celo tako dolgo, da bodo terjatve do številnih slovenskih voznikov letos zastarale. Več deset tisoč Slovencem se je najprej vzbudil dvom, saj s fotografije v tujini parkiranega vozila sploh ni razvidno, ali se je voznik zares izognil nakupu parkirnega lističa. Še bolj pa jih je zmotil način pridobivanja njihovih osebnih podatkov, ki so jih slovenski odvetniki z visokimi tarifami dobili s sklicevanjem na 10. člen Zakona o odvetništvu. Urad informacijskega pooblaščenca je v primeru ravnanja ljubljanske odvetniške družbe ugotovil, da je bil način pridobivanja podatkov sporen, sodišče Evropske unije pa je pred tednom razsodilo, da hrvaški notarji niso organ za pošiljanje izvršb slovenskim državljanom.
Neveljaven email naslov