Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Herbicid atrazin je v Sloveniji prepovedan že 14 let. Od kod torej atrazin, ki je med požarom iztekel iz Kemisa? Zakaj je atrazin ponekod še zmeraj v nepričakovano visokih koncentracijah prisoten tudi v pitni vodi? V vodo prehajajo tudi številni drugi strupi iz kmetijstva, kot je potencialno rakotvorni glifosat. Bi ga morali prepovedati?
Herbicid atrazin je v Sloveniji prepovedan že 14 let. Od kod torej atrazin, ki je med požarom iztekel iz Kemisa?
Ob požaru v Kemisu v potok Tojnica se je izlilo toliko atrazina, da je koncentracija kar 175 krat presegala najvišjo dovoljeno za površinske vode. Če bi upoštevali standarde za pitno vodo, je šlo kar za 3.500-kratno preseganje. Tako ekstremno visokih vrednosti v Sloveniji še niso izmerili. Atrazin se uporablja za zatiranje plevelov in trav v kmetijstvu, pri pogozdovanju in v drugih nekmetijskih dejavnostih. Pripisujejo mu delovanje podobno ženskim spolnim hormonom.
Mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar: “Nedvomno je atrazin spolni motilec. Pri samcih žab se poleg moških razvijejo tudi ženski spolni organi.” Kemis podatkov o količini atrazina nima. V Sloveniji je ta nevaren herbicid od leta 2003 prepovedan, zato se postavlja vprašanje, od kod količine, ki so tako onesnažile bližnji potok, ki se zliva v Ljubljanico.
V Kemisu zatrjujejo, da pesticidov ne uvažajo in da jih hranijo največ eno leto. Samo v prvih štirih mesecih tega leta so na sežig odpeljali približno tri tone pesticidov. Na dan požara je bila tam skoraj tona pesticidov. Mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar predvideva, da je del njih tudi zagorel. Podatki o količini bi bili koristni predvsem za toksikologe, saj med gorenjem tvori snovi, ki so toksične za vdihovanje.
Atrazin je še vedno prisoten v našem okolju. Dr. Nataša Sovič z nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano pravi, da je atrazin v nedovoljenih koncentracijah ponekod še vedno prisoten tudi v pitni vodi. Razgradnja namreč ni potekala tako hitro, kot so pričakovali. Na določenih merilnih mestih so koncentracije atrazina v obdobju desetih let padle tudi za polovico in več, na drugih mestih, na primer na Dravskem polju, pa ostajajo približno enake. Nataša Sovič poudarja, da to, tudi ob dejstvu, da se je atrazin kot odpadek pojavil na Vrhniki, ne pomeni nujno, da ga kmetje dejansko še uporabljajo. Ob tem pa dodaja, da si ne upa trditi, da je uporaba atrazina v Sloveniji čisto izključena. Analize se sicer večinoma opravljajo na vodovarstvenih območjih, manjkajo pa podatki s širšega območja kmetijskih zemljišč.
Obstajajo utemeljeni sumi, da se je zlasti na obmejnih območjih z Madžarsko in s Hrvaško atrazin tudi po prepovedi še vedno uporabljal. Gorazd Pretnar pravi, da je bil atrazin zaradi učinkovitosti in nizke cene med kmeti izjemno priljubljen: “Posle se je sklepalo po bifejih in se ga odvažalo iz garaž.”
Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) atrazina ne zaznava niti v hrani niti v krmi. Dejstvo je tudi, da se je zaradi podražitve analiz, število vzorčenj z leti zmanjšalo. Letno se na pesticide analizira od 750 do 800 vzorcev.
Jernej Drofenik z UVHVVR pravi, da črni trg s fitofarmacevtskimi sredstvi obstaja vedno. Pri tem se ne ve niti, kaj vse ta sredstva vsebujejo.
“EUROPOL ugotavlja, da je trgovina s fitofarmacevtskimi sredstvi presegla trgovino z drogami. Okrog 15 odstotkov vseh sredstev, ki se uporabijo v Evropi, prihaja iz nelegalnih virov.”
Večina nelegalnih pesticidov izvira iz Kitajske in Vzhodne Evrope. Finančna uprava (FURS) je v Kopru pred štirimi leti odkrila skoraj 25 ton, leto za tem pa še 27 ton prepovedanih sredstev. Za prvo pošiljko je potem poskrbel Pinus iz Rač, kjer pod drugim lastnikom še danes proizvajajo glifosat, drugo pošiljko pa je prevzel KEMIS. Atrazina med zaseženimi snovmi ni bilo.
Kot pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), so kmetje po prepovedi atrazina pogosteje začeli uporabljati glifosat. Najbolj znan je kot Roundup, ki ga je v 70-ih na trg dal Monsanto. Po svetu ga kmetje uporabljajo v ogromnih količinah, saj je povezan tudi z gojenjem gensko spremenjenih rastlin. Glifosat proizvajajo tudi v Račah kot Boom Efekt. Pri nas ga uporabljajo v sadovnjakih, vinogradih, za zatiranje trave na vrtovih in dvoriščih, pa tudi vzdolž cest in železnic. Direktorica Inštituta za trajnostni razvoj Anamarija Slabe opozori na dolgoročne učinke in da snov lahko učinkuje ne glede na karenco.
Svetovna zdravstvena organizacija je lani ugotovila, da je glifosat verjetno rakotvoren. Sledila je razprava, ali bi ga na podlagi novih spoznanj morali prepovedati. O njegovi morebitni prepovedi se bo na evropskem nivoju ponovno odločalo do konca letošnjega leta.
Aprila letos je odbor za oceno tveganja pri Evropski agenciji za kemikalije opravil presojo glifosata in – nasprotno kot Svetovna zdravstvena organizacija – zaključil, da ni rakotvoren.
Anamarija Slabe ob tem izpostavi študije, ki jih industrija izdela sama ali pa jih naroči in plača. Pravi, da industrija pri lobiranju uporablja celo neobjavljene raziskave. Pravi, da je v času njenega študija ob ustrezni rabi za povsem varnega veljal tudi atrazin. “Za to, kar danes smatramo še za čisto nenevarno sredstvo – ob čemer se zmeraj doda “ob ustrezni uporabi” -, se potem izkaže, da še zdaleč ni tako.”
Na NIJZ pravijo, da je bila odločitev Mednarodne agencije za raziskave raka Svetovne zdravstvene organizacije, da glifosat razvrsti med verjetno rakotvorna sredstva, presenetljiva. Podatki epidemioloških študij po prepričanju NIJZ ne zadoščajo za razvrstitev glifosata kot rakotvornega, saj ni možno z zadostno gotovostjo izključiti naključja in vpliva drugih morebitnih dejavnikov.
Na drugi strani sta Inštitut za trajnostni razvoj in Mreža Plan B za Slovenijo pred nekaj dnevi tudi v Sloveniji začela zbirati podpise Evropske državljanske pobude ‘Prepovejmo glifosat’.
V Evropi je zbranih že več kot 800 tisoč podpisov. Kvorum za Slovenijo je 6.000 podpisov.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Herbicid atrazin je v Sloveniji prepovedan že 14 let. Od kod torej atrazin, ki je med požarom iztekel iz Kemisa? Zakaj je atrazin ponekod še zmeraj v nepričakovano visokih koncentracijah prisoten tudi v pitni vodi? V vodo prehajajo tudi številni drugi strupi iz kmetijstva, kot je potencialno rakotvorni glifosat. Bi ga morali prepovedati?
Herbicid atrazin je v Sloveniji prepovedan že 14 let. Od kod torej atrazin, ki je med požarom iztekel iz Kemisa?
Ob požaru v Kemisu v potok Tojnica se je izlilo toliko atrazina, da je koncentracija kar 175 krat presegala najvišjo dovoljeno za površinske vode. Če bi upoštevali standarde za pitno vodo, je šlo kar za 3.500-kratno preseganje. Tako ekstremno visokih vrednosti v Sloveniji še niso izmerili. Atrazin se uporablja za zatiranje plevelov in trav v kmetijstvu, pri pogozdovanju in v drugih nekmetijskih dejavnostih. Pripisujejo mu delovanje podobno ženskim spolnim hormonom.
Mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar: “Nedvomno je atrazin spolni motilec. Pri samcih žab se poleg moških razvijejo tudi ženski spolni organi.” Kemis podatkov o količini atrazina nima. V Sloveniji je ta nevaren herbicid od leta 2003 prepovedan, zato se postavlja vprašanje, od kod količine, ki so tako onesnažile bližnji potok, ki se zliva v Ljubljanico.
V Kemisu zatrjujejo, da pesticidov ne uvažajo in da jih hranijo največ eno leto. Samo v prvih štirih mesecih tega leta so na sežig odpeljali približno tri tone pesticidov. Na dan požara je bila tam skoraj tona pesticidov. Mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar predvideva, da je del njih tudi zagorel. Podatki o količini bi bili koristni predvsem za toksikologe, saj med gorenjem tvori snovi, ki so toksične za vdihovanje.
Atrazin je še vedno prisoten v našem okolju. Dr. Nataša Sovič z nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano pravi, da je atrazin v nedovoljenih koncentracijah ponekod še vedno prisoten tudi v pitni vodi. Razgradnja namreč ni potekala tako hitro, kot so pričakovali. Na določenih merilnih mestih so koncentracije atrazina v obdobju desetih let padle tudi za polovico in več, na drugih mestih, na primer na Dravskem polju, pa ostajajo približno enake. Nataša Sovič poudarja, da to, tudi ob dejstvu, da se je atrazin kot odpadek pojavil na Vrhniki, ne pomeni nujno, da ga kmetje dejansko še uporabljajo. Ob tem pa dodaja, da si ne upa trditi, da je uporaba atrazina v Sloveniji čisto izključena. Analize se sicer večinoma opravljajo na vodovarstvenih območjih, manjkajo pa podatki s širšega območja kmetijskih zemljišč.
Obstajajo utemeljeni sumi, da se je zlasti na obmejnih območjih z Madžarsko in s Hrvaško atrazin tudi po prepovedi še vedno uporabljal. Gorazd Pretnar pravi, da je bil atrazin zaradi učinkovitosti in nizke cene med kmeti izjemno priljubljen: “Posle se je sklepalo po bifejih in se ga odvažalo iz garaž.”
Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) atrazina ne zaznava niti v hrani niti v krmi. Dejstvo je tudi, da se je zaradi podražitve analiz, število vzorčenj z leti zmanjšalo. Letno se na pesticide analizira od 750 do 800 vzorcev.
Jernej Drofenik z UVHVVR pravi, da črni trg s fitofarmacevtskimi sredstvi obstaja vedno. Pri tem se ne ve niti, kaj vse ta sredstva vsebujejo.
“EUROPOL ugotavlja, da je trgovina s fitofarmacevtskimi sredstvi presegla trgovino z drogami. Okrog 15 odstotkov vseh sredstev, ki se uporabijo v Evropi, prihaja iz nelegalnih virov.”
Večina nelegalnih pesticidov izvira iz Kitajske in Vzhodne Evrope. Finančna uprava (FURS) je v Kopru pred štirimi leti odkrila skoraj 25 ton, leto za tem pa še 27 ton prepovedanih sredstev. Za prvo pošiljko je potem poskrbel Pinus iz Rač, kjer pod drugim lastnikom še danes proizvajajo glifosat, drugo pošiljko pa je prevzel KEMIS. Atrazina med zaseženimi snovmi ni bilo.
Kot pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), so kmetje po prepovedi atrazina pogosteje začeli uporabljati glifosat. Najbolj znan je kot Roundup, ki ga je v 70-ih na trg dal Monsanto. Po svetu ga kmetje uporabljajo v ogromnih količinah, saj je povezan tudi z gojenjem gensko spremenjenih rastlin. Glifosat proizvajajo tudi v Račah kot Boom Efekt. Pri nas ga uporabljajo v sadovnjakih, vinogradih, za zatiranje trave na vrtovih in dvoriščih, pa tudi vzdolž cest in železnic. Direktorica Inštituta za trajnostni razvoj Anamarija Slabe opozori na dolgoročne učinke in da snov lahko učinkuje ne glede na karenco.
Svetovna zdravstvena organizacija je lani ugotovila, da je glifosat verjetno rakotvoren. Sledila je razprava, ali bi ga na podlagi novih spoznanj morali prepovedati. O njegovi morebitni prepovedi se bo na evropskem nivoju ponovno odločalo do konca letošnjega leta.
Aprila letos je odbor za oceno tveganja pri Evropski agenciji za kemikalije opravil presojo glifosata in – nasprotno kot Svetovna zdravstvena organizacija – zaključil, da ni rakotvoren.
Anamarija Slabe ob tem izpostavi študije, ki jih industrija izdela sama ali pa jih naroči in plača. Pravi, da industrija pri lobiranju uporablja celo neobjavljene raziskave. Pravi, da je v času njenega študija ob ustrezni rabi za povsem varnega veljal tudi atrazin. “Za to, kar danes smatramo še za čisto nenevarno sredstvo – ob čemer se zmeraj doda “ob ustrezni uporabi” -, se potem izkaže, da še zdaleč ni tako.”
Na NIJZ pravijo, da je bila odločitev Mednarodne agencije za raziskave raka Svetovne zdravstvene organizacije, da glifosat razvrsti med verjetno rakotvorna sredstva, presenetljiva. Podatki epidemioloških študij po prepričanju NIJZ ne zadoščajo za razvrstitev glifosata kot rakotvornega, saj ni možno z zadostno gotovostjo izključiti naključja in vpliva drugih morebitnih dejavnikov.
Na drugi strani sta Inštitut za trajnostni razvoj in Mreža Plan B za Slovenijo pred nekaj dnevi tudi v Sloveniji začela zbirati podpise Evropske državljanske pobude ‘Prepovejmo glifosat’.
V Evropi je zbranih že več kot 800 tisoč podpisov. Kvorum za Slovenijo je 6.000 podpisov.
Globalne teroristične grožnje vse bolj zaostrujejo varnostne ukrepe, še posebej na izpostavljenih kritičnih točkah, kot so letališča. Ob tem pa zaposleni v varnostni službi na Aerodromu Ljubljana izgorevajo zaradi vse bolj zahtevnih delovnih pogojev, odnosa nadrejenih in nadur. Zagotovljenih nimajo niti dovolj delovnih uniform, motivacijo pa jim zbija tudi plača, s katero ne vedo, kako naj se prebijejo skozi mesec.
Kako je mogoče, da nekdo svoje podjetje registrira na vašem naslovu, vi pa o tem niste obveščeni? Ter seveda o tem, kakšne birokratske ovire so na poti za odjavo tako registriranega podjetja z vašega naslova. Ugotavljali pa smo tudi, zakaj morajo podjetniki za bolniško odsotnost zaposlenih, ki traja več kot trideset dni, Zavodu za zdravstveno zavarovanje plačati prispevke, te pa potem Zavod v tridesetih dneh nakaže nazaj podjetju?
V vasi Jarenina pri Pesnici vre. Vaščan je pred leti tik ob občinski cesti zasadil borova drevesa. Danes so ti borovci veliki, njihove korenine pa so močno poškodovale cesto. Kljub škodi, ki nastaja, občina z odstranitvijo borovcev odlaša, župan pa si vedno znova izmišlja birokratske izgovore. Medobčinski inšpektor pa že napoveduje zaprtje ceste.
Razmere v vinski kleti Agroind Vipava, ki se ponaša z več kot 120-letno tradicijo in je od konca januarja povsem v ukrajinskih rokah, so iz dneva v dan težje in bolj negotove. Zaposleni so že četrti mesec brez plač, v proizvodnji kronično primanjkuje materiala, uprava pa se pred dvema tednoma podpisanega dogovora o poplačilu obveznosti do delavcev ni držala.
Gledalci in poslušalci ste lansko leto poslali varuhu svojih pravic skoraj 1600 vprašanj in pripomb. O vaših kritikah in o položaju, moči in vlogi varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija smo se pogovarjali z Ladom Ambrožičem.
Gledalci in poslušalci ste lansko leto poslali varuhu svojih pravic skoraj 1600 vprašanj in pripomb. O vaših kritikah in o položaju, moči in vlogi varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija smo se pogovarjali z Ladom Ambrožičem.
Z letošnjim majem so subvencijo stanarine, ki so jo socialno najbolj ogroženim plačevale občine, izgubili še zadnji upravičenci. Zdaj je namreč v celoti zaživel ukrep iz februarja lani sprejetega Zakona o uravnoteženju javnih financ občin, s katerimi so se država in občine dogovorile, kje zmanjšati obveznosti, ki jih občine zaradi zmanjšane glavarine ne morejo več plačevati. Odločitev je bila soglasna in v parlamentu potrjena z veliko večino. Vzeli so socialno najšibkejšim. Leto kasneje te odločitve ni obžalovala ali kakorkoli skušala popraviti nobena od parlamentarnih strank, ki so jo izglasovale. Kar je bilo za 67 poslancev le eno od glasovanj, je bilo za okoli 3000 družin nepopisen šok.
Na spletu se pojavlja kar nekaj izdelkov, v katerih tržijo tako imenovano čudežno učinkovino v peškah marelic, vitamin B17, ki naj bi – trdijo oglasi – pomagala pri preprečevanju raka in drugih bolezni. A nič od tega za zdaj ni potrjeno, celo nasprotno, vztraja farmacevtska stroka. B17 ni vitamin, temveč snov glikozid. Ta v kislem okolju želodca razpade na strupeno snov HCN, ki so jo med drugo svetovno vojno uporabljali v obliki plina za usmrtitve. Se pod pretvezo prehranskega dodatka prodaja strup? Podobnih oglaševalskih trikov, ki kujejo dobiček na plečih bolnikov z najhujšimi kroničnimi boleznimi, je vse več, inšpektorjev, ki bi to zajezili, pa primanjkuje, opozarjajo sogovorniki.
Zelo buren odziv javnosti na strokovno odločitev o rejništvu dveh otrok je znova spomnil na dejstvo, da zakonodaja staršem ne daje možnosti vnaprejšnjega odločanja o usodi otrok. Je sploh mogoče karkoli ukreniti, da bodo naše želje upoštevane? Kako na odločitev po naši smrti lahko vplivajo bližnji, ki otroke res dobro poznajo? Kaj na koncu pretehta? Je vloga centrov za socialno delo pri končni odločitvi res prevelika in kaj bi bilo drugače, če bi o usodi otrok odločala sodišča? Tudi na vaša vprašanja bo odgovarjala predstavnica Skupnosti centrov za socialno delo Sendi Murgel.
V Sloveniji ima dovoljenje za posest orožja skoraj 40 tisoč fizičnih oseb, kar nas uvršča v evropsko povprečje. V zadnjem času se je število prosilcev za pridobitev in nakup orožja povečalo.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Trenutno je v Sloveniji več kot 230 pogrešanih oseb, odraslih in mladoletnikov. Svojci pogosto sami organizirajo iskalno akcijo, predvsem zato, ker menijo, da policija ne naredi dovolj. Kakšne pa so pristojnosti policije pri iskanju pogrešanih?
Kdo so bile Pavlina Pajk, Ljudmila Poljanec, Vida Jeraj? Morda ste kako od imen po naključju našli zaprašeno v knjižnici, če zanje še niste slišali, pa ni nič nenavadnega. To so slovenske književnice, pozabljene pisateljice, ki jih je spregledal tudi naš učni načrt. In prav na to, na odsotnost avtoric, predvsem slovenskih, v učnih načrtih za pouk slovenščine, že dlje časa opozarjajo v Ženskem odboru slovenskega centra PEN - Mira. V osnovnih šolah, kjer je učni načrt že 20 let nespremenjen, vidijo največjo napako v zadnji triadi osnovne šole, kjer med obveznimi in preglednimi avtorji v berilih ni niti ene avtorice. Ob tem pa besedila v osnovnih šolah zamujajo čas sodobnih otrok za eno ali dve generacije, saj je večina književnih besedil, ki jih berejo in obravnavajo iz 60., 70. ali 80. let prejšnjega stoletja. Prav tako skrbi odsotnosti slovenskih avtoric v sklopu Književnost na maturi. V vseh dvajsetih letih, kar dijakinje in dijaki pišejo maturitetni esej, se v obravnavana dela še nikoli ni uvrstila nobena slovenska književnica, bili sta le dve tuji, Jane Austen in Nathalie Sarraute. Torej, če vedno poudarjamo, kako pomembna je literatura za slovenski narod, zakaj potem, ko gre za slovensko književnost v izobraževanju, tako hitro pozabimo na to, da naš narod sestavljamo tako ženske kot moški?
Septembra 2013 so na Ptuju slovesno odprli prenovljen Dominikanski samostan. Mogočna stavba naj bi postala središče kulturnega in kongresnega dogajanja v najstarejšem slovenskem mestu, a po dveh letih in pol je vse kaj drugega. Samostan še vedno čaka zadnja stopnja prenove, vendar sredstev ni.
Sodniki si pri svojem delu večkrat pomagajo s sodnimi izvedenci, ki določen primer strokovno razložijo, ocenijo. Zgodi pa se tudi, da sodnik ali sodnica mnenja sodnega izvedenca enostavno ne upošteva. Kdaj se sodnik lahko odloči, da izvedeniškega mnenja ne bo upošteval? Kakšna je sodna praksa v primerih, ko je vključen sodni izvedenec? Si ga lahko izberemo sami?
V Sloveniji vsak dan zaradi kajenja umre 10 ljudi. Stroški posledic kajenja so do štirikrat višji od zneska, ki ga država dobi s trošarinami in davki na tobačne izdelke. Bodo grozljive slike na tobačnih izdelkih in licence za prodajalce prinesle zaželene učinke, ali pa bodo celo povečali nezakonito trgovino in prodajo še bolj strupenih tobačnih ponaredkov?
Gorazd Rečnik je raziskoval, komu ustreza kaos na področju psihoterapije. Čakalne dobe na psihoterapevtsko pomoč v Sloveniji pogosto presegajo eno leto, ponekod pa storitev sploh ni dostopna. Dejavnost zakonsko ni urejena, zato lahko psihoterapijo izvaja kdorkoli.
Slovenija je ena od držav Evropske unije z najmanjšim deležem obdelovalne zemlje, kljub temu pa s temi zemljišči ravnamo skrajno neodgovorno. Tako so denimo v občini Vodice svetniki kljub negativnemu mnenju stroke glasovali za sprejetje prostorskega načrta za obrtno cono, kljub temu, da gre za prvo kategorijo kmetijskega zemljišča, ki za povrh vsega leži še na vodovarstvenem območju. Nekateri vaščani vasi Repnje trdijo, da gre za zveze, poznanstva in osebne interese.
Za nami je dolgo obdobje temperaturne inverzije, v katerem je onesnaženost zraka s prašnimi delci redno tudi do trikrat presegala dovoljene vrednosti. Zakaj ni učinkovitega nadzora nad izpusti prašnih delcev iz individualnih kurilnih naprav, ki po podatkih agencije za okolje povzročijo največ izpustov delcev PM10? Zakaj dimnikarji ne merijo prašnih delcev? Iskali pa smo tudi odgovore na vprašanji, zakaj dihamo zrak, ki je med najbolj onesnaženimi v Evropi in zakaj je letna mejna vrednost prašnih delcev v EU nižja od mejne vrednosti WHO?
V vasi Vir pri Stični v občini Ivančna Gorica so zgradili nekaj več kot 4.000 metrov kanalizacijskega omrežja. Naš poslušalec je že med izkopom opozarjal tako izvajalca del kot občino, da kopljejo po njegovem zemljišču, a mu niso verjeli. Sprva je bil lastnik pripravljen zemljišče odstopiti brez odškodnine – zahteval je le, da mu uredijo priključek ter zemljišče uredijo v stanje, kot je bilo pred izkopom. Izvajalec se tega dogovora ni držal, zato je lastnik zemljišča prepovedal uporabo kanalizacije.
Neveljaven email naslov