Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zadnjih mesecih so že ob nekoliko povečanem prehodu meje v azilnem domu v Ljubljani ljudi drug ob drugem nameščali tudi v večnamenskih prostorih. Nenadoma je začelo prihajati vse manj ljudi, istočasno pa so ljudje v Bosni in Hercegovini začeli poročati, da v Sloveniji niso smeli niti zaprositi za azil. Boštjan Šefic na notranjem ministrstvu tako imenovane “push-backe”, ki jih mednarodno pravo prepoveduje, kategorično zanika. Tudi o načrtih za postavitev dodatnih panelnih ovir na meji in o dejanskih stroških za prosilca za azil v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Migranti v Bosni in Hercegovini zatrjujejo, da v Sloveniji niso smeli zaprositi za azil. Boštjan Šefic tako imenovane "push-backe", ki jih mednarodno pravo prepoveduje, kategorično zanika
Kapacitete azilnega doma so se, po tem, ko so ljudi imeli nameščene kar v skupnih prostorih, v zadnjih dneh nenadoma sprostile. Hkrati pa migranti v Bosni in Hercegovini pripovedujejo, da na slovenski meji nimajo dostopa do postopka mednarodne zaščite. Ali je Slovenija začela izvajati tako imenovane »push-backe«? Ti so v mednarodnem pravu prepovedani.
Težave že ob prestopu nekaj deset beguncev in migrantov
Število prebežnikov, ki prihajajo v Slovenijo, se je v zadnjih mesecih povečalo. Od začetka leta do tega tedna jih je mejo prešlo 2.967, v enakem obdobju lani 672, kar pomeni 341 odstotno povečanje. Kljub temu razmere niso primerljive z razmerami leta 2015 in v začetku 2016, ko je mejo prestopilo od šest do trinajst tisoč ljudi dnevno. V zadnjem obdobju jih je mejo dnevno prestopilo nekaj deset.
Kljub temu je azilni sistem imel kar nekaj težav. “Prosilci izjemno dolgo čakajo, da sploh podajo vlogo za mednarodno zaščito, postopki so dolgi, ministrstvo očitno nima dovolj operativnih delavcev, ki naj bi te zadeve sprejemali. V nekaterih primerih šepa tudi humanitarna oskrba, da prosilci niso oskrbljeni z novimi oblačili in podobno,” je opisal stanje v zadnjem obdobju Franci Zlatar iz Slovenske filantropije.
Zaradi napolnjenih kapacitet so bili ljudje, ki so čakali na podajo vloge, več dni in tednov nastanjeni tudi v skupnih prostorih azilnega doma. Do 40 ljudi si je tako delilo skupen večnamenski prostor z enim straniščem, po naših informacijah so ljudem tudi izginjali telefoni, osebne stvari. Nevšečnosti so potrdili tudi sogovorniki v azilnem domu, ki zaradi svoje varnosti ne želijo, da se izda njihova identiteta. “Veliko je bilo ljudi in tudi veliko težav. Nekoga so celo pretepli. Težave so bile od jutra do večera. Dogajale so se kraje. Neznani ljudje so hodili po sobah. Bila je norišnica, toda zdaj je dokaj v redu.”
Urad za oskrbo in integracijo migrantov kakršne koli konflikte zanika. Uradno naj bi bila kapaciteta azilnega doma za 203 osebe, nameščeno pa jih je bilo do 300. Junija so se kapacitete nenadoma začele sproščati.
Ljudje pripovedujejo o “push-backih” slovenske policije
V zadnjem tednu sta tako naš dopisnik Boštjan Anžin kot novinar časopisa Dnevnik Uroš Škerl Kramberger dokumentirala izjave ljudi v Bosni in Hercegovini, ki pravijo, da so bili prisilno vrnjeni iz Slovenije, ne da bi jim omogočili možnost zaprositi za azil.
Državni sekretar Boštjan Šefic odločno zanika, da slovenska policija ne bi omogočala dostopa do postopka mednarodne zaščite. “Moram kategorično zavrniti namigovanja, da bi slovenska policija preprečevala oziroma onemogoča dostop do nadaljnjega azilnega postopka. To izjavljam z vso odgovornostjo.”
Šefic opozarja na tihotapce, ki skušajo na različne načine pritiskati na države, in na primere, ko so posamezniki bili prepričani, da so bili v Sloveniji, bili so pa v Hrvaški.
Uroš Škerl Kramberger pravi, da so posamezniki in družine, katerih pričevanja je dokumentiral, navajali natančne kraje, datume in ure, kdaj in kje so bili v Sloveniji. “Veliko migrantov iz različnih držav, tudi tistih, na katere smo najbolj pozorni, iz Sirije in Iraka pripoveduje o tem, da ko so uspeli prestopiti slovensko mejo in jih je policija ujela, niso mogli zaprositi za azil. Rekli so jim, da ni azila. Eni družini so celo rekli, da jo bodo odpeljali v azilni dom, pa so jo namesto tega naslednji dan odpeljali hrvaški policiji. To so nepovezane izpovedi, oni se niso mogli med sabo dogovoriti, kaj bodo pripovedovali.”
Boštjan Anžin je stanje v Veliki Kladuši ponovno preveril v ponedeljek. Razmere so kaotične. Velika večina ljudi, ki se odpravi proti severu, se v zadnjih dneh vrača nazaj. “Pričevanja so podobna kot pred nekaj dnevi. Predvsem govorijo o zelo nasilnih hrvaških policistih in tudi o tem, da niso mogli dobiti priložnosti, da zaprosili za azil v Sloveniji.”
Na podlagi Anžinovih in Škerlovih poročanj slovenske nevladne organizacije pozivajo vlado k takojšnji, neodvisni, učinkoviti in transparentni preiskavi obtožb, da se ljudem onemogoča dostop do mednarodne zaščite.
V letošnjem letu je prošnjo za mednarodno zaščito vložilo 1.324 ljudi. V aprilu 274, maju 365, v prvi polovici junija pa 161. Ta podatek na prvi pogled ne kaže na bistven upad v primerjavi s prejšnjim mesecem, toda po oceni Pravno-informacijskega centra PIC je velik del teh prošenj posledica dolgotrajnih postopkov in obravnave ljudi, ki so prišli še maja. Po podatkih ministrstva je bilo aprila vloženih 233 namer za podajo vloge za mednarodno zaščito, maja pa že 522. Junijskih podatkov še ni, toda PIC ocenjuje, da je v resnici nenadoma prišlo do drastičnega upada števila namer.
Mladoletni brez spremstva brez statusa se še vedno nameščajo v center za tujce
Ob letu delovanja vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov trenutno vidijo največji izziv vzpostaviti sistemsko rešitev za življenje in integracijo mladoletnikov brez spremstva. Trenutno so nameščeni v dijaškem domu v Postojni, država pa jih še vedno namešča tudi v center za tujcev v Postojni. V centru za tujce jih je bilo lani pridržanih 35, v letošnjem letu že 17. Nevladne organizacije ugotavljajo, da se namestitev otrok in mladoletnikov, ki nimajo urejenega statusa, v centru za tujce izvaja sistematično. Evropsko sodišče za človekove pravice je poudarilo, da pridržanju v centrih za pridržanje neizogibno povzroča tesnobo pri otrocih. Na problem že dalj časa opozarjajo varuhinja človekovih pravic, Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks.
(Ne)učinkovitost žice na meji
Sogovorniki iz azilnega doma pravijo, da žica na meji ne predstavlja resnične ovire. “Tako preprosto je. Vse, kar moraš vedeti je, kako narediti prostor med žicami. Previdno prestopiš in ni se vržeš naprej. Žice ni noben problem prečkati.”
Če bo potrebno država na nekaterih točkah načrtuje postavitev tudi dodatnih panelov. “Mislim, da je v tem obdobju bilo sedem smrtnih žrtev v Kolpi, ki jih izjemno obžalujemo. Ravno na nekaterih teh točkah bi, če bi imeli začasne panelne tehnične ovire, teh žrtev manj, ker so prestopali na območjih, kjer začasnih tehničnih ovir ni bilo.” – Boštjan Šefic
Mnenja glede žice in panelnih ograj na meji so seveda zelo deljena. Miha Blažič iz Delovne skupine za azil: “Mislim, da je tukaj čisto vsakemu jasno, da gre za popoln absurd in da ni nobene logične povezave med tema dvema stvarema. Če kaj, je žica povzročila kakšno smrt, v najboljšem primeru pa nima popolnoma nobene druge funkcije, razen tega, da riše Slovenijo kot državo, ki je sovražna in dela ljudem v Beli krajini in drugih regijah sramoto in nevšečnosti.”
Strošek za migranta je bil velikokrat zmanipuliran
V zadnjem obdobju je bilo veliko manipulacij glede stroškov za migranta v Sloveniji. Direktorica urada za oskrbo in integracijo Mojca Špec Potočar pojasni, da stroški za prosilca za azil znašajo približno 580 evrov na mesec. “To gre za stroške nastanitve, osebne higiene, zdravstvenega pregleda in bivanja v azilnem domu. Lahko argumentirano rečemo, da to ni velik strošek za državo, sploh pa ne takšen, kakršen je bil že velikokrat omenjen in zmanipuliran.”
Direktorica Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij Katarina Bervar Sternad pravi, da se stroški delovanja sistema ne smejo obračunavati glede na oskrbo posameznega primera. “Lahko bi naredili primerjavo z gasilskim društvom v neki vasi. Ta sistem tam obstaja in je v pripravljenosti, da se odzove na požar. Če sta v tej vasi samo eden ali dva požara na leto, ni mogoče pripisati stroškov celotnega delovanja tega sistema eni ali dvema družinama s tem nesrečnim požarom. Treba je razumeti, da tak sistem mora obstajati. Ko govorimo o azilnem sistemu v naši državi, je to nekaj, na kar smo pristali, ko smo pisali Ženevsko konvencijo in ko smo vstopili v EU. To je naša zaveza, ki jo moramo na primeren način izpolnjevati.”
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
V zadnjih mesecih so že ob nekoliko povečanem prehodu meje v azilnem domu v Ljubljani ljudi drug ob drugem nameščali tudi v večnamenskih prostorih. Nenadoma je začelo prihajati vse manj ljudi, istočasno pa so ljudje v Bosni in Hercegovini začeli poročati, da v Sloveniji niso smeli niti zaprositi za azil. Boštjan Šefic na notranjem ministrstvu tako imenovane “push-backe”, ki jih mednarodno pravo prepoveduje, kategorično zanika. Tudi o načrtih za postavitev dodatnih panelnih ovir na meji in o dejanskih stroških za prosilca za azil v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Migranti v Bosni in Hercegovini zatrjujejo, da v Sloveniji niso smeli zaprositi za azil. Boštjan Šefic tako imenovane "push-backe", ki jih mednarodno pravo prepoveduje, kategorično zanika
Kapacitete azilnega doma so se, po tem, ko so ljudi imeli nameščene kar v skupnih prostorih, v zadnjih dneh nenadoma sprostile. Hkrati pa migranti v Bosni in Hercegovini pripovedujejo, da na slovenski meji nimajo dostopa do postopka mednarodne zaščite. Ali je Slovenija začela izvajati tako imenovane »push-backe«? Ti so v mednarodnem pravu prepovedani.
Težave že ob prestopu nekaj deset beguncev in migrantov
Število prebežnikov, ki prihajajo v Slovenijo, se je v zadnjih mesecih povečalo. Od začetka leta do tega tedna jih je mejo prešlo 2.967, v enakem obdobju lani 672, kar pomeni 341 odstotno povečanje. Kljub temu razmere niso primerljive z razmerami leta 2015 in v začetku 2016, ko je mejo prestopilo od šest do trinajst tisoč ljudi dnevno. V zadnjem obdobju jih je mejo dnevno prestopilo nekaj deset.
Kljub temu je azilni sistem imel kar nekaj težav. “Prosilci izjemno dolgo čakajo, da sploh podajo vlogo za mednarodno zaščito, postopki so dolgi, ministrstvo očitno nima dovolj operativnih delavcev, ki naj bi te zadeve sprejemali. V nekaterih primerih šepa tudi humanitarna oskrba, da prosilci niso oskrbljeni z novimi oblačili in podobno,” je opisal stanje v zadnjem obdobju Franci Zlatar iz Slovenske filantropije.
Zaradi napolnjenih kapacitet so bili ljudje, ki so čakali na podajo vloge, več dni in tednov nastanjeni tudi v skupnih prostorih azilnega doma. Do 40 ljudi si je tako delilo skupen večnamenski prostor z enim straniščem, po naših informacijah so ljudem tudi izginjali telefoni, osebne stvari. Nevšečnosti so potrdili tudi sogovorniki v azilnem domu, ki zaradi svoje varnosti ne želijo, da se izda njihova identiteta. “Veliko je bilo ljudi in tudi veliko težav. Nekoga so celo pretepli. Težave so bile od jutra do večera. Dogajale so se kraje. Neznani ljudje so hodili po sobah. Bila je norišnica, toda zdaj je dokaj v redu.”
Urad za oskrbo in integracijo migrantov kakršne koli konflikte zanika. Uradno naj bi bila kapaciteta azilnega doma za 203 osebe, nameščeno pa jih je bilo do 300. Junija so se kapacitete nenadoma začele sproščati.
Ljudje pripovedujejo o “push-backih” slovenske policije
V zadnjem tednu sta tako naš dopisnik Boštjan Anžin kot novinar časopisa Dnevnik Uroš Škerl Kramberger dokumentirala izjave ljudi v Bosni in Hercegovini, ki pravijo, da so bili prisilno vrnjeni iz Slovenije, ne da bi jim omogočili možnost zaprositi za azil.
Državni sekretar Boštjan Šefic odločno zanika, da slovenska policija ne bi omogočala dostopa do postopka mednarodne zaščite. “Moram kategorično zavrniti namigovanja, da bi slovenska policija preprečevala oziroma onemogoča dostop do nadaljnjega azilnega postopka. To izjavljam z vso odgovornostjo.”
Šefic opozarja na tihotapce, ki skušajo na različne načine pritiskati na države, in na primere, ko so posamezniki bili prepričani, da so bili v Sloveniji, bili so pa v Hrvaški.
Uroš Škerl Kramberger pravi, da so posamezniki in družine, katerih pričevanja je dokumentiral, navajali natančne kraje, datume in ure, kdaj in kje so bili v Sloveniji. “Veliko migrantov iz različnih držav, tudi tistih, na katere smo najbolj pozorni, iz Sirije in Iraka pripoveduje o tem, da ko so uspeli prestopiti slovensko mejo in jih je policija ujela, niso mogli zaprositi za azil. Rekli so jim, da ni azila. Eni družini so celo rekli, da jo bodo odpeljali v azilni dom, pa so jo namesto tega naslednji dan odpeljali hrvaški policiji. To so nepovezane izpovedi, oni se niso mogli med sabo dogovoriti, kaj bodo pripovedovali.”
Boštjan Anžin je stanje v Veliki Kladuši ponovno preveril v ponedeljek. Razmere so kaotične. Velika večina ljudi, ki se odpravi proti severu, se v zadnjih dneh vrača nazaj. “Pričevanja so podobna kot pred nekaj dnevi. Predvsem govorijo o zelo nasilnih hrvaških policistih in tudi o tem, da niso mogli dobiti priložnosti, da zaprosili za azil v Sloveniji.”
Na podlagi Anžinovih in Škerlovih poročanj slovenske nevladne organizacije pozivajo vlado k takojšnji, neodvisni, učinkoviti in transparentni preiskavi obtožb, da se ljudem onemogoča dostop do mednarodne zaščite.
V letošnjem letu je prošnjo za mednarodno zaščito vložilo 1.324 ljudi. V aprilu 274, maju 365, v prvi polovici junija pa 161. Ta podatek na prvi pogled ne kaže na bistven upad v primerjavi s prejšnjim mesecem, toda po oceni Pravno-informacijskega centra PIC je velik del teh prošenj posledica dolgotrajnih postopkov in obravnave ljudi, ki so prišli še maja. Po podatkih ministrstva je bilo aprila vloženih 233 namer za podajo vloge za mednarodno zaščito, maja pa že 522. Junijskih podatkov še ni, toda PIC ocenjuje, da je v resnici nenadoma prišlo do drastičnega upada števila namer.
Mladoletni brez spremstva brez statusa se še vedno nameščajo v center za tujce
Ob letu delovanja vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov trenutno vidijo največji izziv vzpostaviti sistemsko rešitev za življenje in integracijo mladoletnikov brez spremstva. Trenutno so nameščeni v dijaškem domu v Postojni, država pa jih še vedno namešča tudi v center za tujcev v Postojni. V centru za tujce jih je bilo lani pridržanih 35, v letošnjem letu že 17. Nevladne organizacije ugotavljajo, da se namestitev otrok in mladoletnikov, ki nimajo urejenega statusa, v centru za tujce izvaja sistematično. Evropsko sodišče za človekove pravice je poudarilo, da pridržanju v centrih za pridržanje neizogibno povzroča tesnobo pri otrocih. Na problem že dalj časa opozarjajo varuhinja človekovih pravic, Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks.
(Ne)učinkovitost žice na meji
Sogovorniki iz azilnega doma pravijo, da žica na meji ne predstavlja resnične ovire. “Tako preprosto je. Vse, kar moraš vedeti je, kako narediti prostor med žicami. Previdno prestopiš in ni se vržeš naprej. Žice ni noben problem prečkati.”
Če bo potrebno država na nekaterih točkah načrtuje postavitev tudi dodatnih panelov. “Mislim, da je v tem obdobju bilo sedem smrtnih žrtev v Kolpi, ki jih izjemno obžalujemo. Ravno na nekaterih teh točkah bi, če bi imeli začasne panelne tehnične ovire, teh žrtev manj, ker so prestopali na območjih, kjer začasnih tehničnih ovir ni bilo.” – Boštjan Šefic
Mnenja glede žice in panelnih ograj na meji so seveda zelo deljena. Miha Blažič iz Delovne skupine za azil: “Mislim, da je tukaj čisto vsakemu jasno, da gre za popoln absurd in da ni nobene logične povezave med tema dvema stvarema. Če kaj, je žica povzročila kakšno smrt, v najboljšem primeru pa nima popolnoma nobene druge funkcije, razen tega, da riše Slovenijo kot državo, ki je sovražna in dela ljudem v Beli krajini in drugih regijah sramoto in nevšečnosti.”
Strošek za migranta je bil velikokrat zmanipuliran
V zadnjem obdobju je bilo veliko manipulacij glede stroškov za migranta v Sloveniji. Direktorica urada za oskrbo in integracijo Mojca Špec Potočar pojasni, da stroški za prosilca za azil znašajo približno 580 evrov na mesec. “To gre za stroške nastanitve, osebne higiene, zdravstvenega pregleda in bivanja v azilnem domu. Lahko argumentirano rečemo, da to ni velik strošek za državo, sploh pa ne takšen, kakršen je bil že velikokrat omenjen in zmanipuliran.”
Direktorica Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij Katarina Bervar Sternad pravi, da se stroški delovanja sistema ne smejo obračunavati glede na oskrbo posameznega primera. “Lahko bi naredili primerjavo z gasilskim društvom v neki vasi. Ta sistem tam obstaja in je v pripravljenosti, da se odzove na požar. Če sta v tej vasi samo eden ali dva požara na leto, ni mogoče pripisati stroškov celotnega delovanja tega sistema eni ali dvema družinama s tem nesrečnim požarom. Treba je razumeti, da tak sistem mora obstajati. Ko govorimo o azilnem sistemu v naši državi, je to nekaj, na kar smo pristali, ko smo pisali Ženevsko konvencijo in ko smo vstopili v EU. To je naša zaveza, ki jo moramo na primeren način izpolnjevati.”
Novembra lani smo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli lani skupaj z Delavsko svetovalnico razkrili izkoriščanje bolgarskih in makedonskih delavcev v ajdovskem podjetju Incom. Takrat smo napovedali, da bomo dogajanje spremljali še naprej. No, zdaj smo preverili, da so se od naše objave lansko leto določene zadeve v podjetju Incom izboljšale. Delavci iz Bolgarije in Makedonije tako ne delajo več prek bolgarske agencije tudi po 300 ur in več na mesec.
Ljubljansko avtobusno postajo, takšno kot jo vidimo in uporabljamo danes, so uredili leta 1961 in od takrat se njena podoba ni kaj dosti spremenila. Število potnikov v domačem in mednarodnem prometu vsako leto narašča, zastarelost infrastrukture pa je vsako leto bolj izrazita. Razlog je v pričakovanju nove, sodobne postaje, ki naj bi jo ob Vilharjevi cesti v Ljubljani dobili leta 2019. Kaj pa do takrat?
Po zaprtju balkanske poti se je število mrtvih v Sredozemskem morju močno povečalo. Samo letos je utonilo že več kot 2.370 ljudi. Prepuščeni na milost in nemilost tihotapcev številni umrejo že prej. Ob zaostrovanju politik na Sredozemskem morju je v oddaji Kje pa vas čevelj žuli spregovoril prosilec za azil, ki je na poti do sem izkusil vso krutost tihotapcev z ljudmi, govorili pa smo tudi z italijanskim novinarjem, ki je štiri leta preučeval tihotapske mreže.
Spomladanska sprememba zakonodaje zdaj javnim stanovanjskim skladom omogoča, da upravičenost do neprofitne najemnine preverjajo tudi pri najemnikih, ki imajo pogodbe sklenjene pred letom 2003 in jih je zakonodaja doslej ščitila. Kakšen izkupiček si skladi lahko obetajo, kako pomemben dejavnik pri zagotavljanju zadostnega števila stanovanj so sploh najemnine in kako (ne)resen je odnos države do tako pomembnega vprašanja kot je zagotavljanje strehe nad glavo socialno najšibkejšim državljanom? Gost je bil mag. Dušan Gorenčič, predsednik Združenja stanovanjskih skladov pri GZS.
V lendavski poslovno-industrijski coni že od leta 2008 deluje bioplinarna podjetja Ecos, nad delovanjem katere se predvsem zaradi smradu okoliški prebivalci že več let pritožujejo. Neznosen smrad zadnjih dveh mesecev je dvignil na noge tudi meščane in goste bližnjih term, pa tudi prebivalce Murskega Središča na sosednjem Hrvaškem. Potem ko so o tej žgoči temi razpravljali tudi na pristojnem odboru v Državnem zboru in ko kljub inšpekcijskim odločbam smradu upravljavcem ni uspelo zmanjšati, so na pobudo Civilne iniciative Proti smradu občinski svetniki v Lendavi na seji prejšnji teden sprejeli sklep o zaprtju bioplinarne.
Zgodba o graditvi pločnika v Muretincih v občini Gorišnici je stara že nekaj let. Resno pa se je zapletlo pred kratkim, ko so se začela dela na terenu. V praksi je to pomenilo, da so na traso pločnika že navozili denimo robnike, potem pa vse skupaj ustavili in reševali odprta lastniška vprašanja. Za pojasnila smo zaprosili tudi župana Gorišnice Jožefa Kokota. Ta nejevolje ob izpostavljanju te zgodbe ni skrival, zelo jasno nam je povedal, da graditev ceste zanj pač ni demokracija. Župan zatrjuje, da pločnik bo, ampak bo nivojski od cestišča ločen z dvema črtama. Da to ne ustreza definiciji klasičnega pločnika, nam pove tudi 48. člen državnega pravilnika o projektiranju cest. Da na koncu ne bodo dobili ne pločnika ne ločevalnega pasu, če se bodo upirali, vaščanom zelo jasno sporoča župan Kokot, ki v svojih stališčih do prometne varnosti in nesmiselnosti pločnika ne popušča niti za milimeter. Tudi vaščani se bodo borili naprej. Tudi oni v imenu prometne varnosti.
Za energijo porabniki še vedno plačujejo preveč. Ponudba je pestra, saj gospodinjstva lahko izbirajo med 16-imi ponudniki elektrike in 19-imi ponudniki plina. Bistvene razlike med njimi so v ceni in "skritih stroških" pri sklepanju "posebnih" ponudb, ki so na videz cenejše, v resnici pa ne. Zveza potrošnikov Slovenije zato že drugič organizira skupinski nakup električne energije in zemeljskega plina. S tako zamenjavo dobavitelja si z lahkoto zastonj zagotovite boljšo ponudbo, brez skritih stroškov in vezave, z navzgor omejeno ceno za leto dni. Porabniki lahko nezavezujočo prijavo k sodelovanju v skupinskem nakupu oddajo vse do 12. julija.
Za več kot 100 milijonov slabih terjatev do fizičnih oseb je pred letom dni Nova ljubljanska banka prodala švicarskemu podjetju DDM Holding in to z več kot 80% popustom! Čeprav niti leto kasneje pristojni pri NLB ne želijo povedati, za kakšne kredite je šlo in koliko kreditojemalcev je paket zajemal. Po neuradnih podatkih naj bi šlo za morda celo 8000 dolžnikov, med njimi pa neznano število tistih, ki niso mogli poplačati nepremičninskih kreditov za nakup doma. O usodi vseh zdaj povsem odloča nov lastnik dolga. Kako običajne so v bančnem poslovanju z občani odprodaje dolgov izterjevalcem, zakaj se je NLB odločila za prodajo s takim popustom, čeprav smo tudi te izgube državljani z dokapitalizacijo že vsaj delno poplačali, in kaj to pomeni za državljane, ujete v izvršne postopke?
Slovenija se oglašuje kot zelena dežela z razvitim zelenim turizmom. Iz gospodarskega vidika bi morali temu slediti. Ljudje pa bi vedno morali biti na prvem mestu.
Herbicid atrazin je v Sloveniji prepovedan že 14 let. Od kod torej atrazin, ki je med požarom iztekel iz Kemisa? Zakaj je atrazin ponekod še zmeraj v nepričakovano visokih koncentracijah prisoten tudi v pitni vodi? V vodo prehajajo tudi številni drugi strupi iz kmetijstva, kot je potencialno rakotvorni glifosat. Bi ga morali prepovedati?
Slovenija je po številu kliničnih psihologov na repu Evrope. Otroci na prvi obisk čakajo do 10 mesecev, odrasli do dve leti. To se posledično kaže tudi v izjemno majhnem številu sodnih izvedencev s področja klinične psihologije, kar močno podaljšuje postopke, tudi če so vpleteni otroci. Izvedence se namreč praviloma postavlja v najtežjih primerih, ko je konflikt med staršema zelo hud. Dlje ko je otrok pod takim, bolj je to zanj škodljivo. Na mizi je več rešitev, med drugim predlog, da bi sodni izvedenci lahko postali tudi ljudje, o katerih psihologi trdijo, da so slabo izobraženi in brez kompetenc. Stroka meni, da gre za nedopusten in zelo nevaren predlog.
Ob široki ponudbi vozil se je na trgu razvila tudi zelo konkurenčna ponudba različnih načinov financiranja nakupa. Potrošniki se torej hitro znajdejo v precepu, za katero od možnosti se odločiti, saj jih je med seboj težko primerjati, ker pogosto skrivajo tudi številne pasti. Ob zgodbi poslušalca, ki mu avtohiša ni hotela odobriti nakupa avtomobila z gotovino, se Žulji ozirajo po kritičnih točkah lizingov in kreditov, ki lahko kupca pripeljejo tudi do zelo negativnih izidov.
Na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) že tretjič v zadnjih letih predlagajo sprejem nove Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Ta bi med drugim bistveno spremenila definicijo, kaj vir hrupa sploh je: kot vir hrupa po novem naj ne bi več štelo skoraj 90 % državnih cest in skoraj tri četrtine železniških prog! Po mnenju strokovnjakov in nevladnih organizacij ta predlog bistveno niža raven sedanjega varstva pred hrupom in je v nasprotju z evropskimi direktivami in smernicami Svetovne zdravstvene organizacije. Čeprav na MOP trdijo, da se prilagajajo prav njim. Kaj bi spremembe pomenile za deset tisoče ljudi, ki živijo ob hrupnih prometnicah in tovarnah, bodo sploh še imeli pravico do varstva pred hrupom, ugotavljamo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli ob 12h.
Veliko otrok ob gledanju predstav Anžeta Kopitarja, Gorana Dragiča, Luke Dončiča ali pa celo Ronalda in Messija razmišlja o njihovih bajnih zaslužkih. A tako uspešnih in posledično tako bogatih športnikov res ni prav veliko. Sploh v Sloveniji. Ampak sanje so sanje, realnost pa na žalost kruta. Športnice in športniki so v slovenskih klubih največkrat med sezono že povsem obupani, plače zamujajo, kot samostojni podjetniki pa, če drugega ne, morajo mesečno poravnati prispevke. Kakšno je realno stanje in ali je na vidiku kakšna rešitev?
Kapacitete regijskih centrov za ravnanje z odpadki so prevelike, kar že prinaša izgube. Kot je ugotovilo Računsko sodišče, analiza stroškov in koristi ni bila narejena, zato število in razporeditev regijskih centrov nista bila ustrezno utemeljena. Katere popravljalne ukrepe je ministrstvo že izvedlo?
Bizaren oglas, v katerem je šola iskala kuharja, čistilca in laboranta v eni osebi, še zdaleč ni edina ponudba za nenavadne zaposlitve, ki jih v zadnjem obdobju ponujajo delodajalci. Iz nekaterih oglasov za delo je mogoče razbrati elemente delovnega razmerja, vendar delodajalci namesto pogodbe o zaposlitvi ponujajo delo prek s.p.-ja, avtorske pogodbe ali študentske napotnice. Določeni oglasi so diskriminatorni, nekateri pa so morda zakoniti, a povsem absurdni.
S podatki glede odpadkov imamo v Sloveniji težave. Na njihovi podlagi smo zgradili tudi regijske centre za ravnanje z odpadki, za katere se zdaj kaže, da so predimenzionirani. Občine so v graditvi centrov videle predvsem priložnost, saj je šlo za projekte, financirane iz evropskih sredstev, umanjkal pa je dober razmislek o tem, da jih bo treba tudi uporabljati in vzdrževati. Nezapolnjene kapacitete prinašajo izgubo, med občinami pa poteka boj za odpadke.
Če se pri nas v zadnjih letih tudi zaradi obveznega čipiranja zmanjšuje število zapuščenih psov, pa so še vedno velik problem zapuščene mačke, predvsem mladiči, in njihovo število naraste prav v pomladnih mesecih. Zakon o zaščiti živali določa, da so za zapuščene živali oziroma za zagotovitev zavetišč zanje odgovorne občine. Večina občin to stvar rešuje tako, da z zavetišči, tudi precej oddaljenimi od občine, sklene pogodbeno razmerje. Kakšno je to razmerje, pa je odvisno od občine do občine. Nekatere zavetišču plačajo za oskrbo vsake živali posebej, druge imajo mesečni pavšal. Nekatere občine od zavetišč zahtevajo celo, da to, ali žival sodi v zavetišče ali ne, oceni občinski referent. Ker pa je denarja vedno za vse premalo, je odgovor največkrat ne. In čeprav zavetišče zavezujeta tako zakon o zaščiti živali kot pravilnik o delovanju, po katerem žival mora sprejeti, lahko najditelj (živali) zaradi občinske odločitve ostane z živaljo vred pred zaprtimi vrati.
Tokratni žulj so še pred objavo prebodli in skoraj pozdravili. Še do prvega aprila sta bila vozni red avtobusa iz Tolmina do Mosta na Soči in vozni red vlaka, ki od tam odpelje proti Ljubljani, namreč popolnoma neusklajena. Kljub enajstim avtobusom, ki so odpeljali proti železniški postaji, so potniki le s tistim ob 8. uri zjutraj lahko ujeli vlak proti prestolnici; podobne težave so imeli tudi v obratni smeri. Predvsem na pobudo jeznih staršev študentov ter s pritiskom lokalne skupnosti in navsezadnje tudi novinarskih vprašanj jim je po več letih zdaj končno uspelo postaviti smiseln vozni red avtobusa. Kljub temu na 111 let stari Bohinjski progi ostajajo tudi druge težave.
Zgodba s spornim načinom izterjave domnevno neplačanih parkirnin v tujini, po večini na Hrvaškem, ima dolgo brado. Celo tako dolgo, da bodo terjatve do številnih slovenskih voznikov letos zastarale. Več deset tisoč Slovencem se je najprej vzbudil dvom, saj s fotografije v tujini parkiranega vozila sploh ni razvidno, ali se je voznik zares izognil nakupu parkirnega lističa. Še bolj pa jih je zmotil način pridobivanja njihovih osebnih podatkov, ki so jih slovenski odvetniki z visokimi tarifami dobili s sklicevanjem na 10. člen Zakona o odvetništvu. Urad informacijskega pooblaščenca je v primeru ravnanja ljubljanske odvetniške družbe ugotovil, da je bil način pridobivanja podatkov sporen, sodišče Evropske unije pa je pred tednom razsodilo, da hrvaški notarji niso organ za pošiljanje izvršb slovenskim državljanom.
Neveljaven email naslov