Ana Hribar, igralka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, se je spomnila zgodbe iz Indonezije, po kateri sta pred leti potovala s partnerjem, in tega, kako sta v morju otoka Gili Trawangan zaplavala v roj meduz. "Prva stvar, na katero sem pomislila, je bila, kakšna je prva pomoč pri ožigu meduze. Točno! Urin pomaga, sem v paniki vlekla iz partnerja in tako nekako se je zdelo tudi njemu."

Prva stvar, na katero je pomislila Ana Hribar, igralka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, je bila, da pri ožigu meduze pomaga urin

Ana Hribar, igralka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, se je spomnila dogodka s potovanja po Indoneziji, po kateri sta pred desetimi leti potovala s partnerjem. Ker sta oba ljubitelja morja, podvodnega življenja in snorkljana, sta se odločila še za obisk otokov Gili, ki so znana turistična destinacija za potapljače.
Z Balija, iz mesta Amed, sta se na Gili Trawangan, po precej razburkanem morju podala kar z lokalnim ribičem v njegovem lesenem čolničku, ki je vmes iz morja potegnil še ogromnega tuna. Ko so prišli na otok, na katerem je mrgolelo turistov, sta se takoj odločila preveriti, kaj tam skriva svet pod morsko gladino.

“Želela sem videti želve, katerih ogled ponujajo turistični čolnički, a partner je temu nasprotoval, češ da bova želve pa že sama videla v morju.”

Ko sta zaplavala v morje, ju je najprej presenetil močan tok.

“Ko pa sva plavala naprej, nama je naenkrat pogled zameglil ogromen roj meduz, ki so nenadoma in popolnoma nepričakovano prišle v najin predel. Roj je bil vse gostejši in prva stvar, na katero sem v strahu pomislila, je bila misel na to, da se nisem pozanimala pri domačinih, na kaj morava pod vodo paziti.”

Ana Hribar je, ko je zaplavala med meduze, začutila pike oziroma ožige po rokah in nogah, kar sicer ni bilo prehudo, dokler je ni meduza ožgala v zgornjo ustnico.

“Kakšna je prva pomoč pri ožigu meduze? Točno. Urin pomaga, sem v paniki vlekla iz partnerja in tako nekako se je zdelo tudi njemu.”

“Lahko rečem, da mi je bilo v tistem trenutku popolnoma vseeno, kaj so si zdaj ti ljudje mislili. In nauk te zgodbe je: Najprej zdravje, potem kultura.”