Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Ojoj, to je pa res tako zoprno!" je bil največkrat odziv na pojasnilo o temi tokratne četrtkove jutranje rubrike. S potovalno slabostjo pač mnogi nimamo prav prijetnih izkušenj. V današnjih hitrih časih, ko si sploh ne znamo več predstavljati sveta brez gibanja, pa potovalna slabost ni več samo vprašanje prevoznih sredstev, od ladje do avtomobila, pač pa tudi virtualne resničnosti. Več o tem in še čem - na spodnji povezavi. Pa prijetno popotovanje!
Obstaja več teorij o tem, zakaj pride do potovalne slabosti. Kot je za našo rubriko pojasnil prof. dr. John Golding, z Univerze Westminster v Londonu, je trenutno splošno sprejeta teorija tako imenovana teorija senzornega konflikta oziroma neskladja :
“Govori o tem, da povod za potovalno slabost ni nujno gibanje, to namreč lahko izkusimo že v kinodvorani, ko sedimo in gledamo prizore na velikem platnu. Gibanje torej ni ključno, ključno je neskladje med informacijo, ki pride iz naših vestibularnih delov, našega notranjega ušesa. Poleg vsega tega dobimo še informacije iz naše vidne zaznave in kinestetičnega sistema, denimo naše kože”.
Ko se pričakovan vzorec “inputov”, ki se ga naši možgani naučijo nekje do starosti sedmih, osmih let, podre, to našim možganom signalizira, da je prišlo do napake, da se z nami dogaja nekaj čudnega in to prek avtonomnega živčnega sistema pripelje do občutka slabosti. To velja tudi za ljudi, ki ne vidijo.
Kot je pojasnil prof. Golding, je znano, da se je potovalna slabost evolucijsko ohranila od rib navzgor:
“Tudi ribe namreč lahko občutijo potovalno slabost, ko jih prenašamo v akvariju. To nam da misliti, da mora biti zadaj nek evolucijski razlog, ne pa samo smola.”
Med teorijami, ki vse to pojasnjujejo, je najbolje sprejeta teorija o zaznavanju strupov. Ideja za vsem tem pa je naslednja:
“vestibularni sistem naj bi imel poleg naloge ravnotežja še eno vlogo in to je zelo prefinjena detekcija strupov, ki naj bi delal 24 ur na dan, tudi, ko spimo. Najboljši dokaz za to je, da se naš odziv na strupe, če nimamo vestibularnega aparata, dramatično zmanjša. Evolucija je torej ohranila potovalno slabost kot dodaten detektor za strupe”.
Naši možgani torej zaznajo, da je nekaj narobe in to interpretirajo tako, da je posameznik zaužil strup. In zakaj? Do razvoja množičnega transporta in modernih vizualnih tehnologij se evolucija s tem ni soočala in edini razlog za senzorno neskladje so bili strupi.
Spodaj lahko prisluhnete delu pogovora s prof. Goldingu brez sinhronizacije:
Izzivov za znanost je v povezavi s potovalno slabostjo še kar nekaj. In kako si lahko pomagamo sami? Specialistka otorinolaringologije Nina Božanič Urbančič (UKC LJ) svetuje:
481 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
"Ojoj, to je pa res tako zoprno!" je bil največkrat odziv na pojasnilo o temi tokratne četrtkove jutranje rubrike. S potovalno slabostjo pač mnogi nimamo prav prijetnih izkušenj. V današnjih hitrih časih, ko si sploh ne znamo več predstavljati sveta brez gibanja, pa potovalna slabost ni več samo vprašanje prevoznih sredstev, od ladje do avtomobila, pač pa tudi virtualne resničnosti. Več o tem in še čem - na spodnji povezavi. Pa prijetno popotovanje!
Obstaja več teorij o tem, zakaj pride do potovalne slabosti. Kot je za našo rubriko pojasnil prof. dr. John Golding, z Univerze Westminster v Londonu, je trenutno splošno sprejeta teorija tako imenovana teorija senzornega konflikta oziroma neskladja :
“Govori o tem, da povod za potovalno slabost ni nujno gibanje, to namreč lahko izkusimo že v kinodvorani, ko sedimo in gledamo prizore na velikem platnu. Gibanje torej ni ključno, ključno je neskladje med informacijo, ki pride iz naših vestibularnih delov, našega notranjega ušesa. Poleg vsega tega dobimo še informacije iz naše vidne zaznave in kinestetičnega sistema, denimo naše kože”.
Ko se pričakovan vzorec “inputov”, ki se ga naši možgani naučijo nekje do starosti sedmih, osmih let, podre, to našim možganom signalizira, da je prišlo do napake, da se z nami dogaja nekaj čudnega in to prek avtonomnega živčnega sistema pripelje do občutka slabosti. To velja tudi za ljudi, ki ne vidijo.
Kot je pojasnil prof. Golding, je znano, da se je potovalna slabost evolucijsko ohranila od rib navzgor:
“Tudi ribe namreč lahko občutijo potovalno slabost, ko jih prenašamo v akvariju. To nam da misliti, da mora biti zadaj nek evolucijski razlog, ne pa samo smola.”
Med teorijami, ki vse to pojasnjujejo, je najbolje sprejeta teorija o zaznavanju strupov. Ideja za vsem tem pa je naslednja:
“vestibularni sistem naj bi imel poleg naloge ravnotežja še eno vlogo in to je zelo prefinjena detekcija strupov, ki naj bi delal 24 ur na dan, tudi, ko spimo. Najboljši dokaz za to je, da se naš odziv na strupe, če nimamo vestibularnega aparata, dramatično zmanjša. Evolucija je torej ohranila potovalno slabost kot dodaten detektor za strupe”.
Naši možgani torej zaznajo, da je nekaj narobe in to interpretirajo tako, da je posameznik zaužil strup. In zakaj? Do razvoja množičnega transporta in modernih vizualnih tehnologij se evolucija s tem ni soočala in edini razlog za senzorno neskladje so bili strupi.
Spodaj lahko prisluhnete delu pogovora s prof. Goldingu brez sinhronizacije:
Izzivov za znanost je v povezavi s potovalno slabostjo še kar nekaj. In kako si lahko pomagamo sami? Specialistka otorinolaringologije Nina Božanič Urbančič (UKC LJ) svetuje:
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se ponavadi ne zavedamo. Prvi je ta program predstavil Francisco Varela, čilski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom delala tudi svoj doktorat: “Osnovna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.” S francosko kognitivno znanstvenico Claire Petitmengin, ki je mikrofenomenološke tehnike uporabila za raziskovanje vznikov epilepsije, intuicije in za doživljanje meditacije, smo se pogovarjali o tem, kako sploh lahko preučujemo osebno doživljanje, ki se odvija v posamezniku, in na katerih področjih bi si lahko pomagali s to mlado raziskovalno disciplino. Sama je na primer prišla do zanimivih rezultatov pri študiji epileptičnih bolnikov, aplikacij te discipline pa je še več.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Človeški spomin je nekaj posebnega. Omogoča nam čudovite stvari, ki jih včasih jemljemo za samoumevne. Da z nostalgijo obujamo pretekle dogodke, lepe in manj lepe. Da vemo, kje je najbližji park, da znamo stehtati sestavine v maso za palačinke, da se izogibamo stvarem, ki so lahko nevarne, da vemo, kdo mo, da lahko uživamo v branju knjig, katerih zgodbe so še dolgo z nami. In to je le drobec. Žal pa ni vedno tako enostavno. Mojca Delač se je o Alzheimerjevi bolezni pogovarjala s tremi uglednimi evropskimi strokovnjaki, ki so se pred nedavnem mudili v Sloveniji, na 10. konferenci o demenci v organizaciji Spominčice.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Elektrotehnično znanje in merjenje omogočata zanimiv vpogled v svet zvoka in zaznavanja zvoka
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ker oktobra radio obeležuje devet desetletij risanja zgodb z zvokom, štiri četrtkove epizode namenjamo prav temu – možganom in zvoku. Najprej se bomo odpravili na bučno zabavo in se vprašali, kako naši možgani usmerjajo pozornost na enega sogovornika in kako je mogoče, da ob poplavi dražljajev v zelo glasni množici slišimo, če nas kdo pokliče po imenu. In po drugi strani – zakaj kdaj v mirnem okolju koga, kljub temu da je ob nas, enostavno ne slišimo, ker počnemo nekaj drugega? V četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov
