Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovarjali smo se z dr. Davidom McMurtryjem z Univerze Aberdeen na Škotskem
Vprašanje o tem, kaj je um, filozofe, psihologe, nevroznanstvenike in druge zaposluje že na desetine let. Kako pa o odnosu med možgani in umom razmišlja dr. David McMurtry, profesor na Univerzi Aberdeen na Škotskem? Na harmonijo med obojim, umom in možgani, gleda predvsem z vidika čuječnosti, ki jo raziskuje in poučuje.
Naš um ni organ, kot so možgani ali srce.
“Mislim, da imamo vsi izkušnje, ki pričajo o tem, da gre za več kot le za možgane. Kot primer lahko navedemo občutek strahu ali tesnobe. Kadar pride do tega, to začutimo po vsem telesu, ne najprej v naših možganih. To čutimo v želodcu, pri srcu, kar dokazuje to, da um ni zgolj del možganov, ampak celega telesa. Dr. Dan Siegel, ameriški nevroznanstvenik in psihoterapevt, je o tem veliko napisal. Um je definiral kot proces izmenjave energij in informacij znotraj in izven telesa. Um ni organ, kot naši možgani, srce, pljuča. Je torej proces izmenjave energij in informacij, s pomočjo električnih in kemičnih signalov. To se dogaja avtomatično, ves čas, kot rezultat senzornih dražljajev in izkušenj.”
Naš um ni enak našemu jazu, um se lahko naučimo tudi opazovati, lahko nanj vplivamo, je prepričan David McMurtry.
“Moramo se torej naučiti, kako ta proces opazovati. Kako opazovati misli, čustva in občutja, ne pa takoj reagirati nanje. Če jih opazujemo, bodo mnogi preprosto izginili, če pa so pomembni, bodo prišli nazaj. In ti bodo tisti, ki štejejo in s katerimi se moramo ukvarjati.”
»Naš um velkro za slabo in teflon za dobro«
Ampak zakaj naš um nenehno tava od misli do misli, razmišlja o preteklosti, premleva o prihodnosti, odreagirana na vse, kar se dogaja okoli nas? Zakaj nas čustva velikokrat preplavijo in se zaradi njih kdaj odzovemo tudi neprimerno?
“Na to vprašanje lahko odgovorimo na več načinov. Prvi je s pomočjo znanja evolucijske psihologije. Naš um se je razvil tako, da poskrbi za našo varnost in naše dobro. Um se odziva na nevarnosti in grožnje, z evolucijske perspektive je to pomembno, da preživimo. Zato pri mnogih um »vidi« nevarnosti in težave, namesto priložnosti in sreče. Psihiater in pisatelj Rick Hanson je uporabil prispodobo: »naš um je kot velkro za slabo in teflon za dobro«, z drugimi besedami – slabe stvari se zelo hitro primejo, dobre pa spolzijo skoraj takoj. Tako bi torej na to odgovorila evolucijska psihologija. Mogoče pa na naše misli in občutja reagiramo, ker je to naša navada, ker se nikoli nismo naučili, da bi jih preprosto opazovali. Morda je to del zahodne kulture, kjer se že zelo zgodaj skozi proces izobraževanja učimo analizirati, razčlenjevati, kritizirati in podobno. Da moramo reagirati in se vključiti. Če se celo življenje tako odzivamo, to postane navada, nekaj avtomatičnega. Ko ljudje začnejo z učenjem čuječnosti, to prinese čisto nekaj drugega in novega.”
To, kako razmišljamo in kako se odzovamo je torej navada, pravi naš sogovornik. Navada, ki jo lahko opazujemo in načnemo spreminjati – s čuječnostjo, vadbo zavestne pozornosti. Ta spreminja tako naše delovanje uma in obnašanja kot tudi delovanje možganov, pravi McMurtry:
“Za mnogo ljudi je um njihov »šef«, ki jim narekuje, kako se bodo odločili, katero pot ubrali, kako se bodo vedli. Nikoli pa svojemu umu ne rečejo: Hvala, da skrbiš zame, ampak tega ne bom naredil! Ni namreč nujno, da se um odloči za vedênje, ki je dobro za nas. Vzemimo za primer kompulzivne motnje. Če torej postanemo opazovalec, če se lotimo čuječnosti, bomo s tem spremenili odnos do uma. Ker pa sta um in možgani tako močno povezana, to vpliva tudi na slednje. Nevroznanost nam to pojasni s pomočjo koncepta nevroplastičnosti, ki pravi, da je možno spremeniti delovanje možganov. Če bomo vplivali na um, bomo tudi na naše nevronske strukture.”
A da postanemo čuječi in pozorni ves čas, je proces, ki ni ne kratek ne lahek. O tem smo že govorili tudi v drugi oddajah Možgani na dlani:
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Pogovarjali smo se z dr. Davidom McMurtryjem z Univerze Aberdeen na Škotskem
Vprašanje o tem, kaj je um, filozofe, psihologe, nevroznanstvenike in druge zaposluje že na desetine let. Kako pa o odnosu med možgani in umom razmišlja dr. David McMurtry, profesor na Univerzi Aberdeen na Škotskem? Na harmonijo med obojim, umom in možgani, gleda predvsem z vidika čuječnosti, ki jo raziskuje in poučuje.
Naš um ni organ, kot so možgani ali srce.
“Mislim, da imamo vsi izkušnje, ki pričajo o tem, da gre za več kot le za možgane. Kot primer lahko navedemo občutek strahu ali tesnobe. Kadar pride do tega, to začutimo po vsem telesu, ne najprej v naših možganih. To čutimo v želodcu, pri srcu, kar dokazuje to, da um ni zgolj del možganov, ampak celega telesa. Dr. Dan Siegel, ameriški nevroznanstvenik in psihoterapevt, je o tem veliko napisal. Um je definiral kot proces izmenjave energij in informacij znotraj in izven telesa. Um ni organ, kot naši možgani, srce, pljuča. Je torej proces izmenjave energij in informacij, s pomočjo električnih in kemičnih signalov. To se dogaja avtomatično, ves čas, kot rezultat senzornih dražljajev in izkušenj.”
Naš um ni enak našemu jazu, um se lahko naučimo tudi opazovati, lahko nanj vplivamo, je prepričan David McMurtry.
“Moramo se torej naučiti, kako ta proces opazovati. Kako opazovati misli, čustva in občutja, ne pa takoj reagirati nanje. Če jih opazujemo, bodo mnogi preprosto izginili, če pa so pomembni, bodo prišli nazaj. In ti bodo tisti, ki štejejo in s katerimi se moramo ukvarjati.”
»Naš um velkro za slabo in teflon za dobro«
Ampak zakaj naš um nenehno tava od misli do misli, razmišlja o preteklosti, premleva o prihodnosti, odreagirana na vse, kar se dogaja okoli nas? Zakaj nas čustva velikokrat preplavijo in se zaradi njih kdaj odzovemo tudi neprimerno?
“Na to vprašanje lahko odgovorimo na več načinov. Prvi je s pomočjo znanja evolucijske psihologije. Naš um se je razvil tako, da poskrbi za našo varnost in naše dobro. Um se odziva na nevarnosti in grožnje, z evolucijske perspektive je to pomembno, da preživimo. Zato pri mnogih um »vidi« nevarnosti in težave, namesto priložnosti in sreče. Psihiater in pisatelj Rick Hanson je uporabil prispodobo: »naš um je kot velkro za slabo in teflon za dobro«, z drugimi besedami – slabe stvari se zelo hitro primejo, dobre pa spolzijo skoraj takoj. Tako bi torej na to odgovorila evolucijska psihologija. Mogoče pa na naše misli in občutja reagiramo, ker je to naša navada, ker se nikoli nismo naučili, da bi jih preprosto opazovali. Morda je to del zahodne kulture, kjer se že zelo zgodaj skozi proces izobraževanja učimo analizirati, razčlenjevati, kritizirati in podobno. Da moramo reagirati in se vključiti. Če se celo življenje tako odzivamo, to postane navada, nekaj avtomatičnega. Ko ljudje začnejo z učenjem čuječnosti, to prinese čisto nekaj drugega in novega.”
To, kako razmišljamo in kako se odzovamo je torej navada, pravi naš sogovornik. Navada, ki jo lahko opazujemo in načnemo spreminjati – s čuječnostjo, vadbo zavestne pozornosti. Ta spreminja tako naše delovanje uma in obnašanja kot tudi delovanje možganov, pravi McMurtry:
“Za mnogo ljudi je um njihov »šef«, ki jim narekuje, kako se bodo odločili, katero pot ubrali, kako se bodo vedli. Nikoli pa svojemu umu ne rečejo: Hvala, da skrbiš zame, ampak tega ne bom naredil! Ni namreč nujno, da se um odloči za vedênje, ki je dobro za nas. Vzemimo za primer kompulzivne motnje. Če torej postanemo opazovalec, če se lotimo čuječnosti, bomo s tem spremenili odnos do uma. Ker pa sta um in možgani tako močno povezana, to vpliva tudi na slednje. Nevroznanost nam to pojasni s pomočjo koncepta nevroplastičnosti, ki pravi, da je možno spremeniti delovanje možganov. Če bomo vplivali na um, bomo tudi na naše nevronske strukture.”
A da postanemo čuječi in pozorni ves čas, je proces, ki ni ne kratek ne lahek. O tem smo že govorili tudi v drugi oddajah Možgani na dlani:
V tokratni rubriki rdečo preprogo pripravljamo za pomembne igralke, ki so bile dolga leta v ozadju. Za nevrone je prav gotovo slišal že vsak od nas. Kaj pa celice glija? Kaj je to? Zakaj so pomembne za naše možgane in kako delujejo? Danes je že znano, da ne opravljajo samo "gospodinjskih del" ampak imajo ključno vlogo procesih kot so hitrost dihanja, uravnavanje cikla spanje/budnosti, učenje in tvorba spomina. Od mitov o številčnosti do možganov Alberta Einsteina. Z nami bo: doc. dr. Nina Vardjan.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Tokrat se odpravljamo malce višje. Glede na to, da je ravno v preteklem tednu minilo 40 let od vzpona na prvi slovenski osemtisočak, smo tokratno rubriko Možgani na dlani- nevron pred mikrofon poimenovali kar "Možgani na Makaluju". Nevroznanstveniki so seveda že kar nekaj desetletij nazaj ugotovili, da velika nadmorska višina vpliva na naše možgane, in to na več ravneh, vendar pa ostaja še mnogo odprtih vprašanj. Kaj se torej dogaja z našimi možgani, ko so izpostavljeni razmeram z manj kisika? Kakšno vlogo ima pri tem aklimatizacija in zakaj ni mogoče imeti univerzalnega pojasnila? V radijski bazni tabor smo povabili doktorja Simona Brezovarja, nevropsihologa z ljubljanske Nevrološke klinike, ki se je pred nekaj leti tudi sam podal na raziskovalni odpravi na Elbrus (5.642 m) in Muztagh Ato (7546m). Pripravlja : Mojca Delač.
Jutro. Budilka zvoni. Vstaneš in - še ves zaspan- po nesreči z mezincem na nogi udariš ob rob postelje ali pa ob trenutku nepazljivosti opečeš pri pripravi jutranje skodelice čaja. Seveda bi si želeli, da bi jutranja rutina in nadaljevanje dneva minila brez takšnih zgod in nezgod, a kaj hočemo - bolečina je del našega življenja. In kaj imajo z možgani? Kako jo ozavestijo? In kako je mogoče da človeški organ, sestavljen iz toliko živčnih celic, ne boli? Bolečina bo tudi osrednja tema letošnje konference kognitivna znanost, ki jo prinaša četrtek. Prinesel pa bo tudi rubriko Možgani na dlani- nevron pred mikrofon, tokrat torej, za dobro jutro, neboleče o bolečini!
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Neveljaven email naslov