Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zakaj jokamo?

28.03.2019


Znanstveniki še nimajo enovitega odgovora na to vprašanje, prav tako pa še raziskujejo mehanizme zanj

Kdaj ste se nazadnje zjokali? Od žalosti ali od sreče? Če v Slovar slovenskega knjižnega jezika vpišemo jok, potem zraven najdemo opis, da gre za izražanje velike čustvene prizadetosti, zlasti žalosti ali telesne bolečine s solzami in glasovi. Jok po navadi signalizira, da nekaj ni vredu, da potrebujemo druge člane skupine ali skupnosti, ob rojstvu pa je to tisti zvok, ki nakaže začetek nove življenjske poti. Z nami je torej vse življenje, pa vseeno o njem, če pogledamo naša nevronska omrežja – vemo zelo malo. O jokanju smo se pogovarjali z dr. Lauren M. Bylsma, profesorico psihiatrije in psihologije na Univerzi Pittsburgh v Združenih državah, ki je skupaj s kolegi napisala tudi pregledni članek o nevrobiologiji jokanja.

Ne vemo zagotovo. Obstaja pa kar nekaj teorij. Tista, ki ima nekako največ dokazov, pravi, da se je jokanje razvilo kot nekakšen družbeni signal. To vidimo že zelo zgodaj v evoluciji, in sicer pri živalih, ki so z oglašanjem opozarjale druge na kakšno nevarnost v okolici. Jokanje pa je služilo tudi za klicanje mame, da se približa mladičem in poskrbi zanje. Gre torej za neki signal skupini. Podobno lahko opazimo tudi pri ljudeh. Če jokamo, je bolj verjetno, da se nam bo kdo približal in pomagal.

Lahko bi rekli, da je jokanje sestavljeno iz oglašanja in emocionalnih solz. A te v zgodbo pridejo šele malo pozneje v razvoju.

Pri novorojenčkih solzovodi še niso čisto razviti, zato pri malih dojenčkih ne vidimo solz. Ne vemo, ali je poleg razvoja za vsem tem še kaj drugega. Vemo pa, da je zvok jokanja pri dojenčkih zelo pomemben, saj s tem prikličejo svojo mamo. Ko pa je otrok večji, solze lahko postanejo pomembnejši signal. Pri tem je več prednosti. Zvok jokanja lahko na nas opozori morebitno grožnjo iz okolice, solze pa lahko drugače pomagajo. Seveda, ko je kdo ob tebi, da jih lahko vidi in ti pomaga, pomembna je torej ta bližina. Veliko je domnev, a to je za zdaj to, kar vemo.

Pa obstajajo ljudje, ki nikoli ne jokajo ali ki jokajo ves čas?

Obstajajo nevrološka stanja, kot je psevdobulbarni afekt, pri katerem se ljudje nenadzorovano smejijo ali jokajo, a to ni povezano z emocijami. Pri depresiji in anksioznostih ali pa na primer posttravmatskem stresnem sindromu pa se lahko pojavijo tudi spremembe pri jokanju, a ta povezava ni vedno linearna. Nekatere raziskave so pokazale, da je hujša depresija ali anksioznost lahko povezana z več jokanja, po drugi strani pa pri nekaterih ljudeh s posttravmatskim stresnim sindromom in depresijo opazimo tudi, da nikoli ne jokajo. Ni torej jasnega odnosa. Obstajajo pa seveda tudi razlike med zdravimi posamezniki. Nekateri ljudje redko ali nikoli ne jokajo, drugi pa jokajo ves čas. Na to vpliva več dejavnikov, spol, osebnost, raven stresa, količina spanja. Rekla bi, da nastane problem šele, ko nekdo želi jokati, pa ne more. Seveda obstajajo ljudje, ki ne jokajo, pa to ni težava, oziroma tega ne bi označil kot kakšno patologijo.

 


Možgani na dlani

478 epizod


100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.

Zakaj jokamo?

28.03.2019


Znanstveniki še nimajo enovitega odgovora na to vprašanje, prav tako pa še raziskujejo mehanizme zanj

Kdaj ste se nazadnje zjokali? Od žalosti ali od sreče? Če v Slovar slovenskega knjižnega jezika vpišemo jok, potem zraven najdemo opis, da gre za izražanje velike čustvene prizadetosti, zlasti žalosti ali telesne bolečine s solzami in glasovi. Jok po navadi signalizira, da nekaj ni vredu, da potrebujemo druge člane skupine ali skupnosti, ob rojstvu pa je to tisti zvok, ki nakaže začetek nove življenjske poti. Z nami je torej vse življenje, pa vseeno o njem, če pogledamo naša nevronska omrežja – vemo zelo malo. O jokanju smo se pogovarjali z dr. Lauren M. Bylsma, profesorico psihiatrije in psihologije na Univerzi Pittsburgh v Združenih državah, ki je skupaj s kolegi napisala tudi pregledni članek o nevrobiologiji jokanja.

Ne vemo zagotovo. Obstaja pa kar nekaj teorij. Tista, ki ima nekako največ dokazov, pravi, da se je jokanje razvilo kot nekakšen družbeni signal. To vidimo že zelo zgodaj v evoluciji, in sicer pri živalih, ki so z oglašanjem opozarjale druge na kakšno nevarnost v okolici. Jokanje pa je služilo tudi za klicanje mame, da se približa mladičem in poskrbi zanje. Gre torej za neki signal skupini. Podobno lahko opazimo tudi pri ljudeh. Če jokamo, je bolj verjetno, da se nam bo kdo približal in pomagal.

Lahko bi rekli, da je jokanje sestavljeno iz oglašanja in emocionalnih solz. A te v zgodbo pridejo šele malo pozneje v razvoju.

Pri novorojenčkih solzovodi še niso čisto razviti, zato pri malih dojenčkih ne vidimo solz. Ne vemo, ali je poleg razvoja za vsem tem še kaj drugega. Vemo pa, da je zvok jokanja pri dojenčkih zelo pomemben, saj s tem prikličejo svojo mamo. Ko pa je otrok večji, solze lahko postanejo pomembnejši signal. Pri tem je več prednosti. Zvok jokanja lahko na nas opozori morebitno grožnjo iz okolice, solze pa lahko drugače pomagajo. Seveda, ko je kdo ob tebi, da jih lahko vidi in ti pomaga, pomembna je torej ta bližina. Veliko je domnev, a to je za zdaj to, kar vemo.

Pa obstajajo ljudje, ki nikoli ne jokajo ali ki jokajo ves čas?

Obstajajo nevrološka stanja, kot je psevdobulbarni afekt, pri katerem se ljudje nenadzorovano smejijo ali jokajo, a to ni povezano z emocijami. Pri depresiji in anksioznostih ali pa na primer posttravmatskem stresnem sindromu pa se lahko pojavijo tudi spremembe pri jokanju, a ta povezava ni vedno linearna. Nekatere raziskave so pokazale, da je hujša depresija ali anksioznost lahko povezana z več jokanja, po drugi strani pa pri nekaterih ljudeh s posttravmatskim stresnim sindromom in depresijo opazimo tudi, da nikoli ne jokajo. Ni torej jasnega odnosa. Obstajajo pa seveda tudi razlike med zdravimi posamezniki. Nekateri ljudje redko ali nikoli ne jokajo, drugi pa jokajo ves čas. Na to vpliva več dejavnikov, spol, osebnost, raven stresa, količina spanja. Rekla bi, da nastane problem šele, ko nekdo želi jokati, pa ne more. Seveda obstajajo ljudje, ki ne jokajo, pa to ni težava, oziroma tega ne bi označil kot kakšno patologijo.

 


10.01.2019

Možgani na dlani, nevron pred mikrofon:

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


03.01.2019

Ko ne izpolnimo svojih pričakovanj

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


27.12.2018

Sestavine cimeta bi lahko uporabljali kot potencialna zdravila

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


20.12.2018

Božična glasba, spomin in dopamin

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


13.12.2018

Nevromiti

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


06.12.2018

Ko prepoznaš obraz, a se ne spomniš imena

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


06.12.2018

Ko prepoznaš obraz, a se ne spomniš imena

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


29.11.2018

Koncentracija in mentalni trening športnikov

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


22.11.2018

Mikrofenomenologija – čuječnost v znanosti

Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se ponavadi ne zavedamo. Prvi je ta program predstavil Francisco Varela, čilski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom delala tudi svoj doktorat: “Osnovna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.” S francosko kognitivno znanstvenico Claire Petitmengin, ki je mikrofenomenološke tehnike uporabila za raziskovanje vznikov epilepsije, intuicije in za doživljanje meditacije, smo se pogovarjali o tem, kako sploh lahko preučujemo osebno doživljanje, ki se odvija v posamezniku, in na katerih področjih bi si lahko pomagali s to mlado raziskovalno disciplino. Sama je na primer prišla do zanimivih rezultatov pri študiji epileptičnih bolnikov, aplikacij te discipline pa je še več.


15.11.2018

Stotisoči odtenki sveta

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


08.11.2018

Možgani, ki imajo ‘alkoholnega mačka’

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


01.11.2018

Spomini, ki bledijo

Človeški spomin je nekaj posebnega. Omogoča nam čudovite stvari, ki jih včasih jemljemo za samoumevne. Da z nostalgijo obujamo pretekle dogodke, lepe in manj lepe. Da vemo, kje je najbližji park, da znamo stehtati sestavine v maso za palačinke, da se izogibamo stvarem, ki so lahko nevarne, da vemo, kdo mo, da lahko uživamo v branju knjig, katerih zgodbe so še dolgo z nami. In to je le drobec. Žal pa ni vedno tako enostavno. Mojca Delač se je o Alzheimerjevi bolezni pogovarjala s tremi uglednimi evropskimi strokovnjaki, ki so se pred nedavnem mudili v Sloveniji, na 10. konferenci o demenci v organizaciji Spominčice.


01.11.2018

Spomini, ki izginjajo

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


25.10.2018

Misofonija

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


18.10.2018

Od otoakustičnih emisij do zvokov, ki jih ne slišimo

Elektrotehnično znanje in merjenje omogočata zanimiv vpogled v svet zvoka in zaznavanja zvoka


11.10.2018

Ali svoj glas res slišimo drugače?

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


04.10.2018

Možgani na koktejl zabavi

Ker oktobra radio obeležuje devet desetletij risanja zgodb z zvokom, štiri četrtkove epizode namenjamo prav temu – možganom in zvoku. Najprej se bomo odpravili na bučno zabavo in se vprašali, kako naši možgani usmerjajo pozornost na enega sogovornika in kako je mogoče, da ob poplavi dražljajev v zelo glasni množici slišimo, če nas kdo pokliče po imenu. In po drugi strani – zakaj kdaj v mirnem okolju koga, kljub temu da je ob nas, enostavno ne slišimo, ker počnemo nekaj drugega? V četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.


27.09.2018

“Kanabinoidi kot stare tete, ki se v vse vmešavajo in niso za nič odgovorne”

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


20.09.2018

Premiki v raziskovanju Alzheimerjeve bolezni

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


13.09.2018

Ko se postavimo v čevlje drugega

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


Stran 16 od 24
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov