Na današnji dan leta 1900 se je v Ljubljani rodil telovadec, slikar in scenograf JOŽE PRIMOŽIČ TOŠO. Od leta 1928 je živel v Mariboru in delal kot risar pri gradbenih podjetjih, v letih od 1949 do 1963 pa je bil scenograf v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Njegova slikarska dela (figuralne kompozicije, portreti in krajine) imajo realistično izhodišče in stopnjujejo barvitost, to pa označuje tudi njegove scenografije za dramske, operne, operetne in baletne uprizoritve. Z gimnastiko se je Jože Primožič ukvarjal v letih od 1923 do 1940 in bil za Leonom Štukljem najuspešnejši telovadec predvojnega sokolskega rodu.
Na olimpijskih igrah v Parizu, Amsterdamu in Berlinu ter na svetovnih prvenstvih v Lyonu, Luxemburgu in Pragi je osvojil enajst medalj. Njegov najuspešnejši olimpijski nastop je bil leta 1928 v Amsterdamu, ko je osvojil srebrno medajo na bradlji in bronasto kot član vrste, največjega pa je doživel z osvojitvijo štirih zlatih medalj (na bradlji, konju, v parterju in mnogoboju) na svetovnem prvenstvu leta 1930 v Luxemburgu. Pozneje je Jože Primožič Tošo na mednarodnih gimnastičnih tekmovanjih sodeloval kot sodnik, 1948. leta tudi na olimpijskih igrah v Londonu.
—–
Edina radijska postaja za obveščanje protifašistične javnosti v Evropi, Radio Kričač, se je od novembra leta 1941 do aprila 1942 nekajkrat na teden s kratkimi, petnajstminutnimi oddajami oglašala iz različnih stanovanj v Ljubljani. Edino daljšo oddajo so posvetili 8. februarju; obletnica Prešernove smrti je bila med vojno namreč najpomembnejši praznik v narodnoosvobodilnem taboru.
Oddajo so pripravljali mesec dni, improvizirani studio pa so uredili v eni izmed hiš na Starem trgu. Iz uradne ljubljanske radijske postaje jim je uspelo prinesti različno gradivo in gramofonske plošče s slovensko vokalno in instrumentalno glasbo, sposodili pa so si tudi prenosni gramofon. Ta je pozneje med oddajo povzročil sicer edini spodrsljaj: ker so ga pozabili naviti, se je sredi predvajanja ustavil.
Enourna oddaja se je na večer pred obletnico Prešernove smrti na današnji dan leta 1942 začela s pesmijo Naprej, zastava slave, končala pa s himno Hej, Slovani. Zaradi imenitnega govora pisatelja Prežihovega Voranca, recitacij, glasbe in drugih sporočil so bili Kričačevi poslušalci nad oddajo, ki je bila hkrati prvi umetniški program ilegalne radijske postaje v Evropi med drugo svetovno vojno, navdušeni.
—–
Hokej na ledu je športna igra indijanskega izvora, ki je okoli leta 1890 iz Kanade prišla v Evropo., v Jugoslavijo pa šele po prvi svetovni vojni; prva tekma je bila leta 1924 v Zagrebu. Zaradi pomanjkanja opreme je bil razvoj razmeroma počasen. Ljubljanski športni klub Ilirija je dobil opremo šele leta 1929; največ zaslug za to sta imela inženir Stanko Bloudek in dolgoletni vodja in trener hokejistov Viktor Vodišek.
Prva uradna hokejska tekma v Sloveniji je potekala na današnji dan leta 1932 v Kamniku med domačim moštvom in Ilirijo, poznejšim Triglavom oziroma Olimpijo. Še isti mesec sta bili prvi mednarodni tekmi z moštvoma iz Celovca in Beljaka. Januarja leta 1939 je bilo v Ljubljani prvo državno prvenstvo – zmagala je Ilirija – kmalu nato pa je jugoslovanska reprezentanca prvič nastopila tudi na svetovnem prvenstvu; večino moštva so sestavljali Ilirjani.