GUSTAV  GREGORIN  je bil eden izmed vodilnih tržaških politikov pred prvo svetovno vojno. V Gradcu je doktoriral iz prava in po opravljeni praksi odprl odvetniško pisarno v Sežani, zatem pa še, kot prvi slovenski odvetnik,  v Trstu, kjer je bil član slovenskega političnega društva Edinost. Sodeloval je pri vseh pomembnejših političnih in gospodarskih akcijah. Dvakrat je zastopal Slovence v deželnem zboru, leta 1911 pa je bil izvoljen za državnozborskega poslanca; zavzemal se je tudi za ustanovitev slovenske univerze v Trstu.

Po prvi svetovni vojni je bil član jugoslovanske delegacije na mirovnih pogajanjih v Parizu ter zavračal italijanske zahteve glede Trsta. Po letu 1920 je živel v Ljubljani in se ukvarjal predvsem z gospodarskimi vprašanji. Bil je tudi slovenski urednik jugoslovanske gospodarske revije “Bankarstvo”. Leta 1932 je postal član senata Kraljevine Jugoslavije.  Gustav Gregorin se je rodil na današnji dan leta 1860 v Sežani.

—–

Na današnji dan leta 1866 se je v mestni policiji ljubljanski zgodila precejšnja sprememba: mestna občina jo je namreč prevzela od države.  Takrat je mesto zaposlilo še dvanajst civilnih redarjev, a je kaj kmalu njihovo število povečalo na osemnajst ter jih uniformiralo in oborožilo s sabljami; dotlej so sablje nosili le v nočni službi. Hkrati s tem je hotela mestna oblast še z različnimi navodili in predpisi urediti promet po Ljubljani, a prav nič ni bilo po godu vsem.

Fijakarji so se bali konkurence napovedanih “omnibusov”, ki naj bi vozili po posebnem voznem redu “po vnaprej določenih progah in ob nizki voznini”, a mesto tega načrta ni uresničilo, saj je leta 1901 raje uvedlo modernejšo cestno železnico – tramvaj. Prvo dvokolo – velociped – se je v Ljubljani pojavilo leta 1871 in prometna določila za kolesarje so sprejeli še isto leto. Bila so pravzaprav prepoved kolesarjenja po mestu, v predmestjih in po sprehajališčih.

Te predpise so omilil šele leta 1890, ko so mestne ulice delno odprli tudi za kolesarje. V zadnjih letih 19. stoletja so mestne oblasti izdale še ”navodila za službo policijske straže ljubljanske”, saj dotlej veljavni “splošni kranjski policijski red” iz leta 1874 za glavno mesto Dežele Kranjske ni več zadoščal.

—–

Na današnji dan leta 1886 se je v Trstu rodil  dramatik  in  pripovednik  ALOJZIJ  REMEC. Najprej je študiral teologijo, zatem pa še pravo. Bil je odvetnik na Ptuju, od leta 1935 do 41 pa ptujski župan. V desetletjih med svetovnima vojnama se je uveljavil predvsem kot dramatik; pisal je realistične ljudske igre z didaktično in narodnobuditeljsko noto. Tudi v pripovedni prozi Alojzija Remca prevladujejo enake teme kot v dramatiki.

—–

“Banda” je v Prekmurju tradicionalni izraz za godčevsko skupino, ki se navadno imenuje po vodji, primašu, kot pravijo prvemu violinistu. Bande so imele različne zasedbe, vendar je bila osrednja vloga dodeljena godalom. Ob prvi in drugi violini sta bila to še viola in leseni bas, dopolnjevali pa so jih klarineti in flavte. Pod vplivom sosednje Madžarske so začeli vključevati tudi cimbale – glasbila s strunami, po katerih se igra s tolkalcema. Bande so igrale predvsem na svatbah, pa tudi po gostinskih lokalih.

Najbolj znani pomurski cimbalist je bil MIŠKO  BARANJA. Bil je član “Bande Kociper – Baranja”, ki je več kot tri desetletja spremljala folklorno skupino “Beltinci” ter samostojno nastopala doma in tujini ter vrhunsko preigravala prekmurske narodne in  ponarodele skladbe. Miško Baranja se je rodil na današnji dan leta 1920 v Vanča vasi pri Tíšini.