Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Celjski boj za enakopravnost slovenskega jezika, satirik, ki je dražil oblast, prva lopata na gradbišču Narodne in univerzitetne knjižnice, dvojčici iz epruvete štejeta 36 let

V desetletju pred izbruhom prve svetovne vojne se je število slovenskih obrtnikov in trgovcev v Celju tako povečalo, da so že  izveski nad njihovimi lokali dali slutiti, da v mestu živi precejšnje število Slovencev. Ker je bilo to v nasprotju z "nemškim značajem" Celja, je občinski odbor na seji na današnji dan leta 1906 v cestnopolicijski red za mesto Celje vključil določilo, po katerem naj bi bili napisi na teh izveskih samo nemški. To je zanetilo spor, ki je odmeval tudi v avstrijskem državnem zboru. Po pritožbah   na  sodiščih  in  interpelaciji  v  deželnem  zboru  je  moralo  celjsko nemštvo po odločitvi upravnega in državnega sodišča oktobra leta 1907 priznati poraz. Sodišče je namreč razsodilo, da je "celjski mestni urad s prepovedjo slovenskih napisov v ozračju celjskih ulic kršil enakopravnost slovenskega jezika z nemškim in prelomil člen 19 državnih osnovnih postav".

Novinar  in  gledališki  igralec  Božo Podkrajšek se je najprej izučil za stavca, nato pa je kot bobnar v različnih plesnih orkestrih potoval po Jugoslaviji. Leta 1936 se je ustalil v Mariboru. Čez dve leti je ustanovil, urejal in izdajal humoristični Toti list; izhajal je vse do nemške okupacije leta 1941. Hkrati je občasno organiziral Toti teater, poln šaljivih in pikrih bodic. Z njim je jeseni leta 1940 gostoval v Ljubljani in njegovih štirinajst predstav si je vsakič ogledalo 800 gledalcev. V njih je nastopal tudi Frane Milčinski Ježek. S Podkrajškom sta bila sijajen par in sta skupaj udrihala po oblasti ter celó po beograjski čaršiji. Čeprav je besedilo cenzuriral sam šef ljubljanske policije doktor Hacin, je v njem še vedno ostalo toliko bodic, da so Ljubljančani kar drli na predstave. Po okupaciji se je Božo Podkrajšek umaknil v Ljubljano; tam je vodil Veselo gledališče, v katerem so sodelovali predvsem pregnani mariborski gledališčniki, po desetih mesecih pa so ga Italijani internirali v Gonars. Po drugi svetovni vojni je delal na Radiu Ljubljana ter v tržaškem Slovenskem narodnem gledališču, leta 1951 pa se je vrnil v Maribor ter bil tehnični urednik in pozneje novinar časopisa “Večer”; predvsem zanj je pisal tudi humoreske, parodije, travestije in skeče  / na fotografiji v stavnici Večera/.  Božo Podkrajšek se je rodil leta 1909 v Ljubljani.

Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, je nekdanja deželna študijska knjižnica prevzela tudi naloge osrednje univerzitetne knjižnice. Za potrebe razvijajoče se univerze pa je bila knjižnica, ki je imela samo 18 čitalniških mest, seveda premajhna. Tako so po dolgem pregovarjanju in nabiranju denarja na današnji dan leta 1936 le zasadili prvo lopato na slovesnosti ob začetku zidanja nove Univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Načrte zanjo je izdelal arhitekt Jože Plečnik, slovesno odprtje pa je bilo pet let pozneje, tik pred italijansko zasedbo Ljubljane. Narodna in univerzitetna knjižnica je eno najpomembnejših Plečnikovih del posvetne arhitekture v Sloveniji.

5. oktobra 1984 sta se na ginekološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani rodili prvi dvojčici na Slovenskem, spočeti z oploditvijo zunaj telesa in poznejšim prenosom zarodka v maternico. Porod se je začel predčasno, dvojčici pa sta tehtali 2590 in 2155 gramov ter merili 45 in 44 cm.