Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

»Rad imam mesta in sovražim, če jih kdo napada«, črkarska pravda za “popoln in razumen črkopis”, Koroški bančnik v Mariboru, politična spletka preprečila cesarjevo župansko potrditev

Od leta 1831 do 1833 je na Slovenskem potekala abecedna vojna, imenovana tudi črkarska ali abecedna pravda. To je bila jezikovna ali kulturno-literarna polemika med zagovorniki in nasprotniki metelčice, nove pisave, s katero je jezikoslovec Metelko skušal nadomestiti do tedaj veljavno bohoričico. Najbolj je stališče, da je nova pisava potrebna, zagovarjal Jernej Kopitar. Zahteval je “popoln in razumen črkopis”, ki bi dvajsetim črkam latinice dodal devet novih. Metelko je tako leta 1825 latinici dodal cirilske črke. Metelčici so se uprli številni jezikoslovci, predvsem zaradi črkopisno-estetskih razlogov. Prešeren je v sonetu o kaši “Zdraharska pravda” novo pisavo ocenil za nepotrebno formalno novost, ki vsebinsko ničesar ne spreminja. Leta 1833 je v črkarsko pravdo odločno posegel tudi Matija Čop. Še istega leta je bila metelčica v šolah prepovedana in črkarska pravda je bila končana.

22. avgusta 1844 se je pri Svetem Štefanu pri Vovbrah na današnjem avstrijskem Koroškem rodil odvetnik in narodni buditelj Jernej Glančnik, ki velja za začetnika slovenskega bančništva v Mariboru. Po gimnaziji v Celovcu in pravni akademiji v Zagrebu je leta 1871 promoviral na graški univerzi in šest let pozneje odprl odvetniško pisarno v Mariboru. Z njegovim prizadevanjem je bila leta 1882 ustanovljena Mariborska hranilnica in posojilnica, najuspešnejši slovenski denarni zavod na Štajerskem, ki ga je Glančnik uspešno vodil vse do svoje smrti leta 1905. Prav tako je sodeloval pri graditvi Narodnega doma v Mariboru, bil je tudi predsednik Slovenskega političnega društva, Katoliškega tiskovnega društva in Mariborske čitalnice.

Leta 1910 je Ivan Hribar v posebnem razglasu ljubljanskim meščanom oznanil, da cesar ni potrdil njegove šeste soglasne izvolitve za ljubljanskega župana. S tem se je končala njegova izjemno uspešna dolgoletna županska kariera. Začel jo je 7. maja 1896 in v tem času kranjsko Ljubljano iz »velike vasi« preobrazil v sodobno srednjeevropsko mesto. Cesarjev »ne« ponovni Hribarjevi izvolitvi za župana je povezan s klasično politično spletko. Vseslovenska ljudska stranka je sprožila tudi preiskavo o njegovem finančnem poslovanju. Preiskovalci so v več kakor tristo straneh dolgem poročilu ugotovili, da v štirinajstih letih Hribarjevega županovanja ni bil vknjižen le en znesek, in to ena krona in 55 vinarjev.

Novinar Ivo Štandeker je vrsto let pisal za tednik Mladina. Veljal je za izjemno ustvarjalnega, saj je uvajal nove novinarske žanre, v Mladino pa je vpeljal strip, z njim tudi znamenito Diarejo. Bil je avtor številnih intervjujev in reportaž, med vojno v Sloveniji pa je poročal z bojišč. 16. junija 1992 je za posledicami ran umrl v obleganem Sarajevu. Hudo ranjenega so želeli prepeljati v bolnišnico na Koševu, a so jih na eni izmed srbskih barikad v naselju Mojmilo ustavili in vrnili nazaj. Samo en vojak ga je bil po pripovedovanju novinarke Newsweeka Jane Schneider pripravljen prepeljati do bolnišnice na Palah, a je bilo pet ur za ranjenega Iva preveč. Z vojnim poročevalstvom se je prvič srečal dobesedno na domačem pragu (doma je bil z Rance pri Pesnici), in sicer v spopadu pri bližnjem Štrihovcu. Reportaža o tem je leta 1997 izšla prevedena v angleščino, v antologijo slovenske povojne literature pa jo je uvrstil Aleš Debeljak. O svojem sinu je leta 2001 spregovorila mama Rozika Štandeker. *Posnetek . V spomin nanj so pred desetletjem v Sarajevskem naselju Dobrinja odkrili spominsko ploščo, na kateri je vklesan stavek iz Štandekerjevega zadnjega poročila: »Rad imam mesta in sovražim, če jih kdo napada«. Novinar Ivo Štandeker se je rodil pred 60 leti v Mariboru.