Arhitekt odličnosti S »Čašo opojnosti« v literarno zgodovino Raziskovalec flore, vegetacije in zgodovine botanike na Slovenskem

23. januarja 1872 se je v Ljubljani rodil arhitekt, oblikovalec in urbanist svetovnega slovesa Jože Plečnik. Svojo uspešno pot arhitekta je začel na prelomu stoletij na Dunaju. Bil je učenec utemeljitelja arhitekture 20. stoletja Otta Wagnerja. Pozneje je bil deset let profesor na umetnostnoobrtni šoli v Pragi, leta 1921 pa je v Ljubljani postal profesor na novo ustanovljene tehniške fakultete. *Posnetek  Je povedal dr. Damijan Prelovšek, umetnostni zgodovinar ter odličen poznavalec dela Jožeta Plečnika.  Še pred odhodom iz Prage ga je češkoslovaški predsednik Masaryk imenoval za arhitekta Praškega gradu. Prenovo je vodil do jeseni leta 1934. V Ljubljani je mojster Plečnik pred drugo svetovno vojno pripravil nekaj monumentalnih projektov, kot so na primer Narodna in univerzitetna knjižnica, novi magistrat, pokopališki kompleks Žale in ljubljanska tržnica. V Prekmurju je načrtoval cerkev Gospodovega vnebovhoda v Bogojini, Ljudsko posojilnico v Celju in lovski dvorec kralja Aleksandra v Kamniški Bistrici. Njegovo delovanje je seglo tudi v druge dele nekdanje Jugoslavije, med drugim je ustvaril cerkev sv. Antona v Beogradu. Vojno je prebil ob snovanju načrtov za prihodnjo Ljubljano. V spremenjenih povojnih razmerah – Plečnik svoje globoke vernosti ni nikoli skrival – ga je od novih oblastnikov podpiral le kulturni minister Ferdo Kozak. Prešernova nagrada, ki jo je Jože Plečnik dobil leta 1949, pa je napovedala nova naročila, predvsem v podobi spominskih znamenj žrtvam vojne.

Oton Župančič poleg Ivana Cankarja velja za najpomembnejšega in največjega predstavnika slovenske moderne. Rodil se je leta 1878 v Vinici pri Črnomlju. Na Dunaju je študiral zgodovino in zemljepis, a študija ni končal. Po Aškerčevi smrti je postal ljubljanski mestni arhivar, nato pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča. Pesniti je začel že v gimnaziji. Tam se je tudi pridružil članom slovenske moderne. Leta 1899 je izšla njegova prva pesniška zbirka “Čaša opojnosti”, zadnja, predvsem s pesmimi iz narodnoosvobodilnega boja, z naslovom “Zimzelen pod snegom”, pa leta 1945. Po osvoboditvi je imel Oton Župančič več častnih političnih in kulturnih funkcij, ob pesniškem delu je bil še dramatik in esejist, pomemben pa je tudi njegov prevajalski opus.

Začetnik pedagoške in raziskovalne dejavnosti na področju botanike, Viktor Petkovšek,  se je rodil leta 1908 v Litiji. Po doktoratu na prirodoslovno-matematično-filozofski fakulteti v Ljubljani je od leta 1932 poučeval na srednjih šolah v Ljubljani in Mariboru. Po koncu vojne je postal predavatelj na agronomski fakulteti v Ljubljani, pozneje pa redni profesor za botaniko in fitocenologijo (preučevanje rastlinskih združb)  na biotehniški fakulteti. Raziskoval je floro, vegetacijo in zgodovino botanike na Slovenskem ter objavil približno 90 znanstvenih in strokovnih člankov. Za svoje delo je Viktor Petkovšek prejel naše najvišje priznanje za dosežke s področja biotehničnih ved – Jesenkovo priznanje.

Geofizik in seizmolog  Vladimir Ribarič je leta 1986 doktoriral na prirodoslovno-matematični fakulteti v Zagrebu. V letih od 1978 do 1994 je bil direktor Seizmološkega zavoda Republike Slovenije, nekaj let redni profesor za seizmometrijo na skopski univerzi ter jugoslovanski predstavnik v evropski seizmološki komisiji. Obnovil je opuščeno seizmološko službo v Sloveniji, izdelal zemljevid potresnih območij ter na podlagi dolgoletnega preučevanja sestavil “Katalog potresov”, ki zajema potrese na slovenskih tleh od leta 792 našega štetja do leta 1982. Veliko je prispeval k posodobitvi seizmometričnih opazovanj, vzpostavil je mednarodne povezave ter sodeloval pri konstruiranju in izvedbi seizmoloških aparatur. Napisal je kakšnih petdeset znanstvenih razprav, deset knjig ter številne strokovne članke. Vladimir Ribarič – rodil se je leta 1928 v Mihovcih pri Veliki Nedelji – je bil tudi pomemben promotor znanosti na področju naravoslovja, tehnike, astronavtike in vojaških tehniških ved.