Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ustanovitelj Facebook-a Mark Zuckerberg ima zelo jasno ideologijo o tem, kaj je dobro za uporabnike in kakšen bi svet moral biti po njegovo. Tu najde Rebecca MacKinnon podobnosti s Kitajsko.
Niti Kitajska niti Facebook se ne ozirata na kritike manjšine, ki je zaskrbljena zaradi nadzora in upravljanja s človekovo identiteto.
Dolgoletna dopisnica CNN iz Pekinga Rebecca MacKinnon v novi knjigi Consent of the Networked (Konsenz omreženih) opozarja na nevarnost pasivnih uporabnikov interneta, ki v digitalnem svetu ne zahtevajo svojih pravic.
Uporabnik ali državljan interneta?
Ker se je prostor našega delovanje preselil tudi na internet, postajamo tudi državljani interneta.
MacKinnonova sicer opaža, da smo v veliki meri še vedno zgolj pasivni uporabniki in ne državljani interneta. O prihodnosti utegnejo tako namesto nas odločati velika podjetja. Včasih se njihovi interesi prekrivajo z našimi, pogosto pa je edini motiv korist podjetja. Za primer navaja Google.
Google je glasno nasprotoval zakonu SOPA, ki bi škodoval tako svobodi govora kot podjetju samemu. Manj prepričljivi pa so pri zagovoru omrežne nevtralnosti. Čeprav so lobirali zanjo, ko je bilo govora o širokopasovnem oziroma fiksnem omrežju, je naklonjenost nevtralnosti pri mobilnem internetu splahnela. Ključni razlog so poslovni interesi, razlaga MacKinnonova:
“To je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi.”
INTERVJU
Najbrž se strinjate, da je utopija zgodnjega interneta že splahnela in da se zdaj ta oblikuje po meri velikih internetnih podjetij, ki imajo svoje poglede na to, kako naj internet deluje. Najbrž smo daleč od konsenza omreženih?
Ideja, da bi bil internet povsem svoboden prostor, brez vlade in regulacije, je bila pretirano idealistična. Zdaj podjetja postavljajo pravila o tem, kaj ljudje smejo in ne smejo na internetu in mobilnih napravah. Tudi vlade ga skušajo regulirati. V demokratičnih državah se odzivajo na zahteve volivcev, da bi zaščitili otroke, intelektualno lastnino in preprečevali kriminal. Vprašanje pa je, kako pri tem ne omejevati tudi svobode govora, možnosti organiziranja in izražanje nestrinjanja. Nobena izmed demokracij še ni našla pravega razmerja regulacije. Včasih je regulacija dobra, drugič manj. Potem je tu še problem podjetij, ki se zgovarjajo na konsenz s strani uporabnikov, češ: saj smo kliknili, da se strinjamo s pogoji poslovanja. Če se ne, storitve ni treba uporabljati. Vemo pa, da je v poslovnem in osebnem življenju vedno težje živeti brez internetnih storitev. Ukrepi vlad, ki urejajo poslovanje internetnih podjetij, pa vplivajo na uporabnike po vsem svetu, čeprav tam teh vlad niso niti volili. So celo vlade, ki jih ni volil nihče in skušajo regulirati internet. Pri vsem tem pa seveda manjka konsenz.
Omenjate konsenz uporabnikov, ko se zelo hitro strinjamo s pogoji. Ali so tako imenovani pogoji poslovanja interneta dovolj jasni in kakšna je sploh moč uporabnikov ali državljanov interneta?
Pogosto pogoji poslovanja niso jasni in podjetja si rada pridržijo pravico, da jih kadarkoli spremenijo, brez našega védenja. Druga težava pa je ta, da so uporabniki interneta zelo pasivni in niti ne poskušajo uveljavljati svojih pravic. Pripadajo vam kot prebivalcu države, in tudi v digitalnem svetu, od katerega smo vedno bolj odvisni, si moramo prizadevati za svoje pravice. Naučili smo se, da zgolj sedenje in čakanje, da bo državo nekdo pač vodil in pričakovanje, da bo to delo opravil dobro, ne pomaga. To se ne zgodi, če ne postavite jasnih zahtev. Z digitalnimi platformami in storitvami ter v digitalnem svetu, kamor se je razširil prostor našega delovanja, je podobno. Tudi tu moramo zahtevati svoje pravice.
Dolgo let ste bili dopisnica CNN v Pekingu, to je svet, ki ga poznate. Kakšni so razlogi, da Kitajsko primerjate s Facebookom. Kako je Kitajska podobna Facebooku? Ali gre preprosto za to, da nadzirajo svoje državljane podobno kot želi Facebook izvedeti vse o svojih uporabnikih?
Rebecca MacKinnon: Facebook ima zelo jasno ideologijo o tem, kakšen bi moral biti svet po njihovem #odbita
— Val 202 (@Val202) February 22, 2012
Jaz bi primerjavo obrnila. Opisujem bolj, kako je Facebook podoben Kitajski; in seveda nista enaka. Facebook ne more zapirati ljudi, ne more pobirati davkov, nima ljudi, ki bi potrkali na vaša vrata. Hkrati pa ima Facebook – oziroma ljudje, ki ga vodijo – zelo jasno ideologijo o tem, kaj oni menijo je dobro za uporabnike in kako bi moral biti svet po njihovo. Čeprav mnoge skrbi odnos Facebooka do zasebnosti in upravljanje s posameznikovo identiteto, je Facebookov odgovor približno tak: zelo hitro rastemo in seveda imamo prav, če pa imamo že toliko uporabnikov. Argumenti neke manjšine, ki se pritožuje, morda sploh niso veljavni, najbrž gre bolj za njihova občutja.
Naslednje vprašanje o Kitajski je logično. Tehnologijam radi pripišemo krivdo za arabsko pomlad, zakaj pa se kaj takega ne zgodi na Kitajskem?
Razlogov je več. Eden izmed teh je ta, da je kitajska vlada razmišljala vnaprej, česar vlade v arabskem svetu niso. Tudi delali so vnaprej in predvideli oblike uporabe interneta. Družabna omrežja, ki jim mnogi pripisujejo pomembno vlogo v arabski pomladi, Facebook, Twitter, Youtube in tako naprej, so na Kitajskem že nekaj let blokirani. Veliko je sicer podjetij, ki nudijo družabna omrežja, a večina je kitajskih in upoštevati morajo vladne zahteve po cenzuri in nadzoru uporabnikov. Če želi vlada podatke o nekom, ki tvita, ali pošilja internetnim ponudnikom sezname prepovedanih besed in pogovorov ter navodila za izbris ali nadzor, potem drži, da internetna industrija na Kitajskem deluje kot podaljšek vlade.
Bomo v Konsenzu omreženih našli odgovor, zakaj Google nasprotuje zakonu SOPA, ni pa glasnik omrežne nevtralnosti? Kaj moramo vedeti o interesih ustanoviteljev, da bi razumeli Google. Ali so velikani odvisni le od vrednot ustanoviteljev?
Answers to 8 questions from WSJ’s @joshchin on #China-related parts of my book “Consent of the Networked” owl.li/9dBtt #netfreedom
— Rebecca MacKinnon (@rmack) February 22, 2012
V primeru SOPA je vlada skušala regulirati podjetja tako, da bi to škodovalo Googlu. Od njih bi zahtevali proaktivni nadzor uporabnikov, aktivnejše cenzuriranje in blokiranje vsebin. SOPA je zelo slab zakon – za svobodo izražanja in za posel Googla. Pri omrežni nevtralnosti je bolj zapleteno. Google je lobiral za omrežno nevtralnost širokopasovnega interneta v fiksnem omrežju, pri mobilnem internetu pa so zagovarjali internet, ki ni tako zelo nevtralen. To ima opraviti s poslovnimi interesi. Je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi. Včasih se Googlovi interesi skladajo s svobodo govora. Če globalni internet ne bi bil odprt in svoboden, bi bili rezultati iskanja in vrednost podjetja slabši. Kot uporabniki interneta moramo prepoznati, da vsa podjetja do določene mere delujejo v lastno korist. Včasih je to skladno z našimi interesi, drugič ne. Podobno kot s politiki, moramo tudi od podjetij zahtevati, da delujejo v skladu z našimi interesi, sicer jih bomo kaznovali z drugo izbiro. Bolj aktivno moramo postavljati zahteve do internetnih podjetij, katerih storitve uporabljamo.
Ste pesimist glede prihodnosti interneta?
Ne, skrbeti nas mora veliko stvari. Če so ljudje aktivni, jim je mar, če so državljani interneta in ne le pasivni uporabniki, subjekti ali sužnji, mislim, da je prihodnost tako dobra, kot si jo želimo imeti. Ne gre za neizogibno pot v eno ali drugo smer, prihodnost interneta je odvisna od vseh nas. Prevzeti moramo odgovornost, kot so jo pred leti evropske države, ko so zahtevale spremembe. Če bomo globalno prevzeli odgovornost, so meje odvisne predvsem od nas in ne od drugih skrivnostih sil.
Rebecca MacKinnon na TED-u
468 epizod
Odbita do bita se loteva sodobnih tehnologij in jih kritično umešča v prostor in čas. Pogovarjata se Maruša Kerec in Anže Tomić.
Ustanovitelj Facebook-a Mark Zuckerberg ima zelo jasno ideologijo o tem, kaj je dobro za uporabnike in kakšen bi svet moral biti po njegovo. Tu najde Rebecca MacKinnon podobnosti s Kitajsko.
Niti Kitajska niti Facebook se ne ozirata na kritike manjšine, ki je zaskrbljena zaradi nadzora in upravljanja s človekovo identiteto.
Dolgoletna dopisnica CNN iz Pekinga Rebecca MacKinnon v novi knjigi Consent of the Networked (Konsenz omreženih) opozarja na nevarnost pasivnih uporabnikov interneta, ki v digitalnem svetu ne zahtevajo svojih pravic.
Uporabnik ali državljan interneta?
Ker se je prostor našega delovanje preselil tudi na internet, postajamo tudi državljani interneta.
MacKinnonova sicer opaža, da smo v veliki meri še vedno zgolj pasivni uporabniki in ne državljani interneta. O prihodnosti utegnejo tako namesto nas odločati velika podjetja. Včasih se njihovi interesi prekrivajo z našimi, pogosto pa je edini motiv korist podjetja. Za primer navaja Google.
Google je glasno nasprotoval zakonu SOPA, ki bi škodoval tako svobodi govora kot podjetju samemu. Manj prepričljivi pa so pri zagovoru omrežne nevtralnosti. Čeprav so lobirali zanjo, ko je bilo govora o širokopasovnem oziroma fiksnem omrežju, je naklonjenost nevtralnosti pri mobilnem internetu splahnela. Ključni razlog so poslovni interesi, razlaga MacKinnonova:
“To je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi.”
INTERVJU
Najbrž se strinjate, da je utopija zgodnjega interneta že splahnela in da se zdaj ta oblikuje po meri velikih internetnih podjetij, ki imajo svoje poglede na to, kako naj internet deluje. Najbrž smo daleč od konsenza omreženih?
Ideja, da bi bil internet povsem svoboden prostor, brez vlade in regulacije, je bila pretirano idealistična. Zdaj podjetja postavljajo pravila o tem, kaj ljudje smejo in ne smejo na internetu in mobilnih napravah. Tudi vlade ga skušajo regulirati. V demokratičnih državah se odzivajo na zahteve volivcev, da bi zaščitili otroke, intelektualno lastnino in preprečevali kriminal. Vprašanje pa je, kako pri tem ne omejevati tudi svobode govora, možnosti organiziranja in izražanje nestrinjanja. Nobena izmed demokracij še ni našla pravega razmerja regulacije. Včasih je regulacija dobra, drugič manj. Potem je tu še problem podjetij, ki se zgovarjajo na konsenz s strani uporabnikov, češ: saj smo kliknili, da se strinjamo s pogoji poslovanja. Če se ne, storitve ni treba uporabljati. Vemo pa, da je v poslovnem in osebnem življenju vedno težje živeti brez internetnih storitev. Ukrepi vlad, ki urejajo poslovanje internetnih podjetij, pa vplivajo na uporabnike po vsem svetu, čeprav tam teh vlad niso niti volili. So celo vlade, ki jih ni volil nihče in skušajo regulirati internet. Pri vsem tem pa seveda manjka konsenz.
Omenjate konsenz uporabnikov, ko se zelo hitro strinjamo s pogoji. Ali so tako imenovani pogoji poslovanja interneta dovolj jasni in kakšna je sploh moč uporabnikov ali državljanov interneta?
Pogosto pogoji poslovanja niso jasni in podjetja si rada pridržijo pravico, da jih kadarkoli spremenijo, brez našega védenja. Druga težava pa je ta, da so uporabniki interneta zelo pasivni in niti ne poskušajo uveljavljati svojih pravic. Pripadajo vam kot prebivalcu države, in tudi v digitalnem svetu, od katerega smo vedno bolj odvisni, si moramo prizadevati za svoje pravice. Naučili smo se, da zgolj sedenje in čakanje, da bo državo nekdo pač vodil in pričakovanje, da bo to delo opravil dobro, ne pomaga. To se ne zgodi, če ne postavite jasnih zahtev. Z digitalnimi platformami in storitvami ter v digitalnem svetu, kamor se je razširil prostor našega delovanja, je podobno. Tudi tu moramo zahtevati svoje pravice.
Dolgo let ste bili dopisnica CNN v Pekingu, to je svet, ki ga poznate. Kakšni so razlogi, da Kitajsko primerjate s Facebookom. Kako je Kitajska podobna Facebooku? Ali gre preprosto za to, da nadzirajo svoje državljane podobno kot želi Facebook izvedeti vse o svojih uporabnikih?
Rebecca MacKinnon: Facebook ima zelo jasno ideologijo o tem, kakšen bi moral biti svet po njihovem #odbita
— Val 202 (@Val202) February 22, 2012
Jaz bi primerjavo obrnila. Opisujem bolj, kako je Facebook podoben Kitajski; in seveda nista enaka. Facebook ne more zapirati ljudi, ne more pobirati davkov, nima ljudi, ki bi potrkali na vaša vrata. Hkrati pa ima Facebook – oziroma ljudje, ki ga vodijo – zelo jasno ideologijo o tem, kaj oni menijo je dobro za uporabnike in kako bi moral biti svet po njihovo. Čeprav mnoge skrbi odnos Facebooka do zasebnosti in upravljanje s posameznikovo identiteto, je Facebookov odgovor približno tak: zelo hitro rastemo in seveda imamo prav, če pa imamo že toliko uporabnikov. Argumenti neke manjšine, ki se pritožuje, morda sploh niso veljavni, najbrž gre bolj za njihova občutja.
Naslednje vprašanje o Kitajski je logično. Tehnologijam radi pripišemo krivdo za arabsko pomlad, zakaj pa se kaj takega ne zgodi na Kitajskem?
Razlogov je več. Eden izmed teh je ta, da je kitajska vlada razmišljala vnaprej, česar vlade v arabskem svetu niso. Tudi delali so vnaprej in predvideli oblike uporabe interneta. Družabna omrežja, ki jim mnogi pripisujejo pomembno vlogo v arabski pomladi, Facebook, Twitter, Youtube in tako naprej, so na Kitajskem že nekaj let blokirani. Veliko je sicer podjetij, ki nudijo družabna omrežja, a večina je kitajskih in upoštevati morajo vladne zahteve po cenzuri in nadzoru uporabnikov. Če želi vlada podatke o nekom, ki tvita, ali pošilja internetnim ponudnikom sezname prepovedanih besed in pogovorov ter navodila za izbris ali nadzor, potem drži, da internetna industrija na Kitajskem deluje kot podaljšek vlade.
Bomo v Konsenzu omreženih našli odgovor, zakaj Google nasprotuje zakonu SOPA, ni pa glasnik omrežne nevtralnosti? Kaj moramo vedeti o interesih ustanoviteljev, da bi razumeli Google. Ali so velikani odvisni le od vrednot ustanoviteljev?
Answers to 8 questions from WSJ’s @joshchin on #China-related parts of my book “Consent of the Networked” owl.li/9dBtt #netfreedom
— Rebecca MacKinnon (@rmack) February 22, 2012
V primeru SOPA je vlada skušala regulirati podjetja tako, da bi to škodovalo Googlu. Od njih bi zahtevali proaktivni nadzor uporabnikov, aktivnejše cenzuriranje in blokiranje vsebin. SOPA je zelo slab zakon – za svobodo izražanja in za posel Googla. Pri omrežni nevtralnosti je bolj zapleteno. Google je lobiral za omrežno nevtralnost širokopasovnega interneta v fiksnem omrežju, pri mobilnem internetu pa so zagovarjali internet, ki ni tako zelo nevtralen. To ima opraviti s poslovnimi interesi. Je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi. Včasih se Googlovi interesi skladajo s svobodo govora. Če globalni internet ne bi bil odprt in svoboden, bi bili rezultati iskanja in vrednost podjetja slabši. Kot uporabniki interneta moramo prepoznati, da vsa podjetja do določene mere delujejo v lastno korist. Včasih je to skladno z našimi interesi, drugič ne. Podobno kot s politiki, moramo tudi od podjetij zahtevati, da delujejo v skladu z našimi interesi, sicer jih bomo kaznovali z drugo izbiro. Bolj aktivno moramo postavljati zahteve do internetnih podjetij, katerih storitve uporabljamo.
Ste pesimist glede prihodnosti interneta?
Ne, skrbeti nas mora veliko stvari. Če so ljudje aktivni, jim je mar, če so državljani interneta in ne le pasivni uporabniki, subjekti ali sužnji, mislim, da je prihodnost tako dobra, kot si jo želimo imeti. Ne gre za neizogibno pot v eno ali drugo smer, prihodnost interneta je odvisna od vseh nas. Prevzeti moramo odgovornost, kot so jo pred leti evropske države, ko so zahtevale spremembe. Če bomo globalno prevzeli odgovornost, so meje odvisne predvsem od nas in ne od drugih skrivnostih sil.
Rebecca MacKinnon na TED-u
Kdo ne pomni dopusta, ko je s seboj odnesel kup knjig in potem za teden ali dva med njimi dobesedno zakopal glavo. Od tod tudi izvira zelo znan naziv požiralcev knjig knjižni molj. No, tokrat gre za nekoliko drugačen – lahko bi mu rekli tehnološki molj, ki bere knjige skozi platnice. Prototip so razvili na ameriškem Massachusetts Institute of Technology, raziskavo z naslovom Pridobivanje vsebine skozi večplastne strukture s pomočjo teraherčnih valov pa so objavili v reviji Nature Communications. Ali bomo knjigo v prihodnje sploh še odprli ali jo bomo brali kar z domače police?
Druga najbolj obiskana spletna stran na svetu temelji na pretakanju videoposnetkov. Velik del Youtuba, ki pa ni samo spletna stran, ampak je tudi družabno omrežje, je tudi glasba. In na slednjo je v preteklih letih Youtube zelo vplival…
Zakaj ne smete objavljati fotografij vaših otrok na spletu? O tem z gostom oddaje Benjaminom Lesjakom s spletnega portala safe.si.
Že nekaj časa na pametnih telefonih straši rumeni duhec. To je tista mobilna aplikacija, ki se je drži kar nekaj stereotipov. Najbolj razširjen je ta, da jo uporabljajo samo najstniki in da je starejši ne razumejo. To je Snapchat. O njem sta se pogovarjala Gašper Andrinek in Matej Praprotnik z gosti.
Morda jih že poznate, ker smo jim nekaj pozornosti že namenili tudi na Valu 202. Skupina mladih neguje kritično misel, postavlja druga vprašanja in verjame v skupnost. Imenujejo se Inštitut Danes je nov dan in se med drugim v zadnjih mesecih intenzivno ukvarjajo z misijo Parlameter. Nastaja spletno orodje, ki bo uporabniku ponudilo prijazno vizualizacijo podatkov in omogočilo učinkovit vpogled v delovanje oblasti. Po dveh letih razvoja so med 1200 prijavami Parlameter opazili tudi na Googlu in mu za zagon podelili dodatna finančna sredstva.
… v Španiji jim pravijo tudi fonbiji. Skovanka med besedo smartphone in zombie je svoj prostor v pogovorih dobila potem, ko so se med nami pojavili uporabniki pametnih telefonov, ki ob hoji strmijo samo v svojo napravo, niso pa pozorni na okolico. Zaradi tega se je zgodilo tudi že nekaj prometnih nesreč, med temi je početje že zahtevalo smrtno žrtev. Številna mesta po Evropi so se že odzivala na ta problem z nameščanjem posebnih talnih semaforjev in ponudbo aplikacij, ki uporabnike opozarjajo, da so preblizu cesti.
Virtualna resničnost postaja vse bolj resnična. O tem smo na Valu 202 že veliko govorili in predstavili podjetniške vidike, tokrat pa smo se pogovarjali z avtorji virtualnega sprehoda po Bledu, igre streljanja balonov, ki ima že več kot 20.000 prenosov in virtualne vožnje po vzporedni resničnosti.
V morjeplovstvu je še prostor za avanture, ugotavljajo študenti Univerze v Ljubljani, ki so pristopili k zaenkrat se neizpolnjenemu izzivu – kot prvi na svetu želijo z avtonomno jadrnico brez posadke prepluti Atlantski ocean. Jadrnica ne sme biti daljša od 2,4 metra, energijsko in tehnološko mora biti povsem neodvisna. Kar sto študentov iz petih fakultet zdaj v delovnih skupinah začenja razvijati plovilo, ki bo morda prvo uspešno prestalo izziv.
“Vse se je začelo lani jeseni, ko so začele množice beguncev prihajati v Evropo,” pravi Dominik Beron, ustanovitelj avstrijskega podjetja RefugeesWork. Njegova zamisel je, da ponudijo pomoč pri iskanju zaposlitve beguncem, ki se odločijo, da bodo ostali v njihovi državi, v tem primeru Avstriji. Za njihovo lažjo integracijo v skupnost so vzpostavili platformo, s pomočjo katere begunci najdejo delodajalca, delodajalci pa ustreznega zaposlenega.
Slovenija in Latvija sta si po številu prebivalcev zelo podobni, očitno pa ima Slovenija več tviterašev! Andrej Karoli je s pomočjo tviterašev Val 202 pripeljal v finale radijske bitke Radio Battle.
Mashable je medij nove digitalne generacije, ki zna nagovarjati mlada občinstva. Z novinarko Megan Specia, ki pokriva najpomembnejše dogodke, smo se pogovarjali o trendih in sodobni multimedijski dieti. Najbrž ni presenečenje, da je ena najbolj privlačnih vsebin na družabnih omrežij, še vedno video.
Ameriški preiskovalni urad je pred dnevi sporočil, da je vdrl v telefon Rizvana Faruka, enega od terorističnih napadalcev, ubitih v napadu decembra lani. Preiskovalci naj bi v telefon vdrli s pomočjo tretje strani – predvidoma podjetja s sedežem v Izraelu.
Odbita do bita se loteva sodobnih tehnologij in jih kritično umešča v prostor in čas. Pogovarjata se Maruša Kerec in Anže Tomić.
dbita se tokrat ukvarja z medmrežjem in vprašanjem, kako se je lahko to iz utopičnega odprtokodnega raja spremenilo v sedanje stanje stalnega nadzora, ekshibicionizma in preganjavice? To dvojnost s(m)o razkrivali na dvodnevni konferenci Črni kabinet, ki jo je organizirala Aksioma v partnerstvu z ustanovama Drugo more iz Hrvaške in d-i-n-a/The Influencers iz Španije. Spraševali smo se, ali je lahko umetnost orodje, s katerim prisilimo ljudi k razmišljanju o tem, kako nevaren je lahko internet in koliko smo za to, da nam nekdo sledi na internetu, odgovorni sami.
»Dobrodošli v mestnem gledališču, prosim izklopite vaše mobilne telefone in uživajte v predstavi!« Tako bi se navadno glasilo opozorilo ob prihodu v gledališče ali kinodvorano … Tokrat pa v Odbiti spoznamo pametno, interaktivno gledališče, kjer je uporaba pametnih naprav med predstavo celo zaželena!
V Zagrebu smo se vozili z Uberjem in preverjali, kako deluje sodobni spletni (plačljivi) avtoštop. Inovativna aplikacija, ki predstavlja cenejšo in enostavnejšo alternativo taksijem, je že na voljo tudi v slovenskem jeziku. Kdaj pa pride Uber na slovenske ceste?
V letu 2015 so zagonska podjetja slovenskih ustanoviteljev ali soustanoviteljev zbrala 127 milijonov dolarjev oziroma 114 milijonov evrov. Investicije so se v primerjavi z letom 2014 podvojile, prvič pa prihajajo vlagatelji tudi iz Kitajske. “Strojna oprema predstavlja približno 20-odstotkov zbranega kapitala,” pravi podjetnik in investitor Boštjan Špetič, ki je v sodelovanju s portalom Startaj.si pripravil pregled slovenskega ‘start-up’ ekosistema. V tokratni oddaji Odbita do bita bomo analizirali rezultate slovenskih zagonskih podjetij in prisluhnili vodji enega naših najbolj uspešnih ‘start-upov’.
Družabno omrežje Twitter ima težave tako s seboj kot s svojimi uporabniki. Potem ko so začeli posegati v svojo časovnico, so se uporabniki burno odzvali in mu množično napovedali propad. Ta pa mu grozi tudi na borzah, saj njegove delnice strmo upadajo. Pomagal pa verjetno ne bo niti odhod štirih pomembnih sodelavcev iz uprave.
V Oddaji Odbita do bita smo nekajkrat že dokazali, da se kultura in tehnologija odlično povezujeta. Spomnimo na nekaj primerov in izpostavimo druge primere dobre prakse.
Danes mobilnih telefonov še zdaleč ne uporabljamo le za telefoniranje in pošiljanje kratkih sporočil. Več tehnologije pa pomeni tudi več tveganja. Tokrat so potrošniške organizacije na testu preizkusile devet namenskih aplikacij za zaščito pred virusi in hekerskimi napadi na telefonih.
Neveljaven email naslov