Ustanovitelj Facebook-a Mark Zuckerberg ima zelo jasno ideologijo o tem, kaj je dobro za uporabnike in kakšen bi svet moral biti po njegovo. Tu najde Rebecca MacKinnon podobnosti s Kitajsko.

Niti Kitajska niti Facebook se ne ozirata na kritike manjšine, ki je zaskrbljena zaradi nadzora in upravljanja s človekovo identiteto.

Dolgoletna dopisnica CNN iz Pekinga Rebecca MacKinnon v novi  knjigi Consent of the Networked (Konsenz omreženih) opozarja na nevarnost pasivnih uporabnikov interneta, ki v digitalnem svetu ne zahtevajo svojih pravic.

Uporabnik ali državljan interneta?

Ker se je prostor našega delovanje preselil tudi na internet, postajamo tudi državljani interneta.

MacKinnonova sicer opaža, da smo v veliki meri še vedno zgolj pasivni uporabniki in ne državljani interneta. O prihodnosti utegnejo tako namesto nas odločati velika podjetja. Včasih se njihovi interesi prekrivajo z našimi, pogosto pa je edini motiv korist podjetja. Za primer navaja Google.

Google je glasno nasprotoval zakonu SOPA,  ki bi škodoval tako svobodi govora kot podjetju samemu. Manj prepričljivi pa so pri zagovoru omrežne nevtralnosti. Čeprav so lobirali zanjo, ko je bilo govora o širokopasovnem oziroma fiksnem omrežju, je naklonjenost nevtralnosti pri mobilnem internetu splahnela. Ključni razlog so poslovni interesi, razlaga MacKinnonova:

“To je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi.”

INTERVJU

Najbrž se strinjate, da je utopija zgodnjega interneta že splahnela in da se zdaj ta oblikuje po meri velikih internetnih podjetij, ki imajo svoje poglede na to, kako naj internet deluje. Najbrž smo daleč od konsenza omreženih?

Ideja, da bi bil internet povsem svoboden prostor, brez vlade in regulacije, je bila pretirano idealistična. Zdaj podjetja postavljajo pravila o tem, kaj ljudje smejo in ne smejo na internetu in mobilnih napravah. Tudi vlade ga skušajo regulirati. V demokratičnih državah se odzivajo na zahteve volivcev, da bi zaščitili otroke, intelektualno lastnino in preprečevali kriminal. Vprašanje pa je, kako pri tem ne omejevati tudi svobode govora, možnosti organiziranja in izražanje nestrinjanja. Nobena izmed demokracij še ni našla pravega razmerja regulacije. Včasih je regulacija dobra, drugič manj. Potem je tu še problem podjetij, ki se zgovarjajo na konsenz s strani uporabnikov, češ: saj smo kliknili, da se strinjamo s pogoji poslovanja. Če se ne, storitve ni treba uporabljati. Vemo pa, da je v poslovnem in osebnem življenju vedno težje živeti brez internetnih storitev. Ukrepi vlad, ki urejajo poslovanje internetnih podjetij, pa vplivajo na uporabnike po vsem svetu, čeprav tam teh vlad niso niti volili. So celo vlade, ki jih ni volil nihče in skušajo regulirati internet. Pri vsem tem pa seveda manjka konsenz.

Omenjate konsenz uporabnikov, ko se zelo hitro strinjamo s pogoji. Ali so tako imenovani pogoji poslovanja interneta dovolj jasni in kakšna je sploh moč uporabnikov ali državljanov interneta?

Pogosto pogoji poslovanja niso jasni in podjetja si rada pridržijo pravico, da jih kadarkoli spremenijo, brez našega védenja. Druga težava pa je ta, da so uporabniki interneta zelo pasivni in niti ne poskušajo uveljavljati svojih pravic. Pripadajo vam kot prebivalcu države, in tudi v digitalnem svetu, od katerega smo vedno bolj odvisni, si moramo prizadevati za svoje pravice. Naučili smo se, da zgolj sedenje in čakanje, da bo državo nekdo pač vodil in pričakovanje, da bo to delo opravil dobro, ne pomaga. To se ne zgodi, če ne postavite jasnih zahtev. Z digitalnimi platformami in storitvami ter v digitalnem svetu, kamor se je razširil prostor našega delovanja, je podobno. Tudi tu moramo zahtevati svoje pravice.

Dolgo let ste bili dopisnica CNN v Pekingu, to je svet, ki ga poznate. Kakšni so razlogi, da Kitajsko primerjate s Facebookom. Kako je Kitajska podobna Facebooku? Ali gre preprosto za to, da nadzirajo svoje državljane podobno kot želi Facebook izvedeti vse o svojih uporabnikih?

Rebecca MacKinnon: Facebook ima zelo jasno ideologijo o tem, kakšen bi moral biti svet po njihovem #odbita

— Val 202 (@Val202) February 22, 2012

Jaz bi primerjavo obrnila. Opisujem bolj, kako je Facebook podoben Kitajski; in seveda nista enaka. Facebook ne more zapirati ljudi, ne more pobirati davkov, nima ljudi, ki bi potrkali na vaša vrata. Hkrati pa ima Facebook – oziroma ljudje, ki ga vodijo – zelo jasno ideologijo o tem, kaj oni menijo je dobro za uporabnike in kako bi moral biti svet po njihovo.  Čeprav mnoge skrbi odnos Facebooka do zasebnosti in upravljanje s posameznikovo identiteto, je Facebookov odgovor približno tak: zelo hitro rastemo in seveda imamo prav, če pa imamo že toliko uporabnikov. Argumenti neke manjšine, ki se pritožuje, morda sploh niso veljavni, najbrž gre bolj za njihova občutja.

Naslednje vprašanje o Kitajski je logično. Tehnologijam radi pripišemo krivdo za arabsko pomlad, zakaj pa se kaj takega ne zgodi na Kitajskem?

Razlogov je več. Eden izmed teh je ta, da je kitajska vlada razmišljala vnaprej, česar vlade v arabskem svetu niso. Tudi delali so vnaprej in predvideli oblike uporabe interneta. Družabna omrežja, ki jim mnogi pripisujejo pomembno vlogo v arabski pomladi, Facebook, Twitter, Youtube in tako naprej, so na Kitajskem že nekaj let blokirani. Veliko je sicer podjetij, ki nudijo družabna omrežja, a večina je kitajskih in upoštevati morajo vladne zahteve po cenzuri in nadzoru uporabnikov. Če želi vlada podatke o nekom, ki tvita, ali pošilja internetnim ponudnikom sezname prepovedanih besed in pogovorov ter navodila za izbris ali nadzor, potem drži, da internetna industrija na Kitajskem deluje kot podaljšek vlade.

Bomo v Konsenzu omreženih našli odgovor, zakaj Google nasprotuje zakonu SOPA, ni pa glasnik omrežne nevtralnosti? Kaj moramo vedeti o interesih ustanoviteljev, da bi razumeli Google. Ali so velikani odvisni le od vrednot ustanoviteljev?

Answers to 8 questions from WSJ’s @joshchin on #China-related parts of my book “Consent of the Networked” owl.li/9dBtt #netfreedom

— Rebecca MacKinnon (@rmack) February 22, 2012

V primeru SOPA je vlada skušala regulirati podjetja tako, da bi to škodovalo Googlu. Od njih bi zahtevali proaktivni nadzor uporabnikov, aktivnejše cenzuriranje in blokiranje vsebin. SOPA je zelo slab zakon – za svobodo izražanja in za posel Googla. Pri omrežni nevtralnosti je bolj zapleteno. Google je lobiral za omrežno nevtralnost širokopasovnega interneta v fiksnem omrežju, pri mobilnem internetu pa so zagovarjali internet, ki ni tako zelo nevtralen. To ima opraviti s poslovnimi interesi. Je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi. Včasih se Googlovi interesi skladajo s svobodo govora. Če globalni internet ne bi bil odprt in svoboden, bi bili rezultati iskanja in vrednost podjetja slabši. Kot uporabniki interneta moramo prepoznati, da vsa podjetja do določene mere delujejo v lastno korist. Včasih je to skladno z našimi interesi, drugič ne. Podobno kot s politiki, moramo tudi od podjetij zahtevati, da delujejo v skladu z našimi interesi, sicer jih bomo kaznovali z drugo izbiro. Bolj aktivno moramo postavljati zahteve do internetnih podjetij, katerih storitve uporabljamo.

Ste pesimist glede prihodnosti interneta?

Ne, skrbeti nas mora veliko stvari. Če so ljudje aktivni, jim je mar, če so državljani interneta in ne le pasivni uporabniki, subjekti ali sužnji, mislim, da je prihodnost tako dobra, kot si jo želimo imeti. Ne gre za neizogibno pot v eno ali drugo smer, prihodnost interneta je odvisna od vseh nas. Prevzeti moramo odgovornost, kot so jo pred leti evropske države, ko so zahtevale spremembe. Če bomo globalno prevzeli odgovornost, so meje odvisne predvsem od nas in ne od drugih skrivnostih sil.

Rebecca MacKinnon na TED-u