Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko zdravstvo za svoje delovanje – za zdravljenje z zdravili – potrebuje približno 1500 učinkovin, ki se pojavljajo v približno 6000 različnih zdravilih. Gre za že odobrena zdravila, za zdravila, ki imajo pravni status, so preverjena in imajo dovoljenje za promet. Hkrati pa industrija in akademske ustanove razvijajo nova zdravila – takih učinkovin je v Evropski uniji od 50 do 100 letno. Te prestanejo vse faze kliničnega preverjanja in so kandidati, da vstopijo v zdravstveni sistem. Na Prvem preverjamo kako v Sloveniji potekajo klinične raziskave zdravil, ali so pogoste, transparentne in ali potekajo v skladu z načeli etike v humani medicini ter ali je kdaj zaradi želje po ugotavljanju učinkovitosti zdravila ogrožena varnost preizkuševalcev?
Slovensko zdravstvo za svoje delovanje – za zdravljenje z zdravili – potrebuje približno 1500 učinkovin, ki se pojavljajo v približno 6000 različnih zdravilih. Gre za že odobrena zdravila, za zdravila, ki imajo pravni status, so preverjena in imajo dovoljenje za promet. Hkrati pa industrija in akademske ustanove razvijajo nova zdravila – takih učinkovin je v Evropski uniji od 50 do 100 letno. Te prestanejo vse faze kliničnega preverjanja in so kandidati, da vstopijo v zdravstveni sistem.
Razvoj zdravila po navadi traja okrog 15 let. Kemijskim in laboratorijskim analizam sledijo neklinične farmakološke analize in poskusi na živalih, potem pa v štirih fazah poskusi na ljudeh, najprej prostovoljcih. Vsaka od faz mora biti posebej odobrena s strani Komisije za medicinsko etiko in Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke. Vodja tamkajšnjega sektorja za farmakoekonomiko, farmakovigilanco in vrednotenje zdravstvenih tehnologij mag. farmacije dr. Stanislav Primožič pove, da pri nas nimamo tako imenovane originatorske farmacevtske industrije, ki bi se ukvarjala z razvojem in vstopom inovativnih zdravil na trg. Vendar tudi pri razvoju generičnih zdravil, s katerim se ukvarjajo slovenska farmacevtska podjetja, veljajo jasna pravila.
Ko pride do študije, je vmes resen pristop. Strokoven, znanstven. Je resna regulatorna administrativna obravnava državnih organov in je zagotovljen nadzor pristojnih inšepkcij.
Razvoj inovativnega zdravila stane blizu milijarde evrov, razvoj običajnega generičnega zdravila, ki je izboljšano zdravilo z že znanimi zdravilnimi snovmi, pa nekaj milijonov evrov. V obeh slovenskih podjetjih, ki se ukvarjata s proizvodnjo zdravil, v Krki in v Leku, so nam zagotovili, da za njiju študije izvajajo specializirane ustanove v tujini. Konkretno: za Krko študije izvajajo pogodbene organizacije v državah Severne Amerike in Evrope. Zakaj ne v Sloveniji? Prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar, pomočnica strokovne direktorice za raziskovalno dejavnost UKC Ljubljana poudarja, da za tovrstne raziskave tekmujejo mnoge države.
Industrija sama izbira države v katerih bo raziskovala in sama ocenjuje, kje so postopki mogoče bolj ali manj zapleteni in kakšno je splošno vzdušje. V bistvu je to neka tekma za industrijo, da nam ponudi te raziskave.
Kljub strožjim ukrepom, ki so v veljavi zadnjih 30, 40 let, se je januarja letos v Franciji zgodil škandal. Tam je v skupini prostovoljcev, ki je preizkušala novo – torej inovativno – protibolečinsko zdravilo, umrl moški. Preizkus zdravil, ki ga je opravljal zasebni laboratorij, so zato prekinili. “Verjetno se bomo iz tega še kaj naučili, čeprav je to bolj izjema kot pravilo”, pove prof. dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.
V preteklem letu je bilo za klinične študije v UKC Ljubljana sklenjenih 23 pogodb, sodelujočim je zagotovljeno tudi varovanje osebnih podatkov. Bolnike, ki sodelujejo v klinični študiji praviloma izbere glavni raziskovalec, vsaka študija pa ima izjemno stroge vključitvene in izključitvene kriterije. Jožica Mastnak, koordinatorka in svetovalka za klinične študije v UKC Ljubljana poudarja, da gre za zelo natančne protokole.
To so tako natančni protokoli, da gredo praktično od črke A do črke Ž. In če karkoli ne štima je takoj alarm.
Takoj, ko bi v laboratorijskih raziskavah ugotovili, da nekaj ne gre po skrbno načrtovani poti, bi raziskavo prekinili. V Sloveniji se to še ni zgodilo.Bolnik pa lahko kadar koli iz raziskave tudi izstopi – omenjena možnost je tudi predpogoj, da etična komisija študijo sploh odobri. Nadzor pristojnih inšpekcij je zagotovljen, razlaga mag. farmacije dr. Stanislav Primožič: “Znotraj faze preizkušanja obstaja nek določen obseg tveganja in vsi ti ukrepi so namenjeni k njegovemu zmanjševanju.”
Ko so vidni pozitivni učinki, zdravilo pa še nima dovoljenja za vstop na trg oziroma ni registrirano, imajo bolniki pravico do t.i. sočutne uporabe in lahko zdravilo uporabljajo. K temu se zavezuje tudi proizvajalec. Pri kliničnih študijah zdravil gre torej vendarle za preplet med javno službo in tržno dejavnostjo. Zaščita bolnika je sicer vedno na prvem mestu, a do novih zdravil lahko pridemo le tako, da jih preverjamo. Tudi na ljudeh.
Slovensko zdravstvo za svoje delovanje – za zdravljenje z zdravili – potrebuje približno 1500 učinkovin, ki se pojavljajo v približno 6000 različnih zdravilih. Gre za že odobrena zdravila, za zdravila, ki imajo pravni status, so preverjena in imajo dovoljenje za promet. Hkrati pa industrija in akademske ustanove razvijajo nova zdravila – takih učinkovin je v Evropski uniji od 50 do 100 letno. Te prestanejo vse faze kliničnega preverjanja in so kandidati, da vstopijo v zdravstveni sistem. Na Prvem preverjamo kako v Sloveniji potekajo klinične raziskave zdravil, ali so pogoste, transparentne in ali potekajo v skladu z načeli etike v humani medicini ter ali je kdaj zaradi želje po ugotavljanju učinkovitosti zdravila ogrožena varnost preizkuševalcev?
Slovensko zdravstvo za svoje delovanje – za zdravljenje z zdravili – potrebuje približno 1500 učinkovin, ki se pojavljajo v približno 6000 različnih zdravilih. Gre za že odobrena zdravila, za zdravila, ki imajo pravni status, so preverjena in imajo dovoljenje za promet. Hkrati pa industrija in akademske ustanove razvijajo nova zdravila – takih učinkovin je v Evropski uniji od 50 do 100 letno. Te prestanejo vse faze kliničnega preverjanja in so kandidati, da vstopijo v zdravstveni sistem.
Razvoj zdravila po navadi traja okrog 15 let. Kemijskim in laboratorijskim analizam sledijo neklinične farmakološke analize in poskusi na živalih, potem pa v štirih fazah poskusi na ljudeh, najprej prostovoljcih. Vsaka od faz mora biti posebej odobrena s strani Komisije za medicinsko etiko in Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke. Vodja tamkajšnjega sektorja za farmakoekonomiko, farmakovigilanco in vrednotenje zdravstvenih tehnologij mag. farmacije dr. Stanislav Primožič pove, da pri nas nimamo tako imenovane originatorske farmacevtske industrije, ki bi se ukvarjala z razvojem in vstopom inovativnih zdravil na trg. Vendar tudi pri razvoju generičnih zdravil, s katerim se ukvarjajo slovenska farmacevtska podjetja, veljajo jasna pravila.
Ko pride do študije, je vmes resen pristop. Strokoven, znanstven. Je resna regulatorna administrativna obravnava državnih organov in je zagotovljen nadzor pristojnih inšepkcij.
Razvoj inovativnega zdravila stane blizu milijarde evrov, razvoj običajnega generičnega zdravila, ki je izboljšano zdravilo z že znanimi zdravilnimi snovmi, pa nekaj milijonov evrov. V obeh slovenskih podjetjih, ki se ukvarjata s proizvodnjo zdravil, v Krki in v Leku, so nam zagotovili, da za njiju študije izvajajo specializirane ustanove v tujini. Konkretno: za Krko študije izvajajo pogodbene organizacije v državah Severne Amerike in Evrope. Zakaj ne v Sloveniji? Prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar, pomočnica strokovne direktorice za raziskovalno dejavnost UKC Ljubljana poudarja, da za tovrstne raziskave tekmujejo mnoge države.
Industrija sama izbira države v katerih bo raziskovala in sama ocenjuje, kje so postopki mogoče bolj ali manj zapleteni in kakšno je splošno vzdušje. V bistvu je to neka tekma za industrijo, da nam ponudi te raziskave.
Kljub strožjim ukrepom, ki so v veljavi zadnjih 30, 40 let, se je januarja letos v Franciji zgodil škandal. Tam je v skupini prostovoljcev, ki je preizkušala novo – torej inovativno – protibolečinsko zdravilo, umrl moški. Preizkus zdravil, ki ga je opravljal zasebni laboratorij, so zato prekinili. “Verjetno se bomo iz tega še kaj naučili, čeprav je to bolj izjema kot pravilo”, pove prof. dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.
V preteklem letu je bilo za klinične študije v UKC Ljubljana sklenjenih 23 pogodb, sodelujočim je zagotovljeno tudi varovanje osebnih podatkov. Bolnike, ki sodelujejo v klinični študiji praviloma izbere glavni raziskovalec, vsaka študija pa ima izjemno stroge vključitvene in izključitvene kriterije. Jožica Mastnak, koordinatorka in svetovalka za klinične študije v UKC Ljubljana poudarja, da gre za zelo natančne protokole.
To so tako natančni protokoli, da gredo praktično od črke A do črke Ž. In če karkoli ne štima je takoj alarm.
Takoj, ko bi v laboratorijskih raziskavah ugotovili, da nekaj ne gre po skrbno načrtovani poti, bi raziskavo prekinili. V Sloveniji se to še ni zgodilo.Bolnik pa lahko kadar koli iz raziskave tudi izstopi – omenjena možnost je tudi predpogoj, da etična komisija študijo sploh odobri. Nadzor pristojnih inšpekcij je zagotovljen, razlaga mag. farmacije dr. Stanislav Primožič: “Znotraj faze preizkušanja obstaja nek določen obseg tveganja in vsi ti ukrepi so namenjeni k njegovemu zmanjševanju.”
Ko so vidni pozitivni učinki, zdravilo pa še nima dovoljenja za vstop na trg oziroma ni registrirano, imajo bolniki pravico do t.i. sočutne uporabe in lahko zdravilo uporabljajo. K temu se zavezuje tudi proizvajalec. Pri kliničnih študijah zdravil gre torej vendarle za preplet med javno službo in tržno dejavnostjo. Zaščita bolnika je sicer vedno na prvem mestu, a do novih zdravil lahko pridemo le tako, da jih preverjamo. Tudi na ljudeh.
Tokrat nam bo svoj pogled na Slovenijo in življenje pri nas predstavil Bangladeševec Asrar Osmani. Presenetljivo pravi, da so Slovenci, sploh v manjših krajih, zaradi njegove nekoliko temnejše barve polti, sprva precej nezaupljiv. Obožuje naravo, čistočo in umirjenost prometa. Če prisluhnete pogovoru, ki ga je posnela Ana Skrt, pa izveste tudi, katere tradicionalne slovenske jedi ne mara.
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Jose Antonio Morales je 42-letni Perujec, ki si je svojo družino s Slovenko Tatjano ustvaril v Noršincih v Prekmurju. Imata dva sinova – Marko in Adre zaradi mešanega zakona govorita kar dva tuja jezika – angleško in špansko. Po duši je podjetnik, to miselnost in način življenja pa bi rad prenesel tudi na Slovence.
Dragi otroci, Violinček vas spet z največjim veseljem vabi v zvočni svet glasbe. Danes vam bi rad predstavil zanimiv glasbeni sestav, ki ima prav poseben in značilen zvok. Zato se dobro primite in pripravite na pot v glasbeno deželo. Seveda skupaj z Violinčkom. Pripravlja Matej Jevnišek.
Ste vedeli, da se je slovenščino mogoče učiti na več kot 50 univerzah po svetu? Ena takih je tudi hamburška, kjer je lektorica za slovenščino Monika Pemič, s katero smo se pogovarjali ob slovenskem državnem prazniku. Organizirali so obisk Borisa Pahorja, razstavo fotografij Zadnji pričevalci in še mnoge odmevne dogodke.
Abdullah Aksu prihaja iz Konye, večjega mesta v osrednjem delu Turčije. Slovenijo je prvič podrobneje spoznal pred dvema letoma, danes pa med drugim skuša v sodelovanju s turškim društvom Medkulturni dialog Slovencem predstaviti tradicionalno turško umetnost imenovano ebru. Gre za ustvarjanje pri katerem umetnik s posebnimi čopiči nanaša barve na vodno površino in nastale vzorce prenese na papir. Ker so vzorci podobni marmornati površini, ebru imenujemo tudi marmoriranje.
Flamenko, ki ga je UNESCO pred štirimi leti razglasil za eno od mojstrovin svetovne kulturne dediščine, vse bolj vztrajno prodira tudi v našo deželo. Ljubiteljev te glasbene in plesne zvrsti, ki se je sprva razvila v regijah južne Španije, je namreč vse več. Preverili bomo, kako se slovenski »flamenkosi« urijo v eni od plesnih dvoran, kaj vse profesionalni plesalci flamenka doživijo na nastopih in kateri stereotipi o flamenku v resnici sploh ne držijo – v reportaži, ki jo pripravlja Anja Strajnar!
Kadilci med kajenjem navadne tobačne cigarete zaužijete okoli 7000 nevarnih kemičnih spojin. Nekadilci, ki ste podvrženi pasivnemu kajenju pa ste izpostavljeni 4000. kemičnim snovem. Toliko jih namreč vsebuje dim, ki se vije iz prižgane cigarete. O tem, da je elektronska cigareta prijaznejša do okolice, saj se iz nje ne vali smrdljiv in nevaren dim, se strinjata tako stroka kot prodajalci omenjenega izdelka. Pa je elektronska cigareta primerna za odvajanje od kajenja in ali Slovenci sploh posegamo po tovrstnih novosti? Sogovorniki: Jure Vižitin in Gašper Šetinc (uporabnika), univ. dipl. kom. in direktorica trgovine za elektronsko kajenje Smooke Tina Meke, prim. mag. Matjaž Turel, dr.med., specialist internist pulmolog, vodja hospitalnega oddelka na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergijo UKC Ljubljana.
Neveljaven email naslov