Odzivi na odločitev arbitražnega sodišča, kako do slovenskega vrtca na Reki, s slikami Proti nasilju, Judje Terske doline, Zeleni park na Dolnjem Seniku

Razsodbo arbitražnega sodišča in določitev meje med Slovenijo in Hrvaško so z zanimanjem spremljali tudi rojaki, ki živijo na Hrvaškem in si želijo predvsem dobrih odnosov med državama.

Vasja Simonič, ne pričakuje nič, ker se, kot pravi, lahko le v politiki zgodi, da se ne morejo dogovoriti.

»Vedno, ko gre za Piranski zaliv, se pojavijo komentarji proti Slovencem. Ob vsakem slabšanju odnosov med Hrvaško in Slovenijo jih dobimo po glavi in imamo težave. Ker živimo v relativno urejenem okolju, te niso tako hude, ni pa vedno prijetno.«

Milenko Zugan, opozarja, naj se dogovorijo v Ljubljani in Zagrebu.

»Mi, ki živimo na sami meji, s tem nimamo nič. Moji so iz Slovenije, vsi smo povezani in to so zgolj administrativne neumnosti. Če imajo malo soli v glavi, to ne bi smel biti problem. Nekega dne se bodo morali dogovoriti in to rešiti.«

Eduard Primožič:

»To je vse politika, mali človek pa nastrada. Ko nekomu koristi v Sloveniji, zakuhajo tam, ko na Hrvaškem, pa zakuhajo naši. To je katastrofa za malega človeka.«

Nika Stock pričakuje, da bosta obe strani tolerantni in bosta spoštovali rešitev, zavezujočo za obe strani.

»Prečkam mejo vsak dan in danes ni bilo nič drugače kot prej. Pričakujem, da bo tako tudi ostalo in da smo ljudje dovolj pametni, da ne bomo delali težave, kjer jih ni treba, in da se bo dogovorno vse rešilo.«

Med novinarji, ki so pred objavo arbitražne odločitve menili, da jo bo Hrvaška tako ali drugače vsekakor morala upoštevati, je dolgoletni novinar reškega dnevnika Novi list Denis Romac. Marjana Mirković se je z njim pogovarjala o arbitražni odločitvi.  

Denis Romac je s Slovenijo povezan še iz osemdestih let, prek številnih vezi – z glasbo, književnostjo in kulturo nasploh. Od leta 2004 za Novi list redno vsakodnevno spremlja dogajanja v Sloveniji. Glede arbitražne odločitve meni, da bo skoraj v celoti upoštevana, Denis Romac:

“Ta odločitev je za Hrvaško veliko bolj sprejemljiva, kot to kažejo odzivi v javnosti. Menim, da je občutno bolj nesprejemljiva za slovensko stran glede na izhodiščne zahteve, kot se  prikazuje, in menim, da je ta odločitev lahko odlična podlaga za bilateralni dogovor. Ne bo namreč mogoče, da se s hrvaške strani ta odločitev začne neposredno upoštevati. Hrvaška tega gotovo ne bo sprejela zaradi umika iz arbitražnega postopka. Prepričan pa sem, da bo ta sporazum v skoraj celotni obliki na koncu implementiran, če bo dovolj pameti na eni in drugi strani.”

Arbitražna odločitev je večinoma uravnotežena, je prepričan novinar Novega lista:

“Ključno vprašanje, torej vprašanje slovenskega izhoda na odprto morje, je v obliki, kot to predvideva arbitražna odločitev, pravzaprav zelo zanimivo in uravnoteženo rešeno. Tisti na Hrvaškem, ki si želijo nekakšno rešitev, menim, da ne bodo imeli nič proti tej odločitvi. Tisti pa, ki delajo hrup, za te ljudi pa tako ali tako nobena rešitev ne bo zadovoljiva. Prepričan sem, da bo za vse dobronamerne ljudi ta odločitev sprejemljiva. Hrvaški se ničesar ne odvzema, in ničesar hrvaškega se ne daje Sloveniji, medtem ko ima Slovenija vse tisto, kar si načelno želi. Edina točka, kjer ta odločitev ni uravnotežena, je Piranski zaliv: vedeli smo, da bo več kot pol zaliva pripadlo Sloveniji, vendar me je to razmerje  zelo presenetilo in menim, da je v tem pogledu to slabo edino za ribiče na hrvaški strani. Če bo dovolj razuma, pa se tudi to lahko reši.”

Denis Romac meni, da sta obe državi veliko izgubili, ker ni zaživel sporazum Račan-Drnovšek:

“Po Račanu in Drnovšku je sledila generacija politikov, ki so se v tem smislu pokazali bolj pragmatični in neodgovorni kot prejšnje generacije. Čeprav tudi v Zagrebu položaj ni bil lep, je bila blokada hrvaških pristopnih pogajanj iz leta 2008, prepričan sem, zagotovo najslabša politična odločitev v slovensko-hrvaških odnosih v zadnjih dvajsetih letih. In to, kar se dogaja danes, z arbitražnim sporazumom, je neposredna posledica odločitve slovenske strani, da hrvaška pristopna pogajanja izrabi za ugodno rešitev mejnega spora. Sčasoma je mejni spor prerasel v mejno zahtevo. O sporu bi lahko govorili, če bi šlo zgolj za spor o denimo svobodnem izhodu na odprto morje. Toda v tem primeru je šlo za zahtevo, da del hrvaškega teritorialnega morja postane del slovenskega teritorialnega morja pod slovensko suverenostjo. Niti arbitražno sodišče ni tako presodilo.”

Pričakuje tudi zaplete, ki pa so, kot pravi, lahko konstruktivni:

“Zapleti prav gotovo bodo, zato ker dobro vemo, kako je v Sloveniji to vprašanje občutljivo. Po drugi strani pa bo to lahko spodbuda za rešitev, po kateri bi bila arbitražna odločitev pravzaprav osnovni temelj za bilateralni dogovor. Menim, da bi bilo tako za Hrvaško kot tudi Slovenijo zgodovinskega pomena, da na koncu to vprašanje rešita sami, brez nadzora zunanjih dejavnikov. Prepričan sem, da bi to bilo dolgoročno dobro za slovensko-hrvaške odnose.”

Ob nedoseženem dogovoru glede arbitražne odločitve na Hrvaškem bi se morali, je prepričan novinar Novega lista Denis Romac, bolj zavedati tudi pomena vstopa v Schengen, saj bi se v sedanjih razmerah v Evropi kaj lahko zgodilo, da Hrvaška ostane na njenem obrobju:

“V razmerah, če se to ne bo zgodilo, kar vsekakor je možno, sem prepričan, da bo Slovenija izrabila vsa razpoložljiva možna sredstva, in dobro vemo, da ta Slovenija zna uporabiti, v primerjavi s Hrvaško, ki je, kot smo videli, dvakrat skušala blokirati Srbijo, a ji to nikoli ni uspelo. Sam nisem zadovoljen zaradi teh blokad, vendar to pravzaprav kaže na kronično nesposobnost hrvaške diplomacije in hrvaških političnih elit.”

Od igralnih uric do celodnevnega varstva v slovenščini

Marca so v vrtcu Bulevard na Reki začele potekati Igralne urice kot prvi krajši program v  slovenščini na predšolski ravni na Hrvaškem. Spodbudil naj bi zanimanje za učenje jezika med najmlajšimi in pripravo celodnevnega programa predvidoma jeseni. Poleg zadostnega števila otrok pa bo potrebno zagotoviti tudi kader (dve vzgojiteljici), v prizadevanja za oboje bo vključena tudi slovenska skupnost, poroča Marjana Mirković.

Igralne urice, ki so se marca začele v reškem vrtcu Bulevard, kažejo na težave za  program na predšolski ravni: prijavljenih otrok je malo, – zaenkrat le šest -, organizacija teh uric v popoldanskem času pa ni najprimernejša rešitev, saj je treba otroke po celodnevnem bivanju posebej pripeljati v vrtec Bulevard, kjer je edina vzgojiteljica z znanjem slovenščine Laureta Španjol, ki sicer deluje po programu waldorfske pedagogike in je ob koncu pedagoškega leta z malčki pripravila prisrčen nastop in za svoje prizadevno delo prejela čestitke staršev in predstavnikov slovenskih organizacij.

Igralne urice od začetka podpira tudi ravnateljica reških vrtcev Davorka Guštin, ki kljub načrtovani reorganizaciji te ustanove ne pričakuje negativnih sprememb. Cilj ostaja celodnevni program v slovenščini, pomembno pa je, pravi, da je storjen prvi korak, Davorka Guštin. Zadovoljna je, saj je glede na število otrok in trenutne okoliščine  to velik uspeh.

Nadaljujejo  se tudi priprave na celodnevni program v slovenskem jeziku, z dvema vzgojiteljicama, ki bi izvajali redni program, tako kot je to organizirano za italijansko narodno skupnost:

“To je tisto, za kar si skupaj prizadevamo. Odvisno pa je od interesa staršev. Naše vzgojne skupine v vrtcih štejejo okrog dvajset otrok, seveda pa bi ta program uresničili tudi za manj otrok, vendar morajo zanimanje za to izraziti starši Prepričana sem, da bodo to storili, pri tem pa potrebujemo pomoč in sodelovanje s predstavniki slovenske skupnosti, ki smo ga že začeli in se uspešno uresničuje.”

Proti nasilju

Do septembra je v Peršmanovem muzeju v Lepeni pri Železni Kapli na ogled razstava del koroškega slikarja Franca Rasingerja z naslovom Proti nasilju/ Wider die Gewalt. Upokojeni  učitelj razrednega pouka, slikar samouk, je znan po svojem eksperimentiranju z različnimi tehnikami in material ter z glagolico, ki je sestavni del njegovih slik. Kolaži, ki jih dopolnjujejo misli v glagolici, so spomin in poziv, ne le na boj proti fašizmu, temveč tudi proti neoliberalizmu.

Je eden bolj kritičnih koroških Slovencev, ki ne mara kompromisov. Po študiju na Pedagoški akademiji je bil več kot trideset let učitelj na različnih koroških dvojezičnih šolah. Kot je povedal v enem od intervjujev, je želel otroke usposobit za življenje v družbi, ki žal dela le še s komolci. Pri 53 letih se je upokojil in začel s svojimi slikami posredovati v svetu odraslih. Glede aktualnega dogajanja na avstrijskem Koroškem pa ni optimist.

Judje dolin

Rojaki v Terski dolini predstavljajo skrajni zahodni del slovenskega kulturnega prostora. Ni jih veliko, 700, pravi Igor Černo, toda trudijo se in zato je optimističen. Svoje narečje, ki je nekje med rezijanščino in nediščino skušajo ohraniti tudi prek pesmi. Tako so leta 2008 sestavili Bardski oktet in  v začetku julija letos so v Bardu javno predstavili svoj prvi album z naslovom Judje dolin. Kako je bilo, v oddaji pove Igor Černo, vodja okteta, tudi sicer zelo dejaven in to ne le na glasbenem področju.

Prvi Zeleni park v Porabju

Green exercise je naslov prvega projekta, ki je bil odobren v okviru programa sodelovanja Interreg Slovenija-Madžarska v obdobju 2014-2020. Gre za projekt, s katerim naj bi poskrbeli predvsem za skupno promocijo obstoječe čezmejne kulturne in naravne turistične ponudbe. V petek so tako v Porabju, na Dolnjem Seniku, slavnostno odprli prvi Zeleni park. Kaj prinaša tam živečim rojakom, lahko slišite v tokratni oddaji.