Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poklon Cankarju tudi v Zagrebu, spomin in opomin na partizanski boj na avstrijskem Koroškem, s slovenskimi izseljenci iz Benečije, prostocarinska cona v Trstu, adventno srečanje v Porabju
Rojaki v sosednjih državah so se z različnimi prireditvami poklonili Ivanu Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti. V Trstu so med drugim pripravili pohod po mestu, s katerim je bil veliki literat tesno povezan. Znana je njegova misel, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njena pljuč. Ali kot je na pohodu po Cankarjevem Trstu spomnil profesor Miran Košuta:
»Dovolj je pomisliti na njegova slavna predavanja, pa tudi na njegove številne tržaške prijatelje, znance in bralce.«
Tudi v Zagrebu so se velikega literata spomnili s Cankarjevimi dnevi, projektom Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki se mu je pridružilo tudi slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem in Slovenski dom. Kot je Tanji Borčić Bernard pojasnil svetovalec na slovenskem veleposlaništvu Matjaž Marko, so predstaviti Cankarja na drugačen način.
»Tako smo v Slovenskem domu začeli s koncertom šansonov Bora Seuška, ki je uglasbil Cankarjeve črtice in mislim, da je bilo to med publiko dobro sprejeto.«
Bor Seušek pa kot enega izmed glavnih namenov projekta izpostavlja tudi spodbujanje k branju in odkrivanju Cankarjevih del.
»Pisana beseda izvira iz govorjene in prav bi bilo, da tudi pripelje, da ne bi bila samo stvar neke tihe intime, ampak da bi se čim vel izražalo, povedalo, mogoče glasno bralo. Opažam, da tudi otroci, šolarji ne berejo več tako dobro, kot je mogoče brala naša generacija.«
Glasbeno literarnemu večeru je sledila projekcija igrano-dokumentarnega filma Cankar, režiserja Amirja Muratovića, ki spremlja življenjsko pot tega slovenskega pisatelja in je v Prešernovo dvorano Slovenskega doma v Zagrebu pa je privabil tako mlade kot starejše.
V zaznamovanje Cankarjevega leta so se vključili tudi študenti slovenistike na vseh univerzah po svetu, tako tudi v Zagrebu, ki so Cankarja prevedli v 21 jezikov, prevode pa objavili v kar 540 strani debeli antologiji izbranih del. V Zagrebu sicer slovenščino študira 85 študentov, projektu pa se je pridružilo 7 študentk. Ena izmed njih je bila tudi Iva Balija.
»Bila je kar prijetna izkušnja, vendar tudi zahtevna, zaradi kompleksnosti Cankarjevega literarnega izročila.«
Ob predstavitvi prevodov je bila v zagrebški knjižnici Bogdana Ogrizovića postavljena tudi razstava študentov katedre za informacijsko in grafično tehnologijo z Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani z naslovom Cankar, je jezi se. Ti so v petih mesecih izdelali namizne družabne igre, skozi katere uporabniki spoznavajo Ivana in Izidorja Cankarja.
V zagrebškem Slovenskem domu so v Cankarjeve dneve vključili branje slovenskih pravljic in miklavževanje za otroke. Cankarjeve črtice je brala slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez. Nov projekt Slovenskega doma pa je Živa poezija, namenjen predstavljanju pesnikov iz Hrvaške in Slovenije.
Zagreb od nekdaj tesno povezan s Cankarjem, navsezadnje v glavnem hrvaškem mestu, v Cankarjevi ulici, že 61 let stoji Osnovna šola Ivana Cankarja, opozarja Zdenko Jurinić. Ravnateljica Silvana Svetličić pa pojasnjuje, da šola vsako leto zaznamuje dan rojstva tega slovenskega pisatelja, povezani so z vsemi osnovnimi šolami Ivana Cankarja v Sloveniji, pogosto pa tja tudi odpotujejo. Pred dvema letoma so v šoli pripravili poseben projekt Branje ne pozna meja, v katerem so se naučili še več o Ivanu Cankarju, pravi učenka Paula Perok.
»Ker sem v šoli, poimenovani po Cankarju, sem se že pri pouku veliko naučila o njem, še več pa pri pripravi projekta.«
Več o Cankarjevih dnevih v Zagrebu, ki trajajo do 13.12.2018, lahko slišite v prve delu tokratne oddaje.
Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora je pred kratkim praznovala 70-letnico delovanja. Ob tem so pri založbi Drava izdali dvojezični vodnik Otoki spomina/Gedenkinseln – partizanska spominska obeležja na Južnem Koroškem, ki jih je uredil tajnik Zveze Andrej Mohar.
»Dejansko je bil ustanovitveni občni zbor Zveze celo pred 71 leti, pa so britanske oblasti že takoj po ustanovitvi zaprle tedaj izvoljenega prvega predsednika Karla Prušnika Gašparja zaradi neke vrste, po tedanji dikciji, sovražnega govora, ki je tudi danes poznamo v nekih drugih kontekstih. Prvi pravilnik je tako prispel do oblasti leto pozneje, torej pred 70 leti. Edikt o ustanovitvi je tako izšel decembra 1948.«
Dolgoletni novinar je ponosen, da se je praznovanja pomembnega jubileja udeležilo kar 1200 ljudi, največ po letu 1967.
»To je sijajen rezultat. Mislim pa, da je najbolj pomembno dejstvo, da ljudje odobravajo našo odkrito pot, ki jo ubiramo. Vemo, da imamo tudi posebno nalogo, kajti aktivnih borcev, vsaj takšnih, ki bi lahko bili še dejavni, žal, ni več. Na delu smo torej potomci in mislim, da smo očitno na pravilni poti.«
Ta pot pa ni nekaj statičnega. Vedno znova se morajo soočati z novimi izzivi, ne le zunanjimi, ampak tudi notranjimi, organizacijskimi, kako pritegniti mladino. In tudi tu so, je prepričan Andrej Mohar, kar uspešni.
In zunanji izzivi. Letos se je Zveza pridružila protestom proti srečanju Hrvatov na Libuškem polju pri Pliberku in na koncu so uspeli z zahtevo po poostrenem nadzoru. Prezgodaj je, da bi lahko ocenili, ali smo uspeli, pravi tajnik Zveze koroških partizanov.
»Res je na koncu avstrijski parlament spremenil zakon in v prepoved vključil tudi ustaško simboliko. Toda status quo ostaja. Še vedno ni jasno, kaj je ustaška simbolika.«
Odločitev je korak naprej, vendar glede na vse, kar je zapisano v zakonski noveli, rešitve niso bile prav pretehtane, pravi Mohar. Delo za letos pa še ni končano. Sredi decembra bodo tako sodelovali v Rimu in nato še v Zagrebu na večjem, evropskem simpoziju o odzivih na pojave novega desnega ekstremizma.
»Tam sodelujemo, ker smo si ustvarili ime tudi z našimi prizadevanji na avstrijskih tleh. Tako, da mislimo 11.5.2019 že dati na dnevni red in poskrbeti, da bo naš opor še bolj mogočen.«
Prav zaradi partizanskega odpora je Avstrija danes takšna, kot je, in da imajo koroški Slovenci vsaj na papirju člen 7 in v tem odporu so na avstrijskem Koroškem sodelovali dejansko vsi od najbolj vernih do komunistično, socialistično, levo usmerjenega delavstva, kolikor je bilo mogoče, pojasnjuje Andrej Mohar. Toda na vse to je treba stalno opozarjati:
»Kajti, takoimenovana resnica, če jo uporabiva kot pojem, skuša tudi pri nas, podobno, kot se dogaja v Sloveniji, potvarjati zgodovino in spreminjati predznake, zamešati, zamegliti vlogo storilcev… Na vse to je treba opozarjati, deloma je treba nemško govoreče na to spominjati in jih informirati. Predvsem pa je treba to zavest prenesti tudi na mladino in to ne glede na narodno ali strankarsko politično pripadnost.«
Zveza slovenskih izseljencev Furlanije Julijske krajine že pol stoletja pomaga številnim beneškim rojakom, ki so iz siromašnih vasic odšli v tujino s trebuhom za kruhom, ohranjati stik z domačo zemljo, kulturo in narečjem.
Jubilej so slovesno obeležili pred dnevi v Čedadu, kjer so gostitelji lahko pozdravili tudi potomce nekdanjih izseljencev z različnih koncev sveta. Elisabeta Spelat je bila, kot je povedala Mirjam Muženič, rojena v Kanadi. Njen oče je bil iz Prosenika, mama iz Tarčenta. Odšel je leta 1952, iskat delo in novo življenje. Pridružila se mu je mama, tudi sama zaradi zaposlitve in zato, da je bila skupaj z brati, ki so se izselili pred njo.
Zaradi revščine doma je v svet odšlo tri četrtine vseh prebivalcev. Izpraznile so se cele vasi. Zveza se je rodila v pomoč prvim generacijam izseljencev, pojasnjuje dolgoletni tajnik Renzo Matelič:
»V glavnem so bili sezonski delavci in so imeli, kot vsi migranti, tudi socialne probleme. Takrat so bili referendumi proti tujcem, tudi v Švici… Zavedali pa so se tudi, ker je Švica večkulturna država, da je pomembno in potrebno, da ohranijo svojo kulturno identiteto. Spodbujali pa so tudi upravitelje v domovini, da storijo nekaj za razvoj Benečije, ki je bila resnično nerazvita. Geslo je bilo: Hočemo šole v našem jeziku in delo doma. Šolo danes imamo v Špetru, dela pa še vedno ni in tudi Benečija je še vedno nerazvita.«
Težko je tudi danes, ko si pristojne oblasti prizadevajo, da bi doma ponudili vsaj nekaj priložnosti za mlade generacije. Župan Čedada Stefano Balloch, sin slovenskih staršev, verjame v razvoj turizma in turistično ponudbo vseh domačih zanimivosti in posebnosti. Član deželne vlade Furlanije Julijske krajine Gianpaolo Roberti pa dodaja, da ne gre za težave v odnosu do slovenskega ali italijanskega jezika.
»Prava težava je v tem, da bi lahko čez kakšno leto ne slišali več nobenega jezika, ker v teh vaseh ne bo nikogar.«
Dežela razmišlja o razvojnih načrtih za ta območja, predvsem za gorate predele in vasi, tudi s pomočjo podjetjem z oprostitvijo plačila enega od davkov, da bi spodbudili proizvodnjo.
»Ljudem moramo dati možnosti, da ostanejo, da dobijo zaposlitev in si uredijo dom, da se jim ni treba seliti v velika urbana središča.«
V tržaškem pristanišču nastaja prostocarinska cona, v kateri se priložnost ponuja tudi slovenskim podjetjem, je prepričan direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Andrej Šik.
Prostocarinska cona je bila priznana na podlagi posebnega statusa Trsta, na osnovi mirovne pogodbe po 2. svetovni vojni in je je unikum v Evropi.
Kakšne so torej prednosti delovanja v prostocarinskem območju?
Gre za proizvodnjo polizdelkov iz tretjih držav, ki jih dokončajo v Trstu in nato kot končni proizvodi prodajo izven Evrope, pojasnjuje Andrej Šik. In še bolj konkretno, če nekdo kupi komponente na Kitajskem, jih sestavi v traški prostocarinski coni in jih nato proda v ZDA ali Kanado, ima ta proizvod oznako Made in EU ali Made in Italy, ni pa mu treba plačati carinskih dajatev.
Zanimanje med slovenskimi podjetji za delovanje v prostocarinski coni sicer je, pravi direktor SDGZ, ni pa tako veliko, kot bi pričakovali, mogoče tudi zato, ker podjetja še niso v celoti dojela, kaj to dejansko pomeni.
»Poudariti moram zelo pomembno zadevo, tudi z vidika nacionalnega interesa Slovenije. Tu ne govorimo o selitvi v Italijo, tu govorimo o prednostih v prostoru, ki ga moramo razumeti kot širši slovenski prostor. Govorimo o Trstu, ki je bil do 1918 največje slovensko mesto. Če slovenska podjetja te prednosti ne bodo izkoristila, bodo to delali drugi.«
Slovenija pa bi se lahko veliko naučila tudi iz primera razvoja tržaškega pristanišča, ki je po letih stagnacije zdaj postalo prvo pristanišče v Italiji. Za to je več razlogov. Eden od njih je odličen menedžer Zeno D’Agostino, ki ga je izbrala prejšnja, levo usmerjena vlada, opozarja Andrej Šik:
»Na položaj pa ni prišel zaradi političnih zvez, pripadnosti stranki, ampak zaradi svojih sposobnosti. V zadnjih dveh letih se je v Italiji vse zamenjalo. Imamo desnosredinsko upravo v Trstu, na deželi in v Rimu. Nihče pa ni zamenjal tega menedžerja, ker je dober. Mislim, da je to zelo pomembna lekcija.«
Po mnenju Šika pa je druga pomembna lekcija bistvo uspešnega pristanišča. To je, kot je pojasnil sam D’Agostino, logistika na zemlji, železnica. V Trstu se namreč od 2014, ko se je začela rast pretovora v tržaškem pristanišču, promet na cestah ni povečal. Ves transport gre po železnici.
»To je še en argument, da naj se v Sloveniji zamislimo, kaj pomeni 2. tir in kaj pomenijo igrice z referendumi, ki so verjetno sami sebi namen. To je ena od poglavitnih zadev, da Koper ne potone v konfrontaciji s Trstom, ki sploh ne bi smela biti konfrontacija, ampak sinergija.«
Tako razmišlja direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik, ki napoveduje tudi nove predstavitve prostocarinske cone v Trstu in priložnosti za slovenska podjetja v njej.
Najdejavnejše slovensko društvo v Porabju, ki že 22 let povezuje upokojence, je tudi letos pripravilo številne aktivnosti. V začetku decembra so se v Slovenskem domu v Monoštru zbrali na svojem zadnjem letošnjem – adventnem – srečanju. Priprave nanj so se, kot je Silvi Eöry povedala predsednica Klara Fodor, začele že pred časom.
»Že prej smo imeli rokodelsko delavnico, na kateri smo pripravljali adventne venčke, kot so jih delali nekdaj doma, na stari način, ko so jih krasili s papirnatimi rožicami. Potem smo imeli gastronomske delavnice, na katerih so ženske pekle medene figice, pa tudi starinske figice, ki jih danes le še redko kje pečejo. To je še naša tradicija.«
Na delavnico so v okviru medgeneracijskega sodelovanja povabili tudi otroke iz osnovne šole v Števanovcih, ki so sami krasili in sodelovali pri peki figic.
Na srečanju v Monoštru so zbranim zapeli tudi pevke in pevci zbora upokojencev, predsednica društva pa je ponosna, da so se srečanja udeležili tudi gosti, člani društva upokojencev iz Murske Sobote, ki že vrsto let sodeluje z rojaki v Porabju. Začelo se je že v težkih časih, pravi predsednica murskosoboških upokojencev Angela Novak.
»Že takrat so naši zavedni soboški možje prihajali v Porabje, pa ne samo zato, da bi ga videli, ampak da bi pomagali porabskim Slovencem predvsem pri pogovornem jeziku. Zato so prinašali knjige, ki naj bi jih brali Porabci.«
Več o adventnem druženju porabskih in murskosoboških upokojencev pa lahko slišite v tokratni oddaji.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Poklon Cankarju tudi v Zagrebu, spomin in opomin na partizanski boj na avstrijskem Koroškem, s slovenskimi izseljenci iz Benečije, prostocarinska cona v Trstu, adventno srečanje v Porabju
Rojaki v sosednjih državah so se z različnimi prireditvami poklonili Ivanu Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti. V Trstu so med drugim pripravili pohod po mestu, s katerim je bil veliki literat tesno povezan. Znana je njegova misel, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njena pljuč. Ali kot je na pohodu po Cankarjevem Trstu spomnil profesor Miran Košuta:
»Dovolj je pomisliti na njegova slavna predavanja, pa tudi na njegove številne tržaške prijatelje, znance in bralce.«
Tudi v Zagrebu so se velikega literata spomnili s Cankarjevimi dnevi, projektom Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki se mu je pridružilo tudi slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem in Slovenski dom. Kot je Tanji Borčić Bernard pojasnil svetovalec na slovenskem veleposlaništvu Matjaž Marko, so predstaviti Cankarja na drugačen način.
»Tako smo v Slovenskem domu začeli s koncertom šansonov Bora Seuška, ki je uglasbil Cankarjeve črtice in mislim, da je bilo to med publiko dobro sprejeto.«
Bor Seušek pa kot enega izmed glavnih namenov projekta izpostavlja tudi spodbujanje k branju in odkrivanju Cankarjevih del.
»Pisana beseda izvira iz govorjene in prav bi bilo, da tudi pripelje, da ne bi bila samo stvar neke tihe intime, ampak da bi se čim vel izražalo, povedalo, mogoče glasno bralo. Opažam, da tudi otroci, šolarji ne berejo več tako dobro, kot je mogoče brala naša generacija.«
Glasbeno literarnemu večeru je sledila projekcija igrano-dokumentarnega filma Cankar, režiserja Amirja Muratovića, ki spremlja življenjsko pot tega slovenskega pisatelja in je v Prešernovo dvorano Slovenskega doma v Zagrebu pa je privabil tako mlade kot starejše.
V zaznamovanje Cankarjevega leta so se vključili tudi študenti slovenistike na vseh univerzah po svetu, tako tudi v Zagrebu, ki so Cankarja prevedli v 21 jezikov, prevode pa objavili v kar 540 strani debeli antologiji izbranih del. V Zagrebu sicer slovenščino študira 85 študentov, projektu pa se je pridružilo 7 študentk. Ena izmed njih je bila tudi Iva Balija.
»Bila je kar prijetna izkušnja, vendar tudi zahtevna, zaradi kompleksnosti Cankarjevega literarnega izročila.«
Ob predstavitvi prevodov je bila v zagrebški knjižnici Bogdana Ogrizovića postavljena tudi razstava študentov katedre za informacijsko in grafično tehnologijo z Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani z naslovom Cankar, je jezi se. Ti so v petih mesecih izdelali namizne družabne igre, skozi katere uporabniki spoznavajo Ivana in Izidorja Cankarja.
V zagrebškem Slovenskem domu so v Cankarjeve dneve vključili branje slovenskih pravljic in miklavževanje za otroke. Cankarjeve črtice je brala slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez. Nov projekt Slovenskega doma pa je Živa poezija, namenjen predstavljanju pesnikov iz Hrvaške in Slovenije.
Zagreb od nekdaj tesno povezan s Cankarjem, navsezadnje v glavnem hrvaškem mestu, v Cankarjevi ulici, že 61 let stoji Osnovna šola Ivana Cankarja, opozarja Zdenko Jurinić. Ravnateljica Silvana Svetličić pa pojasnjuje, da šola vsako leto zaznamuje dan rojstva tega slovenskega pisatelja, povezani so z vsemi osnovnimi šolami Ivana Cankarja v Sloveniji, pogosto pa tja tudi odpotujejo. Pred dvema letoma so v šoli pripravili poseben projekt Branje ne pozna meja, v katerem so se naučili še več o Ivanu Cankarju, pravi učenka Paula Perok.
»Ker sem v šoli, poimenovani po Cankarju, sem se že pri pouku veliko naučila o njem, še več pa pri pripravi projekta.«
Več o Cankarjevih dnevih v Zagrebu, ki trajajo do 13.12.2018, lahko slišite v prve delu tokratne oddaje.
Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora je pred kratkim praznovala 70-letnico delovanja. Ob tem so pri založbi Drava izdali dvojezični vodnik Otoki spomina/Gedenkinseln – partizanska spominska obeležja na Južnem Koroškem, ki jih je uredil tajnik Zveze Andrej Mohar.
»Dejansko je bil ustanovitveni občni zbor Zveze celo pred 71 leti, pa so britanske oblasti že takoj po ustanovitvi zaprle tedaj izvoljenega prvega predsednika Karla Prušnika Gašparja zaradi neke vrste, po tedanji dikciji, sovražnega govora, ki je tudi danes poznamo v nekih drugih kontekstih. Prvi pravilnik je tako prispel do oblasti leto pozneje, torej pred 70 leti. Edikt o ustanovitvi je tako izšel decembra 1948.«
Dolgoletni novinar je ponosen, da se je praznovanja pomembnega jubileja udeležilo kar 1200 ljudi, največ po letu 1967.
»To je sijajen rezultat. Mislim pa, da je najbolj pomembno dejstvo, da ljudje odobravajo našo odkrito pot, ki jo ubiramo. Vemo, da imamo tudi posebno nalogo, kajti aktivnih borcev, vsaj takšnih, ki bi lahko bili še dejavni, žal, ni več. Na delu smo torej potomci in mislim, da smo očitno na pravilni poti.«
Ta pot pa ni nekaj statičnega. Vedno znova se morajo soočati z novimi izzivi, ne le zunanjimi, ampak tudi notranjimi, organizacijskimi, kako pritegniti mladino. In tudi tu so, je prepričan Andrej Mohar, kar uspešni.
In zunanji izzivi. Letos se je Zveza pridružila protestom proti srečanju Hrvatov na Libuškem polju pri Pliberku in na koncu so uspeli z zahtevo po poostrenem nadzoru. Prezgodaj je, da bi lahko ocenili, ali smo uspeli, pravi tajnik Zveze koroških partizanov.
»Res je na koncu avstrijski parlament spremenil zakon in v prepoved vključil tudi ustaško simboliko. Toda status quo ostaja. Še vedno ni jasno, kaj je ustaška simbolika.«
Odločitev je korak naprej, vendar glede na vse, kar je zapisano v zakonski noveli, rešitve niso bile prav pretehtane, pravi Mohar. Delo za letos pa še ni končano. Sredi decembra bodo tako sodelovali v Rimu in nato še v Zagrebu na večjem, evropskem simpoziju o odzivih na pojave novega desnega ekstremizma.
»Tam sodelujemo, ker smo si ustvarili ime tudi z našimi prizadevanji na avstrijskih tleh. Tako, da mislimo 11.5.2019 že dati na dnevni red in poskrbeti, da bo naš opor še bolj mogočen.«
Prav zaradi partizanskega odpora je Avstrija danes takšna, kot je, in da imajo koroški Slovenci vsaj na papirju člen 7 in v tem odporu so na avstrijskem Koroškem sodelovali dejansko vsi od najbolj vernih do komunistično, socialistično, levo usmerjenega delavstva, kolikor je bilo mogoče, pojasnjuje Andrej Mohar. Toda na vse to je treba stalno opozarjati:
»Kajti, takoimenovana resnica, če jo uporabiva kot pojem, skuša tudi pri nas, podobno, kot se dogaja v Sloveniji, potvarjati zgodovino in spreminjati predznake, zamešati, zamegliti vlogo storilcev… Na vse to je treba opozarjati, deloma je treba nemško govoreče na to spominjati in jih informirati. Predvsem pa je treba to zavest prenesti tudi na mladino in to ne glede na narodno ali strankarsko politično pripadnost.«
Zveza slovenskih izseljencev Furlanije Julijske krajine že pol stoletja pomaga številnim beneškim rojakom, ki so iz siromašnih vasic odšli v tujino s trebuhom za kruhom, ohranjati stik z domačo zemljo, kulturo in narečjem.
Jubilej so slovesno obeležili pred dnevi v Čedadu, kjer so gostitelji lahko pozdravili tudi potomce nekdanjih izseljencev z različnih koncev sveta. Elisabeta Spelat je bila, kot je povedala Mirjam Muženič, rojena v Kanadi. Njen oče je bil iz Prosenika, mama iz Tarčenta. Odšel je leta 1952, iskat delo in novo življenje. Pridružila se mu je mama, tudi sama zaradi zaposlitve in zato, da je bila skupaj z brati, ki so se izselili pred njo.
Zaradi revščine doma je v svet odšlo tri četrtine vseh prebivalcev. Izpraznile so se cele vasi. Zveza se je rodila v pomoč prvim generacijam izseljencev, pojasnjuje dolgoletni tajnik Renzo Matelič:
»V glavnem so bili sezonski delavci in so imeli, kot vsi migranti, tudi socialne probleme. Takrat so bili referendumi proti tujcem, tudi v Švici… Zavedali pa so se tudi, ker je Švica večkulturna država, da je pomembno in potrebno, da ohranijo svojo kulturno identiteto. Spodbujali pa so tudi upravitelje v domovini, da storijo nekaj za razvoj Benečije, ki je bila resnično nerazvita. Geslo je bilo: Hočemo šole v našem jeziku in delo doma. Šolo danes imamo v Špetru, dela pa še vedno ni in tudi Benečija je še vedno nerazvita.«
Težko je tudi danes, ko si pristojne oblasti prizadevajo, da bi doma ponudili vsaj nekaj priložnosti za mlade generacije. Župan Čedada Stefano Balloch, sin slovenskih staršev, verjame v razvoj turizma in turistično ponudbo vseh domačih zanimivosti in posebnosti. Član deželne vlade Furlanije Julijske krajine Gianpaolo Roberti pa dodaja, da ne gre za težave v odnosu do slovenskega ali italijanskega jezika.
»Prava težava je v tem, da bi lahko čez kakšno leto ne slišali več nobenega jezika, ker v teh vaseh ne bo nikogar.«
Dežela razmišlja o razvojnih načrtih za ta območja, predvsem za gorate predele in vasi, tudi s pomočjo podjetjem z oprostitvijo plačila enega od davkov, da bi spodbudili proizvodnjo.
»Ljudem moramo dati možnosti, da ostanejo, da dobijo zaposlitev in si uredijo dom, da se jim ni treba seliti v velika urbana središča.«
V tržaškem pristanišču nastaja prostocarinska cona, v kateri se priložnost ponuja tudi slovenskim podjetjem, je prepričan direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Andrej Šik.
Prostocarinska cona je bila priznana na podlagi posebnega statusa Trsta, na osnovi mirovne pogodbe po 2. svetovni vojni in je je unikum v Evropi.
Kakšne so torej prednosti delovanja v prostocarinskem območju?
Gre za proizvodnjo polizdelkov iz tretjih držav, ki jih dokončajo v Trstu in nato kot končni proizvodi prodajo izven Evrope, pojasnjuje Andrej Šik. In še bolj konkretno, če nekdo kupi komponente na Kitajskem, jih sestavi v traški prostocarinski coni in jih nato proda v ZDA ali Kanado, ima ta proizvod oznako Made in EU ali Made in Italy, ni pa mu treba plačati carinskih dajatev.
Zanimanje med slovenskimi podjetji za delovanje v prostocarinski coni sicer je, pravi direktor SDGZ, ni pa tako veliko, kot bi pričakovali, mogoče tudi zato, ker podjetja še niso v celoti dojela, kaj to dejansko pomeni.
»Poudariti moram zelo pomembno zadevo, tudi z vidika nacionalnega interesa Slovenije. Tu ne govorimo o selitvi v Italijo, tu govorimo o prednostih v prostoru, ki ga moramo razumeti kot širši slovenski prostor. Govorimo o Trstu, ki je bil do 1918 največje slovensko mesto. Če slovenska podjetja te prednosti ne bodo izkoristila, bodo to delali drugi.«
Slovenija pa bi se lahko veliko naučila tudi iz primera razvoja tržaškega pristanišča, ki je po letih stagnacije zdaj postalo prvo pristanišče v Italiji. Za to je več razlogov. Eden od njih je odličen menedžer Zeno D’Agostino, ki ga je izbrala prejšnja, levo usmerjena vlada, opozarja Andrej Šik:
»Na položaj pa ni prišel zaradi političnih zvez, pripadnosti stranki, ampak zaradi svojih sposobnosti. V zadnjih dveh letih se je v Italiji vse zamenjalo. Imamo desnosredinsko upravo v Trstu, na deželi in v Rimu. Nihče pa ni zamenjal tega menedžerja, ker je dober. Mislim, da je to zelo pomembna lekcija.«
Po mnenju Šika pa je druga pomembna lekcija bistvo uspešnega pristanišča. To je, kot je pojasnil sam D’Agostino, logistika na zemlji, železnica. V Trstu se namreč od 2014, ko se je začela rast pretovora v tržaškem pristanišču, promet na cestah ni povečal. Ves transport gre po železnici.
»To je še en argument, da naj se v Sloveniji zamislimo, kaj pomeni 2. tir in kaj pomenijo igrice z referendumi, ki so verjetno sami sebi namen. To je ena od poglavitnih zadev, da Koper ne potone v konfrontaciji s Trstom, ki sploh ne bi smela biti konfrontacija, ampak sinergija.«
Tako razmišlja direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik, ki napoveduje tudi nove predstavitve prostocarinske cone v Trstu in priložnosti za slovenska podjetja v njej.
Najdejavnejše slovensko društvo v Porabju, ki že 22 let povezuje upokojence, je tudi letos pripravilo številne aktivnosti. V začetku decembra so se v Slovenskem domu v Monoštru zbrali na svojem zadnjem letošnjem – adventnem – srečanju. Priprave nanj so se, kot je Silvi Eöry povedala predsednica Klara Fodor, začele že pred časom.
»Že prej smo imeli rokodelsko delavnico, na kateri smo pripravljali adventne venčke, kot so jih delali nekdaj doma, na stari način, ko so jih krasili s papirnatimi rožicami. Potem smo imeli gastronomske delavnice, na katerih so ženske pekle medene figice, pa tudi starinske figice, ki jih danes le še redko kje pečejo. To je še naša tradicija.«
Na delavnico so v okviru medgeneracijskega sodelovanja povabili tudi otroke iz osnovne šole v Števanovcih, ki so sami krasili in sodelovali pri peki figic.
Na srečanju v Monoštru so zbranim zapeli tudi pevke in pevci zbora upokojencev, predsednica društva pa je ponosna, da so se srečanja udeležili tudi gosti, člani društva upokojencev iz Murske Sobote, ki že vrsto let sodeluje z rojaki v Porabju. Začelo se je že v težkih časih, pravi predsednica murskosoboških upokojencev Angela Novak.
»Že takrat so naši zavedni soboški možje prihajali v Porabje, pa ne samo zato, da bi ga videli, ampak da bi pomagali porabskim Slovencem predvsem pri pogovornem jeziku. Zato so prinašali knjige, ki naj bi jih brali Porabci.«
Več o adventnem druženju porabskih in murskosoboških upokojencev pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Slovenci v Italiji si želijo, da bi bila slovenska državna zastava tudi njihov simbol, pravica do njene javne uporabe pa zapisana črno na belem v pristojnem deželnem zakonu. Toda, eno so želje, drugo pa je realnost. V tokratni oddaji podrobneje o tem, kako je čezmejni projekt, namenjen razvoju etičnega turizma, povezal mlade rojake iz Porabja in Prekmurja. V Ankaranu pa se pridružimo koroških Slovencem, udeležencem tradicionalnih gledaliških delavnic.
Prekmurci imajo kaj praznovati, pravi predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs, prepričana, da so porabski Slovenci zaradi združitve Prekmurja z matično domovino postali bolj zavedni in ponosni. Na svoje prekmurske korenine je ponosen slovenski evangeličansko luteranski duhovnik Aleksander Erniša. Lani je za šest let prevzel vodenje cerkvene občine v Trstu, prihodnji mesec pa bo imel prvo mašo v slovenskem jeziku. Na avstrijskem Koroškem, kjer bodo prihodnje leto obeleževali 100. obletnico plebiscita, se je oblikovala Iniciativa SKUP - slovenski konsenz za ustavne pravice. Kaj zahtevajo s peticijo, ki jo je doslej podpisalo 240 ljudi, v pogovoru z Rudijem Voukom. Dunajski pogled na prihodnost koroških Slovencev pa ponudi doktor Marian Wakounig, regionalni direktor za davke in carine.
Živahno poletno dogajanje pri rojakih v sosednjih državah zaznamuje tudi tokratno oddajo. V Šentjanžu v Rožu se pridružimo mladim na 8. počitniškem tednu športa in jezika, v Tinjah pa prisluhnemo udeležencem poletne glasbene delavnice. Odpravimo se v Gorski kotar, v vas Plešce, kjer v Palčavi šiši tradicionalno etnološko delavnico spremljajo različne prireditve. Porabski Slovenci iz Andovcev so se tudi letos podali na Triglav. Kako je bilo, lahko slišite v tokratni oddaji, v kateri osvetlimo težave praznega šolskega poslopja v Gropadi. Prisluhnite!
Pridružimo se udeležencem tradicionalnega srečanja treh Slovenij na Svetih Višarjah nad Kanalsko dolino. Obiščemo Rebrco na avstrijskem Koroškem, kjer mladi umetniki kreativno preživljajo počitnice. In to že 40 let. Gostimo porabsko Slovenko Iluško Bartakovič. Predana vzgojiteljica je po 40 letih svojega dela dobila visoko madžarsko priznanje. Tudi mlada vzgojiteljica Mia Grlica vidi svojo prihodnost v delu z otroki v slovenskem vrtcu na Reki.
V kakšnih razmerah živijo Slovenci v sosednjih državah? Kakšen je njihov položaj in kako je s spoštovanjem njihovih pravic? Kakšni so obeti? Je Republika Slovenija dobra mati? O tem se pogovarjamo s senatorko v rimskem parlamentu Tatjano Rojc in podpredsednikom Slovenske prosvetne zveze iz Celovca Jankom Mallejem. Gostimo predsednika sveta slovenske manjšine Primorsko goranske županije Vasjo Simoniča in odhajajočega generalnega konzula v Monoštru Borisa Jesiha.
V Šentvidu pri Stični prisluhnemo zamejskim zborom, sodelujočim na jubilejnem 50. Taboru slovenskih pevskih zborov in se v Umagu pridružimo zaključku dopolnilnega pouka slovenščine. Učenci koprske osnovne šole Antona Ukmarja so ob koncu šolskega leta izdali knjigo »Slovenski otroci na Tržaškem«, v kateri so zbrali pričevanja znanih tržaških Slovencev. Več tudi zborniku Zamejski, obmejni, čezmejni, ki odstira pogled na rojake v Furlaniji Julijski krajini deset let po vstopu matične Slovenije šengensko območje. Gostimo porabsko rojakinjo Vero Gašpar, dobitnico najvišjega madžarskega priznanja na področju manjšinske kulture. S Katarino Pajnić pa se pogovarjamo o njenem turističnem projektu Slo Kor Tur, s katerim predstavlja zgodovino in življenje koroških Slovencev. Prisluhnite!
Kdo so Slovenci v Italiji in kakšen je, tudi v luči predlogov za spremembe zaščitnega zakona, njihov trenutni položaj? Poročamo o neustreznem odnosu medijev do narodnih manjšin na Hrvaškem, slabšanju njihovega položaja in krepitvi sovražnega govora. Pridružimo se Slovencem na Madžarskem na njihovem tradicionalnem Porabskem dnevu. V Gradcu pa skupaj s slovenskimi študenti praznujemo 45-letnico delovanja njihovega kluba.
Trenutne politične razmere v Avstriji so morda v prid koroškim Slovencem in bi jih veljalo izkoristiti, je prepričan politolog doktor Karl Hren. Gostimo slovensko veleposlanico na Hrvaškem Smiljano Knez, ki odhaja iz Zagreba. Pokličemo v Števerjan, ki mu bo še naprej županovala Franca Padovan. V Andovcih, kjer so ponosni na svojo Vražjo pot, se ustavimo v njihovi sobi pobega. Tudi nogometu se ne bomo izognili. Na avstrijskem Koroškem bo prihodnje leto potekalo evropsko nogometno prvenstvo narodnih skupnosti in priprave so v polnem teku. Kako pa bodo rojaki spremljali kvalifikacijsko tekmo med nogometnima reprezentancama Slovenije in Avstrije?
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca praznuje 25-letnico samostojnega delovanja. Začetki zbiranja etnološkega gradiva koroških Slovencev pa segajo v 60 leta prejšnjega stoletja. Več o delovanju inštituta nekoč in danes, pa tudi o političnih pritiskih nanj v tokratni oddaji. Z doktorjem Milanom Bufonom se pogovarjamo o mejah in obmejnih skupnostih na Slovenskem ter njihovi čezmejni vpetosti tudi v življenje porabskih Slovencev. Tamara Šuligoi je odraščala v Gorici, srednjo šolo obiskovala v Celovcu, v Ljubljani pa je magistrirala na oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti. V svoji nagrajeni magistrski nalogi je na primeru slovenskih organizacij na Goriškem raziskovala, kako je s slovenščino v stiku z drugimi jeziki. Kaj je ugotovila? Prisluhnite oddaji, v kateri se tokrat odpravimo tudi v Zagreb. V tamkajšnjem Slovenskem domu so predstavili že drugo knjigo o Slovencih v hrvaškem športu.
Gostimo porabsko Slovenko Andrejo Kovač, novo predsednico Zveze Slovencev na Madžarskem. Pridružimo se mladim rojakom iz mreže MAJ na obisku v Monoštru in Potrni, kjer je središče Slovencev na avstrijskem Štajerskem. Spoznate lahko Viktorja Dolenca, ki je tudi z idejo za postavitev Narodnega doma v Trstu pustil neizbrisen pečat. O Tržaških prikaznih, zbirki 9 novel, pripoveduje Dušan Jelinčič, eden najbolj priljubljenih sodobnih slovenskih književnikov. Spregovorimo pa tudi o krepitvi vezi med Glasbeno šolo Ilirska Bistrica in glasbeno šolo Ivana Matetića Ronjgova na Reki.
Shod zoper ustaške in neonacistične shode v Pliberku. Kakšna prihodnost se obeta slovenskemu programu italijanske javne RTV? Pobuda Sanje za Mirjam, v spomin na tržaško profesorico Mirjam Brajkovič, ki povezuje in spodbuja k sodelovanju. Tudi slovenske urice za najmlajše v knjižnici v Karlovcu so rezultat sodelovanja in to z novomeško knjižnico Mirana Jarca. Predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök pa se po skoraj 29 letih poslavlja z mesta vodje te krovne slovenske organizacije. O začetkih svojega poslanstva, ki niso bili lahki, padanju meja in doseženem, več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Na Hrvaškem so potekale manjšinske volitve, na katerih zapletov ni manjkalo. Kako pa je slovenska narodna skupnost tokrat izkoristila možnosti, ki jih ponuja zakonodaja? Odpravimo se v Pliberk, kjer Iniciativa za prepoved ustaških in nacističnih shodov na Koroškem pripravlja protestni shod in kjer domače Kulturno društvo praznuje 20-letnico delovanja. V Monoštru se pridružimo sedmerici osnovnošolcev, ki so sodelovali na državnem tekmovanju iz slovenščine. Kako najmlajšim prek pravljic približati slovenski knjižni jezik, pa se pogovarjamo s tržaško Slovenko Janiko Škerl. Prisluhnite!
Revija Primorska poje pol stoletja povezuje slovenske zbore iz matične domovine in sosednjih držav ter s čezmejnimi koncerti pomaga ohranjati skupni slovenski kulturni prostor. Letos se je pevska družba ustavila tudi v Reziji. Sredi aprila so v kulturnem domu na Ravanci nastopili zbori in vokalne skupine iz tržaške, goriške in videmske pokrajine, pridružili pa so se jim tudi pevke in pevci iz Izole in Nove Gorice. Koncertu Primorska poje v Reziji, na katerem so se poklonili etnologu Milku Matičetovu, lahko slišite v oddaji Sotočja.
Lastovke so priletele, z njimi príšla je pomlad. Tako se začne pesem Pomlad Pavleta Kernjaka, rdeča nit letošnjega koncerta Koroška poje. V celovškem domu glasbe se je 11 malih vokalnih skupin iz vseh treh koroških dolin poklonilo temu znanemu koroškemu slovenskemu skladatelju, ki je navdih črpal predvsem iz ljudskih pesmi. Med nastopajočimi so bili znani Kvintet bratov Smrtnik in oktet Suha. Predstavili so se tudi Dekleta Smrtnik, vokalna skupina Klika iz Železne Kaple in skupina Antamina iz Dobrle vasi. Večji del koncerta, ki ga pripravlja Krščanska kulturna zveza iz Celovca, lahko slišite v tokratni oddaji.
Predsednika krovnih organizacij SLovencev v Italiji sta obiskala Kanalsko dolino in se s pristojnimi pogovarjala o večjezičnem modelu pouka. Kaj povezuje nekdanjo senatorko in poslanko v italijanskem parlamentu Tamaro Blažina, dolgoletnega predsednika Kmečke zveze iz Trsta Alojza Debelisa, družino Mukič, tesno povezano s Porabjem, in Janeza Stergarja, predsednika ljubljanskega Kluba koroških Slovencev? Minuli teden so za svoj trud pri izboljšanju položaja Slovencev v sosednjih državah dobili visoka državna odlikovanja. Nekoliko bolje jih lahko spoznate v tokratni oddaji. Predstavljamo tudi športno legendo slovenskih korenin, 90-letnega Nikolo Turka. Z razstavo so se mu poklonili v Slovenskem domu v Zagrebu.
Člani zveze slovenski društev na Hrvaškem so na skupščini razpravljali tudi o bližajočih se manjšinskih volitvah. Eno ključnih vprašanj je, kako dobiti kandidate in kako spodbuditi rojake, da volijo. S tržaško raziskovalko Norino Bogatec se pogovarjamo o mlajših generacijah rojakov v Italiji, ki volijo drugače kot njihovi straši. Slovenska ledinska in hišna imena na avstrijskem Koroškem so od leta 2010 uvrščena na avstrijski seznam nesnovne dediščine Unesca. Zasluge za to imata zemljevida teh imen v Kotmari vasi in Selah. Danes je izšlo že 9 tovrstnih zemljevidov, nastajajo pa tudi novi. Že izdani so dostopni na osveženem kulturnem spletnem portalu slovenskih ledinskih in hišnih imen – fluled.szi.at. Več lahko slišite o 25. Koroški kuhariji, ki bo prvič na avstrijskem Koroškem, pridružimo pa se tudi porabskim slovenskim upokojencem, ki so gostili člane literarne sekcije iz beltinškega doma Janka Škrabana. Prisluhnite!
Iz Kanalske doline na skrajnem severu Italije prihajajo klici na pomoč, saj tam živeča slovenska skupnost umira. Kaj se dogaja, pojasnjuje doktorica Nataša Gliha Komac, predsednica Slovenskega kulturnega središča Planika. Z zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Eriko Köleš Kiss se pogovarjamo o aktualnem dogajanju in pripravah na jesenske lokalne volitve. Gostimo koroška slovenska umetnika - Izidorja Sterna, ki piše in riše na porcelan, ter slikarja in karikaturista Mirka Malleja. Belo zlati trenutki in koroške karikature – razstavi njunih del - sta uvod v letošnje koroške avstrijskem kulturne dneve v Ljubljani. Ustavimo se tudi v arhivu na Reki, ki že vrsto let sodeluje s slovenskimi ustanovami, tudi ob letošnjem obeleževanju 300. obletnice razglasitve Reke za svobodno cesarsko pristanišče.
Nova predsednica krovne Slovenske kulturno gospodarske zveze Ksenija Dobrila je predsednica posvetovalnega Paritetnega odbor za vprašanja slovenske narodne skupnosti v Italiji. Katera vprašanja so najbolj pereča, nas zanima v tokratni oddaji. Gostimo Miho Vavtija, glasbenega pedagoga na Slovenski glasbeni šoli dežele Koroške. Eden od zelo dejavnih koroških Slovencev vodi godbo na pihala in Big Band iz Šmihela ter ansambel New Times Jazz Combo, njegovi učenci pa zmagujejo na deželnih glasbenih tekmovanjih. K Slovencem na Reki so Pomladi naproti prišli v goste rojaki iz Pulja. V Verici pa so prvič predstavili prekmurski prevod Malega princa izpod peresa porabskega rojaka Akoša Dončeca. Kako Malega kraliča sprejemajo v Porabju? Prisluhnite!
Več o zamolčanih žrtvah fašizma v Bazovici in na Opčinah pri Trstu. Gostimo 27-letno Svetlano Wakounig, podpredsednico krovnega Narodnega sveta koroških Slovencev, ki je prepričana, da mlade rojake zanima tako zgodovina kot prihodnost slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Nas pa zanima, ali so mladi dovolj slišani. Z doktorema Klemnom Lahom, lektorjem za slovenski jezik na novo odprtem lektoratu na Reki, se pogovarjamo o velikem zanimanju za študij slovenistike. Ustavimo pa se tudi na slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, ki je po zimskem premoru vnovič odprla vrata za obiskovalce.
Čas sprememb je bilo geslo 27. deželnega kongresa Slovenske kulturno gospodarske zveze. Kakšne bodo spremembe in kakšno je sporočilo kongresa, lahko slišite v tokratni oddaji. Gostimo filozofinjo in borko za pravice žensk Nadeždo Čačinović, kritično do razmer na Hrvaškem. V Celovcu prisluhnemo koncertu Koroška poje, na katerem so se male vokalne skupine poklonile skladatelju in zborovodji Pavletu Kernjaku. V Monoštru pa prelistamo roman pisatelja Štefana Kardoša z naslovom Stric Geza gre v Zaturce, prestavljen tudi v porabsko slovensko narečje.
Neveljaven email naslov